Komunikacija odraža človekov odnos do samega sebe in sveta, ki ga obdaja. Je medij, prek katerega se ta odnos razvija in dopolnjuje, ljudje pa drug ob drugem rastemo, se spoznavamo in živimo kot zdrave osebnosti. V vse to pa morajo biti vpleteni zdravi medosebni odnosi, ki nam dajejo moč v osebnem in poklicnem življenju.
Komunikacija je proces, v katerem vsi udeleženci sprejemajo, pošiljajo in interpretirajo sporočila, ki so povezana z določenim pomenom. Komunikacija v zdravstveni negi z razvojem stroke in uveljavljanjem sodobnih metod dela, ki aktivno vključuje pacienta, postaja vse bolj aktualna. Delo z pacientom in ne za pacienta je povezano s stalno komunikacijo. Komunikacija medicinske sestre z pacientom in terapevtski odnos sta osnova za kvalitetno zdravstveno nego pacienta. Medicinska sestra se mora zavedati, da komunikacija ni spontan, ”že naučen proces”, ampak tudi terapevtska spretnost, ki se jo je potrebno učiti in tudi naučiti. Znati komunicirati pomeni prilagoditi svojo komunikacijo konkretnemu pacientu, konkretnemu cilju. Vse to seveda v kontekstu etičnih načel.
Pogoji za komunikacijo: perceptivne sposobnosti (videti, slišati, otipati, vonjati); točno zaznavanje drugih ljudi in situacij, kognitivne sposobnosti (zmožnost točnega presojanja, spoznanje, razum), vedenjske sposobnosti (vedeti kaj reči in narediti v dani situaciji – intuitivnost), emocionalne sposobnosti (ustrezno čustveno izražanje in odzivanje, empatija).
Osnove medosebne komunikacije so da poznamo in razumemo sebe (intrapersonalna komunikacija), da poznamo in razumemo sogovornika (izkustveno polje) in da ljudi spoštujemo (ljubezen, skrb, odgovornost).