1) VRSTE IN POIMENOVANJE ZDRAVIL
VRSTE:
Zdravilni pripravki so izdelki farmacevtskih tovarn in lekarniških laboratorijev. Po načinu priprave poznamo:
MAGISTRALNA ZDRAVILA,
GALENSKE PRIPRAVKE,
OFICIALNA ZDRAVILA in
SPECIALITETE.
MAGISTRALNA ZDRAVILA-so pripravki, katero sestavino predpiše zdravnik.V lekarni nato
pripravijo in izdajo zdravilo za posameznega bolnika, točno po zdravnikovem navodilu.
GALENSKI PRIPRAVKI-so sestavljeni preparati, ki jih izdelujejo v lekarnah po predpisih
farmakopeje, strokovne literature ali po lastnih receptih.
OFICIALNA ZDRAVILA-izdelujejo v farmacevtskih tovarnah in lekarnah po recepturah in
predpisih, ki so sprejeta v veljavni farmakopeji.
SPECIALITETE-so izgotovljena zdravila z zaščitnim imenom, pripravljena in oblikovana v
farmacevtskih tovarnah. ® ob imenu zdravila pomeni, da je ime zaščiteno.
POIMENOVANJE:
Vsako zdravilo ima svoje kemijsko ime, ki ustreza kemijski sestavi zdravila. Zaradi preglednosti in poenotenja so uvedli t.i. generična, nelastniška nezaščitena mednarodna imena. Za zdravila (International Nonproprietary Names,INN), ki jih predpiše svetovna zdravstvena organizacija. Uporaba generičnih imen je smiselna predvsem pri kemično zapletenih zdravilih, ki jih pod različnimi imeni izdeluje več tovarn.
Zdravilne snovi, njihova imena, odmerke, način shranjevanja in identifikacije predpisuje vsakokratna veljavna farmakopeja.V SLO uporabljamo Evropsko farmakopejo s slovenskim dodatkom-Formularium Slovenicum.V Registru zdravil Republike Slovenije so razvrščeni vsi registrirani tovarniško izdelani farmacevtski preparati z osnovnimi podatki o njihovih farmacevtskih oblikah, odmerkih, navodilih, o načinu predpisovanja in izdajanja bolnikom.
2) RAZVRSTITEV IN OBLIKE ZDRAVIL RAZVRSTITEV
Ministrstvo za zdravje in Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije izdajata Register zdravil Republike Slovenije.VII(marec 2002). V njem so razvrščeni vsi registrirani tovarniško izdelani farmacevtski preparati, z osnovnimi podatki o njihovih farmacevtskih oblikah, odmerkih, navodilih o načinu predpisovanja in izdajanja bolnikom. Komisija za zdravila odobri registracijo in hkrati določi tudi režim izdajanja zdravil.:
BRp -izdaja se tudi brez recepta
Rp -izdaja se samo na zdravniški recept
II/Rp -uporaba samo v bolnišnicah, izjemoma se izdaja na zdravniški recept pri nadačjevanju
zdravljenja na domu po odpustu iz bolnišnice.
II -uporaba samo v bolnišnicah
Rp/Spec -uporablja se za zdravljenje ambulantnih bolnikov. Predpiše ga specialist ali zdravnik po
njegovem pooblastilu; potreben je stalen nadzor med zdravljenjem.
ZZ -uporaba samo v javnih zdravstvenih zavodih ter pri pravnih in fizičnih osebah, ki opravljajo
zdravstveno dejavnost.
Za zadnjo razvrstitev zdravil je poskrbela zavarovalnica ZZZS. Gre za razvrstitev zdravil na pozitivno (P) in vmesno (V) listo, ki določata, ali zavarovalnica povrne stroške zanje.
Zdravila lahko razvrstimo po kemijski zgradbi ali po delovanju:
BIOKEMIJSKO: hipoglikemiki znižujejo glukozo, antihiperlipemiki pa maščobe v krvi.
FIZIOLOŠKO: antihipertoniki znižujejo zvišan arterijski tlak.
NA ORGANSKE SISTEME: stimulanti in depresorji delujejo na osrednje živčevje, diuretiki na
ledvice, kardiotonični glikozidi pa na srce.
OBLIKE
Po trdnosti ločimo trde, praškaste, poltrde, poltekoče ,tekoče in plinaste farmacevtske oblike zdravilnih pripravkov.
Evropska farmakopeja razvršča farmacevtske oblike po načinu uporabe v:
Auricularia -farmacevtska oblika za uho
Capsulae -kapsule
Compressi -tablete
Emplastra transcutanea -transdermalni obliž
Granulata -zrnca
Inhalanda -zdravila za inhaliranje
Liquida ad usum dermicum -dermalne tekočine za zunanjo uporabo
Musci medicati -zdravilne pene
Nasalia -farmacevtske oblike za v nos
Ocularia -farmacevtske oblike za oko
Parenteralia -parenteralne farmacevtske oblike
Peroralia -peroralne farmacevtske oblike
Preparationes ad irrigationem -farmacevtske oblike za izpiranje
Preparationes pharmaceuticae in vasis cum pressu -farmacevtske oblike pod tlakom
Pulveres ad usum dermicum -dermalni praški (posipala) za zunanjo uporabo
Pulveres perorales -peroralni praški
Reectalia -rektalne farmacevtske oblike
Styli -palčke
Tamponae medicatae -zdravilni tamponi
Unguenta -poltrdna zdravila za uporabo na koži (mazila, kreme)
Vaginalia -farmacevtske oblike za dajanje v nožnico in zdravilne žvečilke.
Po načinu uporabe jih delimo:
1) KAPSULE- trdni pripravki v ovoju iz dveh delov: želatinske, makrogolne, škrobne.
2) TABLETE,DRAŽEJI- trdni pripravki, stisnjene praškaste snovi.
3) MAZILA ali KREME- polčvrste oblike za lokalno uporabo
4) SVEČKE- trdni pripravki, ki se na telesni temperaturi raztopijo; za rektalno ali
vaginalno uporabo.
5) RAZTOPINE- tekoči pripravki za zunanjo in notranjo uporabo. Sestavljene so iz topila
in ene ali več snovi. Topilo je lahko voda, alkohol, polietilen, glikol, glicerol ali olje.
6) SUSPENZIJE- tekoči pripravki z netopnimi delci. Tekoči puder, ki jo moramo pred uporabo pretresti.
7) EMULZIJE-tekoči pripravki iz dveh faz, ki se ne mešata.(olje:voda)
8) ČAJI- posušeni deli rastlin in plodov za domačo pripravo tekočih pripravkov.
9) PREVRETKI, POPARKI, MACERATI- tekoči pripravki iz rastlin za zauživanje
10) TINKTURE- alkoholni izvlečki iz rastlin.
3) OZNAČEVANJE ZDRAVIL
Z različno obarvanimi signaturnimi listki v lekarni dodatno označujejo zdravila:
-Beli z rdečim robom-pripravki za uporabo na koži in sluznicah(črni tisk)
-beli: za vse ostale načine uporabe(črni tisk)
-črni:za strupe(beli tisk)
-fluerescentno zeleni:za vsa druga opozorila(črni tisk)
Zdravila, ki močno učinkujejo na osrednje živčevje (OŽ) in vplivajo na psihofizične sposobnosti bolnika so trigoniki. Označeni so z rdečima trikotnikoma ▲in ∆.Polni trikotnik absolutno, prazni pa relativno prepove upravljanje vozil.
S § označujemo opojna zdravila-paragrafike.
Znak ! pa omejuje količino enkratne izdaje zdravila.
4) TRIGONIKI, PARAGRAFIKI
Trigoniki so zdravila, ki močno učinkujejo na osrednje živčevje in vplivajo na psihofizične sposobnosti bolnika. Označeni so z rdečima trikotnikoma. ▲ in Δ. Med zdravljenjem z njimi je vožnja z motornimi vozili (ali upravljanje z stroji)absolutno ali relativno prepovedana.
Paragrafiki § -so opojna zdravila. Po pravilniku o načinu predpisovanja in izdajanja zdravil se morajo opojna zdravila in nekatere psihotropne snovi shranjevati v trezorju, predpisovati jih je treba v dvojniku in podatke vpisovati še v posebno kartoteko. Odmerki, koncentracije in količine opojnih zdravil, ki jih sme zdravnik predpisati na recept so omejene.
5) DELOVANJE ZDRAVIL: glavni, stranski in sekundarni učinek zdravila
Z glavnim delovanjem (učinkom) označujemo učinek, ki je najmočneje izražen in je za določeno zdravilo najbolj značilen ter se ponavadi tudi najprej pokaže. Z navedbo primarnega učinka kakega zdravila podajamo kratko karakteristiko tega zdravila in dostikrat že njegovo opredelitev. Glavni učinek je odvisen od kemijske strukture zdravila.
Z stranskim delovanjem označujemo vse tiste neposredne učinke zdravila, ki se pojavljajo poleg primarnega delovanja, vendar brez vzročne zveze z njimi. Takšno stransko delovanje je lahko zelo pomembno za terapevtsko uporabo zdravila.V številnih primerih pa srečamo med stranskimi učinki funkcionalne spremembe, ki bodisi pri določenem bolezenskem stanju niso zaželene, bodisi že same po sebi ustvarjajo novo patološko stanje (npr. lokalno draženje pri zdravilih, s katerimi želimo doseči samo sistemski učinek- bruhanje, driska po zaužitju zdravila)
Sekundarni učinki so vse tiste spremembe v delovanju najrazličnejših organov, ki so nastale kot posledica bodisi primarnega, bodisi katerega od akcesornih učinkov.
6) PREHAJANJE ZDRAVIL SKOZI MEMBRANE
Prehajanje snovi skozi membrane imenujemo transport. Pri tem snovi skozi membrane prehajajo nespremenjene. Najpomembnejši mehanizmi prehajanja zdravil skozi membrane so:
-filtracija
-osmoza
-difuzija
-specialni transportni procesi (facilitarna difuzija, aktivni transport, pinocitoza, endocitoza,
eksocitoza.)
Filtracija, osmoza, difuzija in facilitarna difuzija potekajo v smeri koncentracijskega gradienta
(od višje proti nižji koncentraciji). Aktivni transport in pinocitoza lahko potekata proti koncentracijskem gradientu. Ta dva procesa potrebujeta energijo iz ATP, ki je shranjena v celicah.
Filtracija je prehajanje snovi v smeri gradientov pritiska in je pomemben proces za prehajanje makromolekul. Domnevajo, da proces ne poteka skozi membrane, temveč po medceličnem prostoru.
Difuzija je proces, pri katerem se molekule ali večji delci zaradi svoje kinetične energije in kaotičnega gibanja enakomerno porazdelijo po prostoru. Proces vedno poteka v smeri nižje koncentracije.
Specialni transport:
– facilitarna difuzija je proces, pri katerem se hidrofilne molekule (aminokisline, sladkorji, nekateri
ioni) vežejo s prenašalcem in hitreje prehajajo skozi membrane. Proces vedno poteka v smeri nižje
koncentracije.
