1. KAJ JE TEL. TEMPERATURA?
Telesna temperatura (TT) je eden vitalnih znakov.
Je izmerno toplotno stanje telesa, ki ga izražamo v stopinjah, na našem področju stopinjah Celzija (°C).
Višina TT izraža razliko med produkcijo in izgubo toplote.
2. KAJ JE TERMOREGULACIJA?
TERMOREGULACIJA JE MEHANIZEM ZA OHRANJANJE TEL. TEMPERATURE Z ZNOJENJEM IN RAZŠIRITVIJO ŽIL ZA OHLADITEV, MIŠIČNIM DRGETANJEM ZA OGREVANJE.
3. RAZLOŽI POJEM:ČLOVEK JE HOMEOTERMNO BITJE.
Človek je homeotermno bitje sam proizvaja in oddaja toploto, tako, da vzdržuje neko stalno TT. O toplotnem ravnovesju govorimo, kadar je produkcija in oddajanje toplote v ravnovesju.
Normalna TT je pogoj za normalno celično presnovo in delovanje organizma kot celote.
Temperatura variira glede na telesno notranjost→jedro in površino→skorjo.
Na telesni površini je za okoli 0.5°nižja kot v jedru. Tudi telesna površina nima povsod enake temperature→distalni (oddaljeni) deli so hladnejši od proksimalnih (bližji).
Temperaturo jedra merimo v ušesu ali rektalno, lahko tudi v požiralniku, pulmonalni arteriji ali v mehurju s pomočjo invazivnih metod.
Temperaturo površine→skorje pa aksilarno ali sublingvalno (oralno).
4. KJE SE URAVNAVA TEL. TEMPERATURA?
Telesno temperaturo uravnava centralni regulacijski sistem, ki se nahaja v hipotalamusu v centralnem živčnem sistemu.
Ta center sprejema sporočila toplotnih receptorjev, ki so povsod po telesu z namenom, da ohranijo telesno toploto ali zmanjšajo izgubo toplote.
5. KAKO VARIIRA TEL. TEMPERATURA?
Normalna TT je približno 37°C (od 35.9°C do 37°C).
Temperatura jedra izraža temperaturo notranjih organov in mišičja, ki je prekrito s plastjo maščevja in kože, ki preprečuje izgubo toplote.
Toplota se izgublja s pomočjo cirkulacije krvi.
TT je v povezavi s temperaturo okolja in je v precejšni meri od njega tudi odvisna.
Je v ravnotežju z prejeto in oddano toploto in je pod natančno kontrolo fizioloških in duševnih faktorjev, ki skrbijo za stalno temperaturo človeškega jedra na 37°C ±1.
ker se posamezniki med seboj razlikujejo lahko pride tudi do manjših odstopanj v TT.
Tako lahko normalna temperatura niha od 36°C do 37.7°C. poznavanje teh posebnosti pomaga razumeti, da je za nekoga 37.2°C normalna temperatura, za drugega pa že blago povišanje→pyrexia oz.hipertermija.
6. PROIZVAJANJE TOPLOTE.
Na nastanek toplote vplivata prehrana in prebava.
Hrana je vir energije in TT dviguje. Med prebavljanje je TT višja, zato je pomembno kdaj TT merimo.
Že sama aktivnost hranjenja sproži telesni napor→večjo aktivnost, kar tudi vodi v višjo TT.
Na dvig toplote vpliva hrana bogata z beljakovinami, OH, še zlasti pa maščobami→bazalni metabolizem se poveča za 30%.
Metabolizem povečuje delovanje mišic, mišična aktivnost lahko sprosti tudi do 100% več toplote kot v mirovanju.
Pomembno je tudi delovanje nekaterih hormonov→tiroksin, ki vpliva na povečan metabolizem.
Noradrenalin in adrenalin delujeta direktno na celice, povečujeta njihovo aktivnost in metabolizem v vseh tkivih in organih.
Omenjen je že bil vpliv progesterona na TT žensk.
7. IZGUBLJANJE TOPLOTE.
Telo oddaja odvečno toploto skozi kožo.
Kri s kroženje prenaša toploto na telesno površino.
Tik pod povrhnjico so majhne povezave med arteriolami in venulami.
To so majhni šanti, ki lahko ostanejo odprti, tako da lahko toplota prehaja direktno v povrhnjico in preko nje v okolje, ali pa se stisnejo in preprečijo prehod toplote v okolje.
