Pooperativno obdobje se začne takoj po operaciji v sobi za zbujanje. kritično obdobje za operiranca je neposredno po anesteziji dokler glavni učinki anestetika ne popustijo in se stanje ne stabilizira. pacienti so običajno v pooperacijskem obdobju zaspani, nemirni, imajo motnje v dojemnju, motnje v motoričnih funkcijah, prisotni sta navzeja in bruhanje. Zdravstvena nega v pooperativnem obdobju vključuje vzdrževanje dihanja, cirkulacije, elektrolitskega in tekočinskega ravnovesja, kontrola stanj zavesti in stanje operacijske rane, drenaž, zagotavljanje varnosti in podpiranje dobrega počutja pacienta, ki vključuje tudi psihično oporo po operaciji in prilagoditev pacienta na spremembe po operaciji (Ivanuša in Železnik, 2000).
REŠEVANJE PROBLEMA IZ VIDIKA ZDRAVSTVENE NEGE
Medicinska sestra izvaja zdravstveno nego po procesni metodi dela, ki je sodoben metodološki pristop v zdravstveni negi in ga odlikuje visoka stopnja organiziranosti. Temelji na metodi ugotavljanja telesnih, duševnih in socialnih potreb posameznika, družbe.
Pacienta seznanimo s pomenom negovalnih intervencij, ki jih bomo izvajali, ga spodbujamo, da izraža svoje mnenje in želje, pripravimo ga, da spontano izrazi prisotnost bolečine in opredeli njeno stopnjo s pomočjo VAS lestvice. Odgovarjamo na vsa njegova vprašanja in mu pokažemo, da ga razumemo, pogovorimo se o spremembi življenjskega stila s pomenom redne telesne aktivnosti in počitka. Spodbujamo ga k čim boljši samooskrbi in tako ohranjamo občutek samostojnosti (Ivanuša in Železnik 2000).
Pomembno je, da na začetku komunikacije dosežemo zaupanje, saj pacienti, ki izpostavijo zaupljiv odnos z zdravstvenim osebjem, laže spregovorijo o svojih občutkih. Dosežemo ga s spoštljivostjo, prijaznostjo, vljudnostjo, razločno komunikacijo ter bolniku zagotovimo, da vse, kar bo povedal, ostane med stenami zdravstvene ustanove, ker nas zavezuje poklicna molčečnost. Pri pogovoru se moramo držati svojih kompetenc in pristojnosti. Če je potrebno, se ločeno pogovorimo z bolnikom in svojci, nikdar pa ne poskušamo reševati njihovih sporov (Brdnik, 2009).
Zelo pomembno vlogo ima njegova družina, ki mora pacienta pri spremembi življenjskega sloga podpreti. Pacient potrebuje pomoč, ker ne more več opravljati dejavnosti v tako velikem obsegu kot pred operacijo, postane tudi bolj občutljiv. Če je reakcija družine ob tem negativna in mu ni pripravljena pomagati lahko to vzbudi občutek prepuščenosti samemu sebi, kar lahko vodi v depresivno stanje (Center za rehabilitacijo bolezni srca in ožilja, 2009, str. 3).
KRITIČNO MNENJE
Ljudje smo občutljivi na načine, kako nas bolnišnično osebje obravnava kot paciente; obstajajo boljši in slabši načini, zato je razumljivo, da hočemo, da se nas kot paciente obravnava na najboljši možni način. Če že moramo biti »obravnavani« kot »pacienti«, je pametno, da se na tovrsten pristop do nas, ki si ga ne želimo, dobro pripravimo – psihično in fizično – kljub temu in ravno zato, ker je del nas v bolezenskem stanju. Vsak človek si nemara najmočneje želi, da bi drugi ljudje prepoznali dobre vidike njegove osebnosti in jih na ta način tudi odobravali. Zdravstveno osebje je na oddelku abdominalne kirurgije, kjer sem bila v času klinične prakse zelo dobro in kontinuirano obravnavalo vse paciente. Veliko poudarka je bilo na psihični pripravi pacienta na operacijo in prav tako so se posvetilu pacientu po operaciji in ga pripravili na spremembe po operaciji.
VIRI IN LITERATURA
Ivanuša A., Železnik D. (2000). Osnove zdravstvene nege kirurškega bolnika: izbrana področja. Maribor: Univerza v Mariboru, Visoka zdravstvena šola.
Center za rehabilitacijo bolezni srca in ožilja (2009). Vloga svojcev pri rehabilitaciji srčnožilnega bolnika, Novo Mesto: Krka d.o.o.
Brdnik B. Priprava bolnika na anestezijo in operacijo: [diplomsko delo]. Maribor, Fakulteta za zdravstvene vede, 2009.