Midriaza je nenormalna razširjenost zenice, ki nastopi zaradi okvare živca, poškodbe ali zdravil.
Normalno se zenica ob osvetlitvi zoža, v temi pa razširi.
To prilagajanje razširjenosti zenice ščiti mrežnico pred poškodbo zaradi premočne svetlobe ter omogoča boljši vid v temi.
Pri midriazi pa ostane zenica pretirano razširjena tudi pri močni osvetljenosti. Midriazo umetno sprožimo tudi med preiskavami očesa.
Nasproten pojav, zožitev zenice, imenujemo mioza.
Razširjenost zenice uravnavata dve mišici: mišica ožilka zenice in mišica širilka zenice.
Prvo oživčuje parasimpatično živčevje, drugo pa simpatično živčevje. Simpatična stimulacija adrenergičnih receptorjev α1 povzroči krčenje mišice širilke in posledično razširitev zenice. Parasimpatična stimulacija povzroči krčenje mišice ožilke, kar povzroči zožitev zenice.
Natančen mehanizem midriaze je odvisen od dejavnika, ki jo povzroči. Običajno pride do zaviranja stimulacije parasimpatičnega živčevja v očesu ali pa do zvečane dejavnosti simpatičnega živčevja.
Vzroki
Fiziološki
Sproščanje hormona oksitocina povzroči blago do zmerno širjenje zenice. Močna spolna vzburjenost pogosto povzroči močno midriazo; v posameznih primerih so poročali o zenični blokadi, ki je nastopila med orgazmom pri bolnikih s predispozicijo za očesne motnje.
Patofiziološki
Parasimpatično živčevje, ki povzroča oženje zenice, oživčuje oko preko tretjega možganskega živca. Poškodba tega živca se pogosto kaže v pretirani razširjenosti zenice, saj pri tem simpatično živčevje, ki širi zenice, ni prizadeto, prizadeto pa je parasimpatično oživčenje, ki tako ne more nasprotovati simpatičnim učinkom.
Začasno midriazo povzročajo tudi številne motnje osrednjega živčevja, na primer božjast ali možganska kap.
Poškodbe
Odzivanje zenice.
Če pride do poškodbe glave ali očesa, se lahko poškodujejo mišica ožilka zenice in/ali živci, ki to mišico oživčujejo. S tem se zmanjša ali popolnoma izniči odzivnost zenice na osvetlitev.
Zdravila in mamila
Antiholinergične učinkovine, ki zavirajo muskarinske acetilholinske receptorje v osrednjem živčevju (kot so na primer alkaloidi atropin, hioscin in skopolamin), povzročijo neodzivanje zenice, lahko pa povzročijo celo midriazo.
Tudi številni halucinogeni povzročijo midriazo, npr. LSD, psilocibin in meskalin. Omenjene psihedelične spojine so agonisti na serotoninskih receptorjih 5-HT2A v možganih. Učinkovine, kot sta na primer ketamin ali fenciklidin, povzročijo midriazo preko zaviranja glutamatnih receptorjev NMDA. Natančen mehanizem, kako ta mamila povzročijo širjenje zenice, ni poznan.
Nasploh lahko vse učinkovine in mamila, ki povečujejo koncentracijo serotonina v živčevju, povzročijo midriazo. V dovolj velikih količinah povzročajo tudi psihedelične učinke, vendar po navadi nastopi prej smrtno nevaren serotoninski sindrom. Takšne spojine so na primer fenfluramin, kokain, številni antidepresivi, in sicer iz skupin selektivnih zaviralcev privzema serotonina, zaviralcev privzema serotonina in noradrenalina in zaviralcev MAO.
Pri uravnavanju velikosti zenice je pomemben tudi živčni prenašalec noradrenalin.
Kokain močno zavira privzem noradrenalina iz sinapse nazaj v presinaptični nevron, zato ostajajo večje količine živčnega prenašalca v sinapsi, kjer deluje na adrenergične receptorje. Če raztopino kokaina vkapamo v oko, pride do omenjenega delovanja in nastopi razširitev zenice, vendar se običajno ne uporablja v te namene. Vse spojine, ki močno zavirajo privzem noradrenalina ali ki povzročijo njegovo sproščanje, se teoretično zmožne povzročiti midriazo.
Opiati, kot sta morfin in heroin, imajo nasproten učinek: povzročijo miozo. Pri odvisnikih pa lahko posledično pri odtegnitvi opiatov nastopi midriaza.
MIOZA
Mioza je zožitev zenice. Razlogi za to so lahko različni; pri povečani jakosti svetlobe je to normalen fiziološki pojav, lahko pa je posledica patoloških procesov in okoliščin, na primer izpostavljenosti mikrovalovom, nekaterim zdravilom (zlasti opiatom) …
Nasproten pojav, razširjenje zenice, se imenuje midriaza.
Fiziologija pupilarnega refleksa
Zenice se pri osvetlitvi očesa zožajo zaradi pupilarnega refleksa. Svetloba, ki vstopi v oko, vzdraži troje različnih fotoreceptorjev na mrežnici: čepnice (občutljive za barvo) in paličnice (občutljive za svetlobo) ter nedavno odkrite fotosenzitivne ganglijske celice.
Slednje so odgovorne za posredovanje informacije o osvetljenosti okolice; odzovejo se počasneje od čepnic in paličnic. Signal, ki se sproži v ganglijskih celicah, ima tri vloge: akutno zaviranje hormona melatonina, vzdrževanje cirkadianega ritma in uravnavanje velikosti zenice.
Svetlobni dražljaj se v fotoreceptorjih pretvori v električni impulz. Živci, ki sodelujejo pri širjenju/ožanju zenice, gredo v medmožgane in pri tem obidejo lateralno genikulatno telo talamusa in primarno vidno skorjo. Iz pretektalnega jedra v medmožganih nevroni pošiljajo svoje aksone v Edinger-Westphalovo jedro, katerega visceromotorni aksoni potekajo vzdolž okulomotornih živcev.
Visceromotorni aksoni (ki tvorijo del možganskega živca III skupaj s somatomotornimi nevroni iz Edinger-Westphalovega jedra) delajo sinapse s ciliarnimi ganglijskimi nevroni, katerih parasimpatični aksoni oživčujejo konstriktorno mišico šarenice, ki povzroči miozo.
Vzroki
Starost
S starostjo narašča tveganje za pojav patološke mioze.
Bolezni
- Hornerjev sindrom (skupek simptomov zaradi motenj simpatičnega oživčenja obraza)
- Pancoastov tumor (rak pljučnega vršička (apeksa), ki povzroči motnje navzgornjih simpatičnih živčnih poti, ki sicer povzročijo širjenje zenice)
- Krvavitev v pons (most) možganskega debla
- Glavobol v rojih s ptozo (povešenimi vekami)
- Iridociklitis.
Zdravila
- Opioidi, kot so kodein, fentanil, morfin, heroin in metadon
- antipsihotiki, vključno s haloperidolom, torazinom, olanzapinom, kvetipinom …
- holinergične učinkovine za zdravljenje alzheimerjeve bolezni /karbahol, neostigmin, pilokarpin …) in živčni plini
- nekatera zdravila proti raku, npr derivati kampotecina
- mirtazapin (antidepresiv)
- trazodon
- nekateri zaviralci MAO
- organofosfati.