To nadzira simpatično živčevje, ki se tako odziva na spremembe v okolju.
Toplota se oddaja tudi s pomočjo znojenja, z izločanje urina in blata.
V okolje prehaja tudi s pomočjo fizikalnih procesov kot so: radiacija, konvekcija, evoporacija in kondukcija.
8. KAKO SKRBI KOŽA ZA URAVNAVANJE TEL. TEMPERATURE?
Z EVAPORACIJO IN Z ZNOJENJEM
9. KDAJ GOVORIMO O TOPLOTNEM RAVNOVESJU?
KO JE PROIZVEDENA TOPLOTA ENAKA IZGUBLJENI TOPLOTI
10. RAZLOŽI POJME: RADIACIJA, KONVEKCIJA, EVAPORACIJA IN KONDUKCIJA.
RADIACIJA pomeni širjenje toplote s pomočjo elektromagnetnih valov.
Ponavadi je TT višja od temperature okolice, zato telo oddaja toplotne žarke v vse smeri.
Telo tako izgubi od 40 – 45% toplote.
KONVEKCIJA pomeni širjenje toplote z gibanjem, usmerjanjem z različno močjo s področja z višjo temperaturo v področje z nižjo (kot sušilec las).
EVAPORACIJA→ izhlapevanje skozi kožo. Z njo oddajamo 30 – 35% toplote. Voda hlapi skozi kožo in pljučne alveole. Nenehno, neopazno, neobčuteno ne glede na TT. V 24 urah tako izhlapi 600 – 800 ml.tekočine.
KONDUKCIJA pomeni prenos toplote na drug objekt s pomočjo direktnega kontakta→direktno prevajanje toplote s površine telesa na predmete s katerimi pridemo v stik. Tako človek odda okoli 4% toplote. Tako porabimo toploto za ogrevanje zraka, ki nas obdaja (npr.prenos toplote – če stisnemo kocko ledu se stopi).
11. www.zabavno.eu ( Premor za zabavo )
12. KAJ JE HIPOTERMIJA?
ZNIŽANA TT ali HIPOTERMIJA
Je pojav stalno znižane TT.
Vzroki:
– V času rekonvalescence pri bolnikih, ki so izgubili veliko krvi in s tem izgube temperaturo
– Pri kolapsu
– Pri zmanjšani funkciji organov, npr.ščitnice
– Pri nedonošenčkih, ker še nimajo razvitega centra za toploto (temperatura inkubatorja mora biti med 32°C – 34°C)
– Umetno znižana TT v terapevtske namene pri velikih kirurških posegih ali pri zelo visoki cerebralni vročini, da se zniža presnova.
Smrt običajno nastopi pri podhladitvi pod 34°C, vendar so posamezniki preživeli pri TT 28°C. To se lahko zgodi ob padcu v mrzlo vodo ali pod snežnim plazom
14. POVIŠANA TEL. TEMPERATURA, DELITEV IN VZROKI
ZVIŠANA TT ali HIPERTERMIJA
Vročina → pyrexia → lat. Febris
Delimo jo na:
– SUBFEBRILNO temperaturo (od 37°C do 37.8°C)
– ZMERNO VROČINO (od 37.9°C do 38.4°C)
– VISOKO VROČINO (od 38.5°C do 40°C)
– ZELO VISOKO VROČINO (vek kot 40°C)
VZROKI: vročina pomeni fiziološko obrambno reakcijo organizma. Ni bolezen, je znak bolezenskega procesa. Nastopi pri infekciji, pri uničenju krvnih telesc (razpadli produkti pri večjih hematomih), ali ob vstopu tujih beljakovin v telo (serumi→pri cepljenju). Na dvig TT lahko vplivajo tudi psihična stanja (nervoza).
17. PREDSTAVITEV VZROKOV ZA NASTANEK HIPERTERMIJE
Glede na vzrok ločimo:
– BAKTERIELNO temperaturo, ki nastane zaradi vpliva bakterij in delovanja njihovih toksinov.
– ASEPTIČNO vročino (resorbcijska), do katere pride zaradi resorbcije (vsrkanje tekočine, npr.telesnih sokov),
sekretov iz ran ali podplutb (po operaciji ali poškodbi).
– CENTRALNO vročino, ki je zelo visoka in nastane zaradi poškodbe CŽS, npr.pri poškodbah glave
Vročino ZARADI ŽEJE, ki nastane pri motnjah oddajanja temperature zaradi pomanjkanja tekočine
Vročina, ki jo POVZROČI TUJA BELJAKOVINA, ki je organizem ne sprejme (cepljenje)
14. POTEK VROČINE – OBLIKE
Vročina lahko narašča hitro ali počasi.
