Otrok je od samega začetka bitje s čisto svojimi lastnostmi. Je edinstvena oseba, ki bo rasla ob samo njej značilnem nasmehu in smejanju, ob samo njej značilnih navadah in razvadah. Razvoj njegove osebnosti ter fizičnih in mentalnih značilnosti narekujejo podedovani genetski faktorji v kombinaciji z vplivi okolja in kulture. Vsi ti faktorji ustvarjajo osebe, drugačno od rojenih v preteklosti ali prihodnosti in določajo potencial in možnosti, ki se lahko realizirajo v obdobju rasti in razvoja. Poseben izziv za starše in tiste, ki delajo z otroki je, da ugotovijo otrokove sposobnosti in jih s spodbudami razvijajo, hkrati pa tudi razumejo njegove omejitve; bodisi da so fizične, mentalne ali čustvene narave.
Za otroka sta značilna procesa rasti in razvoja, ki vsaj pri zdravem otroku potekata vzporedno. Med seboj sta močno povezana in ju zato ne moremo strogo ločevati. Prav rast narekujeta enkratnost zdravstvene nege otroka v njegovem odzivanju na skrb in pomoč v času zdravja in bolezni. Zaradi nedozorelosti se telesni, spoznavni (kognitivni) in čustveni odgovori otroka na bolezen razlikujejo glede na njegovo starost in razvojno stopnjo. Zaradi te nedozorelosti potrebuje razvijajoči se otrok pomoč odraslih – lahko tudi rečemo, da potrebuje zagovornika oz. zaščitnika za ohranjanje in vzpostavljanje zdravja. Prevladujoč vpliv družine na vse vidike otrokovega zdravja in razvoja narekuje potrebo po vključitvi družine v vse faze zdravstvene nege otroka.
Cilji zdravstvene nege otroka
Cilj zdravstvene nege otroka je skrb za njegov zdrav razvoj kot fizičnega, intelektualnega in čustveno socialnega in duhovnega bitja znotraj družine in skupnosti. Ta skrb je namenjena posamezniku in celotni otroški populaciji od spočetja do adolescence, v obdobju zdravja in bolezni. Skrb za zdravje v najobčutljivejši življenjski dobi, t.j.v dobi otroštva, je močan dejavnik, od katerega je odvisno zdravje bodoče generacije.
Otrok ni pomanjšana odrasla oseba, temveč bitje s svojimi fizičnimi, psihološkimi, socialnimi in duhovnimi potrebami, ki jih moramo zadovoljiti, če želimo, da bo odrasel in se razvil v svobodno ustvarjalno bitje.
Vloga družine
Eden izmed osnovnih ciljev zdravstvene nege je skrb za celotno družino. Ta cilj temelji na predpostavki, da predstavlja družina sistem njenih članov in njihovih medsebojnih odnosov. Zaradi tega nobenega posameznika iz družine ne moremo učinkovito obravnavati, če ne zajamemo tudi preostalih članov, ki vplivajo in so hkrati vplivani od tistega, ki potrebuje pomoč. Ker je prav družina odgovorna za zdravo rast in razvoj otroka, morajo medicinske sestre te odnose upoštevati. Družina je za otroka središče človekovih izkušenj, tu otrok sprejema znanje, stališča, načine ravnanja, se uči vzpostavljati in negovati medčloveške odnose, pridobiva delovne navade in oblikuje odnos so zdravja in bolezni. Ravno tako pa se starši in drugi družinski člani oblikujejo ob otrokovih izkušnjah.
Medicinska sestra mora pri svojem delu upoštevati, da se družina spreminja. V sodobni družbi se srečamo z različnimi oblikami družine. Najpogostejša je nuklearna oblika družine, pri kateri družino sestavljata (dva) starša in otroci. Poleg te poznamo še razširjeno družino, v kateri sestavljajo družino še stari starši in drugi sorodniki ter še vrsto alternativnih oblik družine.
Medicinska sestra naj vsako družino obravnava kot enkratno skupnost posameznikov z različnimi stališči, željami, pogledi in potrebami . Za medicinsko sestro naj bo poseben izziv, da bo zmožna poskrbeti za tako zdravstveno nego, da se bo izboljšala kakovost stikov med otrokom in njegovo družino.