– aktivni transport omogoča prehajanje ionov in drugih molekul skozi membrane v smeri
višje koncentracije. Za vezavo na prenašalca in za transport je potrebna energija, ki jo celica
pridobiva iz ATP.
– pinocitoza je proces za katerega je potrebna energija in omogoča prehajanje večjih molekul
v celico. Celična membrana se uviha in objame molekulo v mehurček, ki se pomakne v
notranjost celice. Proces je podoben fagocitozi levkocitov.
7) PORAZDELITEV ZDRAVIL PO TELESU
Razporeditev zdravila po telesu ni enakomerna. Odvisna je od kemijske zgradbe zdravila, velikosti in lipofilnosti molekule ter od preprek, ki so v organizmu (krvnomožganska pregrada, placenta…) Odvisna je tudi od kapilarne prepustnosti, količine telesne vode, vezave zdravila na plazemske beljakovine in od transporta skozi membrane.
8) OBLIKE IN NAČINI DAJANJA ZDRAVIL
OBLIKE
Po trdnosti ločimo trde, praškaste, poltrde, poltekoče, tekoče in plinaste farmacevtske oblike zdravilnih pripravkov.
Evropska farmakopeja razvršča farmacevtske oblike po načinu uporabe v:
Auricularia – farmacevtska oblika za uho
Capsulae – kapsule
Compressi – tablete
Emplastra transcutanea – transdermalni obliž
Granulata – zrnca
Inhalanda – zdravila za inhaliranje
Liquida ad usum dermicum – dermalne tekočine za zunanjo uporabo
Musci medicati – zdravilne pene
Nasalia – farmacevtske oblike za v nos
Ocularia – farmacevtske oblike za oko
Parenteralia – parenteralne farmacevtske oblike
Peroralia – peroralne farmacevtske oblike
Preparationes ad irrigationem – farmacevtske oblike za izpiranje
Preparationes pharmaceuticae in vasis cum pressu – farmacevtske oblike pod tlakom
Pulveres ad usum dermicum – dermalni praški (posipala) za zunanjo uporabo
Pulveres perorales – peroralni praški
Reectalia – rektalne farmacevtske oblike
Styli – palčke
Tamponae medicatae – zdravilni tamponi
Unguenta – poltrdna zdravila za uporabo na koži (mazila, kreme)
Vaginalia – farmacevtske oblike za dajanje v nožnico in zdravilne žvečilke.
1) KAPSULE- trdni pripravki v ovoju iz dveh delov: želatinske, makrogolne, škrobne.
2) TABLETE, DRAŽEJI- trdni pripravki, stisnjene praškaste snovi.
3) MAZILA ali KREME- polčvrste oblike za lokalno uporabo
4) SVEČKE- trdni pripravki, ki se na telesni temperaturi raztopijo; za rektalno ali vaginalno uporabo.
5) RAZTOPINE- tekoči pripravki za zunanjo in notranjo uporabo.Sestavljene so iz topila in ene ali več snovi.Topilo je lahko voda, alkohol, polietilen, glikol, glicerol ali olje.
6) SUSPENZIJE- tekoči pripravki z netopnimi delci.Tekoči puder, ki ga moramo pred uporabo pretresti.
7) EMULZIJE- tekoči pripravki iz dveh faz, ki se ne mešata.(olje:voda)
8) ČAJI- posušeni deli rastlin in plodov za domačo pripravo tekočih pripravkov.
9) PREVRETKI, POPARKI, MACERATI- tekoči pripravki iz rastlin za zauživanje
10) TINKTURE- alkoholni izvlečki iz rastlin.
NAČINI DAJANJA ZDRAVIL
1) ORALNO (p.o)skozi usta- najenostavnejši, najpogostejši način jemanja zdravil. Učinki so počasni.
2) BUKALNO- zdravilo deluje lokalno ali se absorbira skozi sluznico.
3) REKTALNO V ČREVO- (svečke, klizme).Učinki so sistemski ali lokalni. Obvoz jeter.
4) INTRAVENSKO- i.v- hitro delovanje, nevarnost infekcije.
5) INTRAMUSKULARNO-i.m.- nevarnost infekcij, včasih boleče
6) PODKOŽNO- s.c.- nevarnost infekcij, inzulin.
7) INTRANAZALNO- učinki so lahko lokalni (dekongestivi) in sistenski (kalcitonin, inzulin)
8) INTRADERMALNO- v kožo- kožni tuberkulinski test
9) INTRATEKALNO- v hrbtenjačni prostor, v likvor.
10) INTRAPERITONEALNO- v trebušno votlino.
11) INHALACIJE- vdihavanje hlapnih tekočin, plinov, par ali majhnih delcev zdravila.
12) LOKALNO- nanašanje zdravila na kožo ali sluznico v obliki praškov, mazil, krem losionov.
13) SUBLINGUALNO (podjezično): pod jezik (tablete, pršilo) sistemski učinek, obvoz jeter.
14) PARENTERALNO- ne skozi prebavila, najpogosteje gre za injiciranje.
15) TRANSDERMALNO- terapevtski sistemi (TS) za sistemske učinke. Obliži, iz kateri se
enakomerno sproščajo skoz kožo analgetiki (fentanil), hormoni (estrogeni), nitroglicerin, nikotin.
9) ABSORBCIJA ZDRAVIL
Absorbcija je prehajanje zdravila od mesta aplikacije skozi membrane v kri. Razen krvnega obtoka je pomemben še limfatični sistem, ki omogoča transport makromolekul in drugih snovi v obtok (iz kapilar v celice in obratno). Ko zdravilo ugotovimo v krvi, je absorbirano.
Absorbcija je odvisna od: Stopnje ionizacije, topnosti v lipidih, pri večji polarnosti je zdravilo bolj topno v vodi in se slabše absorbira.
10) IZLOČANJE ZDRAVIL: BIOLOŠKI RAZPOLOVNI ČAS
Izločanje: zdravila se izločajo z urinom skozi ledvice, z blatom (enterohepatični obtok)!!, s solzami, z znojem, z mlekom ali z dihanjem (hlapne tekočine, plini). Izločanje zdravil iz telesa merimo z biološkim razpolovnim časom.
Čas, v katerem doseže zdravilo receptorje in prične delovati je odvisno od absorbcije in porarazdelitve zdravila v telesu. Trajanje učinka zdravila je odvisna od prerazporeditve zdravila po telesu in od presnove zdravila.
Izločanje skozi ledvica: zdravila, ki so topna v vodi se izločajo skozi ledvice z urinom.
Ledvica opravljajo več nalog: -ohranjajo volumen krvi in tekočine v telesu
-regulirajo osmotski tlak in acidobazično ravnotežje
-uravnavajo koncentracijo ionov v krvi
-izločajo nekoristne presnovke iz telesa
Za izločanje vodotopnih snovi iz telesa je najbolj pomembna glomerularna filtracija in tubularna sekrecija.
Izločanje z žolčem:
Zdravila, ki se izločajo z žolčem, so vezana na žolčne kisline in se resorbirajo v krvni obtok.
Izločanje zdravil iz telesa merimo z biološkim razpolovnim časom-(T ½).
Biološki razpolovni čas je čas, v katerem se koncentracija zdravila v serumu zniža na polovico.
KLEARENS- kakšna količina zdravila se očisti iz plazme v določeni časovni enoti. Zdravilo se izloča skozi ledvica, jetra, kožo, pljuča.
11) PRESNOVA ZDRAVIL – BIOTRANSFORMACIJA; BIOKEMIJSKE REAKCIJE
Biortansformacija- pomeni presnovo zdravil v telesu, ki omogoči, da se lahko izločijo. Poteka v glavnem v jetrih z jetrnimi encimi (CITOKROM P 450). Najpomembnejši encim za razgradnjo zdravil so encimi oksidacije (izoencimski sistem več kot 30 citokinov CYP 450), encimi za redukcijo in hidrolizo in encimi za konjugacijo. Ti encimi so v endoplazmatičnem retikulumu jeter, v mikrosomski frakciji jetrnih celic in delno v celicah prebavil. Zdravilo se med presnavljanjem kemijsko spremeni: postane vodotopno in največkrat tudi biološko neaktivno.
Biotransformacija poteka v dveh fazah:1. FAZA:- reakcije razgradnje (oksidacija, redukcija, hidroliza) 2 FAZA: reakcije sinteze (konjugacija-spojitev s kislinami). Vse te reakcije potekajo v hepatocitih. Zdravila lahko povečajo hitrost lastne presnove ali drugih zdravil (barbiturati), nekatera zdravila (cimetidin, sok grenivke) pa zavirajo presnovo nekaterih zdravil. Pri biotransformaciji zdravil lahko nastanejo aktivni presnovki, ki so celo bolj toksični od osnovnega zdravila, tako, da biotransformacija ni vedno tudi detoksikacija zdravil. V procesu biotransformacije naraščata polarnost in vodotopnost snovi, zato se lahko izplavljajo iz telesa z urinom.
12.) RECEPTORJI IN SILE, KI SO UDELEŽENI PRI VEZAVI ZDRAVILA NANJ
Velika večina zdravi deluje tako, da se veže na celične strukture organizma. Mesta vezave zdravil imenujemo receptorje.To so deli molekul ali cele molekule in so deli celic, kamor se zdravilo selektivno veže in povzroči zaporedje biokemičnih reakcij, ki se končajo z biološkim odgovorom.
Razvrščamo jih kot:
-receptorje za endogene prenašalce. Imenujemo jih tudi farmakološke prenašalce. So na ali v celični membrani, v citoplazmi ali celičnem jedru.
-ionski kanalčki, ki so lahko samostojni receptorji, del farmakološkega ali pa so funkcionalno povezani z njimi.
-transportni sistemi, ki sodelujejo pri prehajanju molekul skozi celične membrane
-encimi
Zdravilo se na receptor veže selektivno. To povzroči zaporedje biokemičnih reakcij, ki se končajo z biološkim odzivom.
VEZI, KI SO UDELEŽENE PRI VEZAVI ZDRAVILA NA RECEPTOR:
Za vezavo atomov in molekul so potrbne določene sile in energija. To so:
-Kovalentna vez, pri kateri druži dva atoma skupni elektronski par.
-Ionska vez je elektrostatična vez med dvema različno nabitima ionoma.
-Vodikova vez.Vodikov atom je močno elektropozitiven in se veže z elektronegativnimi atomi.
-Van der Waalsove sile so vezi med dvema električno nevtralnima atomoma ali atomskima skupinama.
13) RAZMERJE MED ODMERKOM/KONCENTRACIJO ZDRAVILA IN UČINKOM;
PRIKAZ
Učinek zdravila je odvisen od odmerka oz. koncentracije. Odmerek ali doza je količina zdravila, ki v določenem času sproži biološki odziv. Odmerki so lahko terapevtski, največ enkratni, toksični in smrtni odmerki.
V telesu je zdravilo praviloma raztopljeno, učinek je običajno odvisen od koncentracije na mestu delovanja. Koncentracija zdravila je odvisna od odmerka in časa, v katerem zdravilo zasede receptor.
