AGRESIJA IN AGRESIVNOST Potrebno je ločiti med agresivnostjo in agresijo. Agresivnost definiramo kot izvorno, nedestruktivno
in neafektivno energijo, ki se izraža v tendenci uveljaviti se z aktivnostjo in podjetnostjo, medtem ko agresija označuje le
destruktivne pojavne oblike agresivnosti. Lahko bi rekli tudi, da agresivnost pomeni trajno značilnost posameznika, agresija
pa se nanaša na trenutno reakcijo oz. na vedenje.
AGRESIVNOST – OBVLADOVANJE
prepoznajte jezo, pazljivo, aktivno poslušajte, zberite pomembne podrobnosti. Pazite na svoje vedenje: glejte sogovornika v
oči, uporabljajte miren, trden in iskren glas, delajte počasne in odločne gibe, sedite vzravnano, dihajte pravilno, bodite
neposredni in prijazni. Sprejmite odgovornost, ne prelagajte jo na drugega, ne opredelite problema kot nerešljivega,
priznajte napako in opravičite se, če ste jo napravili, povejte česa ne morete narediti in zakaj ne.
AGRESIVNOST – USMERJENOST Navznoter: samomorilnost, rizično vedenje, občutja krivde, somatizacije. Navzven: proti drugim
ljudem, živalim ali stvarem. Neposredno ali posredno izražanje, pasivna in aktivna oblika, verbalna, čustvena in telesna
agresivnost.
AGRESIVNOST – VRSTE:
Instrumentalna – pomaga doseči nek zunanji cilj. Frustracijska- sproščanje notranje napetosti. Posnemovalna- občutek
pripadnosti določeni skupini, istovetenje(identifikacija) z agresivnostjo vzornikov.
AKTIVNO POSLUŠANJE
Pazljivo in dobro poslušanje -aktivno poslušanje:
a. sposobnost vživljanja, pripravljenost da slišimo problem;
b.spremljanje in reflektiranje;
c. spremljanje lastnih reakcij in omejitev.
AKTIVNOST BOLNIKA V PROCESU
ZDRAVLJENJA Pogoj za dober medsebojni odnos, v katerem je pacient obravnavan kot subjekt, je verbalna komunikacija, ki
dopušča možnost, omogoča razlago postopkov in pacienta vzpodbuja, da se odziva. S posredovanjem zdravstvenih informacij in z
zdravstveno vzgojo pacienta dosežemo njegovo boljše sodelovanje v procesu zdravljenja.
ALEKSITIMIJA – je poimenovana nezmožnost zaznavati čustva pri sebi in pri drugih. Večina aleksitimnih ljudi živi pod nenehnim
stresom, imajo kronične bolečine, povišan krvni tlak in druge bolezni povezane s stresom, saj živijo pod nenehnim pritiskom,
ker ne opazijo neverbalnih komunikacij in ne zaznavajo nobenih čustev pri drugih ljudeh. Prvi izsledki kažejo, da je morda
vzrok v nezadostni povezavi med obema možganskima polovicama.
ANTISUICIDALNI DOGOVOR – Dogovor med zdravnikom in pacientom, tako da pacient obljubi, da do njunega naslednjega srečanja sebi ne bo poskušal storiti hudega, in daš mu številko, da te lahko pokliče, če nastopi huda stiska. Praviloma to obljubijo.
ASIMILACIJA IN AKOMODACIJA
Asimilacija je proces prilagajanja novih izkušenj prejšnjim izkustvenim shemam v poteku pomnjenja. Akomodacija predstavlja prilagajanje starih izkušenj, naučenega gradiva, novih informacij.
ATRIBUCIJSKA NAPAKA – da ljudje pri presojanju vedenja drugih podcenjujemo situacijske in precenjujemo osebnostne vplive.
BAZIČNA PREPRIČANJA – Pri ljudeh z motnjo osebnosti pa prevladujejo specifična, disfunkcionalna bazična prepričanja oziroma
sheme, ki so nastale na podlagi preteklih izkušenj in postanejo del vsakodnevnega, normalnega procesiranja informacij . Sheme vplivajo na življenje posameznika, na njegovo mišljenje, čustvovanje in vedenje. Ta prepričanja so pretirano
posplošena, ekstremna, toga, rigidna in neskladna z realnostjo ter povzročajo motnje v medosebnih odnosih in težave v doživljanju samega sebe.
BIOLOŠKA POVRATNA ZVEZA Gre za uporabo katerega koli senzorja, ki zaznava aktivnost avtonomnega živčnega sistema in daje
povratno informacijo v obliki kontinuiranega a spreminjajočega zvočnega signala.
BIOPSIHOSOCIALNI POGLED NA BOLEZEN Telesnih in psihičnih pojavov ni mogoče obravnavati ločeno, ti imajo vpliv na posameznika in na njegovo zdravje. Zdravstveno stanje in potek bolezni je rezultat interakcije medN biološkimi, psihološkimi in socialnimi dejavniki.
BIOPSIOSOCIALNI MODEL BOLEZNI IN REDUKCIONIZEM – Bolezenske pojave lahko razložimo z odkloni v telesnih procesih, pri čemer
človekove psihološke in socialne determinante nimajo posebnega vpliva. Redukcionistični model : bolezenski pojav zožuje na nivo celice oziroma kemijskih dogajanj.
BOLEČI POSEGI – PSIHOLOŠKA PRIPRAVA Informiranost o postopku zmanjša Negotovost, nepredvidljivost, anksioznost in pomaga posamezniku, da se aktivira in pripravi. S tem poveča kontrolo: Pacient mora biti seznanjen s tem kaj se bo zgodilo pred, med in po postopku (informacije o bolečini in občutjih, ki jih bo pacient verjetno doživel).
Pomembno je, da paciente informiramo, kako si lahko sami pomagajo, ko začutijo bolečino. Med uporabne strategije spadajo nadzorovano dihanje, sproščanje, preusmeritev pozornosti in vizualizacija. Za pacienta je pomembno, da ve, da
smo mu pripravljeni pomagati, kadar doživljajo bolečino.
BOLEČINA dejavniki IN TEORIJA VRAT
Senzorni-fizični narava poškodbe (O), masaža(Z)
; Čustveni- anksioznost (O), sproščanje(Z) ;
Kognitivni – osredotočenost na bolečino(O),
preusmeritev pozornosti(Z).
BOLEČINA – OCENJEVANJE – Je pomembno,
saj se je izkazalo, da sestre niso dovolj pozorne
na pacientovo poročanje o bolečini. Metode
ocenjevanja bolečine: samoocenjevanje ( lestvice
intenzivnosti bolečine), psihofiziološke meritve
(srčni utrip, mišična napetost,EMG, EEG, ) in
vedenjsko ocenjevanje (skale za ocenjevanje
bolečine).
BOLEČINA – OSEBNOST IN DOŽIVLJANJE
Anksiozni pacienti doživljajo večjo bolečino kot
tisti z nižjo anksioznostjo. Občutek bolečine je
povečan tudi z občuteno nemočjo. Povezanost
kronične bolečine v hrbtu in nevroticizma. Spomin
na bolečino: realisti, zanikovalci, pretirano
reaktivni, neznačilni.
BOLEČINA – PRAG – Ljudje različno
interpretiramo, doživljamo, izražamo in se
spoprijemamo z bolečino, kar je odvisno od
stopnje poškodbe, kulture, osebnosti in izkušenj
posameznika. Toleranca za bolečino: zmožnost
prenašati bolečino. Prag za bolečino: zmožnost
ločevanja med bolečino in dražljajem.
BOLEČINA – PSIHOLOŠKI PRISTOPRI PRI ZDRAVLJENJU – Poučevanje o psihološkem
pomenu bolečine in možnosti nadzorovanja.