Tako ločimo:
– FEBRIS CONTINUA → stalno visoka temperatura z majhnim nihanjem, niha le za 1 ali 2 desetinki stopinje
– FEBRIS REMITTENS → temperatura z močnejšim nihanjem, za 1.5°C, a ne pade na normalno
– FEBRIS INTERMITTENS → nihanje je močnejše, za 1.5°C – 2°C, pade na normalno. Značilna je za sepso.
15. PREDSTAVITE VSE TRI STADIJE OBIČAJNEGA POTEKA VROČINE
1 Za vročino je značilen običajen potek v treh stadijih:
1.st.→ naraščanje temperature spremlja mrzlica (stadij incrementi)
2.st.→ bolnik ima vročino
3.st.→ temperatura pada (stadij decrementi).
Padanje temperature je lahko počasno, traja nekaj dni – litični padec.
Hitro padanje ali kritično → vročina pade v nekaj urah in s tem precej obremeni organizem (lahko pride do kolapsa).
Znak za grozeči kolaps je tudi naraščanje pulza ob padanju TT, ki običajno ob narasli temperaturi tudi poraste (8 utripov za vsako stopinjo povišane temperature).
16.NAČINI MERJENJA TEL. TEMPERATURE
Temperaturo merimo:
– Običajno aksilarno (A) → pod pazduho – normalna TT 36.5°C
– Rektalno (R) → v debelem črevesju (dojenčki,mali otroci) – temperatura višja za 0.5°C; TT 37.3°C
– Oralno (O) – normalna temperatura 37.0°C
– V ušesih (U) – normalna temperatura 37.1°C
– Na čelu (Č) – za normalno temperaturo veljajo navodila proizvajalca obližev oz.reagenčnih trakov.
17. OSNOVNA PRAVILA MERJENJA TT
– Temperaturo običajno merimo v ležečem položaju
– Pol ure pred merjenjem bolnik miruje, ker se temperatura pri gibanju in vznemirjenju dvigne
– Termometer kontroliramo (če je nepoškodovan, če je živo srebro v rezervoarju)
– Merimo ob pravem času: po naročilu zdravnika, po dogovoru, ki valja v zavodu, npr.od 6 – 7 ure zjutraj, ter 14 – 15 uro popoldne
– Pri vročini merimo še tri dni po padcu temperature
– Za merjenje se odločamo tudi na lastno pobudo, glede na znake, ki smo jih opazili in glede na subjektivno počutje bolnika.
18. VLOGA MS PRI ZADOVOLJEVANJU OSNOVNE ŽIVLJENSKE POTREBE «VZDRŽEVANJE TT«
MS mora poznati fiziološka načela segrevanja in ohlajanja telesa in mora vedeti, kako lahko vpliva na ta dva procesa, bodisi s spremembo temperature,
vlažnosti ali gibanja zraka.
Pacientu lahko svetuje naj bo bolj aktiven ali pa svojo aktivnost omeji, spremeni prehrano ter se bolj ali manj obleče.
MS lahko tudi svetuje posebne kopeli in pacientu pomaga; poskrbi za ustrezne obkladke in drugo kar zvišuje ali znižuje TT
Predolgo bivanje na prostem je lahko tvegano (ob ekstremnih pogojih).
MS mora svetovati kako oči, kožo in ude zaščititi pred mrazom ali premočnim soncem.
Včasih zdravnik predpiše sončenje v skrbno odmerjenem času, MS mora biti pozorna na morebitne neugodne reakcije.
Tudi pri vzdrževanju te TŽA deluje MS in ZT po procesni metodi dela. MS izvaja in nadzira vse faze procesa.
V I.fazi → ugotavljanje potreb po ZN → je pomembno, da zna dobro opazovati izgled bolnika in meriti TT.
MS mora biti sposobna prepoznati spremljajoče znake povišane TT: utrujenost, bolnik izraža občutek prizadetosti, počuti se bolano, ima pomanjkanje teka, bolečine v sklepih, glavobol, tahikardijo, tahipnejo.
Vse to so simptomi, ki pomagajo pri oblikovanju negovalne diagnoze.
