Sladkorna bolezen, z drugo besedo diabetes, je motnja, pri kateri je raven krvnega sladkorja (glukoze) nenormalno visoka.
Ključno gorivo človeškega telesa je glukoza. Trebušna slinavka proizvaja hormon inzulin, ki omogoča, da glukoza prehaja iz krvnega obtoka v mišice in maščobo. Telo v vsakem trenutku potrebuje ravno pravo količino glukoze v krvi. Diabetes pa je stanje, pri katerem se proizvede premalo inzulina za telesne potrebe, kar vpliva na normalno ravnovesje med glukozo in inzulinom. Hormoni, ki jih proizvaja posteljica, zmanjšajo normalno izkoriščanje inzulina (inzulinska rezistenca) in trebušna slinavka to uravnava s proizvajanjem večje količine inzulina.
Te spremembe vplivajo na normalni nadzor nad krvnim sladkorjem. Zato je pomembno, da pri nosečnicah spremljamo možni razvoj diabetesa (Johnson, 2011).
Pri eni obliki obliki diabetesa telo ne proizvaja dovolj inzulina. To je mladostniški diabetes, ki se razvije že v otroštvu (tip I). Pri drugi obliki proizvedeni inzulin ne deluje dovolj učinkovito. To se dogaja pri nosečnostnem diabetesu in diabetesu (tip II), ki se razvije v zrelem obdobju življenja.
Raven glukoze pri ženskah, ki imajo nosečniški diabetes, navadno ni tako visoka, da bi ogrožala njihovo zdravje. V večini primerov gestacijski diabetes pri materi ne povzroča simptomov in prav tako ne ogroža njenega zdravja. Vendar je to zgodnji znak, da obstaja večja nevarnost razvoja diabetesa kasneje v življenju (Johnson, 2011).
Čeprav nosečnostni diabetes navadno ne ogroža materinega zdravja, zdravniki opravijo teste za njegovo odkrivanje, saj pomeni nekaj resnih tveganj za otroka. Če nosečniškega diabetesa ne odkrijejo, obstaja večja nevarnost, da se otrok rodi mrtev ali umre kot novorojenček. Če se težava odkrije pravočasno in zdravi, ni otrok nič bolj ogrožen, kot otrok matere, ki nima diabetesa (Battelino et al., 2008). Preberi več o Nosečnostni diabetes in preprečevanje dejavnikov tveganja