Posredovanje informacij in razlag o bolečinskem
stanju. Spodbujanje pisanja dnevnika za analizo
sprožilnih dejavnikov in tistih, ki zmanjšujejo
bolečino. Podpora posameznikovi samostojnosti
in aktivnemu pristopu k obvladovanju bolečine.
Učenje tehnik sproščanja, tehnik obvladovanja
stresa, socialnih veščin in drugih tehnik za
povečanje kontrole nad bolečino.
BOLEČINA – PSIHOLOŠKI VIDIKI DOVZETNOSTI ZA BOLEČINO S
psihološkega vidika se največja razlika nanaša na
kognitivne in vedenjske procese prilagoditve ob
vztrajanju bolečine.
BOLEČINA IN KOGNITIVNA RESTRUKTURACIJA Način kako ljudje
razmišljajo o bolečini, da bi zmanjšali boleče
izkustvo le-te. Informacijska kontrola: informacije
o naravi, vzrokih in poteku bolečine povečujejo
kontrolo. Preusmeritev: aktivna preusmeritev
olajšuje bolečino (če ta ni premočna). Imaginacija:
imaginiranje prijetnih mentalnih scen.
Reinterpretacija bolečine (za hujše bolečine).
BOLEČINA IN TEORIJA VRAT Teorija
vrat upošteva psihološke faktorje: ob stimulaciji
internevronov se vrata za bolečino zaprejo. Teorija
vrat: Inhibicija lahko nastane, ko stimulacija
perifernih živčnih vlaken A (velikih) prehiti
bolečinske signale, ki se prenašajo po živčnih
vlaknih C (majhnih) – npr. z masažo.
BOLEČINA IN TEORIJA VZORCA Teorija
vzorca: doživljanje bolečine je povezano s
specifičnim vzorcem impulzov v živčnem sistemu
(kvantitativna sprememba).
BOLEČINSKI DNEVNIKI – (registracija
dejavnikov, ki sprožajo bolečino in tistih, ki jo
minimalizirajo.
BOLEZENSKI DOBIČEK Primarni bolezenski
dobiček: notranja razbremenitev, beg pred
odgovornostmi, občutji krivde in bojaznimi.
Sekundarni bolezenski dobiček: pritegnitev
pozornosti, popustljivejši odnos okolja,
možnost obvladovanja okolja. Oba delujeta kot
ojačevalca bolečine – jo intenzivirata, utrjujeta in
podaljšujeta.
CHECK LISTE – Ocenjevalna lestvica , ki se
nanaša na posamezne vidike vedenja
ČUSTVENA PODPORA – Se nanaša na zaznano
dostopnost pozornih, ljubečih posameznikov, s
katerimi lahko delimo misli in občutke. Mnogi
ljudje razvijejo intimne odnose, znotraj katerih
se počutijo varne in ljubljene. Odnosi, ki so nam
v čustveno oporo, so še posebno pomembni pri
vzdrževanju duševnega zdravja.
DEPRESIJA – izrazi: Motnje hranjenja
(anoreksija, bulemija), avtoagresivno vedenje
(ekstremni športniki, hitra vožnja), odvisnosti
(alkohol, droge), motnje navad (patološko
nakupovanje), somatizacija, psihoza (zanikanje)
DEPRESIJA – PSIHIČNE ZNAČILNOSTI
Depresijo povzroči znana nezmožnost kontrole,
lahko nastane postravmatskem stresu ali pa
kot posledica ponavljajočih se izkušenj izgube
kontrole, škodo povzroči pri samospoštovanju in
samozavesti. Klinična depresija- zapostavljanje in
zanemarjanje samega sebe, oseba lahko tudi škodi
sama sebi
DEPRESIVNA TRIADA – Depresivna triada
(Beck): negativno vrednotenje sebe, okolice in
prihodnosti (brezupnost)
EKSPERIMENT – Je metoda s katero
ugotavljamo vzročne in druge odnose med
pojavi,pri tem pa načrtno spreminjamo in
kontroliramo okoliščine, od katerih je ta pojav
odvisen. Vsak eksperiment zahteva problem,
hipoteze, poskusne osebe in kontrolo pogojev.
EMOCIJE, RAZDELITEV Emocije so reakcije
subjekta na pomembne dražljaje, ki jih sprejme,
ter pripravljajo organizem na prilagojeno vedenje.
Razdelitev emocij: prijetne-neprijetne; šibke-
močne; kratkotrajne-dolgotrajne; enostavne-
sestavljene; zavestne-nezavedne.
EMPATIJA – je zmožnost, da si v težkih
situacijah znamo predstavljati, kako se ljudje
počutijo. Sposobnost predstavljanja občutkov,
čustev, razmišljanja, vživljanje v sočloveka,
iskreno razumeti soljudi, poslušam z ušesi in očmi.
EMPIRIZEM IN NATIVIZEM Empirizem
ljudje se rodimo kot nepopisan list oziroma tabula
rasa in da vse znanje izvira iz izkušenj; Nativizem
ljudje se rodimo z edinstveno zmožnostjo
strukturiranja znanja, naše vedenje določeno z
načinom razmišljanja in predelave informacij.
ENOSTRANSKO IN DVOSTRANSKO SPOROČILO Enostransko sporočilo vpliva
na manj izobražene posameznike, enostranska
informacija pa bolj vplivala na tiste, ki so že
na začetku zagovarjali predlagano tezo, učinki
enostranskih sporočil so manj zasidrani pri
prejemnikih. Dvostransko sporočilo bolj vpliva
na izobražene posameznike, je bolj učinkovalo
na tiste prejemnike, ki so na začetku nasprotovali
predlagani tezi, učinki dvostranskih sporočil
ostanejo bolj zasidrani pri prejemnikih.
FAKTORSKI MODELI OSEBNOSTI : PET FAKTORJEV S pomočjo
vprašalnikov so nastale faktorske teorije osebnosti.
Glede na to, da izhajamo iz populacijskih
norm je vprašanje ali so vsi “primarni” faktorji
značilni tudi za konkretnega posameznika. Pet
faktorjev: ekstravertnost ali surgentnost, prijetnost,
vestnost,emocionalna stabilnost in kulturnost.
FOBIJE – Beseda »fobija« izhaja iz grške
besede »fobos«, ki pomeni bežanje, paniko in
strah. Kadar se strah veže na objekt, ki sam po
sebi ne predstavlja nevarnost samo, oziroma za
katerega posameznik ve, da omenjeni objekt sicer
ni izvor strahu, kljub temu pa je posameznika
strah, govorimo, da gre za fobijo. Kljub temu, da
posameznik smatra strah za iracionalen, se izogiba
specifične situacije, ki bi ga lahko pripeljala v
pretiran strah. Fobije so del naše družbe in z njimi
se spopada več žensk kot moških.
FORENZIČNA PSIHOLOGIJA je uporaba
psihološkega znanja in metod pri reševanju
problemov povezanih s pravosodnim sistemom,
predvsem z delom sodišč.
FUNKCIONALNA ANALIZA VEDENJA
Behavioristi priporočajo, da preden se lotimo
kakršnega koli programa spremembe vedenja
(pomagati nekomu , ki se je odločil nehati kaditi),
zapišemo pogostost vedenja, skupaj z njegovim
neposrednim sprožilcem in posledicami.
GENERALIZACIJA IN DIFERENCIACIJA
Generalizacija posploševanje se nanaša na težnjo
posameznika, da podobno reagira na različne
znake a jih kljub temu doživlja v nekem smislu
podobe; Diferenciacija razločevanje pomeni
učenje ločevanja med podobnimi dražljaji in
informacijami.
GENERALIZIRANA ANKSIOZNOST –
To je motnja, ki jo označuje stalna in neobvladujoča
zaskrbljenost – tipično zaradi zdravja, dela,
denarja ali družine. Glavni znak je vsesplošna
in trajna zaskrbljenost, tesnoba in napetost.