19. www.zdravstvena.info
20. ZAKONITOSTI, KI VELJAJO MED ZAGOTAVLJANJEM KAKOVOSTI STORITEV, KI IZHAJAJO IZ STORITVENIH DEJAVNOSTI (KAMOR SODI TUDI ZDRAVSTVO),
V PRIMERJAVI S KAKOVOSTJO IZDELKOV MATERIALNE PROIZVODNJE
21. OVERTVEITOVE SESTAVINE KAKOVOSTNE ZDRAVSTVENE OSKRBE
– Visoka stopnja strokovnosti
– Učinkovita izraba virov (človeških, finančnih,materialnih)
– Čim manjše tveganje za bolnika
– Zadovoljstvo bolnika
– (Pozitiven) vpliv na njegovo zdravje
22. TRI DIMENZIJE KAKOVOSTI ZN
Kakovost kakovost zdravstvene nege lahko gledamo v treh dimenzijah
(po Sekavčnik-ovi):
– kakovost metodologije in tehnologije dela, ki jo označujejo učinkovitost, strokovnost, spretnost, varnost, skrbnost, primernost
– kakovost zaposlenih – medsebojni odnosi: strokovnost, ki se kaže v: sposobnosti zaposlenih spoštovati osebnost bolnika, zaupanju, posredovanju ustreznih informacij, bolnikovi avtonomiji, enakopravnosti
– kakovost organiziranja, ki jo označujejo varnost, udobnost, neprekinjenost, učinkovitost, opremljenost.
Kakovost v ZN upošteva tri temeljne dimenzije:
Stroko, management in uporabnike zdravstvenih storitev, ki naj bodo v medsebojni soodvisnosti,
pri tem pa izpostavlja zadovoljstvo B/V kot bistveni kazalec kakovosti.
23. RAZLOŽI IZRAZ »ZAGOTAVLJANJE KAKOVOSTI«
Zagotavljanje kakovosti ni enkratno, dokončno dejanje, temveč stalen proces, ki zahteva stalno izboljševanje lastnosti izdelkov ali storitev.
24. KAJ POMENI«OCENJEVENJE KAKOVOSTI«
Ocenjevanje kakovosti je postopek, pri katerem z uporabo primernih metod in izbranih kriterijev primerjamo med seboj opravljeno in
dogovorjeno zdravstveno oskrbo.
V ZN pomeni to primerjavo med resnično nudečo ZN in izbranimi, postavljenimi kriteriji in standardi.
Šele ko ocenimo kakovost, lahko oblikujemo sistem zagotavljanja kakovosti, ki pripomore k izboljševanju in doseganju želenih ciljev.
25. KAJ POMENI«IZBOLJŠANJE KAKOVOSTI«?
Izboljševanje kakovosti je proces, ki sledi fazi ocenjevanja in zagotavljanja kakovosti ter odpravlja ugotovljene ovire oz.
težave in dviguje kakovost na višjo raven.
Izboljševanje kakovosti je dinamičen proces z naslednjimi načeli:
– odkrivanje in uporaba najboljših izidov za doseganje odličnosti
– eksplicitna opredelitev ciljev kakovosti
– nadzor znotraj stroke
– naklonjeno vodstvo
– vključevanje bolnikov
26. KATERI SO CILJI ZAGOTAVLJANJA KAKOVOSTI?
Cilji zagotavljanja kakovosti ZN
Ko se odločamo za program zagotavljanja kakovosti, si prizadevamo, za čim višjo učinkovitost in čim boljše rezultate ob racionalni uporabi razpoložljivih virov.
Pri tem želimo doseči sledeče cilje:
– izboljšati ali vzdrževati zdravstveno stanje B/V
– izboljšanje ali vzdrževanje funkcionalnih sposobnosti B/V
– psihofizično ugodje B/V – dobro počutje
– zadovoljstvo B/V po opravljeni ZN.
27. S KATERIMI METODAMI ZAGOTAVLJAMO KAKOVOST?
Za zagotavljanje kakovosti v ZN lahko uporabljamo zunanje in notranje metode.
Bistvena razlika v tem, da je pri zunanjem zagotavljanju kakovosti ta zagotovljena od zunaj (zunanji strokovnjaki, institucije).
Zagotavljanje kakovosti znotraj zdravstvenih ustanov pa je naloga izvajalcev ZN, ki jo samostojno načrtujejo in izvajajo ter so zanjo tudi sami odgovorni.