Hitrost učinkovanja zdravila je odvisna od absorbcije in porazdelitve zdravila.
Prikaz razmerja med odmerkom (koncentracijo) zdravila in učinkom:
Razmerje med odmerkom in učinkom prikažemo grafično tako, da na os x nanašamo odmerke, na y pa učinke. Dobimo hiperbolično krivuljo. Zaradi enostavnejše in točnejše analize učinkovin pri nižjih odmerkih prikazujemo razmerje med logaritmom odmerka in učinkom, saj dobimo sigmoidno krivuljo, ki pa je med 20 in 80% maksimalnega učinka premice. Merilo anfinitete zdravila za receptorje in merilo za učinkovitost zdravila je Ke(ravnotežnostna konstanta). Pri večji anfiniteti sta večja vezava in tudi ravnotežnostna konstanta Ke. Zdravilo (antagonist) učinkuje že pri nižjih koncentracijah. Z učinkovitostjo zdravila označujemo potreben odmerek zdravila, ki povzroči učinek določene jakosti.
Slika 1: grafični prikaz razmerja med koncentracijo zdravila/agonista(A) in njegovim učinkom E. Na levi je abscisna os linearna, na desni pa logaritemska.
14) TEORIJE RECEPTORJEV
A.J.CLARK – okupacijska (1885 do 1941) je postavil teorijo receptorjev, po kateri je učinek zdravila odvisen od števila zasedenih receptorjev . Pri tem velja:
1. Zakon o delovanju mas,
2. Vsi receptorji so identični in enako sprejemljivi za zdravilo,
3. Učinek zdravila je sorazmeren številom zasedenih receptorjev,
4. Koncentracija zdravila se med reakcijo ne spremeni,
Clarkovo teorijo receptorjev je dopolnil PATON, ki je trdil, da je učinek zdravila odvisen od tega kako hitro so zasedeni receptorji.
TURCHGOTT (1960) je ugotovil, da je za delovanje zdravila pomembna afiniteta zdravila do receptorja.
ARIENS (1954) je uvedel pojem intrinzične učinkovitosti. Pozneje je STEPHENSON dopolnil teorijo receptorjev z ugotovitvijo, da zdravilo učinkuje tudi, če niso zasedeni vsi receptorji in uvedel pojem delnih antagonistov.
15) AGONISTI : ANTAGONISTI; vrste in značilnosti antagonizma
Agonist je zdravilo, ki ima afiniteto za receptor, se nanj veže in povzroči učinek. Antagonist je snov, ki ima afiniteto za receptor, se nanj veže vendar ne povzroči učinka. Antagonisti se vežejo na iste receptorje in učinek preprečijo.
Vrste antagonizma:
a.) Kemijski antagonizem – je kombinacija dveh snovi, ki se inaktivirata. Zato pride do zastrupitve z težkimi kovinami (Pb, Cd). Zdravimo z helatnimi snovmi (EDTA), ki vežejo kovinske ione v neaktivne komplekse.
b.) Farmakokinetični antagonizem: antagonost združuje koncentracijo zdravila na mestu delovanja. Mehanizmi so različni: Lahko se poveča razgradnja zdravila- (zaradi indukcije jetrnih encimov s fenobarbitonom, se zmanjša antikoagulacijski učinek varfarina). Lahko se zmanjša absorcija zdravila iz prebavila ali pa se poveča izločanje skozi ledvice. Poseben primer je zavora fiziološkega nevronskega privzema kateholaminov s tricikličnimi antidepresivi, ki preprečujejo sproščanje noradrenalina iz živčnih končičev.
c.) Farmakodinamični antagonizem:
1. Reverzibilni kompetitivni antagonizem je vrsta farmakološkega antagonizma. Za isti receptor tekmujeta agonist in antagonist. Agonist ima amfiniteto in sposobnost povzročiti učinek. Antagonist ima amfiniteto za isto receptorsko mesto,vendar je brez intrizične učinkovitosti. Poznamo popolne agoniste in delne agoniste. Pri reverzibilnem kompetitivnem antagonizmu se krivilja odmerek – učinek pomakne v desno, maksimalen učinek ostane nespremenjen. Agonist je sposoben izriniti molekule antagonista z receptoprskega mesta, vendra se z njim ne veže. Z zasedbo prostih receptorjev agonist zmanjša hitrost vezave antagonista.
2. Ireverzibilni akompetitivni antagonizem se pojavi takrat, kadar se antagonist od receptorja odcepi zelo počasi. Posledica tega je, da dodajanje agonista ne vpliva na njegovo vezavo na receptor. Nekateri to imenujejo nekompetitivni antagonizem, pri katerem ne gre za vezavo na receptorje. Maksimalen učinek agonista je zmanjšan.
3. Nekompetitivni antagonizem je pojav, pri katerem antagonist na določenem mestu zavre verigo rekcij, ki jih povzroča agonist. Veropamil in nifedipin preprečujeta vstop Ca ionov skozi celično membrano in preprečujeta kontrakcijo gladke mišice. Posledica je zmanjšan maksimalni učinek ter spremenjen naklon krivulje odmerek-učinek. Številni antagonisti acetilholina nekompetitivno zavirajo učinek acetilholina na nikotinskih receptorjih. Vzrok je v zaviranju kationskih kanalov, ki uravnavajo te receptorje. Številni zaviralci katijonskih kanalov delujejo šele takrat, ko jih acetilholin aktivira (odpre). Stopnja blokade narašča z večanjem koncentracije agonista. Tako delujeta ganglijski zaviralec heksameton in nevromišični zaviralec tubokurarin.
d.)Fiziološki antagonizem je pojav, pri katerem fiziološke, endogene snovi delujejo na organizem ali organe v nasprotni smeri: andrenalin zvišuje arterijski tlak z delovanjem na srce in periferne žile, histamin pa ga znižuje, ker povzroča vazodilatacijo.
16) MEDSEBOJNO DELOVANJE ZDRAVIL: ANTAGONIZEM/SINERGIZEM
Zdravila, ki jih dajemo istočasno, lahko medsebojno vplivajo, kar lahko poveča želene učinke (kombinirani analgetiki), nekatere učinke izniči, lahko pa povzroči neželene učinke (povečana toksičnost). Pomembno je vedeti, katera zdravila jemlje bolnik ter medsebojno delovanje zdravil in hrane- (povečani učinek zdravil s sokom grenivke ali z avokadom)
Antagonist je zdravilo, ki se (lahko) veže na receptor, vendar ne učinkuje.
Pojav, ko zdravilo zmanjša učinek drugega zdravila imenujemo ANTAGONIZEM. Poznamo več vrst antagonizma: kemijski, farmakokinetični, farmakodinamični (reverzibilni , ireverzibilni, nekompetitivni) in fiziološki.
SINERGIZEM je pojav, ko so si učinki dveh ali več zdravil podobni, eno podpira delovanje drugega. O sinergiji med zdravili govorimo , če imajo zdravila istosmerni učinek, ki se sešteva, množi ali celo potencira.To izkoriščamo pri zdravilih, da dobimo enak učinek z manjšimi odmerki posameznih zdravil.
A+B=AB – aditiven učinek, učinek dveh zdravil je enak vsoti vsakega posameznega zdravila.
A+B=n(A+B) – klasični sinergistični učinek, s faktorji se poveča učinek enega ali drugega zdravila.
A+B=(A+B)n – potencirani učinek : učinek zdravila A in B je enak vsoti zdravila na potenco (blazno
večje). S kombinacijo zdravil dobimo z manjšo dozo enako dober učinek in manj toksičnosti.
17) TERAPEVTSKI INDEKS- TERAPEVTSKO OKNO .
Terapevtski indeks- okno nam pove, kako varno je zdravilo. Je količnik med toksičnim in učinkovitim odmerkom oz. razmerje med smrtnim odmerkom (letalno dozo-LD50), ki povzroči smrt pri 50 % poskusnih živalih v 24 urah in učinkovitim odmerkom (efektivno dozo-ED50), ki učinkuje pri 50% živalih. Večji je T.I varnejše je zdravilo in večja je njegova terapevtska širina ali terapevtsko okno. T.O. je razmerje koncentracij zdravila v krvi od farmakološko aktivnih do tistih, ki povzročajo toksične učinke.
LD50
T.I.=
ED50
18.) BIOLOŠKA UPORABNOST IN AUC VOLUMEN PORAZDELITVE
Biološka uporabnost nam pove koliko (%) zdravila se bo absorbiralo v kri. Kakšen del zdravila, ki ga pojemo pride v kri.
AUC( Area under curve)-površina pod krivuljo koncentracije zdravila v plazmi.
Površine pod krivuljo (AUC) so si za isto zdravilo enake pri različnih koncentracijah. Če niso enake pomeni, da je njihova biološka uporabnost različna. Krivulje koncentracije zdravila v plazmi so odvisne od načina aplikacije.
19) ODMERKI ZDRAVIL, AKUMULACIJA ZDRAVIL
Odmerek zdravila, ki ga damo bolniku imenujemo doza. Povprečni peroralni odmerek zdravila je izračunan za povprečno težo in velja za moškega starega od 20 do 40 let. Odvisen pa je od številnih dejavnikov:
a) telesne teže bolnika
b) starosti bolnika- z starostjo narašča odstotek maščevja in se zmanjša odstotek telesne vode. Zmanjšana je sposobnost presnove zdravil. Novorojenčki in dojenčki pa še nimajo popolnoma razvitih encimov za presnovo zdravil, zato moramo terapevtske odmerke zdravil zanje preračunati posebej.
c) Spol – količina hormonov, maščevja in mišic je pri ženskah in moških različna.
d) Delovanje jeter in ledvic- ker je pomembno za zdravila, ki se presnavljajo v jetrih in izločajo z urinom
e) Prirojene lastnosti .
Način dajanja zdravil: pri odmerjanju zdravila uporabljamo naslednja pravila:
– sublingvalni (včasih rektalni odmerek) ¾ doze,
– subkutana doza 2/3 oralne doze,
– intramuscularna doza ½ oralne doze,
– intravenozna doza 1/3 do 1/6 oralne doze,
Enkratna doza je tista količina zdravil, ki jo damo bolniku naenkrat. Dnevna doza je tista količina zdravila, ki jo dobi bolnik v enem dnevu. Celotna doza je celotna količina zdravila, ki jo bolnik dobi v vsej dobi (enkratnega ) zdravljenja. Fiziološka doza zdravila je tista najmanjša količina , ki pri večini odraslih ljudi že povzroči za to zdravljenje tipičen učinek. Minimalna letalna doza je tista količina, ki že povzroči smrt. Efekt je odvisen od doze zdravil. Terapevtska doza je 0,5-0,6 maksimalne doze, računamo na peroralno, oralno. Formule so neuporabne za morfin, atropin, fenobarbiton. Za doziranje je potreben poseben režim izračuna. Pri otrocih je metabolizem bistveno spremenjen v primerjavi z odraslim.