PODROČJA DELA PEDIATRIČNE MEDICINSKE SESTRE
Delo pediatrične medicinske sestre zajema vse vidike zdravstvenega varstva otroka. Medicinska sestra spremlja otrokov razvoj in rast, skrbi za promocijo zdravja, preprečuje bolezni in skrbi za zdravstveno nego bolnega otroka. Ob bolezni je vloga medicinske sestre sploh zelo pomembna saj opravlja negovalno, zdravstveno vzgojno, diagnostično in terapevtsko vlogo (Peplav). Medicinska sestra je tudi oseba, ki priskrbi in daje otroku in staršem ustrezne informacije, ugotavlja primanjkljaj znanja pri otroku in starših in ocenjuje njihove potenciale (resurse) za reševanje negovalnega problema. Na osnovi zbranih informacij staršem in otroku svetuje, jim posreduje nova znanja in jih uči novih spretnosti. Pri pediatričnih varovancih medicinska sestra pogosto nadomešča starše.
Splošna načela zdravstvene nege otroka:
– Medicinska sestra mora biti sposobna ločiti otrokove lastnosti, ki so posledica njegovega splošnega razvoja in rasti od tistih, ki so rezultat njegove bolezni.
– Zdravstveno nego naj medicinska sestra prilagodi glede na otrokov fizični, intelektualni in čustveno- socialni razvoj.
– Zdravstvena nega naj bo usmerjena k posamezniku in njegovim specifičnostim.
– Pri komunikaciji z otrokom naj medicinska sestra uporablja preprost jezik.
– Medicinska sestra naj bo do otroka poštena. Laž uniči otrokovo zaupanje v osebe, ki ga negujejo.
– Medicinska sestra naj ne presliši otrokovih želja.
– Medicinska sestra naj otroku zagotovi zasebnost.
– Medicinska sestra naj se trudi vzdrževati otrokovo okolje tako, da se bo otrok počutil čimbolj domače.
– Otroku moramo zagotoviti čimveč razvedrila, da pri njem zmanjšamo strah in bolečino.
– Medicinska sestra naj bo sposobna prisluhniti staršem, naj ceni in spoštuje njihovo skrb, znanje in intuicijo.
– Medicinska sestra naj starše vključi v proces zdravstvene nege in naj spodbuja njihovo prisotnost pri otroku.
– Medicinska sestra naj svojega dela ne opravlja rutinsko; za vsakega otroka posebej se mora vprašati, kaj je že in kaj bo še zanj specifičnega naredila – vse z jasnim ciljem, da se otroku in celotni družini čimbolj približa. Tak odnos naj bo del njenega načrtnega in profesionalnega pristopa. Dober, zaupen odnos med medicinsko sestro in otrokom in družino, ter starši prispeva k boljšemu razumevanju njihovih potreb, občutkov, težav in prepričanj.
– Medicinska sestra naj ne zanemarja svojega telesnega in duševnega zdravja.
POSEBNOSTI PROCESA ZDRAVSTVENE NEGE OTROKA
Proces zdravstvene nege je sistematično zaporedje povezanih negovalnih ukrepov, ki omogočajo individualno oskrbo bolnika v dani situaciji, vendar sam proces zdravstvene nege še ni zagotovilo, da bo otrok res obravnavan individualno. Ta proces zajema štiri faze:
1. zbiranje informacij in podatkov, njihova analiza, ugotavljanje potreb po zdravstveni negi (negovalna diagnoza),
2. postavljanje ciljev in načrtovanje zdravstvene nege,
3. izvajanje zdravstvene nege
4. vrednotenje zdravstvene nege.
Faze procesa zdravstvene nege so v medsebojni povezanosti in odvisnosti. Pri otroku poteka proces zdravstvene nege po enakih fazah kot pri odraslemu, le v vse faze je potrebno vključiti tudi družino. Pri tem niso mišljeni le starši, pač pa vsi člani, ki jih med seboj povezujeta ljubezen in naklonjenost oz. medsebojna pomoč. Ravno tako pa moramo upoštevati, da so otroci že od samega začetka individuumi s specifičnimi potrebami (fizične, emocionalne, socialne in duhovne potrebe).
Teoretični modeli, ki jih medicinske sestre lahko uporabijo, ko negujejo otroke, so različni. Naloga medicinskih sester je, da se seznanijo z različnimi teoretičnimi modeli in jih dobro proučijo. Medicinske sestre naj izoblikujejo na oddelkih oz področjih kjer delajo lastno filozofijo in na podlagi poznavanja teoretičnih modelov in izoblikovane filozofije oddelka izberejo najustreznejši teoretični model. Z upoštevanjem filozofije in z uporabo teoretičnega modela naj medicinske sestre oblikujejo svoj lastni teoretični model.
