Komunikacija in motnje zaznavanja

MOTNJE ZAZNAVANJA

Zaznavanje kot duševni proces pomeni tisti del duševne reaktivnosti, ki v človekovi zavesti oblikuje podobe predmetov in občutke za njihove lastnosti. Za zaznavanje ter za ostale duševne procese je nadvse pomemben stalen nadzor nad ustreznostjo reakcije in njenimi morebitnimi napakami (Kobal, 1999).

Elementarne motnje zaznavanja
Te motnje so povezane z določljivimi okvarami senzoričnega aparata, kjerkoli od receptorja do sekundarnih projekcij v možganski skorji onemogoča ali vsaj bistveno otežuje zaznavanje okoliškega sveta. Praktično vse te okvare sodijo v nevrologijo.

K tem motnjam uvrščamo:
– agnozije (optične, akustične, taktilne)
– objektivno malo pojasnjeni so pojavi psihogene slepote ali gluhote
– štejemo tudi trenutne ali nedoločljive optične fenomene, kot so bliskavica ali plameni v epileptični auri lahko pa je prisotno tudi doživetje pokov ali šumov

Zaznavne anomalije
Kot primere sprememb intenzivnosti lahko omenimo pojave hiperestezije, hipoestezije in anestezije. Pri prvem gre za povečanje občutka za dotik na koži, pri drugem za zmanjšanje, pri tretjem pa za izgubo občutka za dotik (Kobal, 1999). Preberi več o Komunikacija in motnje zaznavanja