AKUMULACIJA je pojav do katerega pride, če je količina zdravila večja od izčistka med obema odmerkoma zdravila. Na splošno velja, da se pri insuficienci jeter in ledvic sposobnost metabolizma in eliminacije zmanjša. V tem primeru je treba dozo zdravila zmanjšati. V velikih dozah lahko deluje škodljivo- lahko pride do kumulacije – skladiščenja zdravila v telesu, kar ima za posledico zastrupitev ali smrt.
20.)TAHIFILAKSIJA, TOLERANCA
O toleranci govorimo kadar dajemo zdravilo zaporedoma večkrat ali dalj časa in se njegov učinek zmanjša. Običajno se pojavi po nekaj dnevih ali tednih . Vzrok zanjo je v spremenjeni občutljivosti receptorjev, v spremembi njihovega števila in/ali v spremenjeni presnovi. Zdravila pri katerih najpogosteje pride do tolerance so npr. antiepileptiki, uspavala, pomirjevala in narkotični analgetiki. Če se učinkovitost zdravila zmanjša že po nekaj zaporednih dozah in po nekaj minutah imenujemo to TAHIFILAKSIJA. Najpogosteje to opoazimo pri zdravilih, ki delujejo posredno tako, da sproščajo endogene snovi.Mehanizmi, ki to povzročajo:
a.)sprememba receptorjev,
b.) izguba receptorjev,
c.)izčrpavanje mediatorjev,
d.) indukcija encimov, pospešena presnova,
e.)fiziološka prilagoditev.
21.) ALERGIJA NA ZDRAVILA
Posebna oblika akcesornega delovanja je alergija na zdravila, pri katerih nastopajo močne motnje v raznih organskih sistemih. Tako spremenjena aktivnost je lahko že prirojene, po večini pa jo pridobimo v teku življenja, ko prihajamo ponovno v stik z istim zdravilom. Določeno zdravilo se po absorciji veže na molekule serumskih beljakovin in tako spremenjene serumske beljakovine povzročijo tvorbo protiteles. V telesu se sprostijo različne snovi kot so histamin, serotonin, bradikinin. TIP 1: Takojšnja anifilaktična reakcija humoralnega tipa: pride do reakcije antigen – protitelo, pride na površini mastocita, sproščajo se histamin, kinin ( primer.: vazodilatacija , spazem bronhijev, anafilaktični šok, urtikarija, seneni nahod, astma.) TIP 2: Citolitična reakcija humoralnega tipa- protitelo se veže z antigensko komponento na celični površini, komplement povzroči lizo, razpad celic (primer: hemolitično obolenje novorojenčkov). TIP 3: Artusov fenomen – preobčutljivost celičenga tipa, reakcija antigen – protitelo poteka ekstracelularno (izven celično), potreben je komplement, poškodba tkiva povzroči migracijo levkocitov.( Primer: serumska bolezen- urtikarija, aktritis, vročina). TIP4: Zapoznela preobčutljivost na reakcija – senzibilizirani T limfociti z izločanjem limfokinov uničijo antigen. Poškodovana celica povzroči vnetje (primer:kontaktni dermatitis, zavračanje presajenih organov).
ZNAKI:
a.) raznoliki izpuščaji ( eksantem) na koži: največkrat vidimo koprivnico (urticarija), lahko pa imamo tudi tranzitoren lokalni edem, ali pa izpuščaj kot pri škrlatinki oz. ošpicah. Izpuščaji v obliki večjih mehurjev ali difuzen eritem (rdečina) ali tudi difuzno vnetje kože z močnim luščenjem (dermatitis exfoliativa).
b.) podobne spremembe se pojavljajo tudi na raznih sluznicah (enentem), ki –odvisno od lokalizacije povzročijo solzenje, nahod, hripavost, kašelj ali drisko
c.) bolečine v sklepih in mišicah.
d.) spazem ( krč) bronhov, ki povzroči asmatični napad. Spazem v črevesju s koliko in drisko.
e.) razširjenje žilja v drobovju, kar vodi do zmanjševanja venoznega pretoka v srce in s tem zmanjševanje minutnega volumna.
f.) okvare kostnega mozga (redko)
g.) navedene pojave spremlja pogosto zvišana telesna temperatura.
MEDICINSKA POMOČ: prekinemo z adrenalinom, kisik, infuzije, antihistaminiki, glukokortikoidi.
22) SAMOZDRAVLJENJE, OTC PRIPRAVKI, PLACEBO UČINEK, HOMEOPATIJA
V zadnjih leti je vse več zdravil, ki se izdajajo tudi brez recepta. Imajo manjši farmakološki učinek in so manj škodljiva. Problemi samozdravljenja: so nekritično jemanje posameznih OTC pripravkov
( zelena zdravila ali zdravila iz domačin lekarn, ki se izdajo brez recepta) . Nevarnost mesebojnega delovanja z drugimi zdravili, ki jih predpiše zdravnik in neustrezna uporaba teh zdravil zaradi nepravilno (samo) postavljene diagnoze. Pride do komplikacij, alergije , anaf. šok, in smrt.
OTC pripravki (over the counter) med katere spadajo zdravila, ki zmanjšujejo kislost želodčnega soka (antacidi, antihistaminiki receptorjev H2), pomirjevala , uspavala, zdravila za izboljšanje krvnega obtoka, zdravila proti morski bolezni, pripravki za zdravljenje kožnih glivičnih infekcij, antipiretični analgetiki in številni pripravki rastlinskega izvora. Bolniki lahko s samozdravljenjem zamudijo čas za učinkovito in uspešno zdravljenje.
PLACEBO UČINEK (lat. Ugajati) je pojav, pri katerem so učinki zdravila odvisni od dajanja (sugestivnost, avtoriteta, simpatičnost terapevta) in ne o kemijske strukture. Zato lahko snovi brez farmakodinamskih učinkov izovejo učinke pri 30 do 35% ljudi.
HOMEOPATIJA : je oblika alternativnega zdravljenja . Gre za princip, po katerem naj bi se »Enako zdravilo z enakim«. Homeopat skuša s pogovorom ugotoviti bolnikove težave in najti homeopatski pripravek, ki povzroča učinke, podobne težavam bolnika. Z razredčevanjem naj bi se »Moč« pripravka potencirala in telo se samo » Ozdravi«.
23) ZLORABA ZDRAVIL, ZASVOJENOST, DOPING
ZLORABA ZDRAVIL – ABUZUS: vsaka nemedicinska uporaba zdravil velja za zlorabo. Največkrat gre za analgetike, uspavala in pomirjevala, ki lahko povzročajo hude okvare jeter in ledvic in neredko tudi psihično in fizično zasvojenost. Motivacija za zlorabo zdravil in drog je občutek ugodja. V športu si nekateri poskušajo na neetični in nedovoljeni način povečati psihofizične sposobnosti in tako doseči boljše rezultate od tekmecev, kar prinese slavo, vpliv in denar.
Skupine: Opijati( heroin)/ pomirjevala, uspavala( etanol)/, stimulansi (kokain, kofein)/, halucinogeni (LSD)/, marihuana (trava , hašiš)/, snovi za inhaliranje.
ZASVOJENOST: psihična : pogosto pri zdravilih , ki zmanjšajo občutek skrbi, tesnobe (anksiolitiki). Kadar vpliva na razpoloženje bolnik ne more več brez zdravil. Odsotnost zdravila povzroči fizično odvisnost. Pojavijo se abstinenčne krize. Odsotnost zdravila povzroči fiziološke spremembe. Abstinenčni sindrom- znaki prizadetosti, OŽ, konvulzije, krči, presnovne motnje. Toleranca je povezana s fizično odsotnostjo, pri kateri so potrebne večje doze za dosego enakih učinkov.
DOPING SREDSTVA: zdravila, hormoni, mamila in metode, ki so na t.i doping listi so prepovedana v športu in lahko povzročijo hude stranske in nezaželene učinke kot so: nenadna smrt, odpoved srca, okvara ledvic, karcinom jeter, okvare mišično vezivnega sistema.
PREPOVEDANE SNOVI: stimulansi, narkotiki, anabolni steroidi, diuretiki, peptidni hormoni in analogi.
SNOVI ZA KATERE VELJAJO DOLOČENE OMEJITVE: alkohol, marihuana, lohalni anastetiki, kortikostereoidi.
PREPOVEDANE METODE: fizikalne, kemične in farmakološke manipulacije.
24) UVAJANJE NOVIH ZDRAVIL, PREIZKUŠANJE ZDRAVIL, FAZE KLINIČNEGA PREIZKUŠANJA
Razvoj medicine, pojav novih bolezni in odpornosti na že obstoječa zdravila, terjajo razvoj novih, učinkovitejših in manj toksičnih zdravil. Biološke (biokemijske in farmakološke) učinke potencialnih zdravil ugotavljajo s predkliničnimi poizkusi na celičnih kulturah, izoliranih celicah in izoliranih organih. Nato jih opravijo še na anesteziranih živalih.
Predklinični del: -10 000 substanc sintetizirajo
-nato jih predklinično pregledajo
-ugotovijo, kako deluje na celice, organe in živali
-od 10 000 substanc jih ostane max. 10, ki so aktivne.
Naslednja faza je farmacevtsko oblikovanje nove snovi, ki ji sledijo klinični poskusi v 4 fazah. Izdelava povsem novega zdravila traja približno 5-12 let, stane pa okrog 700 milijonov dolarjev.
Klinični del:
I.faza-: Študije zdravila na prostovoljcih (20-100); ugotavljanje učinkov, presnove, varnosti zdravljenja, toksičnosti, določanje odmerkov in farmakokinetike.
II.faza- omejene študije na izbranih bolnikih.(50-100); učinkovitost (dvojno slepi poskusi), varnost zdravila, ugotavljanje odmerkov.
III.faza:- kontroliramo razširjene študije, preizkus na večjem številu bolnikov (100-nekaj 1000 bolnikov). Kontrolirane multicentrične študije. Primerjava zdravljenja z obstoječo terapijo. Pri ugodnih rezultatih zdravilo registriramo.
IV. faza- stalno spremljanje stranskih učinkov, varnosti in učinkovitosti novega zdravila.
Faza registracije-od 10 000 substanc pride le ena snov, ki jo registriramo.
25.) DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA DELOVANJE ZDRAVIL
Na delovanje zdravil vplivajo; spol, nosečnost, fizična aktivnost, sončna svetloba, bolezni, organska topila, zračni tlak, zdravila, prehrana, alkohol, kajenje, stradanje, vročina, gastrointestinalna flora, stres, kardivaskularna funkcija, funkcija jeter, ledvic, prebavil.
26.) TERATOGENOST, MUTAGENOST IN KANCEROGENOST SNOVI IN ZDRAVIL
Teratogena zdravila so zdravila, ki okvarjajo plod. Nevarno je za prvo tromesečje- ko gre za organogenezo. Zadnje tromesečje pa se vrši osifikacija. (tetraciklini-deformacija kosti, sklepov, zob). Teratogena zdravila- Talidomid naj bi bilo varno uspavalo, vendar je pri nekaterih nosečnicah, ki so ga jemale povzročil na plodu embriopatije. Ima teratogene učinke.