Pri nas se najpogosteje uporablja teoretični model Virginije Henderson. Ta navaja naslednje življenjske aktivnosti, ki naj bi jih medicinska sestra upoštevala pri izvajanju zdravstvene nege:
– dihanje,
– prehranjevanje in pitje,
– izločanje,
– gibanje,
– spanje in počitek,
– oblačenje in slačenje,
– vzdrževanje telesne temperature,
– skrb za osebno higieno,
– izogibanje nevarnostim v okolju,
– izražanje čustev, potreb, mnenj (komunikacija),
– koristno delo,
– razvedrilo, rekreacija,
– izražanje verskih čustev,
– učenje in pridobivanje znanja o razvoju in zdravju.
Za lažje razumevanje teoretičnega modela Hendersonove je dobro, da poznamo tudi motivacijsko teorijo po Maslowu.
Zbiranje informacij in podatkov in ugotavljanje potreb po zdravstveni negi
V prvi fazi procesa zdravstvene nege mora medicinska sestra najti odgovor na vprašanje: “Kaj moram vedeti o otroku in njegovi družini, da mu bom lahko nudila najkakovostnejšo zdravstveno nego?” Za sistematično zbiranje podatkov je nujno potreben “nek okvir” – negovalni list, sicer se mora medicinska sestra nasloniti zgolj na svoj spomin. V tem primeru se kaj lahko pripeti, da enostavno pozabi na kakšno pomembno informacijo. Zavedati se pa moramo, da je negovalni list zgolj vodič. Pri zbiranju podatkov se ravnamo po načelu individualnega in celostnega pristopa.
Načini zbiranja podatkov
Podatke o otroku dobimo:
– direktno:
– z lastnim opazovanjem /splošno, specifično/,
– iz pogovora z družino in otrokom,
– iz pogovora z negovalnim in zdravstvenim timom,
– indirektno:
– iz dokumentacije, ki jo je otrok prinesel s seboj,
– iz popisa bolezni.
Tako zbrane podatke delimo na:
– objektivne: to so vsi podatki, ki jih dobimo z antropološkimi meritvami in z diagnostičnimi preiskavami, opazovanjem,
– subjektivne: to so podatki, ki so običajno kombinacija odgovorov otroka in staršev. Otroka moramo spodbuditi, da odgovori na čimveč vprašanj. Upoštevati moramo, da se otrokovi odgovori pogosto razlikujejo od starševskih, česar pa se le-ti sploh ne zavedajo. Ker ugotavljamo otrokove potrebe, so njegov občutja za načrtovanje zdravstvene nege zelo pomembna. Opažanja nas učijo, da so otroci, ki doma sodelujejo pri sprejemanju odločitev, tudi v procesu zdravstvene nege sposobni odigrati aktivno vlogo.
Pomen prvega pogovora
Prvo srečanje medicinske sestre z otrokom in njegovo družino je pomembno za nadaljnje sodelovanje. Čeprav so si MS in družina z otrokom ob prvem srečanju tujci, se takrat postavijo temelji za dobro medsebojno sodelovanje. Dober medsebojni odnos je temelj za kakovostno zdravstveno nego. Medicinska sestra naj prične razgovor glede na otrokovo vedenje in razpoloženje ter njegovo razvojno stopnjo in glede na reakcije staršev. Otroci in starši, ki vstopajo v sistem zdravstvenega varstva, so zelo različni. Medicinska sestra mora vedeti, da otrok zlepa ne bo mogel verbalizirati vseh svojih težav. Za razumevanje otrokovih strahov in stisk mora biti pozornost posvečena vsem vidikom otrokovega vedenja, ne le govoru. Tudi informacije, ki jih dajo starši, so lahko izkrivljene, ker ne želijo, da bi bili obravnavani kot nesposobni.
[wp_ad_camp_1]
V začetni fazi si medicinska sestra pridobiva zaupanje in razumevanje otroka in družine. Pomembno je, da medicinska sestra aktivno in pozorno posluša starše in otroka in jim izkazuje popolno spoštovanje, da jih sprejme takšne kot so. Naj bo ljubezniva in prijateljska. Ne sme jim vsiljevati svojega mnenja, ampak mora z njimi vzpostaviti razumevajoč odnos in jim postavljati odprta vprašanja. Staršem in otroku naj ponudi čim več informacij, s tem jim zmanjša strah in poveča zaupanje. Izogiba naj se dajanju nasvetov, zanikanju starševskih in otrokovih čustev. Staršem in otroku moramo dati možnost izbire in odločanja, med različnimi možnostmi.