Drugi simptomi generalizirane anksiozne motnje
so lahko: nemir, mišična napetost, potenje,
vrtoglavica, pritisk v prsihrazdražljivost, težave pri
koncentraciji, hitra utrudljivost in motnje spanja.
HALO EFEKT – Vpliv splošne sodbe na
posamezno oceno, pripisovanje uspeha, neuspeha
zunanjim in notranjim dejavnikom
IDEAS – I – prepoznaj problem (Identify the
problem); D – poišči možne rešitve (Determine the
options); E – oceni možnosti in izberi najboljšo
(Evaluate options and choose the best); A –
uresniči, udejanji možnost (Act); S – preveri ali je
delovalo (See if it worked) -preverjanje izbire.
INFANTILIZACIJA BOLNIKA (otroški govor),
preveč prilagojen govor, predstavlja ponižanje za
bolnika. Z njim poudarimo svoj močnejši položaj.
INTELIGENTNOST PRAKTIČNA: ČUSTVENA, SOCIALNA, MORALNA,
MODROST Čustvena inteligentnost: zmožnost
prepoznavanja, razumevanja in regulacije emocij.
Socialna inteligentnost: spretnosti v medosebnih
odnosih, npr. učinkovitost v komunikaciji,
reševanju medosebnih problemov, razumevanje
sebe in drugih v socialnih situacijah, zmožnost
empatije ipd. Moralna (duhovna) inteligentnost:
zmožnost razlikovati med dobrim in slabim v
moralno etičnem smislu in zmožnost odločati
se v korist tudi drugim ljudem, ne samo sebi.
Modrost ne pomeni samo inteligentnosti, ampak
tudi bogastvo znanja, (življenjskih) izkušenj,
emocionalne in osebnostne zrelosti, moralnega
delovanja in intuicije. Modrost omogoča
razumevanje in sprejemanje kompleksne situacije,
uspešne izbire, odločitve in prilagoditev okolju.
INTELIGENTNOST: verbalna, neverbalna,
splošni g faktor, kristalizirana, fluidna
Verbalna inteligentnost besedna, je rezultat
izkušenj in učenja ter je povezana z levo
možgansko hemisfero. Neverbalna inteligentnost
nebesedna, bolj primarna, prirojena in povezana
z desno možgansko hemisfero. Splošni g
faktor hierarhični model inteligentnosti, deli
se na verbalne in edukativne sposobnosti in na
prostorsko mehanične sposobnosti. Kristalizirana
inteligentnost zajema sposobnosti besednega
razumevanja, je pretežno pod vplivom kulturnih
vplivov ter s starostjo narašča. Fluidna
inteligentnost pomeni zmožnost prilagajanja na
nove situacije iskanje novih poti in rešitev, ta del
inteligentnosti je pretežno prirojen, manj odvisen
od vplivom okolja.
IZGOREVANJE – Pojav izgorevanja (sindrom
burnout) je pogosto prisoten pri delu z ljudmi
oz. za ljudi, še posebej če gre za ljudi s težavami
ali boleznijo. Gre za pojav telesne in čustvene
izčrpanosti, ki vodi k negativnemu odnosu do
sebe, lastnega poklica in izgubljene zmožnosti
prisluhniti sočloveku. Sindrom se razvija
postopoma in neopazno
IZGUBA – VRSTE – Izguba je ena
najpogostejših in največjih stresnih dogodkov.
Izguba je lahko dejanska (npr. bližnja oseba)
ali simbolna (npr. načrtov, smisla). Izgube so
različne: v odnosih (smrt, ločitev, selitev otrok),
na delovnem področju (brezposelnost, upokojitev,
premestitev), v samopodobi (bolezen, invalidnost),
na materialnem področju (izguba denarja,
revščina), duhovnem področju (izguba upanja,
smisla) itd.
IZGUBE IN BOLEZEN Izkušnja izgube lahko
sama po sebi privede do zdravstvenih težav.
Bolezen in/ali omejitve, ki jih prinaša pogosto
pomenijo izgubo (npr. aktivnosti, zaposlitve,
ugleda), kar pomeni prizadeto samopodobo,
izgubo ciljev, upanja.
IZRAZ – To so telesne spremembe kot so
zardevanje, smejanje, širjenje zenic itd. V tem
smislu je izraz nehotena spremljava emocionalnih
reakcij;
Izraz kot način oz. stil vedenja, ki pomeni
posreden način izražanja osebnostnih potez
IZVORI SOCIALNE MOČI: prisila,poplačila,
legitimnost, strokovnost in referenčna moč
IZVRŠILNE FUNKCIJE – So testi specifičnih
kognitivnih funkcij in sposobnosti
JAZ – NE – Ne-jaz: predstave o katerih nočemo
nič vedeti, ki jih ne sprejemamo. Te vključujejo
tudi nezavedne vidike jaza v Freudovem smislu.
JAZ – RAZMERJE MED IDEALNIM IN REALNIM JAZOM Neskladnost realnega in
idealnega jaza predstavlja glavno gonilo razvoja
osebnosti, saj naj bi človek težil k popolnosti
(Rogers). Preveliko neskladje je povezano z
depresivnimi in tesnobnimi občutki.
JAZ – SOCIALNI IN ZASEBNI JAZ Socialni,
javni jaz: Kar se nam zdi, da drugi mislijo o nas,
kako samega sebe predstavimo in prikažemo pred
drugimi ljudmi. Zasebni jaz: vidiki sebe, za katere
nočemo, da izvedo drugi.
KLINIČNA PSIHOLOGIJA – Uporablja
psihološka spoznanja pri obravnavanju duševnih
in osebnostnih problemov, težav, motenj ter
odklonov in jih skuša reševati oziroma odpravljati.
KOGNITIVNA DISONANCA – Je stanje
napetosti, ki nastane, kadar je za posameznika
značilno dve ali več kognicij, ki so psihološko
protislovne.
KOGNITIVNE MOTNJE IN DEPRESIJA
Pri kognitivno vedenjskem pristopu se analizira
trenutno situacijo in skušali najti dosegljive
kratkoročne cilje ter zanje potrebne spretnosti
spoprijemanja s stresom.
KOGNITIVNE SHEME IN SKRIPTI Sheme so
mentalne reprezentacije dogodkov, ki so povezani
z določeno situacijo, temeljijo na izkušnjah in
zunanjih virih informacij. Skript je rutinski vzorec
vedenj, ki ga posameznik glede na pričakovanja
izpelje v določeni situaciji. Sheme nam povejo,kaj
naj pričakujemo, skripti pa kako naj ravnamo.
KOGNITIVNI PROCESI, FUNKCIJE, STIL
Kognitivni procesi so tiste psihološke funkcije,
ki posamezniku omogočajo odnos z okoljem.
Vključujejo psihološke procese kot so zaznavanje,
pozornost, učenje, pomnjenje in mišljenje.
Kognitivni stil nam pove kako posameznik
usmerja in razporeja pozornost, sprejema in
procesira informacije, organizira misli, jim daje
pomen in jih posreduje drugim.
KOGNITIVNI STILI: INTROVERZIVNI, EKSTROVERZIVNI, MEŠANI – Odkriva h
katerim virom informacij je usmerjena pozornost
posameznika: v zunanji svet (ekstrovertni) ali
notranji svet (introvertni).
KOLIČNIK INTELIGENTNOSTI – Je
standardizirana mera kognitivne sposobnosti, ki
temelji na razmerju med mentalno in kronološko
starostjo.
NADZOR – MESTO NADZORA (ZUNANJI,
NOTRANJI) IN USPEH PRI ZDRAVLJENJU
– Pomeni stabilen način pripisovanja vzrokov za
izide oz. kavzalne atribucije Notranji dejavniki
(lastne sposobnosti in dejanja). Zunanji dejavniki
(drugi ljudje, sreča, usoda, slučaj) Pripisovanje
krivde (pozunanjenje -ponotranjenje)
NARCISIZEM PRIMARNI Ob rojstvu je
otrok v fazi primarnega narcisizma, ne zaveda se
meje med sabo in objektom, njegovo zaznavanje
je kinestetično, relacijsko, celostno. Proces
sprejemanja hrane, s katerim otrok uravnava
homeostazo, predstavlja najzgodnejšo obliko
ponotranjanja, ki ga spremljajo občutja ugodja
ali neugodja. Te avtistične faze je konec okrog
drugega meseca starosti.