28. ZNAČILNOSTI CENTRALNEGA ZAGOTAVLJANJA KAKOVOSTI
Značilnosti centralnega zagotavljanja kakovosti so:
– natančna analiza celotne aktivnosti ZN
– uporaba instrumenta, ki je znanstveno utemeljen in uporaben za ZN
– zagotavljanje kakovosti izpelje skupina za to usposobljenih strokovnjakov
– negovalni timi, ki izvajajo ZN, v to nimajo vpogleda
29. ZNAČILNOSTI DECENTRALIZIRANEGA ZAGOTAVLJANJA KAKOVOSTI
Značilnosti decentraliziranega zagotavljanja kakovosti so:
– opazovanje izvajanja ZN
– instrument opazovanja ni trdno določen, izbran je glede na to, katero intervencijo ZN opazujemo
– izvaja se na ravni bolniške enote – oddelka
– izvajajo jo člani negovalnih timov, ki v enoti delujejo
– člani negovalnega tima imajo neposreden vpogled v zagotavljanje kakovosti ZN.
30. KATERI MODEL ZAGOTAVLJANJA KAKOVOSTI SMO SPOZNALI,KDAJ JE BIL PREDSTAVLJEN?
Po Ishikawi 1987 je program za zagotavljanje kakovosti sosledje faz (3):
– načrtovanje (cilji in metode za doseganje ciljev)
– izvajanje (izboljševanje, izobraževanje)
– preverjanje (ugotavljanje napak in njihovih vzrokov)
– ukrepanje in odpravljanje napak.
32. KAJ SO STANDARDI-DEFINICIJA
Standardi so pomembni elementi zagotavljanja kakovosti in hkrati elementi sodobne ZN.
Standardi so sredstvo za zagotavljanje kakovosti ZN. Kljub izdelanim standardom, pa v vsakem primeru ZN ni izvedena v najvišji stopnji kakovosti.
33. KAJ SO KRITERIJI-DEFINICIJA
Definicijo kriterija lahko povzamemo iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika, (1994): kar služi kot osnova za vrednotenje, primerjanje ali presojanje – merilo.
34. NAŠTEJTE VRSTE STANDARDOV PO DONABEDIANU
Po Donabedianu so standardi strokovno oblikovane specifične kvantitativne zahteve, ki definirajo nekaj »dobrega«.
35. NAŠTEJ VRSTE STANDARDOV PO MASONOVI
Glede standardov ZN se pogosto uporablja definicija Elizabeth Mason (1984), ki pravi, da je negovalni standard veljavna definicija kakovosti ZN, ki vključuje kriterije, s katerimi lahko vrednotimo učinkovitost.
36. NA KATERIH RAVNEH POSTAVLJAMO STANDARDE?
Standarde postavljamo na ravni:
– stroke→ to so generalni (splošni) standardi – pomembni za stroko ZN v najširšem smislu
– delavnega področja (bolnišnica, dom starejših občanov, zdravstveni dom)
– specialnosti→ lokalna raven (klinika, bolniški oddelek, služba znotraj zdravstvenega doma).
37. KAJ PREDSTAVLJAJO STANDARDI?
Namen in koristnost standardov
Standardi ZN določajo prakso ZN in predstavljajo vsebino odlične (zelo dobre) ZN. Predstavljajo kakšni viri so potrebni (struktura), kaj naj bo storjeno (proces) in kakšne koristi ima B/V (izid) od dobre ZN (Sekavčnik).
38. NAMEN STANDARDIZIRANJA V ZN
Namen standardiziranja v ZN:
– enotno poimenovanje stroke v zavodu in širšem družbenem okolji
– pomoč pri vrednotenju ZN
– enotna podlaga za učenje in praktično delo z dijaki in študenti
– so pripomoček pri načrtovanju, izvajanju, vrednotenju ZN in iskanju izboljšav
– so v pomoč pri ugotavljanju kadrovskih potreb in delitvi dela, dvigajo zadovoljstvo pri delu
– omogočajo vpogled v proces, kakovost in rezultate ZN
39. ZNAČILNOSTI STANDARDOV
Značilnosti standardov
– Odražati morajo vidike sodobne ZN,
– Najnovejše ugotovitve raziskovalnega dela, podprte s praktičnimi izkušnjami,
– Strokovno usposobljenost in pristojnost članov negovalnega tima.
– Obenem pa morajo odražati tudi specifičnost posameznega področja ZN.
– Standardi opredeljujejo tudi pogoje za izvajanje ZN in pričakovane rezultate.
