Demenca je bolezen, ki vključuje motnje spomina, mišljenja, orientacije, razumevanja, računanja, motnjo sposobnosti učenja in besednega izražanja ali presoje. Vsak izmed nas ima lahko kratkotrajne znake ene ali več naštetih motenj višjih možganskih funkcij. O demenci pa začnemo govoriti, ko so te motnje toliko izražene, da motijo delovno ali socialno uspešnost. Najpogostejši tip demence je Alzheimerjeva demenca, pogoste pa so tudi multiinfarktne demence.
Na žalost še niso odkrili zdravila, s katerim bi lahko zdravili demenco, lahko pa zdravimo oziroma lajšamo zaplete, ki nastanejo pri tej bolezni. Pri zapletih kot so depresivna stanja, delirij, dolgotrajni nemir, psihotična stanja in nespečnost, lahko pacientu pogosto pomagamo z zdravili. Kadar pa se zapleti pojavijo v hujših oblikah, pa je bolezen potrebno zdraviti v bolnišnici, kjer je lahko zagotovljen stalen nadzor. Ambulantno vodenje in dnevna ambulanta pa predstavljata možnost zdravljenja pacientom z manj izraženimi začetnimi oblikami demence (Kogoj, Mikluž, Dragar, 1996).
1. Reševanje problema s področja ZN
Začetne spremembe pri demenci se najbolj odražajo pri varnosti, osebni higieni, oblačenju in obuvanju. Težave s hranjenjem in pitjem tekočin ter z izločanjem in odvajanjem pa so bolj izrazite v končnem stadiju (Kogoj, Mikluž, Dragar, 1996).
1. Hranjenje in pitje tekočin
S starostjo se odnos do hrane spreminja, če pa je prisotna še demenca pa se težave s prehranjevanjem kažejo zelo pogosto. Pri depresivnem stanju, ki je zaplet demence, se pojavlja odklanjanje hrane in tekočin.
Pri demenci brez zapletov, pa se prav tako lahko pojavijo težave s prehranjevanjem:
– NENADZOROVANO UŽIVANJE HRANE
Pacienti pobirajo ostanke hrane, si jih tlačijo v žepe ali shranjujejo v omare (posledično jedo staro plesnivo hrano) in si delajo zaloge hrane.
ZN: Nadzor; razdeljevanje manjših obrokov večkrat na dan; pogostejše uživanje sadja, zelenjave, otrobov in drugih balastnih snovi, ki dajejo občutek sitosti.
– ODKLANJANJE HRANE
Pacienti lahko hrano odklanjajo zaradi slabega zobovja, neprimerne zobne proteze, zaradi siljenja na bruhanje, pomanjkanja teka, zaradi različnih obolenj, tiščanja v prebavilih, zapeke, zaradi pomanjkanja želodčne kisline in drugo.
ZN: Ker moramo najprej izvedeti vzrok odklanjanja, si moramo pridobiti pacientovo zaupanje, da nam bo sam razkril težavo. Najlažje to naredi nekdo od svojcev, ki mu je blizu. S potrpežljivostjo in strpnostjo pa se mu lahko približamo tudi zdravstveni delavci. Ugotovljeno težavo nato rešujemo individualno z ustreznimi ukrepi.
– MOTNJE POŽIRANJA
Motnje požiranja lahko povzročijo nevrološka, internistična in druga obolenja. Pacientom se veliko zaletava, zato začnejo odklanjati hrano in pijačo, zaradi česar so potem lačni in žejni. Hranjenje jim predstavlja velik fizični in psihični napor, poleg tega pa tudi nevarnost komplikacij. Zaradi motenj požiranja lahko pride do aspiracije hrane in tekočine ali celo do aspiracijske pljučnice – obe komplikaciji sta življenjsko nevarni.
ZN: Pri pacientih z motnjami požiranja smo bolj pozorni na ustno nego, ki jo opravimo pred vsakim obrokom. Ležeče paciente moramo vedno hraniti v sedečem položaju. Hrana naj bo kašasta, mehka in srednje gosta, zato da lažje zdrsne po požiralniku. Tekočine jim dajemo po žlički, saj je tako najmanjša možnost aspiracije. Lahko pa se poslužujemo tudi že pripravljene hrane, ki so že industrijsko namensko pripravljene (Kogoj, Mikluž, Dragar, 1996).
2. Izločanje in odvajanje
Najpogostejše motnje izločanja pri demenci so zapeka (porušen ustaljen, doslej sprejemljiv način odvajanja), inkontinenca blata in urina. Normalno izločanje blata in urina pomeni, da se oseba zaveda potrebe po izločanju, da najde sanitarije, jih prepozna, da zadrži izločanje kadar je to potrebno ter da izloča v stranišče. Pri dementnih osebah pa je pomanjkanje vsaj ene, če ne celo vseh dejavnikov. Zato to motnjo pogosto spremljajo občutki sramu in nelagodnosti zaradi neprijetnega vonja, izguba samospoštovanja, stiska in bojazen zaradi izgube nadzora nad lastnim telesom ter strah pred socialno osamitvijo.