NAUČENA NEMOČ IN DEPRESIJA
Depresivni ljudje imajo zunanji lokus kontrole,
kjer vidijo vzrok v usodi ali naključju, ljudje, ki
bolehajo so bolj depresivni, če so prepričani, da
niti sami niti drugi ne morejo storiti ničesar, da
bi olajšali njihovo bolečino. Ta nemoč se veže na
občutek brezupa.
NAVEZANOST (BOWLBY) – Na Bowlbya
so vplivali psihoanalitična teorija, etiologija,
njegove psihiatrične izkušnje in izkušnje,ki si jih
je pridobil pri delu z mladostniki z vedenjskimi
težavami. Njegova teorija pravi, da je razvoj
tesnega odnosa med mamo in otrokom nujen za
psihološko blaginjo in prilagoditev razvijajočega
se posameznika . Kasneje je bila razširjena tako,
da zdaj vključuje še tipe ali kvaliteto navezanosti
ter odnose navezanosti skozi življenjski ciklus.
NEVERBALNA KOMUNIKACIJA Neverbalna
komunikacija je pomemben način, kako
sporočamo afektivni in vedenjski del naših stališč
( hoteni ali nehoteni telesni gibi, izraz obraza, glas,
telesna drža,..)
NEVROPSIHOLOGIJA – je psihološka
znanstvena disciplina, ki se raziskovalno ukvarja s
povezovanjem izsledkov o anatomskih strukturah
in nevrofizioloških procesih v možganih
OBRAMBNO VAROVALNI MEHANIZMI: PREMEŠČANJE, REPRESIJA, REAKCIJSKA FORMACIJA, KOMPENZACIJA, ZANIKANJE,
PROJEKCIJA, INTELEKTUALIZACIJA, REGRES, SUBLIMACIJA, HUMOR, ACTING-OUT, ACTING-IN
Premeščanje- jeza najpogostejši način uravnavanja jeze je, da
jo prenesemo na drug objekt. Represija-strah
omogoča, da se ogrožajoča vsebina odstrani
iz zavesti, to je proces aktivnega pozabljanja.
Reakcijska formacija-veselje pomeni spremembo
določene emocije v njeno nasprotje, s tem se
lažje obvladuje. Kompenzacija-žalost žalost
nastane zaradi izgube ali samospoštovanja,
kompenzacija pa je način premostitve dejanske
ali namišljene izgube. Zanikanje-sprejemanje je
podobno represiji, kjer skušamo določene vidike
realnosti odstraniti iz zavesti s tem, da neželeni
vsebini damo nasprotni predznak: »To ni res«.
Projekcija-gnus pomeni proces premeščanja
neprijetnih notranjih vsebin, občutij, na zunanje
objekte, situacije ali ljudi. Intelektualizacija-
pričakovanje emocija pričakovanja je povezana s
potrebo po kontroli, po predvidevanju dogodkov.
Intelektualizacija omogoča nadzor na način, da na
impulze odreagiramo posredno, na intelektualni
ravni. Regres-presenečenje emocija presenečenja
izraža nepričakovano, nekontrolirano doživljanje.
Regres omogoči zmanjšanje kontrole pri osebi, ki
potrebuje neposredno, motorično odreagiranje.
ODVISNOSTI – Ko človek ne zmore več
nadzirati svojega vdajanja snovem ali posameznim
vedenjem, s katerimi sprošča napetost in stres,
govorimo o odvisnosti. Zasvojenost s katero koli
kemično snovjo (alkohol, nikotin, kokain, sladkor
…) ali z vedenjem (kompulzivno nakupovanje,
laganje, igralništvo, zasvojenost s seksom …)
se razvije postopoma, z zavestnim iskanjem
priložnosti za uživanje te snovi ali izvajanje
posameznega vedenja, ter z neugodjem, ki sledi, če
tega ni na voljo.
OPAZOVANJE – SPONTANO, NATURALISTIČNO IN NADZOROVANO
Spontano:samoopazovanje kot terapevtska
tehnika- dnevnik, beleženje misli, čustev
povezanih z vedenjem. Naturalistično:opazovanje
v naravnem okolju, zahteva veliko časa ,
sredstev, težko zagotoviti naravno okolje (večina
ljudi vede drugače, če vedo da so opazovani).
Nadzorovano:opazovanje v nadzorovanih pogojih-
načrtovano, simulirano, sistematično
OSEBNOST – je relativno trajna in edinstvena
celota duševnih, vedenjskih in telesnih značilnosti
posameznika . Osebnost kot kompleksen vzorec
globoko vtkanih psiholoških značilnosti se
avtomatično odraža na skoraj vseh področjih
posameznikovega psihološkega delovanja.
Osebnost je kompleksen in koherenten sistem
psiholoških struktur in procesov
OSEBNOST KOT IMUNSKI SISTEM
Od strukture oz. značilnosti osebnosti in
prilagoditvenih funkcij je odvisno, ali se bo
na psihosocialne obremenitve odzval na zdrav
ali bolezenski način. Osebnost je na nek način
podobna imunskemu sistemu, ki je izpostavljen
večjim ali manjšim psihofizičnim obremenitvam.
OSEBNOSTNE ZNAČILNOSTI ODVISNIH OD NEDOVOLJENIH DROG Oseba odvisna
od nedovoljenih drog se vede nerazumno, v
takem primeru se je modro umakniti in zavzeti
ustrežljivo držo. Kažejo se v zelo nizki ravni
samospoštovanja, težavah pri prepoznavanju in
izražanju čustev, zadržani agresivnosti, težavah pri
sklepanju socialnih stikov, pretiranih strahovih,
depresivnosti, impulzivnost in oslabljenem
samonadzoru in soboleznih, oslabljenem delovanju
imunskega sistema, zunanji zanemarjenosti,
neaktivnosti, nagnjenosti k fantaziranju,
emocionalni nezrelosti, nepopolni psihoseksualni
organizaciji, sadističnih in mazohističnih potezah,
agresivnosti in netolerantnosti, slabi sposobnosti
za prilagajanje, nesposobnosti navezovanja na
partnerja ter v duševnih motnjah – depresije,
psihoze.
PANIKA – nastane, kadar oseba oceni, da bi
nemara lahko zbežala in se zaščitila pred grožnjo,
ki je močnejša od nje, vendar v to ni povsem
prepričana. Panika je torej, podobno kot groza,
čustvo iz družine strahov, ki je zaradi svojih
lastnosti nekaj posebnega. Lahko je blaga,
srednje močna, a tudi zelo močna . Mnogi ljudje
ne prepoznajo znakov panike, ki se pogosto
kaže v obliki dekoncentracije in blage duševne
zmedenosti.
PARASUICID – pri samomorilskem poskusu , ko
se samomorilno dejanje zaradi različnih okoliščin
ali prevladovanja apela v motivaciji dejanja ne
konča s smrtjo.
PLACEBO – Navidezno zdravilo, ki je videti
kot pravo, a ne vsebuje aktivnih substanc, ima
fiziološke učinke – zmanjšanje bolečine. Če
se bolečina po zaužitju placeba zmanjša ali
preneha, to ne pomeni, da ni bila resnična in da
je nastala zgolj v pacientovi glavi. Zdravstveni
strokovnjaki lahko uporabijo učinek placeba v
terapevtske namene tako, da povečujejo učinke
analgetikov in drugih postopkov zdravljenja s
spodbujanjem pacientov, da zaupajo v zdravljenje.