Mutagenost- zaradi zdravila pride do mutacije, do spremembe genoma (povzroča spremembo dedne lastnosti). Največkrat so to karcinomna obolenja.
Genoklastična zdravila so zdravila, ki poškodujejo določen gen.
Kancerogena zdravila so zdravila, ki povzročajo raka.
SPECIALNA FARMAKOLOGIJA
27) Snovi, z lokalnim glavnim učinkom; razvrstitev, uporaba, mehanizmi delovanja
28) Antiseptiki in dezinficiensi: uporaba, mehanizmi delovanja, učinkovitost
29) Vrste sterilizacije, dezinfekcija površin, inštrumentov, izločkov
30) Osnovni mehanizmi delovanja protimikrobnih snovi
31) Mehanizmi odpornosti bakterij na protimikrobna zdravila
32) Najpogostejši stranski/neželeni učinki antimikrobnih snovi
33) Baktericidnost, bakteriostatičnost; MIC, MBC
34) Sulfonamidi in trimetoprim –spekter, mehanizem delovanja, uporaba
35) Penicilini
36) Cefalosporini
37) Kloramfenikol; sindrom sivih otrok
38) Tetraciklini in aminoglikozidni antibiotiki
39) Makrolidni antibiotiki
40) Tuberkulostatiki
41) Fungicidi; lokalni, sistemski
42) Protivirusna zdravila
43) Uroantiseptiki
44) Antimalariki
45) Amebicidi
46) Antihelmintiki
47) Nevrotransmitorji in receptorji v vegetativnem, somatskem in OŽ
48) Učinki aktivacije receptorjev simpatikusa na posameznih organih
49) Učinki aktivacije receptorjev parasimpatikusa na posameznih organih
50) Sinteza in razgradnja Acetilholina (Ach) in Noradrenalina (NA)
51) Parasimpatikomimetiki, mehanizem delovanja, uporaba
52) Prarasimpatikolitiki, mehanizem delovanja, uporaba
53) Zaviralci ganglijskega prenosa
54) Zaviralci nevromišičnega prenosa
55) Simpatikomimetiki, mehanizem delovanja, uporaba
56) Simpatikolitiki, mehanizem delovanja in uporaba
57) Skupine antihipertenzivov
58) Diuretiki
59) Zdravila proti angini pektoris
60) Kardiotonični glikozidi; skupine , mehanizmi delovanja
61) Antiaritmiki: skupine, uporaba, mehanizmi delovanja
62) Nevrotransmiotorji v OŽ
63) Psihofarmaki
64) Anksiolitiki
65) Uspavala in pomirjevala
66) Antipsihotiki
67) Antidepresivi
68) Splošni anestetiki
69) Stadiji in nivoji splošne anestezije
70) Lokalni anestetiki; mehanizem delovanja, skupine, uporaba
71) Antiepileptiki: skupine , mehanizem delovanja, uporaba, antiparkinsoniki
72) Opiati in opioidi
73) Snovi, ki povzročajo zasvojenost
74) Prostaglandini in levkotrieni; sinteza učinki
75) Antipiretični analgetiki
76) Zdravila proti gihtu
77) Histamin, učinkovanje, receptorji, antagonisti, njihova uporaba
78) Serotonin
79) Antiastmatiki, skupine, mehanizmi delovanja
80) Zdravila , ki zmanjšajo izločanje želodčne kisline
81) Antacidi
82) Emetiki in Antiemetiki ( paše k vpr. 79 )
83) Odvajala
84) Razvrstitev in mehanizem delovanja citostatikov
85) Osnovni principi kontracepcije
86) Zdravila, ki so nevarna v nosečnosti
87) Osnovna načela zdravljenja zastrupitev
88) Specifični in nespecifični antidoti
89) Zastrupitev s paracetamolom, znaki, ukrepi
90) Atropin
91) Etilenglikol, dietilenglikol
92) Ogljikov monoksid
93) Cianidi
94) Živo srebro
95) Železo
96) Aluminij
97) Zlato
98) Arzen
99) Talij
100) Insekticidi
101) Rodenticidi
102) Zastrupitev z etanolom, metanolom, nujni medicinski ukrepi
103) Zastrupitev s kardiotoničnimi glikozidi, medicinska prva pomoč
104) Zanki zastrupitve z organofosfati in medicinska pomoč
105) Skupine zdravil, ki se zlorabljajo v športu (doping)
27) SNOVI Z LOKALNIM GLAVNIM UČINKOM; RAZVRSTITEV, UPORABA,
MEHANIZMI DELOVANJA
To so snovi, za katere želimo, da delujejo na mestu aplikacije (koža, sluznice, mehur, črevesje).To so a) Sredstva, ki lokalno dražijo – na koži izzovejo rdečino – aktivno hiperemijo, povečajo prekrvavitev. To dosežemo s toploto, obsevanjem, masažo in kemičnimi sredstvi.
b) Sredstva , ki zmanjšujejo vnetja:
• Ohlajevanje- voda, obkladki, hladilna mazila
• Adstringenti -zmanjšujejo edem sluznice, prepustnosti kapilar, izločanje žlez na sluznici ali koži, zmanjšajo znake vnetja. Delimo jih : tanin, formalin, kovinski adstrigenti (Ag, Al, Bi, Zn), rastlinski (žajbelj) ).
• Reducenti – katrani, Hg, rezorcinol – delujejo protivnetno, zavirajo oksidacijske procese v celicah, pomirjajo srbenje in delujejo antiseptično.
• Azuleni- so sestavine eteričnih olj, kamilice, rmana, pomirjajo vnetje sluznic, v obliki ohlajenih poparkov ali obkladkov na koži.
• Antiseboroična zdravila – pri vnetju lojnic, raztopine salicilne kisline, žveplo, benzojeva kislina.
• Antiedemska sredstva – heparin, Edem nastane zaradi povečane propustnosti kapilar, skoznje prehajajo bakterijske molekule in voda.
c) Zaščitna sredstva
• Mazila in paste – za zaščito zdrave kože pred poškodbo ali za preprečitev izsušitve kože (zaščita, podlaga),
• Adsorbensi – škrob, silikati, netopni praški, ki se vežejo na površino kože, tvorijo film, vežejo bakterijske strupe, vpijajo izločke žlez, kožo hladijo.
• Sluzi – zaščitno sredstvo na sluznici za izplakovanje ust , želodca, črevesja. So iz rastlin- slez, lapuh, lučnik, islandski lišaji.
d) Kavstiki
Za odstranjevanje bradavic (tekoči dušik). Pomembna je kemijska nevtralizacija, naredijo mrežo, ki ne prepušča (NaOH, NH4OH, AgNO3, ZnSO4, reducenti).
e) Fibrinolitiki in nekrolitiki
• Streptokinaza
• Hipokloriti – rastapljajo fibrin in odstranjujejo gnoj lokalno.
28) ANTISEPKTIKI IN DEZIFICIENSI : UPORABA, MEHANIZMI DELOVANJA,
UČINKOVITOST
Imajo ozek terapevtski indeks in niso selektivno toksični za mikroorganizme, temveč (skoraj) enako za gostitelja, zato jih uporabljamo le lokalno. Izjemoma so antiseptiki za sečila in prebavila, ki jih dajemo peroralno, koncentrirajo pa se v sečilih in prebavilih.
DEZINFICIENSI- uničujejo mikroorganizme, so baktericidni,
ANTISEPTIKI pa zavirajo njihovo rast in so bakteriostatični.
Osnovni mehanizmi delovanja so: denaturacija proteinov, inhibicija encimov, sprememba permabilnosti membran in reakcija z nukleinskimi kislinami. Učinkovitost in hitrost delovanja dezinficiensov je odvisna od njihove koncentracije. Antiseptiki- so razkužila za živo tkivo (lokalno), dezinficiensi pa razkužila za predmete.
Razvrstitev antiseptikov in dezinficiensov:
• Oksidanti- vodikov peroksid, kalijev permanganat, peroksikationske kisline
• Halogeni- klor, natrijev hipoklorit, jodova tinktura/delujejo na glivice in spore
• Alkoholi- etanol (70%), izopropanol (deluje na glivice in spore)
• Aldehidi – glutaraldehid
• Organske kisline- mlečna, perocetna, salicilna (proti glivicam)
• Fenoli (halogenirani)- eugenol, timol, klormetilfenol-(deluje na bakterije in glivice)
• Kationski surfaktanti (antiseptična mila) -mila, detergenti.
• Težki metali- živo srebro, crederjeve kapljice(srebrov nitrat), antibiotiki, targesin-proti gonoreji takoj po rojstvu.
Učinkovitost:
Fenol- je prvi antiseptik, močno draži tkiva, zato se uporablja le za dezinficiranje predmetov.
Fenolni indeks s katerim označujemo aktivnost določenega razkužila nam pove, kolikokrat uspešnejše je razkužilo v primerjavi s fenolom za isto vrsto bakterije.
SUBSTITUIRANI FENOLI: Heksaklorofen uporabljamo preoperativno in za mila. Na koži tvori antibakterijsko plast. Učinkovit je pri stafilokoknih infekcijah novorojenčkov. Lindan uporabljamo kot insekticid in sredstvo proti skabiesu.
ALKOHOLI: Etanol in Izopropanol (70%) sta učinkovita kožna dezinficiensa, ker obarjata proteine mikroorganizmov.
ALDEHIDI: Formaldehid denaturira beljakovine. Uporabljamo ga za dezinfekcijo instrumentov. Podobno učinkuje tudi glutaraldehid.
ORGANSKE KISLINE: 1% Ocetno in mlečno kislino uporabljamo za izpiranje sečnega mehurja, pri vnetjih zunanjega sluhovoda. Deluje tudi proti G- bakterijam. Salicilna in undecilenska kislina sta učinkoviti proti kožnim glivicam.
HALOGENI: Jodova tinktura (2%) je antiseptik za nepoškodovano kožo, za čiščenje kože pred OP. Povidon jodid uporabljamo za preoperativno dezinfekcijo kože. Hipoklorna kislina je baktericidna. Preparati klora ne uničijo vseh mikroorganizmov.
TEŽKE KOVINE: Živo srebro (merkuri) obarja beljakovine in inaktivira sulfhidrilne skupine v encimih. Srebro obarja proteine in inhibira metabolizem bakterij. Uporabljamo ga kot nitrat kot Credejeve očesne kapljice, za spiranje sečnega mehurja, pri zdravljenju opeklin.
MILA: so soli maščobnih kislin z lugi in so anionski detergenti. Kationska mila –detergenti uporabljamo za razkuževanje kože in instrumentov. Učinkovitost detergentov zmanjšuje prisotnost mil.
NITROFURAZON- je učinkovit antiseptik pri poškodbah kože.
OKSIDANTI: vodikov peroksid, kalijev permanganat in peroksikarbonske kisline so oksidanti-dezinficiramo rane.
29) VRSTE STERILIZACIJE, DEZINFEKCIJA POVRŠIN, INŠTRUMENTOV, IZLOČKOV
Sterilizacija je postopek, s katerim uničujemo vse mikroorganizme in njihove spore.