– Standardi vsebujejo kriterije, ki omogočajo, da jih lahko vrednotimo.
– Kriteriji morajo biti merljivi, specifični, primerni, razumljivi, jasni in sodobni.
40. STANDARDI STRUKTURE IN NJIHOVI KRITERIJI
Standardi strukture se nanašajo na razmere, v katerih bo izvedena ZN.
To se kaže v organiziranju, izobrazbeni in kvalifikacijski strukturi, pripomočkih in opremi. To so viri (input) za izvedbo dobre (odlične ZN).
KDO bo naredil,
KJE bo narejeno,
S KAKŠNIM MATERIALOM, PRIPOMOČKI,
KATERI ORGANIZACIJSKI MODEL JE NAJPOMEMBNEJŠI
41. STANDARDI PROCESA IN NJIHOVI KRITERIJI
Standardi procesa definirajo kakovost izvajanja ZN.
Določimo:
KAJ bomo storili za dobro B/V,
KDAJ in KAKO POGOSTO z namenom, da dosežemo največje učinke pri:
spremembi ali vzdrževanju bolnikovega zdravstvenega stanja, funkcionalnih sposobnostih in psihofizičnem ugodju.
V procesu vire izkoristimo z namenom, da dosežemo čim boljše učinke – odlično ZN.
42. KATERE VRSTE STANDARDOV VSEBUJEJO STANDARDI PROCESA?
Standardi procesa vključujejo še dodatne standarde, ki jih srečamo pri Masonovi, to so standardi vsebine.
Z njimi opišemo vsebino komunikacije ali vsebino učenja.
43. ZA KAJ RAZVIJAMO STANDARDE VSEBINE?
Razvijamo jih za:
– učenje
– terapevtsko komunikacijo
– spoznavno komunikacijo
– odločanje MS
– prenos informacij o bolniku
– KAJ povemo, učimo
– O ČEM odločamo
44. STANDARDI IZIDA IN NJIHOVI KRITERIJI
Standardi izida definirajo pričakovane spremembe pri B/V in njegovem okolju po opravljeni ZN. V izidu vidimo dejanske dosežke (output).
KAKŠEN IZID pričakujemo kot dosežek opravljene zdravstvene nege
KDAJ izid pričakujemo
KAKO ta izid poznamo
45. PREDSTAVI TRI-STOPENJSKI SISTEM KAKOVOSTI ZN
I.stopnja → SPREJEMLJIVA ZN, ki ji odgovarjajo MINIMALNI standardi
Vsi bolniki so oskrbovani po rutinski shemi.
II.stopnja → PRIMERNO DOBRA – OPTIMALNI standardi
ZN je načrtovana, vendar bolnik ni direktno vključen v načrtovanje in vrednotenje.
III.stopnja → ODLIČNA – ZELO DOBRA ZN – MAKSIMALNI standardi
ZN je načrtovana in vrednotena skupaj z bolnikom in svojci. Bolnik je enakovreden partner v procesu negovanja.
46. KATERE SO ZNAČILNOSTI DOBRIH STANDARDZOV?
Značilnosti dobrih standardov
Lastnosti, ki so značilne za dobre standarde prikazujemo s pomočjo kratice RUMBA, kar v angleškem jeziku pomeni:
R – RELEVANT→ primerni, realni, ustrezni glede na:
– univerzalne standarde
– enoto, ki jo standardiziramo
– skupino bolnikov
– kompetence in odgovornosti MS
U – UNDERSTANDABLE→ razumljivi za:
– MS, ki ZN izvajajo in vrednotijo
– študente in dijake
M – MEASURABLE→ merljivi, kar dosežemo z oblikovanjem jasnih kriterijev v:
– strukturi
– procesu z orientacijo na MS
– v rezultatu z orientacijo na bolnika
B – BEHAVIORAL→objektivni:
– zasnovani morajo biti na objektivnih in znanstvenih osnovah
A – ATTAINABLE→dosegljivi, izvedljivi glede na:
– skupino B/V, ki jim je standard namenjen
– možnosti oddelka, klinike in stroke v državi
– sposobnosti izvajalcev in ocenjevalcev
47.KATERA METODA OBLIKOVANJA STANDARDOV JE ZNAČILNA ZA E. MASON?
ZANJO SO ZNAČILNI STANDARDI VSEBINE Z NJIMI OPIŠEMO VSEBINO KOMUNIKACIJE ALI VSEBINO UČENJA.