Vendar morajo biti pričakovanja realistična, prav
tako placebo ne more biti nadomestilo za prava
zdravila, še posebej če gre za kronične bolečine.
Gre za sklop bolj ali manj specifičnih simptomov,
ki se pojavljajo določen čas po preživeti težki
travmi. Postravmatska motnja lahko pomeni
nadaljevanje akutne stresne motnje. Značilni
simptomi so različne oblike ponovnega
podoživljanja travme, simptomi hiperaktivnega
avtonomnega živčnega sistema, zožan obseg
čustvovanja (otopelost) izogibanje situacijam, ki
spominjajo na travmatski dogodek, spominske
motnje in izkrivljanja realnosti v zvezi s to
situacijo, tesnoba, občutja ogroženosti in
razdražljivost. Pogosti so tudi simptomi depresije,
kot so brezvoljnost, odtujenost, pesimizem,
občutja krivde in nemoči.
POTREBE – HIERARHIJA (MASLOW) –
Maslow meni, da so pri posamezniku vsakokrat
aktualni le določeni (nižji) motivi, drugi (višji) so
vedno potencialni. Takoj ko posameznik zadovolji
nižje potrebe, se pojavijo višje. Maslow loči
motive pomanjkanja in motive rasti: fiziološke
potrebe, potrebe po varnosti, potrebe po ljubezni
in pripadnosti, potrebe po spoštovanju, potrebe po
spoznavanju.
POTREBE IN ŽELJE – so objektivno stanje
(fiziološkega) neravnovesja v posamezniku
in sprožijo občutja pomanjkanja. Na osnovi
potreb se formulirajo želje, ki so simbolni izraz
pomanjkanja.
POZABLJANJE – Vzrok za pozabljanje ni
uničenje ali izguba spomina, ampak motnja
ali vmešavanje ko en niz spominov zmoti ali
premesti niz predhodnih spominov ali naslednji niz
spominov.
POZORNOST: VRSTE – Pomeni trenutno
osredotočenje naše zmožnosti za predelovanje
informacij na določen dražljaj. Vrste pozornosti:
Načrtna: npr. iskanje določenih informacij,
Vsiljena: ko se določen dražljaj iz okolja ali
organizma vsili v našo zavest in; Spontana: je
kombinacija prvih dveh. Takrat se ne usmerjamo
preveč ozko in smo pripravljeni na sprejem novih
dražljajev
PRAGI DRAŽLJAJEV – Poleg vizuelnega
sistema (vid) uporabljamo še sistem slušnega
zaznavanja (sluh), sistem zaznavanja dotika in
bolečine, olafaktorni sistem (voh in okus) in sistem
orientacije (ravnotežje). Tako zaznamo zunanje
vtise (eksterocepcija) in doživimo notranjo
povratno informacijo (propriocepcija).
PREPRIČANJA, PREDSODKI, MNENJA, VEROVANJA Prepričanje tehnike prepričevanja
uporabljajo, da bi z njimi vplivali na stališča,
z domnevo, da bo to vplivalo na način vedenja
ljudi. Predsodki povezujemo jih z rasizmom,
saksizmom in razredno delitvijo, lahko jih
razumemo v okviru teorije atribucije. Predsodki
vsebujejo hotenje po negativnih in stabilnih
osebnih atribucijah glede negativnih značilnosti,
namesto, da bi jih pripisovali dejavnikom
okolja. Mnenja so bolj specifična in nestabilna
kot stališča, predstavljajo konkretna stališča ,
manifestacijo stališča v konkretnih situacijah.
PROBLEM – ODZIV : NASVET, INTERPRETACIJA, ANALIZIRANJE, PODPORA, POVPRAŠEVANJE, PARAFRAZIRANJE Parafraziranje je takojšnji
odziv na sogovornikove besede s ciljem, da bi
preverili, ali smo prav razumeli sporočilo. Je
tudi pot do sogovornika, ker mu s tem damo
vedeti, da nas zanima in da ga želimo razumeti.
Interpretacija je razkrivanje neštetih pomenov
določenega predmeta, živega bitja, je način
komunikacije, ki pomaga razumeti in ceniti svet,
ki nas obdaja.
PROBLEM UNIFORMIRANJA IN SAMOPODOBA Zdravstveno osebje v službi
zaradi uniforme občutijo skupinsko povezanost
z drugim medicinskim osebjem, kar je lahko v
oporo, v prostem času pa najbrž ne nosijo enakih
oblačila kot prijatelji.
PROJEKCIJSKA HIPOTEZA – Načelo
osmišljanja nejasnih, manj strukturiranih zaznav
– percepcija in apercepcija (Frank) Subjekt
vnaša tudi svoje osebnostne značilnosti v razlago
nejasnega okolja.
PSIHIATER IN KLINIČNI PSIHOLOG –
razlika: Psihiater je končal študij medicine se
specializiral za področje psihiatrije, za postavljanje
diagnoz in zdravljenje ljudi z duševnimi motnjami.
Psiholog konča študij psihologije ima možnost
specializacije iz klinične psihologije, ukvarjajo se
z ocenjevanjem stanja posameznika in z načini ,
kako jim pomagati in z svetovanjem skupinam in
organizacijam.
PSIHIČNA TRAVMA – je izraz za močnejše
boleče doživetje. Posledice se izražajo
najpogosteje v obliki okrnjenega samospoštovanja
in s tem povezanih težav v kasnejšem življenju.
Psihična travma iz otroštva se z odraščanjem
večinoma sama od sebe ne zaceli, ampak se
nemalokrat celo razrašča.
PSIHIČNE POSLEDICE, IZKUŠNJE NASILJA Depresija, anksiozne motnje, stresne
in somatoformne motnje, zloraba ali odvisnost
od alkohola in drog, motnje hranjenja, motnje
osebnosti, suicidalnost.
PSIHODIAGNOSTIKA – Psihodiagnostika je
postopek, s katerim klinični psiholog s pomočjo
psihometričnih sredstev ugotavlja stanje na
področju duševnosti
PSIHOLOGIJA PREDMET – Psihologija je
znanost, ki raziskuje duševne pojave, osebnost in
vedenje.
PSIHOLOŠKE POMOČI – oblike: Svetovanje,
čustvena podpora, učenje socialnih veščin,
spoprijemanja s problemi, asertivnosti,
sprostitvenih tehnik, psihoterapija
PSIHOLOŠKO SPOZNAVANJE – metode:
Sistematično opazovanje: je znanstveno
opazovanje, najprej se določi predmet in cilj
opazovanja, planira postopek opazovanja,
sistematično beležiti podatke, ki so pomembni
za predmet raziskovanja in upoštevati pogoje v
katerem se pojav opazuje. Eksperiment: je metoda
s katero ugotavljamo vzročne in druge odnose
med pojavi, pri tem pa načrtno spreminjamo
in kontroliramo okoliščine od katerih je pojav
odvisen. Statistično raziskovanje:je zbiranje
vzorcev po slučaju, rangiranje in distribucija
podatkov in primerjava podatkov.
PSIHOSOCIALNA PODPORA – Pomoč, ki
jo skupina (prijatelji, družina) nudijo (ali se zdi,
da jo nudijo) v stresnih situacijah. Sporočila, ki
jih ogroženi oz. prizadeti posameznik dobiva
iz svojega okolja: da je ljubljen, da se njegova
čustva sprejemajo, da je razumljen glede njegove
volje, načina razmišljanja in ravnanja, da pripada
določeni socialni skupini in da je v njej koristen
član
PSIHOTERAPIJA: SUPORTIVNA, REEDUKATIVNA, REKONSTRUKCIJSKA, INDIVIDUALNA, PARTNERSKA, DRUŽINSKA, SKUPINSKA Suportivna-
podporna pri tej vrsti terapije gre za izražanje
čustev in pogovor o ovirah in prednostih v
bolnikovem življenju, podporo njegovim stvarnim
in dejavnim prizadevanjem, korekcijo morebitnih
prevelikih ali premajhnih pričakovanj, možnost za
sprostitev in utrjevanje samozavesti ter občutka
varnosti. Reedukativna – odkrivanje in
spreminjanje disfunkcionalnih misli, prepričanj in
čustev, preusmerjanje pozornosti.