ZN: Najprej poskušamo ugotoviti vzroke prisotnih težav in jih odstraniti. Če to ne gre, poskušamo omiliti težave s pravilnimi nasveti in pripomočki, ter tako pacientu omogočiti čim bolj kakovostno življenje. Ne smemo pa prezreti spremljajočih občutkov pacienta, ki se ob težavah izločanja in odvajanja lahko pojavijo. Če je potrebno se s pacienti pogovorimo, jih pomirimo in tudi tako izboljšamo zdravstveno stanje.
Pri pacientih z zapeko pa moramo biti pozorni na pogostost odvajanja in na gostost blata. Kadar se pojavi zaprtje to rešujemo z uživanjem balastnih snovi, donata in podobnih preparatov (Kogoj, Mikluž, Dragar, 1996).
3. Osebna higiena, oblačenje, obuvanje
Motnje v osebni higieni, oblačenju in obuvanju se kažejo z zamenjavo posameznih delov oblačil in obutve, s pozabljanjem česanja las, umivanja in britja.
ZN: V začetnem stadiju bolezni, zadošča le opozorilo in občasno usmerjanje, da se vrne sposobnost pravilne samooskrbe. Ko pa bolezen napreduje, pa jim za izvedbo dejavnosti zmanjka volje, spretnosti, potrpljenja in znanja. Takrat je potrebno, da jih spretno in sistematično vodimo in jim nudimo oporo. Veliko pripomore tudi, če jih naučimo, da opravljajo ponavljajoča vsakodnevna opravila vsak dan, ob istem času in po istem vrstnem redu (Kogoj, Mikluž, Dragar, 1996).
4. Varnost
Začetne spremembe v demenci glede varnosti se kažejo tako, da se pacienti prenehajo zanimati za dogajanja v okolici ali za družabna srečanja. Raje se zadržujejo doma v družinskem krogu, kjer so jim ljudje poznani in kjer imajo občutek varnosti. V napredovali fazi se demenca kaže kot tavanje po stanovanju ter beganje in izgubljanje v okolici, kar močno ogroža varnost dementne osebe. Ko je bolezen že izrazita, za te osebe ni več varno da živijo same, daj obstaja velika nevarnost, da pozabijo ugasniti plin, puščajo prižgane cigarete, imajo težave pri rokovanju z zdravili in drugo. Problemi se pojavijo tudi, ko ima oseba prisotne halucinacije, saj te lahko privedejo do tako težkih situacij, da osebe pomislijo tudi na samomor.
ZN: Osebi pomagamo s pogovorom, tako da mu razlagamo o njegovi bolezni, ga poslušamo in ustrezno komentiramo. V njegovi bližini ne smemo šepetati, saj bi lahko pomislil, da ga opravljamo. Uporabljati moramo enostavne in kratke stavke ter kakšnega pogosto tudi večkrat ponoviti. Vedno ko oseba omeni samomor, moramo to opozorilo jemati resno, tudi če mislimo, da grožnje niso resnične (Kogoj, Mikluž, Dragar, 1996).
5. Spanje
Ritem budnosti in spanja je pri osebah z demenco pogosto porušen. V hujših primerih se zgodi, da zamenjajo noč za dan in večino dneva prespijo na stolih ali pred televizorjem, ponoči pa bedijo.
ZN: Dementnim osebam z motnjami spanja pomagamo tako, da jih čez dan zaposlimo z različnimi opravili, sprehodi in rekreacijo. Spanec se lahko izboljša tudi z večernim terapevtskim pogovorom s skodelico tople pijače in če je spalnica primerno urejena. Uspavalnih sredstev pa se čim dlje izogibamo (Kogoj, Mikluž, Dragar, 1996).
[wp_ad_camp_1]
Kritično mnenje
Praksa v Psihiatrični kliniki Ljubljana – Polje mi je razširila obzorja. Spoznala sem drugačen način dela s pacienti, kako pomembna je komunikacija in da je cel potek odvisen od načina pristopa. Na oddelku za prolongirano obravnavo sem spoznavala paciente, ki so imeli težjo obliko demence, kar se je kazalo včasih z nestrinjanjem, včasih z jezo, včasih pa tudi z ignoranco. Na dnevnem oddelku pa sem videvala paciente z lažjimi oblikami demence, ki so na prvi pogled izgledali čisto običajni starostniki. Vendar že po dnevnem spremljanju, opazovanju in komuniciranju z njimi, so se pri vsakem posamezniku začele kazati pomanjkljivosti v spominu in komunikaciji.
Moje mnenje je, da se je pacientu potrebno individualno posvetiti, saj ima vsak drugačne težave. Tudi če bosta imela dva pacienta isto stopnjo istega tipa demence, se bodo znaki po vsej verjetnosti pri vsakem posamezniku pokazali različno. Tako kot smo si osebnostno različni je moje mnenje, da se tudi bolezen pri vsakem posamezniku drugače obnaša. Zato je potrebno najprej osebo opazovati in nato narediti načrt kako se ji bomo čim bolj približali, da nam bo ta oseba zaupala. Ko si zaupanje pridobimo, pa moramo delati še na tehnikah kako bomo obvladovali pacientovo razpoloženje in kako ga bomo pripravili do sodelovanja v določenih posegih.
Viri:
– Kogoj A, Mikluž B, Dragar J. Varovanec z demenco v družini. Ljubljana: 1996.