Pogovor z otrokom in družino je pomemben zaradi:
– pridobitve pomembnih informacij, ki so osnova za načrtovanja zdravstvene nege,
– vzpostavi se zaupanje in razumevanje med medicinsko sestro, otrokom in starši,
– otrok pridobi občutek varnosti in izgubi občutek strahu,
– med pogovorom imamo možnost otroka pomiriti in potolažiti,
– starše motiviramo za sodelovanje v procesu zdravstvene nege,
– otroku povečamo zanimanje za njegovo okolico.
Okoliščine prvega razgovora
Vsekakor morajo biti starši in otrok pripravljeni na sodelovanje.Priložnosti za prvi pogovor je veliko, ni nujno, da je sprejemna ambulanta najboljši prostor za pogovor. Dolžnost medicinske sestre je, da zagotovi intimnost. Možnosti za pogovor se pokažejo, ko starši pospremijo otroka na oddelek, če sodelujejo pri kopanju otroka, oblačenju ali namestitvi v posteljo. V tem času ima medicinska sestra dovolj časa za pridobitev vseh potrebnih podatkov. Če pa starši pogovor zavračajo, moramo njihovo odločitev sprejeti in pogovor preložiti na kasnejši čas.
Vprašalnik za zbiranje informacij
S pomočjo vprašalnika za zbiranje informacij naj medicinska sestra zbere vse informacije, ki se nanašajo na fizični, psihosocialni in intelektualni vidik otrokovega razvoja. Poleg osnovnih podatkov o otroku zbere medicinska sestra tudi podatke o njegovi pripravi na hospitalizacijo, o vzrokih za sedanjo in morebitne prejšnje hospitalizacije in o reakcijah v zvezi z njimi…
Podatke zbiramo o otrokovih navadah pri hranjenju, spanju, izločanju, osebni higieni, gibanju, komuniciranju, igri,…Poizvedeti moramo, kako otroka kličejo v njegovi družini. Večina otrok, zlasti mlajših, ima ljubkovalno ime in svojega pravega imena sploh ne pozna ter se nanj ne odzove. Vprašajmo tudi, kako otrok kliče svojo mamo, očeta, sestre in brate oz. ostale bližnje osebe. Pomembno je izvedeti, na koga v družini je najbolj navezan, kaj ga najbolj zanima, česa se boji. Prav tako moramo v pogovoru ugotoviti, kako gledajo starši na hospitalizacijo in kaj že vedo o sedanji otrokovi bolezni ter v kolikšni meri so zdravstveno razgledani.
Negovalna diagnoza
S pomočjo zbranih podatkov in njihove analize ugotovimo otrokove potrebe oz. formuliramo negovalno diagnozo, ki vsebuje tri komponente:
– negovalni problem,
– vzrok problema,
– znake in simptome problema.
Negovalna diagnoza je identifikacija obstoječega ali potencialnega negovalnega problema. Pomembno je, da negovalna diagnoza ustreza ugotovljenemu stanju otroka.
Postavljanje ciljev zdravstvene nege
K vsakemu negovalnemu problemu sodi tudi negovalni cilj. Ta opisuje stanje, ki ga poskušamo doseči z zdravstveno nego. Postavi ga medicinska sestra skupaj z otrokom in družino. Cilje delimo na kratkoročne in dolgoročne. Kratkoročni opisujejo posamezne stopnje oz. korake zdravstvene nege. Ti morajo biti usmerjeni k dolgoročnim ciljem. Prednost formuliranja kratkoročnih ciljev za posamezni negovalni problem je v tem, da lahko že v krajšem časovnem obdobju vidimo uspeh, kar motivira otroka, družino in negovalni tim.
Načrtovanje zdravstven nege
Negovalne ukrepe načrtujemo glede na individualne potrebe in cilje, ki smo jih skupaj s starši in otrokom zastavili pri posameznem otroku. Pri individualiziranem načrtovanju zdravstvene nege morajo biti dane možnosti, da upoštevamo želje otroka in njegove družine. Pri načrtovanju zdravstvene nege upoštevamo vse zbrane podatke o otroku in družini, standardni načrt nege zdravega otroka in standard nege otroka z motenimi življenjskimi aktivnostmi. V načrtu naj bo opredeljeno kaj bo narejeno, kdaj, kje, kako in kdo bo to napravil.