Rekonstrukcijska – proces v psihoterapiji-
zrcaljenje, terapevtski pristopi: razjasnjevanje,
soočenje, interpretacija, predelava. Individualna
sistemsko relacijska terapija slovi po svoji
uspešnosti, je izrazito ciljno usmerjena, kar
omogoča odpravo motečega vedenja. Težave
rešuje učinkovito in razmeroma hitro. Partnerska
terapija se ukvarja z odnosom med partnerjema, s
prepričanji, zgodbami, zgodovino posameznika in
para. Izkušnje, ki smo si jih pridobili v družini, v
kateri smo odraščali, nas usmerjajo tudi kasneje v
življenju. Družinska terapija to je ena od oblik
psihoterapije, v kateri poskušajo terapevti
probleme posameznika razumeti v navezavi z
njemu pomembnimi ljudmi. Pri tem je zelo
pomembno vedeti, da psihoterapija ni isto kot
svetovanje. Skupinska terapij je učinkovita oblika
psihološke pomoči in je primerna za zelo širok
krog ljudi. Priporočamo jo, če doživljate težave v
medosebnih odnosih: imate slabe izkušnje z
ljudmi, ste razočarani, se počutite nesprejete,
osamljene, se hitro zapletate v konflikte, ste
razdražljivi in na splošno nezadovoljni z odnosi,
ki jih tvorite ali ki ste jih deležni.
RACIONALIZACIJA – Izhaja iz osnovne
človekove težnje po smislu in urejenosti sveta,
posameznik skuša ustvariti red in smisel med
novimi vtisi tudi na račun spreminjanja podatkov.
RAZISKOVANJE – KORELACIJSKO IN MULTIVARIANTNO Korelacijsko:
iskanje odnosa med spremenljivkami, ki se
meri z korelacijo, namen je iskanje povezav.
Prednosti so več spremenljivk, naravno in manj
kontrole. Multivariantno: več spremenljivk,
iskanje latentnih dimenzij. Prednosti so uvid v
kompleksne odnose, naravno in manj kontrole.
Pomanjkljivosti so,da niso možni vzorčni sklepi.
RAZUMEVANJE PSIHOLOŠKEGA POMENA TELESA IN BOLNIŠNIČNA NEGA
Bolnišnična nega zahteva podrobno socialno
razumevanje telesa, pacienti so v zdravstveni
obravnavi v specifični situaciji, ki lahko zelo
vpliva na njihovo (telesno) doživljanje sebe:
problem telesne spremenjenosti kot posledica
bolezni, problem vdora v osebni fizični prostor,
pogledi in dotiki, problem uniformiranosti (izguba
identitetnih, statusnih simbolov)
RAZVOJ KOGNITIVNI (PIAGET) Piaget
oče razvojne psihologije je menil, da otroci
napredujejo skozi več zaporednih stadijev, ko
se trudijo razumeti svoj svet. Senzomotorična
faza (0-15 mesecev) – značilen egocentrizem,
otrok pri tej starosti ni razvil reprezentacijskega
mišljenja; Preoperacionalna faza (15 mesecev
– 6 let) – začetek razvoja abstraktnega mišljenja,
namišljena igra – razvoj jaza; Faza konkretnih
operacij (6-11 let) – mišljenje vse bolj logično
preteklost in prihodnost dobivata svoj pomen;
Faza formalnih operacij (od 11 let) – razvoj
sposobnosti hipotetičnega mišljenja, omogoča
spoznavanje stališč in zavzemanje perspektiv
drugih oseb.
RAZVOJNE FAZE (HENCKE, ERIKSON)
Štiri osnovne človekove težnje: Intencionalna (0-
6 mesecev, značilno pomanjkanje zaupanja močna
občutja odtujenosti); Posesivna (6mes.-2 leta,
značilne težave pri uresničevanju želja, strah pred
izgubo); Agresivno-retentivna (3-4 leto, motnja
tega obdobja anakastična struktura osebnosti);
Erotično – seksualna (4-6 let, razvoj odvisnosti
od odobravanja okolice, teži k navezanosti);
Psihosocialni razvoj osebnosti (vloga jaza, osebne
identitete in prilagajanja okolju)
REVIKTIMIZACIJA – Za žrtve nasilja v družini
je pogosto značilen neustrezen izbor partnerja,
ki spominja na agresorja kar privede do t.i.
reviktimizacije. To je neustrezen poskus razrešitve
konflikta iz otroštva
RUMINACIJE – So vztrajna, ciklična negativna
razmišljanja oz. premlevanja o neuspehih ali
depresivnih simptomih. Rumination (ang.) =
prežvekovanje, tuhtanje, razglabljanje. So tipične
za depresijo.
SAMOIDENTITETA – Zajema občutje
kontinuitete oz. istosti sebe skozi različna
časovna obdobja in priznanje okolice, da doživlja
posameznika kot istega v različnih življenjskih
obdobjih in situacijah. Zaupanje v svojo identiteto
se krepi le, če so posameznikove predstave o sebi
in predstave o njem s strani drugih skladne.
SAMOPODOBA – Je kognitivna komponenta
doživljanja sebe (kaj si mislimo o sebi, kako se
vidimo). Samopodobo pridobimo v odnosu z
pomembnimi osebami, njihovim odzivom in s
primerjavami z drugimi ljudmi.
SAMOSPOŠTOVANJE – Odseva kritično sodbo
o vrednosti samega sebe, samospoštovanje je
kombinacija, kako nas drugi zaznajo in kako mi
dojemamo njihove sodbe.
STALIŠČA – so trajni sistemi pozitivnega ali
negativnega ocenjevanja, občutenja in aktivnosti v
odnosu do različnih socialnih situacij in objektov ;
so vrednostne subjektivne izkušnje, ki se nanašajo
na neko vprašanje ali na neki objekt ter vključujejo
sodbo
STEREOTIPI – Stereotipizacija je pripisovanje
določenih atributov oz. lastnosti posamezniku
glede na članstvo v neki skupini (označevanje).
Stereotipi so pripravna shema za opisovanje
ljudi.. Stereotipi lahko slonijo na nacionalnih
ali regionalnih značilnostih, rasi, spolu, starosti,
telesnih značilnostih.
STIGMA – So negativna označba, ki temelji na
osebnostnih značilnosti, škodujejo človekovi
samopodobi in vplivajo na njegovo identiteto.
Stigma je posledica doživljanj reakcij drugih ljudi.
STRAH – FUNKCIJA – Nas ščiti, omogoča
prilagojeno delovanje; doživljanje nevarnosti se
odraža v: vedenju, čustvovanju, kognicijah, telesu
STRAH – IZRAZ STRAHU V VEDENJU, MIŠLJENJU, ČUSTVOVANJU, TELESNI RAVNI Prebijanje skozi strahove, predsodke,
odvisnosti in negativna razmišljanja, povezana z
življenjem, za strahove s katerimi se ne moremo
soočiti (strahov, stisk, dvomov in zaskrbljenosti
ni mogoče predolgo skrivati kajti tudi če bo strah
izginil si bo samo nadel drugo obliko) in za
odkrivanje duhovnega poguma in navdiha, ki nam
pomaga ustvariti notranje ravnovesje.
STRAH IN TESNOBA Anksioznost- tesnobnost- stanje čustvene napetosti, ki nastane
v posamezniku, kadar zaznane notranje in
zunanje zahteve presegajo zaznano zmožnost
spopasti se z njimi. Strah je čustvo, s katerim
se posameznik odziva, če zazna ogroženost ali
grožnjo ogroženosti. Strah velja za prilagojen
odziv.
