Preprečevanje prenosa okužbe pri pacientih s kognitivnim upadom

Bolnišnične okužbe so okužbe, ki nastanejo pri pacientu med bivanjem v bolnišnici ali po odpustu iz bolnišnice, lahko pa tudi pri ambulantnih pacientih, pri katerih je bil izveden invazivni poseg. V preteklosti so bile eden najpogostejših vzrokov smrti  (Šumak, 2006).

Poznamo več vrst bolnišničnih okužb : bakterijske, glivične, parazitske in virusne. Najpogostejše bakterijske okužbe povzročijo Staphylococcus aureus, Pseudomonas aeruginosa, Acinetobacter. Najpogostejše virusni povzročitelji so respiratorni virusi, virusi ošpic, virus rdečk, herpesvirusi, adenovirusi, rotavirusi in virusi hepatitisa. Parazitske okužbe so redke. Najpogostejše glivične okužbe pa sta Candida in Aspergillus (Ritlop, 2010).

Bolezen nastane, če okužba povzroči znatne spremembe v delovanju organizma. Ali bo po okužbi prišlo do bolezni, je odvisno od fizioloških lastnosti mikrobov in njihovega števila, po drugi strani pa od obrambnih sposobnosti gostitelja. Dovzetnost za nastanek je odvisna od starosti, spola, zdravstvenega stanja, telesnega in duševnega stanja ter življenjskih pogojev. Odvisnost od dejavnikov tveganja pa so tudi ustanove (prenatrpani oddelek, stare stavbe), neinformiranost zdravstvenega osebja, nepravilno umivanje in razkuževanje rok, neupoštevanje standardov, pomanjkanje kadra,… (Ritlop, 2010).

Okužbe se lahko prenašajo skozi kožo, kapljično (s kašljanjem, kihanjem), po fekalno-oralni poti, prenos mikroorganizmov iz sečil in rodil, okužbe s krvjo, hrano, vodo ter okužbe skozi očesno veznico (Ritlop, 2010).

Zaradi bolezenski stanj je večja možnost okužbe hrane (skrivanje hrane). Vir okužbe so pogosto roke, ker pacienti segajo v lastne izločke

  1. REŠEVANJE PROBLEMA S PODROČJA ZN

Cilj zdravstvene nege je, da v okviru načrtovanja izvajanja in planiranja zdravstveno- negovalnih postopkov pacienti ohranijo in krepijo svoje zdravje, sposobnost samooskrbe in neodvisnost pri osebni higieni (Ritlop, 2010).

Pomembno je, da paciente učimo preprečevanja bolnišničnih okužb, pravilnega umivanja rok pred hranjenjem in po njem, po vsakem odvajanju, po stiku s kužnimi izločki. V primeru infektivnih bolezni naučimo paciente razkuževanja rok ali pripomočkov, ki jih bo uporabljal pri osebni higieni. Pacienta, ki sam namešča inkontinenčne pripomočke poučimo,da je potrebno odlaganje v posebne vrečke in da si mora obvezno po tem umiti in razkužiti roke. Pri pacientih s kognitivnim upadom moramo vedno znova ponavljati higienske postopke in jim pri njih ponuditi pomoč če je to potrebno. Skrbeti moramo, da bo pacient redno umival roke, skrbel za osebno higieno, uporabljal svoj pribor pri hranjenju, imel svoja oblačila, ki jih bodisi perejo bolniki in jih prinašajo v bolnišnico ali pa zanje poskrbimo v bolnišnicah.

Okužbe se najpogosteje prenašajo z rokami in zato je najbolj pomembno, da skrbimo za higieno rok. To pa zajema umivanje, razkuževanje, uporaba rokavic in nego kože na rokah. Zdravstveni delavci moramo skrbeti še, da smo primerno urejeni (lasje, nohti, obleka…) in da se pri okuženih pacientih primerno zaščitimo. Pomembno pa je tudi ustrezno odlaganje odpadkov po standardih (Ritlop, 2010).

V bolnišnici naj zdravstveni delavci ne bi uporabljali zaščitnih delovnih oblačil, razen pri izolacijah, stikih s telesnimi izločki, pri invazivnih posegih, takrat se uporabo zaščita za enkratno uporabo.

Pri sprejemu pacientov je v ospredju duševna bolezen, zato zaposleni vedno upoštevamo ukrepe higienske izolacije. Namestitev takih pacientov naj bo na oddelkih, kjer ni pacientov z imusko oslabelim sistemom. V sobi naj bodo postelje v razmaku 1,5 m. Pacienti naj redno izvajajo osebno higieno in se dnevno preoblačijo. Pomembno je tudi 1x dnevno preoblačiti posteljo in vsaj 1x na dan prebrisati površine z razkužilom (posteljno enoto). Pacienti naj si roke razkužujejo, ko zapustijo sobo in ko odhajajo v skupne prostore (jedilnica, fizioterapija,… . Paciente učimo in opozarjamo, da ne hodijo v druge sobe, ter da ne posedajo na drugih posteljah  (Balkovec, 2006).

 

  1. KRITIČNO MNENJE

Da preprečujemo okužbe je se posebej pomembno pri pacientih s kognitivnim upadom, saj se oni največkrat možnega pojava in težav, ki nastanejo po okužbi največkrat ne zavedajo. Še posebno pomembno je opozarjati bolnike, ki v svojem domačem ritualu niso imeli pravilnih higienski navad. Pacientom te ukrepe vedno znova ponavljamo (večkrat na dan), da jih ne pozabijo in da jim pridejo v navado. Poučiti jih moramo, zakaj so higienski postopki sploh pomembni, da bodo lažje razumeli pomen neke aktivnosti. Če ta opravila odklanjajo pa moramo vseeno vedno znova vztrajati in jih spodbujati, da ustrezno skrbijo zase oz. če tega ne zmorejo namesto njih opravimo mi.

 

Literatura:

Balkovec I. Obvladovanje in preprečevanje bolnišničnih okužb v psihiatričnih ustanovah. V: Čuk V. Zbornik prispevkov, obvladovanje in preprečevanje bolnišničnih okužb v psihiatričnih bolnišnicah. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v psihiatriji, 2006:33-34.

Ritlop M. Pojav bolnišničnih okužb v domu starejših, kot kazalnik kakovostne zdravstvene nege po sistemu e-qalin. Univerza v Mariboru, fakulteta za zdravstvene vede. Maribor, 2010: 3-16.

Šumak I. Zdravstvena nega infekcijskega bolnika. Maribor: Založba Pivec, 2006.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja