MRSA (PROTI METICILINU REZISTENTNI STAPHYLOCOCCUS AUREUS)
Ocenjujejo, da ima Staphylococcus aureus 30 – 40 % zdravih ljudi prehodno ali stalno na svojem telesu kot del normalne bakterijske flore. Ta največkrat naseljuje nosno in žrelno sluznico ter vlažne in poraščene dele kože (dimlje,pazduha,perianalni predel).
Predhodna kolonizacija je prvi pogoj za morebitno kasnejšo okužbo.
MRSA pogosto povzroča bolnišnične okužbe ran, dihal, sečil in sepse (Šumak, 2009).
Dejavnike tveganja za kolonizacijo ali okužbo z MRSO predstavljajo:
- predhodno bolnišnično zdravljenje,
- vstavljeni žilni katetri,
- razjede zaradi pritiska,
- težke osnovne bolezni,
- predhodno zdravljenje z antibiotiki,
- stik z osebo, ki je kolonizirana ali okužena z MRSO,
- zdravljenje v intenzivni enoti (Šumak, 2009).
Ob kolonizaciji ali okužbi z MRSO moramo bolnika kontaktno osamiti. Po naročilu zdravnika izvajamo dekolonizacijo. Dekoloniziramo z namenom, da odstranimo MRSO iz/s telesa ali vsaj zmanjšamo njegovo gostoto. Okužbo zdravimo z izbranim antibiotikom. Zdravilo izbora pa je vankomicin (Tomič, 2006).
- REŠEVANJE PROBLEMA – KONTAKTNA IZOLACIJA
Izolacija je nabor ukrepov, s katerimi preprečujemo prenos mikroorganizmov in njihovih spor. Z ukrepi kontaktne izolacije preprečujemo prenos mikroorganizmov in njihovih spor s posrednim in neposrednim stikom. Ves čas obravnave pacienta skrbimo za dosledno razkuževanje rok in uporabljamo osebno varovalno opremo.
Smisel kontaktne izolacije je, da prostorsko čim bolj omejimo območje, kjer je pacient s kolonizacijo/okužbo oziroma sumom na le-to z mikrobom, pri katerem so potrebni ukrepi kontaktne izolacije. Izolacijske enote naj bodo čim bolj skupaj na enem oddelku. Po potrebi omejimo tudi osebje, ki skrbi za paciente v izolacijski enoti (Standard SBJ).
PRIPRAVA SOBE NA IZOLACIJO
V kolikor ima več pacientov okužbo ali kolonizacijo z istim mikroorganizmom, jih lahko namestimo v isto sobo (kohortna izolacija), razdalja med posteljami pa mora biti najmanj 1,5 metrov. Pacient mora imeti tudi ločene sanitarije.
V primeru, da namestitev v enoposteljno sobo ni na voljo, namestimo pacienta v sobo z drugimi pacienti, vendar moramo zagotoviti razmik med posteljama oziroma opremo koloniziranega in nekoloniziranega pacienta najmanj 1,5 metrov. Vrata sobe so stalno zaprta in na vratih mora biti nalepka z opozorilom obiskovalcem, da se oglasijo pri medicinski sestri in si pred vstopom in po izstopu v/iz sobe razkužijo roke (Standard SBJ).
TRAJANJE IZOLACIJE
Pacient ostane izoliran vse dokler mikrobiološki izvidi ne odvržejo suma kolonizacije oziroma okužbe.
KRITIČNO RAZMIŠLJANJE
Na oddelku za zdravstveno nego sem opazovala vse medicinske sestre, zdravnike, delovne terapevte, fizioterapevte ter največ študente, kako skrbijo za paciente, ki so v izolaciji. V sobi je 5 pacientk, med njimi so 3 v izolaciji. Njihova razdalja je zadostna, vendar kljub temu menim, da bi pacienti, ki so okuženi, morali biti v drugi sobi, ločeni od tistih, ki niso kolonizirani. Ker se izolirani pacienti morajo dobro umiti, kar najpogosteje s samo posteljno kopeljo ni mogoče, v sobi pa ni sanitarij, je prenos MRSE močno tvegan, kadar bolnike premeščamo v oddelčno kopalnico.
Samo delo študentov me je presenetilo, saj so si redno umivali in razkuževali roke, medtem ko so si nekateri zaposleni roke razkuževali manjkrat. Verjetno zaradi monotonosti in rutine vsakdanjega dela. Kar jih pa ne opravičuje. Roke je potrebno ne samo umivati, temveč tudi razkuževati (in obratno) – vedno, od pacienta do pacienta, pri vstopu in izstopu iz sobe, pri različnih intervencijah…
Kljub vsem ukrepom bolnišnične higiene, okužbe še vedno postavljajo veliko nevarnost za posameznega bolnika.
- LITERATURA
- I. Šumak. Zdravstvena nega infekcijskega bolnika, Založba Pivec 2009
- S. Verčko Pirnat, N. Kisner, M. Rozman, M. Klasinc. Zdravstvena nega 1, Založba Pivec 2006
- Standardi Splošne bolnišnice Jesenice. Kontaktna izolacija, 2012
- Zbornik predavanj, Preprečevanje in obvladovanje širjenja MRSA, Ljubljana 2006