STRATEGIJA REŠEVANJA PROBLEMOV: UMIK, PREVLADA, POPUŠČANJE, KOMPROMIS, SOOČENJE Umik: odpoved
osebnim ciljem, odnosu, izogibanje sporne teme
in ljudi s katerimi so v konfliktu; Prevlada –
prisila (druge želimo prisilit, da sprejme našo
obliko rešitve).; Popuščanje – podrejanje in
zadovoljevanje partnerja.; Kompromis – delna
odpoved svojemu cilju in poskus prepričanja
ostalih v to.; Soočenje- dogovarjanje, pomembna
tako cilj kot odnos.
STRES – Je normalen pojav, ki človeka pripravlja
na spoprijemanje z okolico,stres je potreben za
preživetje in naše telo je prilagojeno na akutni
stres, ne pa na kroničnega.
SUICID – OCENA TVEGANJA – Višje tveganje
med starejšimi,višje tveganje med moškimi,
najvišje tveganje med moškimi vdovci, najnižje
med samskimi ženskami, višje tveganje med nižje
izobraženimi, količnik narašča med mladimi.
SUICID – SOCIALNI IN PSIHOLOŠKI DEJAVNIKI TVEGANJA: a) psihološki
dejavniki: ozkost in plahost, marljivost, strah pred
porazi, prevelika samokritičnost, perfekcionizem,
občutek manjvrednosti, med psihiatričnimi
obolenji je za povečano tveganje najpomembnejša
depresivna motnja in zloraba psihoaktivnih snovi.
– potrtost in tesnoba; b) socialni: izguba zanimanja
za druge ljudi; zmanjšana učinkovitost pri delu.
SUICID – VRSTE : BILANČNI, TEŽAVE V KOMUNIKACIJI, IZRAZ STISKE, PSIHIČNE BOLEZNI Bilančni suicid :
občutek ujetosti, objektivne nemoči in predvsem
izguba nadzora nad lastnim življenjem. Težave
v komunikaciji: slaba komunikacija in slaba
podpora družbe privede do napetosti v odnosu.
Izraz stiske: izraža upor do tistih od katerih
pričakuje zaščito, se čuti preobremenjenega.
SVETOVANJE – Je organizirana oblika pomoči
posamezniku –klientu. Svetovanje je praviloma
usmerjeno na zdrave ljudi, ki imajo v življenju
probleme vendar ne spadajo v psihopatologijo,
gre za profesionalni odnos dveh ali več oseb,
ne smemo vsiljevati lastnega vrednostnega
sistema, ne dajemo direktnih nasvetov. Pojavlja
se v različnih dejavnostih ( socialno varstvo,
šolstvo, zdravstvo…) Svetovanje moramo ločiti
od dajanja nasvetov. Področja svetovanja: nudenje
podpore, reševanje problema, krizna stanja, učenje
življenjskih veščin, odločanje.
TABU TEME IN KOMUNIKACIJA
Tabu teme zavirajo učinkovito komuniciranje (smrt in
seksualnost). Bolniki želijo od svojih terapevtov
ob strokovnosti predvsem človeško pristen odnos
in zmožnost komunikacije.
TEHNIKE SPROŠČANJA: trebušno
dihanje, progresivna mišična relaksacija,
vizualizacija pomirjujočega dogodka (vidno
predstavljanje),meditacija, vodena imaginacija
prijetne scene (vključuje vse senzorne modalitete:
vid, sluh, vonj, občutek na obrazu, toplota)
– močnejša, kot vizualizacija, avtogeni
trening,biofeedback,senzorna deprivacija, joga,
hipnoza.
TEMPERAMENT IN ZNAČAJ Temperament
je pretežno prirojen način odzivanja na dražljaje
(hitrost, intenzivnost in trajnost reakcij) Značaj ali
karakter je osebnost v ožjem smislu in predstavlja
predvsem njene voljne, motivacijske in etično
moralne vidike.
TEORIJA REPREZENTACIJE – To kar
vidimo ni realnost ampak naša interpretacija
realnosti; oko so predstavili kot fotoaparat, kjer
se slika zunanjega objektiva oblikuje na mrežnici,
to vzdraži živčna vlakna, da prenesejo sliko v
možgane, kjer se oblikuje mentalna reprezentacija
objekta.
TEORIJA SOCIALNE PRIMERJAVE LEON FESTINGER – prvi soc.psih., ki je razvil problem
soc. primerjave v teorijo==) teorija o socialnih
procesih primerjave; ljudje imajo osnovno
potrebo po primerjanju svoje predstave o sebi s
predstavami drugih o nas. Pravi, da se primerjamo
le z osebami,ki so nam podobne po uspešnosti in
stališčih.
TERAPEVTSKI SETTING – Vse tisto, kar se
TIPI IN DIMENZIJE OSEBNOSTI
Ekstravertnost ali surgentnost je sestavljena iz
komponent ali potez kot so: zgovoren – molčeč,
odkrit – zaprt, pustolovski- previden in družaben
– zadržan. Nanaša se na življenjsko področje
moči. Prijetnost vključuje: dobrovoljnost –
razdražljivost, neljubosumje – ljubosumje,
prijaznost – neprijaznost in kooperativnost –
negativizem. Opisuje življenjsko področje
ljubezni. Vestnost vključuje skrbnost –
brezskrbnost, odgovornost – neodgovornost,
obzirnost – brezobzirnost in vztrajnost –
nevztrajnost. Ta dimenzija je povezana predvsem
z odnosom do dela. Emocionalna stabilnost
zajema poteze kot so sproščenost – napetost,
mirnost, zaskrbljenost, uravnovešenost –
vzburljivost, nehipohondričnost – hipohondričnost
(zaskrbljenost za zdravje). Ta dimenzija se
nanaša na čustva. Kulturnost vključuje smisel za
umetnost, intelektualnost – omejenost, olikanost
– neolikanost in domiselnost – nedomiselnost. Ta
dimenzija se nanaša na intelekt
TIPI OSEBNOSTI: SHIZOIDNI, DEPRESIVNI, ANAKASTIČNI, HISTERIČNI Shizoidni tip: izguba avtonomije,
identitete, ego mej. Depresivni tip: izguba
medosebnih odnosov, zapuščenost, ločitev, občutja
krivde. Anakastični tip: izguba sposobnosti, moči,
konstantnosti,reda, varnosti. Histerični tip: izguba
svobode, možnosti, mladosti, priljubljenosti,
ljubezni
TIPI OSEBNOSTI:A,B,C Tip A sestavljajo tri najpomembnejše poteze: pretiran občutek za
neodložljivost in nujnost opravkov; prevelika
tekmovalnost, zaznamovana z gnanjem za dosežki;
sovražnost in agresivnost; Tip B opisujejo bolj
brezbrižne in sproščene; Tip C odzivi so pasivnost,
podrejanje in ubogljivost ter potlačitev jeze.
TRANSFER IN KONTRATRANSFER V PSIHOTERAPIJI – transfer prenos konfliknih
vsebin in emocij iz infantilnih razvojnih obdobij
in iz odnosov s pomembnimi osebami tistega
časa, v kasnejša obdobja in v odnose s kasnejšimi
aktualnimi osebami. Kontratransfer naj bi bila
v klinični situaciji terapevtova komplementarna
infantilna reakcija na pacientovo transferno
vsebino.
TRANSFER POZITIVNI, NEGATIVNI
Transfer ali učni prenos je sprememba učnega
učinka med učenjem gradiva ali dejavnosti
zaradi učenja ali poznavanje drugega gradiva
ali dejavnosti. Pozitivni transfer: učenje kakega
gradiva ali dejavnosti lahko izboljša uspeh pri
učenju drugega gradiva ali dejavnosti. Negativni
transfer: učenje kakega gradiva ali dejavnosti
tudi poslabša uspeh učenja drugega gradiva ali
dejavnosti.