• Suha sterilizacija (160-170, eno uro) se uporablja za steklene predmete in keramiko.
• Avtoklaviranje (inštrumente in tkanine pri 121˚C, 15 minut pod zvišanim pritiskom)
• Sterilizacija z etilen oksidom (tako, da alkiliramo-SH skupine).Ker je vnetljiv, ga kombiniramo s CO2 ali s fluoriranimi ogljikovodiki. Po končani plinski sterilizaciji moramo ostanke plina odstraniti.
• Sterilizacija s sevanjem
• Sterilizacija z formaldehidom
DEZINFEKCIJA POVRŠIN IN IZLOČKOV:
Učinkovita je mešanica fenolov, snovi, ki sproščajo klor in detergenti, ki jih lahko dajemo v visokih koncentracijah.Učinkoviti so glutaraldehid (nad 0,1%), oksidanti, za dele aparatur pa najmanj
70% alkohol. Za izločke priporočajo kombinacijo fenolov z natrijevim hipokloritom.
DEZINFEKCIJA INŠTRUMENTOV:
Inštrumente, ki jih ne smemo segrevati ali avtoklavirati dezinficiramo z aldehidi in detergenti. To so glutaraldehid nad 0,2% in najmanj 0,1% perocetno kislino.
30) OSNOVNI MEHANIZMI DELOVANJA PROTIMIKROBNIH SNOVI
• Inhibicija sinteze bakterijske stene:
Bakterijska stena vsebuje mukopeptide in peptidoglikan murein. Penicilinski in cefalosporinski antibiotiki inhibirajo encim transpeptidazo, ki je potrebna za sintezo bakterijske stene. Verjetno inaktivirajo tudi inhibitorje avtolitičnih encimov v celični steni.
• Sprememba permeabilnosti celične membrane:
Nekateri antibiotiki delujejo kot detergenti (polimiksini) , drugi se vežejo s specifičnimi sestavinami bakterijske celične membrane npr. z ergosterolom (polienski antibiotik). Fungicidi, ki so kemijsko imidazoli inhibirajo sintezo sterolov.
• Inhibicija sinteze proteinov- aminoglikozidi
Vežejo se s 30 S ribosomsko podenoto. S tem povzročijo napačno razbiranje kode, kar zavre sintezo proteinov. Tetraciklini se vežejo z delom 30 S podenote in preprečijo pripojitev aminoacilne prenašalne RNK na ribosomski kompleks.
• Inhibicija sinteze nukleinskih kislin-rifampicin
Inhibira od DNK odvisno RNK polimerazo.Sulfonamidi tekmujejo s para aminobenzoično kislino (PABA), s tem zavrejo zgodnjo stopnjo sinteze folne kisline in selektivno zavirajo tudi dihidrofolat reduktazo bakterij in protozojev.
31) MEHANIZMI ODPORNOSTI BAKTERIJ NA PROTIMIKROBNA ZDRAVILA
1) TVORBA ENCIMA: β-laktamaza (penicilinaza) hidrolizira peniciline in cefalosporine .
Transferaze inaktivirajo aminoglikozidne antibiotike.
2) SPREMEMBA PERMEABILNOSTI: odpornost bakterij na tetracikline se pojavi zaradi manjše
prepustnosti bakterijske membrane.
3) SPREMEMBA RECEPTORJEV: spremeni se ribosomska podenota, na katero delujejo eritromicin
in aminoglikozidi.
4) SPREMEMBA METABOLIZMA: bakterija spremeni presnovo, zato nekaterih sestavin ne
potrebuje več. Tako nastane odpornost na sulfonamide.
5) SPREMEMBA STRUKTURE ENCIMOV: spremeni se bakterijski encim, na katerega deluje
antibiotik, zato se zmanjša afiniteta zanj.
32) NAJPOGOSTEJŠI STRANSKI/NEŽELENI UČINKI ANTIMIKROBNIH SNOVI
1. Penicilini :
– alergijske reakcije I in III tipa,
– vsi penicilini križno senzibilizirajo in povzročajo kožno reakcijo,
– neposredna toksičnost se kaže v draženju prebavil (ampicilin), kationski toksičnosti (Na+, K+ soli), učinek na OŽ in s superinfekcijami (široko spektralni penicilin),
– razširjenost zdravljenja s penicilini je povzročila naraščanje številnih rezistentnih sojev bakterij in visok odstotek ljudi, ki so na peniciline preobčutljivi.
2. Aminoglikozidi:
– nefrotoksičnost ,
– ototoksičnost,
– vestibularna toksičnost,
– nevromišična blokada,
– pogosto povzročajo alergijo in kontaktni dermatitis,
– v visokih odmerkih zavirajo nevromišični proces in lahko povzročijo paralizo dihalnih mišic.
3. Tetraciklini:
– prebavne motnje, sprememba črevesne flore,
– pojav superinfekcije,
– kandidaza in enterokolitis,
– nosečnicam in otrokom do 15 leta jih ne dajemo, ker zavirajo rast kosti in obarvajo sklenino,
– lahko povzročajo fotosenzibilizacijo, ledvične in jetrne okvare, ter motnje v ravnotežju,
– injicirani povzročajo bolečine in tromboflebitise
4. Kloramfenikol:
– toksičen za kostni mozeg,
– zavira zorenje eritrocitov, kar je odvisno od odmerka,
– aplastična anemija,
– pogoste prebavne težave, kandidaza sluznic ust in nožnice,
– pri nedonošenčkih, pri katerih glukoriniltransferaza še ni razvita povzroča sindrom sivih otrok (gray baby sindom), za katerega so značilni cianoza , abdominalne težave in odpoved srčno žilnega sistema in celo smrt,
– zaradi zavore jetrnih encimov povzroča kloramfenikol interakcije z drugimi zdravili,
– vnetje očesnega živca.
5. Eritromicin:
– redko hepatotoksičen,
– interakcija s teofilinom ,
– naglušnost pri visokih odmerkih,
– varen, GIT težave,
– kožni izpuščaji,
6. Klindamicin:
– psevdomembranozni kolitis,
– kožni izpuščaji.
7. Cefalosporini:
– pogoste križne alergijske reakcije med cefalosporini in tudi s penicilini ,
– povzročajo intoleranco do alkohola,
– zaradi antagonizma z vitaminom K lahko povzročijo krvavitve,
– povzročajo bolečino in tromboflebitis,
– gastrointestinalne težave,
– superinfekcije,
– v kombinaciji z aminoglikozidi so bolj nefrotoksični.
Stranski in neželeni učinki so: alergija, rezistenca, superinfekcija, toksičnost, učinki na OŽ , krvavitve, okvare organov, bolečine, kandidaze, smrt.
33) BAKTERICIDNOST, BOKTERIOSTATIČNOST; MIK, MBK
Baktericidnost je sposobnost snovi, da uniči bakteriji bakteriostatičnost – sposobnost snovi, da zavre rast mikoorganizmov.
Baktericidnost– taki aktibiotiki uničujejo bakterije. Bakteriostatičnost– zavirajo razmnoževanje bakterij. Ne smemo jih kombinirati z baktericidnimi antibiotiki. Možna je kombinacija bakteriostatičnih antibiotikov med seboj.
Baktericidni antibiotiki in kemoterapevtiki : penicilini, cefalosporini, aminoglikozidi.
Bakteriostatični antibiotiki: eritromicin, tetraciklin, klindamicin, trimetroprin.
MIK : minimalna inhibitorna koncentracija- najnižja koncentracija antibiotika ali drugega kemoterapevtika v plazmi, ki že ustavi razmnoževanje.
MBK: minimalna baktericidna koncentracija – najmanjša koncentracija, kjer kemoterapevtik bakterije že umori.
34) SULFONAMIDI IN TRIMETOPRIM – SPEKTER, MEHANIZEM DELOVANJA, UPORABA
Sulfonamidi so bili prvi kemoterapevtiki za zdravljenje bakterijskih infekcij. Široka uporaba je povzročila nastanek odpornih sojev bakterij in alergij, kar je izrinilo sulfonamide iz splošne uporabe. Pozneje uvedena kombinacija sulfonamidov s trimetoprimom ima sinergistični učinek in je omogočila napredek v antimikrobni terapiji.
SULFONAMIDI:
– so bakteriostatiki in antimetaboliti folne kisline,
– kompetitivno zavirajo dihidropteroat sintetazo in tvorijo nefunkcionalni analog folne kisline,
– so reaktivno toksični,
– odpornost na sulfonamide se prenaša s plazmidi, njen mehanizem pa je sprememba prepustnosti bakterijske membrane,
– kemično so podobni paraaminobenzoični kislini,
– učinkuje na G+ in G- bakterije, klamidije,
– uporabljamo jih sistemsko pri infekcijah sečil (sulfizoksol), lokalno pri infekcijah očesa (sulfacetamid), pri ulcerativnem kolitisu (sulfasalazin), opeklinah (srebrov sulfadiazin).
– Presnavljajo se v jetrih, kjer se acetilirajo in se delno nespremenjeni izločajo v urin. V kislem urinu so manj topni, zato lahko kristalizirajo.
– Na plazenske beljakovine se močno vežejo in z vezanih mest izpodrivajo druga zdravila in bilirubin, kar lahko pri novorojenčkih povzroči jetrni ikterus – kernikterus.
– NAJPOGOSTEJŠI STRANSKI UČINKI:
– alergične reakcije (kožni izpuščaj, vročina)
– draženje prebavil,
– fotosenzibilizacija,
– hepatitis,
– superinfekcija,
– pri pacientih s prirojenim pomanjkanjem glukoze (6-fosfat-dehidrogenaze) povzročijo kristalurijo, hematurijo, hemolizo.
[wp_ad_camp_1]
TRIMETROPIM:
– zavira dihidrofolat reduktazo.
– V kombinaciji s sulfanamidi povzroča zaporedno zavoro sinteze folne kisline, kar ima sinergistični antibakterijski učinek.
STRANSKI UČINKI:
– megaloblastna anemija,
– granulocitopenija, ki je reverzibilna , če dodajamo folno kislino,
– levkopenija,
Uporabljamo ga pri zdravljenju akutnih infekcij sečil.
Kombiniran s sulfonamidi je sredstvo izbire pri: infekcijah s seracijo (sepsa), s pljučnico, s šigelami (enteritis) z rezistentnimi salmonelami.
35) PENICILINI
Njihova osnovna struktura je beta laktamski obroč. Med seboj se razlikujejo po radikalih, ki določajo antibakterijski spekter in farmakološke lastnosti. So baktericidni , zavirajo sintezo bakterijske stene z inhibicijo transpeptidaze. So selektivno toksični, motijo sintezo bakterijske stene, ki je celice sesalcev nimajo. Izločajo se z urinom, tudi s tubularno sekrecijo, ki jo lahko zavremo in tako zvišamo koncentracijo antibiotikov v plazmi.
SKUPINE:
– benzil penicilin je učinkovit proti streptokokom, pnevmokokom, G- kokom, G + bacilom in spirohetam.
– Penicilini so odporni na kislino (dajemo oralno)
– Penicilini odporni na β –laktamazo se uporabljajo za zdravljenje infekcij, s stafilokoki, ki tvorijo penicilazo.
– Široko spektralni penicilini delujejo proti G – bacilom, β- laktamaza jih inaktivira.
V kombinaciji z aminoglikozidi delujejo penicilini na G neg. bakterije sinergistično.
Najpogostejši stranki neželeni učinki so alergijske reakcije prvega in tretjega tipa. Vsi penicilini križno senzibilizirajo in povzročajo križno alergijo. Neposredna toksičnost se kaže v draženju prebavil (ampilicilin), kationski toksičnosti (Na +, K+ soli) učinkih na OŽ in s supeinfekcijami (široko spektralni penicilini). Razširjenost zdravljenja s penicilini je povzročila naraščanje številnih rezistentnih sojev bakterij in visok odstotek ljudi (do 5%), ki so na peniciline preobčutljivi.
36) CEFALOSPORINI
Po kemijski zgradbi so sorodni penicilinom. Njihovo jedro je 7-aminocefalosporanska kislina, ki vsebuje β- laktamski obroč. Delujejo tudi na stafilokoke, ki tvorijo β- laktamazo, učinkoviti so tudi proti G neg bakterijam, E.Coli in Klebsieli.
SKUPINE:
– prva generacija cefalosporinov (cefadroksil, cefaleksin, cefazolin) se uporablja pri mešanih infekcijah in profilaktično pred težjimi operacijami.
– Druga generacija (Cefaklor, cefamandol, cefuroksin) za G- bakterije ,
– Tretja generacija (ceftibuten, cefotaksim, cefpiramid) za G – bakterije,
Cefolosporine dajemo peroralno, največkrat pa parenteralno. Izločajo se v urinu s filtracijo in tubularno sekrecijo. Cefalosporini tretje generacije prehajajo v možgane v zadostni količini,da so učinkoviti pri bakterijskem meningitisu.
STRANSKI UČINKI:
– pogoste križne alergijske reakcije med cefalosporini in tudi s penicilini ,
– povzročajo intoleranco do alkohola,
– zaradi antagonizma z vitaminom K lahko povzročijo krvavitve,
– povzročajo bolečino in tromboflebitis,
– gastrointestinalne težave,
– superinfekcije,
– v kombinaciji z aminoglikozidi so bolj nefrotoksični.
37.) KLORAMFENIKOL; SINDROM SIVIH OTROK
Je široko spektralni bakteriostatični antibiotik:
– veže se na 50 S ribosomsko podenoto,
– zavira peptidiltransferazo in s tem moti sintezo beljakovin,
– odpornost nastane s tvorbo acetil transferaze, ki razgradi kloramfenikol.
– Indikacije za uporabo so hujše infekcije s salmonelo in hemofilusom, z meningokoki, z nekaterimi soji bakteriodesov in rikecij.
– Dajemo ga oralno in parenteralno,
– Dobro prodira v tkiva, v oko in centralno živčevje,
– Zanj je pomemben enterohepatičen obtok,
– V jetrih se presnavlja z glukuroniltransferazo in se kot glukuronit izloča v urinu. Približno
10 % se ga izloči nespremenjenega.
– Toksičen je za : kostni mozeg, zavira zorenje eritrocitov, redkejše aplastično anemijo, ki je lahko ireverzibilna, pogoste prebavne težave, kandidoza sluznice ust in nožnice, zaradi zavore jetrnih encimov povzroča kloramfenikol interakcije z drugimi zdravili.
STRANSKI UČINEK kloramfenikola pri nedonošenčkih, kjer glukuroniltransferaza še ni razvita povzroča SINDROM SIVIH OTROK. Zanj so značilne:
– cianoza,
– abdominalne težave,
– kardiovaskularni kolaps (odpoved srčno žilnega sistema)- kar lahko povzroči smrt.
38) TETRACIKLINI IN AMINOGLIKOZIDNI ANTIBIOTIKI
TETRACIKLINI
So bakteriostatični širokospektralni antibiotiki, ki imajo enoto strukturo številnih bencenskih obročev. Vežejo se na 30 S ribosomsko podenoto, onemogočajo pričrvstitev aminoacilne prenašalne RNK in zavirajo proteinsko sintezo.
Tetraciklini so učinkoviti pri infekcijah z :
– mikoplazmo pnevmonije,
– infekcije s klamidijo, rikecijo
– so alternativni antibiotiki pri zdravljenju gonoreje in sifilisa
– učinkoviti pri zdravljenju respiratornih infekciji in kliničnega bronhitisa
– zdravljenje aknavosti
– enteritis (doksiciklin)
– meningokoknem meningitisu (minociklin)
Številni bakterijski soji so na tetracikline odporni, kar je posledica preširoke uporabe. Odpornost, ki se prenaša s plazmidi je posledica zmanjšane prepustnosti bakterijske membrane za tetracikline in zmanjšanega privzema antibiotika v bakterijo. Prehajajo skozi placento, v mleko, ne pa tudi v možgane. Izločajo se z žolčem, zato je zanje pomemben enterohepatični obtok.
Najpogostejši nezaželeni učinki so:
– prebavne motnje,
– sprememba črevesne flore,
– pojav superinfekcije
– kandidoza,
– enterokolitis,
– injicirani povzroči bolečine in tromboflebitise,
– nosečnicam in otrokom do 15 let jih ne dajemo, ker zavirajo rast kosti in obarvajo sklenino.
– Lahko povzročajo fotosenzibilizacijo, ledvične in jetrne okvare ( i.v.) ter motnje v ravnotežju (minociklin)
AMINOGLIKOZIDNI ANTIBIOTIKI
Zanje je značilna glikozidna vez z aminosladkorjem.
Kopičijo se v bakterijah, delno s transportom, ki je odvisen od kisika.
Vežejo se na specifično receptorsko mesto, ki je na 30 S ribosomski podenoti. Zavirajo sintezo beljakovin, motijo razbijanje kode in ločevanje polisomov.
Odpornost nanje se pojavi s spremembo prepustnosti membrane ali s spremembo receptorjev. Najpomembnejša je tvorba ( s plazmidi) acetil, adenil, ali fosforiltransferaz, ki inaktivirajo aminoglikozidne antibiotike.
Z NJIMI ZDRAVIMO:
– G- bakterijske infekcije,
– E. coli, entero bakterije, klebsiele, proteus, psevdomonas, in seraciji (gentamicin, tobramincin, amikocin),
– Streptokokne infekcije (streptomicin+ penicilin), tuberkuloza in kuga,
– Alternativno zdravilo za gonokokne infekcije (aminociklitol)
Aminoglikozidi so topni v vodi, peroralno se ne absorbirajo, težje prehajajo v tkiva in se ne metabolizirajo. Izločajo se z urinom in glomerularno filtracijo.
STRANSKI UČINKI:
– so toksični za VIII. možganski živec – ototoksični,
– nefrotoksični,
– v visokih odmerkih zavirajo nevromišični prenos in lahko povzročijo paralizo dihalnih mišic,
– pri bolnikih z obolelimi ledvicami moramo spremljati koncentracijo aminoglikozidnih antibiotikov v plazmi,
– njihova toksičnost narašča z hkratno uporabo diuretikov, ki delujejo na Henlejevo pentljo,
– pogosto povzročajo alergijo in kontaktni dermatitis.
39.) MAKROLIDNI ANTIBIOTIKI
Imenujejo se 12- ,14-, 15- ali 16- členskem laktonskem obroču na katerega sta vezana dva aminoskladkroja in nevtralni sladkor. Delujejo na G + bacile in koke, na nekatere G- bacile, na nekatere anaerobne in na parazite toksoplazma, kriptosporidio in plazmodije. Učinkoviti so tudi pri mikoplazmi, ureaplazmi in koksieli. Zavirajo sintezo bakterijskih beljakovin tako, da se reverzibilno vežejo na 50 S ribosomsko podenoto. So bakteriostatični, v viskoih koncentracijah pa bakteriocidni. Njihov antibakterijski učinek traja 5 do 9 ur. Makrolidi z izjemo klaritromicina- v nosečnosti niso škodljivi (skupina b).
Najpomembnejši makrolidni antibiotik je ERITROMICIN:
– zavira sintezo proteinov,
– deluje bakteriostatično in v visokih odmerkih baktericidno,
– odpornost se prenaša s plazmidi in je posledica metilacije receptorja na ribosomski RNK, kar preprečuje vezavo antibiotika.
– iz prebavil se nepopolno absorbira.
– po telesu se razporeja enakomerno.
– izloča se z žolčem.
UPORABLJA SE PRI:
– infekcijah z G +koki,
– neiserijo,
– mikoplazmo,
– legionelo,
– deluje na stafilokoke, ki tvorijo beta laktamazo.
STRANSKI UČINKI:
– prebavne motnje,
– alergijski holostatični hepatitis,
– vročina,
– eozinofilija,
– kožni izpuščaji,
– za paciente ,ki so preobčutljivi na penicilin.
40) TUBERKULOSTATIKI
So kemoterapevtiki za zdravljenje TBC, jih kombiniramo in tako preprečujemo rezistentnost in povečujemo učinkovitost zdravljenja.
Zdravljenje tuberkuloze je zahtevno, ker se hitro pojavi odpornost zaradi intracelične lege bakterij, predvsem v kazeoznem delu lezije. Zato je treba dajati velike odmerke zdravil. Tuberkolostatike kombiniramo in tako preprečujemo razvoj rezistence ter povečujemo učinkovitost zdravljenja.
Tuberkulostatitki prvega reda:
– izoniazid ,
– rifampicin,
– etambutol,
– streptomicin,
Tuberkulostatitiki drugega reda:
– so bolj toksični,
– uporabljamo pri infekcijah z mikobakterijam, ki so odporne na tuberkulostatike prvega reda,
– etionamid (pri visokih koncentracijah v plazmi povzroča prebavne in nevrološke motnje),
– PAS –para amino salicilna kislina (se ne uporablja več- stranski učinki),
– Pirazinamid (je učinkovit vendar hepatotoksičen).
41) FUNGICIDI; LOKALNI, SISTEMSKI
Uporabljamo za zdravljenje glivičnih obolenj. Zdravljenje glivičnih obolenje je zapleteno, ker so zdravila iz te skupine zelo toksična in je zdravljenje dolgotrajno.
SISTEMSKI FUNGICIDI:
– amfotericin B – veže se z ergosterolom, specifičnim sterolom glivičnih membram in spremeni prepustnost membran. Uspešen je pri infekcijah z blastomicetami, kokcidoidi in kriptokokozami, histoplazmo in candido albicans. Dajemo ga i.v. Toksični učinki so pogosti: vročina, motnje v elektrolitskem ravnotežju, hipotenzija, nevrološki izpadi, okvare ledvic in srca.
– Flucitozin je predzdravilo, ki postane z deaminacijo aktivno šele v glivicah. Učinkuje na RNK. Uporabljamo pri sistemskih infekcijah s kriptokoki in candido albicans. Najhujši stranski učinek je reverzibilna toksičnost za kostni mozeg.