Pri načrtovanju zdravstvene nege otroka moramo upoštevati, da morajo biti najprej zadovoljene fiziološke potrebe: potreba po kisiku, vodi, hrani, izločanju, spanju, gibanju in temperaturi. Prav tako morajo biti zadovoljene potrebe po varnosti, ljubezni, pripadnosti, priznanju in osebni rasti (Maslow). Ugotovimo lahko, da za naštete potrebe najlažje poskrbijo starši. Ravno tako lahko starši sodelujejo še pri hranjenju otroka, skrbi za osebno higieno, pestovanju in igranju z njim, lajšanju bolečin, spremljanju otrok na razne diagnostične preiskave …. V primeru sodelovanja staršev moramo planirati tudi nadzor nad njimi in zdravstveno vzgojno delo z njimi.
Izvajanje zdravstvene nege
Pred dejansko izvedbo plana zdravstvene nege je potrebno, da ga predelamo z otrokom in starši. Če tega ne storimo, lahko to privede do zaključka, da njihovo sodelovanje ni potrebno in da v dani situaciji nimajo nikakršne kontrole nad dano situacijo, ne možnosti sodelovanja in ne pravic. Taka diskusija nudi medicinski sestri zagotovilo, da so zastavljeni cilji in načrt zdravstvene nege skladni z otrokovim in družinskim pričakovanjem. Če se o ciljih in načrtih nismo pogovorili z otrokom ali družino, je zelo malo možnosti, da bomo z načrtovano strategijo uspeli. Idealno bi bilo, da bi načrt zdravstvene nege predstaviti družini že v prvih urah otrokovega sprejema, pri čemer ni nujno, da je ta načrt že dokončen, saj dodatno zbiranje informacij vodi do ustrezni sprememb načrta. Običajno terja taka predstavitev načrta samo nekaj minut, vodi pa do boljšega sodelovanja med medicinsko sestro in družino. Izvedba dobro zamišljenega načrt zdravstvene nege predstavlja za medicinsko sestro osebno zadovoljstvo. V tej fazi delovnega procesa lahko medicinska sestra doseže največjo nagrado za svoje delo: otrokov objem, otrokov nasmeh po prenehanju bolečine, olajšanje na obrazih staršev, zadovoljstvo ob uspešno doseženem cilju.
Vsaka medicinska sestra mora vedeti, da izvajanje zdravstvene nege brez ustreznega planiranja vodi kvečjemu k povprečnim rezultatom, če ne kar k drugo razrednosti.
Vrednotenje (evalvacija) zdravstvene nege
Prav je, da je vrednotenje vedno pridruženo izvajanju. Vrednotenje na predstavlja linearnega poteka v procesu zdravstvene nege, ampak se izvaja v obliki povratnih zank, v katerih stopimo korak nazaj, da boljše ocenimo in analiziramo dano situacijo, ev. spremenimo oz. prilagodimo planiranje, uvedemo dodatne modifikacije in nove strategije za dosego cilja. Vrednotenje bo najbolj uspešno takrat, kadar bo otrokovo in mnenje družine osnova za spremembe izvajanja plana. Pri vrednotenju se moramo zavedati, da otroci nimajo enakih vzorcev obnašanja in reagiranja kakor odrasli. Ravno to nam narekuje, da moramo kriterije . vrednotenja oblikovati skupaj z otroci in njihovo družino. Npr. medicinska sestra, ki je dala otroku zdravilo zoper bolečino pred 30 minutami in najde otroka mirnega (pri gledanju televizije) , lahko sklepa, da je bilo zdravilo učinkovito. Po pogovoru z otrokom , pa lahko izve, da je bolečina še prisotna, toda otroku koristi, da mirno leži in nanjo ne misli. Seveda se nadaljnje akcije medicinske sestre v takem primeru razlikujejo od tistih, ki bi jih sicer izvedla na osnovi prvotnega sklepanja.
Pri vrednotenju zdravstvene nege otroka, ki sam ne more oz. ne zna vrednotiti rezultatov zdravstvene nege, hkrati pa njegovi starši niso stalno prisotni, je etičnost medicinske sestre izrednega pomena.