TRENING ASERTIVNOSTI – Tehnika krepitve
samopotrditve za submisivne in agresivne ljudi.
Izražanje mišljenja, občutkov, brez, da bi kratili
pravice drugih.
TRENING SOCIALNIH VEŠČIN Pomembna
komponenta pri obravnavi ljudi z učnimi težavami
in problemi z duševnim zdravjem. Manjšinske
skupine znotraj družbe lahko tvorijo subkulturne,
ki imajo svoje socialne norme, člani se lahko
upirajo večinskemu javnemu mnenju.
UČENJE : KLASIČNO IN INSTRUMENTALNO POGOJEVANJE, PO MODELU, Z UVIDOM Klasično pogojevanje:
ali refleksnega učenja se dogaja brez zavedanja
torej na nezavedni ravni; Instrumentalno
pogojevanje: tudi operantno pogojevanje se
nanaša na vedenjsko učenje, ki se zgodi zaradi
posledic, ki jih sproži voljno kot nasprotje
refleksnega vedenja.; Učenje po modelu: pomeni
posnemanje svojih vzornikov oz. pomembnih oseb
z namenom biti jim podoben (otroci se ne učijo
le iz posledic svojih dejanj, zmožni so posnemati
druge); Učenje z uvidom: učenje, ki ni rezultat
nekih neposrednih preteklih izkušenj, ampak stara
spoznanja prenesemo v nove situacije.
UČENJE REŠEVANJA PROBLEMOV
Pomagati pacientu, da zna identificirati in
opredeliti problem. Pomagati pacientu, da
prepozna svoje sposobnosti ter vire za reševanje
težav, naučiti pacienta sistematičnih metod za
reševanje, problemov ter ostalih problemov v
prihodnosti -generalizacija! Povečati občutek
kontrole nad problemi ter obvladovanjem težav.
UČENJE SPOPRAIJEMANJA S STRESOM
Naučimo se lahko učinkovitih tehnik sproščanja.
Spremenimo vedenje, vprašajmo se, ali moramo
res vse nadzorovati, ali lahko preložimo del svojih
nalog in odgovornosti na druge, ali mora biti
vedno po vaše, ali znam reči ne. Lahko se bolje
organiziramo.
VERBALIZACIJA IN PSIHIČNE TEŽAVE
Verbaliziranje omogoča distanco do neprijetnih
občutij, s tem ustvarimo prostor, da lahko
aktiviramo tudi druge vrste občutkov ali čustev in
spoznanje, da je subjekt več kot bolečina.
VIDIKI OSEBNOSTI Ekscentriki in čudaki
(paranoidna, shizoidna in shizotipska motnja
osebnosti); Dramatiki (mejna, antisocialna,
histrionična in narcisistična motnja osebnosti) ter
Bojazljivci (izmikajoča, odvisnostna, obsesivno
kompulzivna motnja in nespecifične motnje
osebnosti)
VREDNOTE: DIONIZIČNE, APOLONSE
Dionizične: a) hedonske vrednote (ugodje,
čutno uživanje – npr. hrana, pijača; zabava) in
b) potenčne vrednote (status, uspeh, dosežki,
patriotizem); Apolonske: a) moralne vrednote
(poštenje, dobrota, morala, demokracija, harmonija
in blagostanje) in b) izpolnitvene vrednote
(spoznavanje, kultura, samoaktualizacija, religija).
VTIS – UČINEK PRVEGA IN ZADNJEGA:
Prvi vtis se izoblikuje s pridobivanjem informacij
ob prvem srečanju: obleka, govorica telesa, vaše
besede in odzivanja.
ZAZNAVANJE – je proces, ki določa način
našega presojanja sveta okoli nas in je temelj
dejanj, s katerimi želimo ohraniti kontrolo nad
ZDRAVJE KOT MORALNA KATEGORIJA
Zdravje se vse bolj pojmuje kot fenomen, ki
je odvisen od posameznikove skrbi in načina
vedenja, posameznik na svojem telesu izvaja
številne operacije, s katerimi želi doseči srečo,
čistost, nesmrtnost , nam v tem kontekstu pokaže,
da se skrb za zdravje vse bolj uveljavlja tudi
kot moralna kategorija. Normalno statistični,
kvantitativni pojem , zdraviti praviloma pomeni
določeno funkcijo ali organizem povesti do norme.
Normativno biti zdrav ne pomeni biti normalen
v določeni situaciji, ampak biti tudi normativen
ob spremembah. Zdravo- patološko medicinska
kategorialna pojma, mnogi pojavi v somatski
medicini kvantitativno porazdeljeni. Normalno še
ne pomeni zdravo, kakor tudi nenormalno še ni
patološko.
ZDRAVJE V SODOBNEM SVETU Za večino
populacije je zdravje največja vrednota, v prosti
čas za ukvarjanje z zdravjem, promocija novega
življenjskega stila, zdravo telo postane znak
osebnega dosežka.
ZDRAVLJENJE IN KOMUNIKACIJA
Zdravljenje je komuniciranje, moč za
komuniciranje prihaja od avtentičnosti, ujemanja
med besedami in bitjo. Pogovor je del procesa
zdravljenja,odsotnost komuniciranja lahko
ogrozi zdravje. Kdor ne more sporočiti svoje
bolečine, ta v svojem duhu ne more razviti tudi
nobene zdravilne moči za vodenje bolezenskega
dogajanja. Možnost izražanja občutkov, predelava
emocij skozi izražanje le-teh, krepi imunski
sistem.
ZLORABA IN DROGA – Zloraba pomeni, da se
droge uporabljajo v prekomernih količinah in za
drugačen namen od prvotnega, pri tem uporabniki
zanemarjajo tveganje in negativne posledice. Kot
posledica zlorabe se zato lahko pojavi fizična
in psihična odvisnost, spremembe v delovanju
možganov ali ostalih organov.
ZLORABE: PSIHIČNA, FIZIČNA, SPOLNA
Spolna zloraba: je vsaka spolna aktivnost
med odraslim in otrokom do 15. leta starosti.
Psihična zloraba: čustvena ali psihična zloraba
je povzročanje trpljenja, čustvene bolečine ali
žalosti. Čustvena zloraba vključuje besedne
napade, sramotenje, žalitve, grožnje, poniževanje,
nadlegovanje. Tudi to, da s starejšo osebo ravnamo
kot z otrokom, ji preprečujemo stike z družino in
prijatelji, da jo ignoriramo, so primeri čustvene
zlorabe. Fizična zloraba: pomeni uporabo fizične
sile, ki lahko povzroči telesne poškodbe, fizične
bolečine ali okvare. Fizična zloraba lahko med
drugim vključuje: udarjanje, pretepanje, suvanje,
porivanje, stresanje, klofutanje, brcanje, ščipanje
in povzročanje opeklin.
ŽALOVANJE – FAZE Zanikanje, jeza,
barantanje, depresivnost (občutja krivde, umik),
sprejemanje Normalno žalovanje: 6 mesecev.
ŽALOVANJE – funkcija žalovanja Žalovanje se
pojavlja po izgubi vseh vrst, njegova intenzivnost
pa je odvisna od stopnje navezanosti. Žalovanje
je proces, ki ga doživljamo po smrti ali izgubi
predmeta naše navezanosti. Čustveni izrazi:
depresijo, anksioznost, občutek krivde, jezo,
osamljenost, izgubo sposobnost uživanja v
življenju.
ŽALOVANJE IN PSIHOLOŠKI OBRMBNI +MEHANIZMI Odzivi in obramba pred
izgubo so lahko različni: Zanikanje, projekcija
(agresivna občutja, iščemo krivca v drugih),
somatizacija (telesno zboliš), kompenzacija
(poskus nadomestitve), acting-out (impulzivno
odreagiranje,ga napade kar ga ogroža), introjekcija
(trpinčenje sebe).