– Ketokonazol: zdravilo je aktivno pri sistemskih infekcijah z blastomicetami, kokcidoidi, histoplazmozo in candido albicans.Absorbira se iz prebavil, vročina, mrzlica, poškodbe jeter in hormonske motnje zaradi motene sinteze steroidov.
– Mikonazol je imidazol in se uporablja i.v.
FUNGICIDI PROTI POVRŠINSKIM GLIVIČNIM INFEKCIJAM:
a) Sistemski: grizeofulvin:
– učinkovit pri dermatofitijah in infekcijah s candido albicans,
– preprečuje mitoze, saj se veže na mikro molekule,
– iz prebavil se dobro absorbira, njegovo absorcijo poveča hrana bogata z maščobami,
– kopiči se v kreatinu, poroženelem delu kože,
– stranski učinki so glavobol, zmedenost, draženje prebavil in okvare jeter,
– je teratogen in kancerogen.
b)Lokalni: nistatin:
– poškoduje membrane glivic tako, da se veže z ergosterolom,
– pri infekcijah s candido albicans se uporablja lokalno, pri pacientih, ki imajo oslabljen imunski sistem tudi peroralno
Lokalno uporabljamo naslednje imidazolne fungicide: mikonazol, klotrimazol, tolnaftat, haloprogin, undecilensko kislino.
42) PROTIVIRUSNA ZDRAVILA
Zdravljenje virusnih infekcij je zaradi načina razmnoževanja virusov zapleteno.
Glavni predstavniki:
Amantadin
proti virusu influence A, rubelle in proti nekaterim tumorskim virusom. Deluje profilaktično. Absorbira se iz prebavil, dobro prehaja v tkiva in se izloča predvsem z urinom. Stranski učinki so: nespečnost, zmedenost, ataksija, motnje govora.
Uporabljamo ga tudi pri zdravljenju Parkinsonove bolezni.
Idoksuridin
Uporabljamo lokalno zoper herpetično vnetje roženice. Če absorbira v sistemski obtok, povzroča okvaro kostnega mozga.
Trifluorotimidin
Je učinkovitejši pri herpetičnem keratitisu.
Citarabin
Uporabljamo pri zdravljenju malignomov, preprečuje pa tudi razmnoževanje DNK virusov. Lokalno ga uporabljamo pri zdravljenju herpetičnega keratitisa, ki je odporen na idoksuridin. Če ga dajemo sistemsko , povzroča depresijo kostnega mozga.
Vidarabin
Je uspešen pri zdravljenju infekcij s herpesom: pri keratitisu, encefalitisu in neonatalnem herpesu, ne učinkuje pa na genitalni herpes. Deluje tudi proti herpesu zoster (pasavec) in varicelli zoster.
Stranski učinki pa so:
prebavne motnje, nevrotoksičnost (parastezije, tremor, konvulzije), sprememba krvne slike.
Aciklovir
Učinkuje proti virusu herpesa tip 1, epstein-barrovem virusu in proti virusu varicelle zoster. Klinično se uporablja pri mukokutanem in genitalnem herpesu in kot profilaktično sredstvo po presaditvi ledvic pri bolnikih, ki jemljejo imunosupresivna sredstva. Aktiven je lokalno, intravensko in peroralno.
Stranski učinki so: nevrotoksičnost (delirij, tremor, konvulzije), kristalizacija v urinu, zvišani jetrni encimi.
Interferoni
So proteini, ki jih tvorijo človeški levkociti (INF alfa), fibroblasti (INF beta) in imunske celice
(INF gama). Njihova potencialna klinična uporaba je preprečevanje infekcije s herpesom zoster pri bolnikih, ki imajo karcinom, deluje proti viremiji pri hepatitisu B in so uspešni pri zdravljenju malignomov. Stranski učinki so : prebavne motnje, anemije in utrujenost.
Metisazon:
Preprečuje razmnoževanje virusov variole in vakcinije. Čeprav ga uporabljamo profilaktično je uspešen tudi pri zaviranju omenjene bolezni.
Rifampicin
Zavira viruse poks. Uporabljamo ga tudi lokalno za zdravljenje kožnih lezij pri infekciji z virusom vakcinije.
ZNAČILNOSTI RAZMNOŽEVANJA VIRUSOV:
Poteka v stopnjah:
– absorbcija virusov na površini celic in prodiranje virusov v celično notranjost (amantadin in gama globulini),
– sinteza nestrukturnih proteinov in encimov,
– sinteza RNK in DNK (purinski in piramidinski analogi, ki delujejo kot antimetaboliti),
– sinteza strukturnih proteinov (metisazon),
– kompletiranje in sproščanje virionov (rifampicin)
43) UROANTISEPTIKI
So snovi, ki delujejo proti bakterijam v sečilih, nimajo pa sistemskega antibakterijskega učinka. Uporabljamo jih tudi pri zdravljenju bakteriurije.
Nitrofurantoin
Na številne patogene bakterije deluje baktericidno in bakteriostatično.Ne deluje na pseudomonas in proteus. Učinkovit je pri pH pod 5,5; zato pri zdravljenju z njimi dajemo snovi, ki zakisajo urin.
Iz prebavil se hitro absorbira. Močno se veže na beljakovinske plazme. Izloča se s filtracijo in tubularno sekrecijo v urinu. Pri bolnikih z okvarjeno ledvično funkcijo lahko pride do toksičnih koncentracij nitrofurantoina. Stranski učinki so pogosti:
-draženje prebavil (zato ga dajemo po hrani)
-kožni izpuščaji
-nevropatije
-hemoliza pri bolnikih s pomanjkanjem glukoze-6-fosfil-dehidrogenaze.
Nalidiksična kislina
Deluje na G- bakterije. Na proteus in pseudomonas ne deluje. Zakisa urin in zavira sintezo bakterijske DNK.
Stranski učinki: -glikozurija, draženje prebavil, kožni izpuščaj, fotosenzibilizacija, motnje vida, motnje v OŽ.
Mefenaminske soli:
Pri infekcijah s proteusom, pri katerih je urin bazičen ti derivati ne učinkujejo.
Cikloserin
Je antibiotik širokega spektra, ki deluje proti koliformnim bakterijam, proteusu in mikobakterijam. Zavira vgrajevanje D-alanina v mukopeptide bakterijskih sten. Nevrotoksični znaki, ki so odvisni od odmerkov,so: glavobol, vrtoglavica, tremor in akutne psihoze.
Ostala zdravila
Antibiotiki, ki se koncentrirajo v urinu, so uspešni pri zdravljenju infekcije sečil. Sem spadajo penicilini, polsintetski širokospektralni amoksicilin, penicilini, ki delujejo proti pseudomonasu in cefalosporini prve generacije. Za zdravljenje uroinfektov se uporabljajo sulfonamidi, predvsem kombinacije s trimetoprimom. Učinkoviti so tudi aminoglikozidni širokospektralni antibiotiki, ki jih uporabljajo v nižjih odmerkih kot normalno.
Sprememba pH urina: nizek pH urina deluje na bakterije zaviralno, zato urin zakisamo z askorbinsko kislino ali amonijevim kloridom in s tem povečujemo učinkovitost uroantiseptikov.
44) ANTIMALARIKI
Povzročitelji malarije »plazmodij«, se razvija v slinavkah samice Anofelesa. S pikom prenese parazite v kri človeka in ga okuži. Iz krvi se paraziti preselijo v jetra (primarna tkivna faza), nato ponovno preidejo v kri in se razmnožujejo v eritrocitih-(eritrocitna faza). Zdravila, ki delujejo na prvo tkivno fazo-primarni tkivni shizontocid (primakvin)- takoj po infekciji ubijejo shizonte v jetrih.
Krvni shizontocidi(kinin, klorokvin) delujejo na parazite v eritrocitih.
Primakvin
Uspešen je kot tkivni shizontocid. Delujejo tudi na gamete, ter tako preprečuje širjenje malarije. Pri pacientih z deficitom glukoze-6-fosfat-dehidrogenaze povzroča hemolizo. Toksični znaki so: glavobol, prebavne motnje, pruritus, motnje vida in v višjih odmerkih levkopenija in methemoglobinemija.
Kinin
Je alkaloid in deluje na krvne shizonte.Veže se z DNK, preprečuje njeno podvojitev in s tem beljakovinsko sintezo.Verjetno se veže tudi na celične membrane. Nevarni stranski učinki so:
-kinhoizem
-hemoliza
-urin temne barve (black water fever)
-v visokih odmerkih vazodilatacija s poškodbo miokarda.
Klorokvin
V parazitih se koncentrira, na shizonte(sekundarna tkivna faza) ne deluje. Uspešen je pri akutni obliki malarije. Je aktivnejši in manj strupen od ostalih antimalarikov. Najpogostejši stranski učinki so:
-prebavne motnje
-glavobol
-kožni izpuščaji
-v velikih odmerkih povzroča okvare kože, nevropatije, psihoze, naglušnost.
Klorogvanid in Pirimetamin- sta zdravili, ki delujeta na sporozide.
Kvinakrin
Deluje na krvne shizonte. Povzroča psihotične reakcije in kožo obarva rumeno, zato ga redkeje uporabljajo.
45) AMEBICIDI
Zdravila proti histolitični amebi (metronidazol, emetin, klorokvin) delujejo na amebo v črevesni steni in v jetrih. Drugi delujejo na parazite le v lumnu črevesa (diloksanid furoat, jodokinol in nekateri antibiotiki).
Diloksanid furoat
Učinkovit je pri asimptomatični lunanlni amebiozi. Pri milejših oblikah ga kombiniramo z metranidazolom. Ni toksičen. Stranski učinki so prebavne motnje in napenjanje.
Emetin
Je alkoholdihidroemetin. Deluje na trofozoide. Zavira premikanje ribosomov vzdolž prenašalne RNK in zavira sintezo proteinov. Kopiči se v parenhimu jeter, pljuč in ledvic. Izloča se počasi z urinom. Zaradi kopičenja lahko postane toksičen. Stranki učinki so lokalno draženje tkiva, draženje prebavil, mišična slabost, kardiovaskularne motnje, tahikardija in okvara miokarda.
Metronidazol
Učinkuje na tkivno fazo pri hujših obolenjih, pri jetrnih abscesih, ekstraintestinalni amebiazi in okvarah črevesne stene zaradi amebiaze. Stranski učinki so prebavne motnje, glavobol in obarvan urin. Veliki odmerki povzročajo levkopenijo, nevrološke znake, zmedenost in ataksijo. Z alkoholom ima značilni disulfiramski učinek. Potencira učinke antikoagulantov. Pri poskusnih živalih je mutagen.
Paromomicin in tetraciklini
Paromomicin zavira sintezo beljakovin in deluje na amebe v črevesnem lumnu. Iz prebavil se dobro absorbira. Pogosti stranski učinki so prebavne motnje, glavobol, zmedenost, šumenje v ušesih in kožni izpuščaj. Tetracikline lahko uporabljamo kot lumalne amebicide pri lažjih oblikah amebiaze.
Hidroksikinoli