Zdravstvena nega onkološkega bolnika 2015

 

  • Katera vrsta raka je za nas najpomembnejša?

Podobno kot v drugih evropskih državah je tudi v Sloveniji rak na drugem mestu med vzroki smrti. Pri moških je na prvem mestu rak pljuč, pri ženskah pa rak dojk. Pri obeh spolih veča incidenca raka debelega črevesa in danke, maligni melanom, trebušne slinabke. Pri moških se veča tudi rak mod.

 

  • Katere vrste rakov poznate (opis)?

Poznam: rak pljuč, rak dojk, rak mod, materničnega vratu, debelega črevesa, kožni rak, levkemija, rak grla, rak osrednjega živčevja, rak možganov, jeter.

 

  • Opišite bolnika s to vrsto raka.

Rak pljuč je najpogostejša bolezen. Mnogi opozarjajo, da na njegov nastanek vpliva tudi življenjski slog. Razvije se pod vplivom rakotvornih snovi iz sluznice pljuč, delimo ga v 2 veliki skupini (drobnocelični in nedrobno celični pljučni rak), ki se med seboj zelo razlikujeta glede na potek bolezni in način zdravljenja. Najpomembnejši dejavnik tveganja za njegov nastanek je kajenje. Na nastanek bolezni vplivajo tudi genetski dejavniki in vrsta dejavnikov v delovnem in bivalnem okolju. Torej na njegov nastanek vpliva tudi pasivno kajenje, izpostavljenost radonu ali azbestu, izpostavljenost ionizirajočem sevanju ali onesnaženem zraku. Najboljša preventiva je nekajenje, presejalnih testov za zgodnje odkrivanje še nimamo. Te naj bi izvajali med najbolj ogroženimi: kadilci, starejši od 60 let, bivši kadilci, bolniki, ki so bili zdravljeni zaradi pljučnega raka ali raka vratu in grla, ter tisti s kronično obstruktivno pljučno boleznijo.

Ko smo ugotovili vrsto raka, določili njegovo razširjenost in ocenili splošno stanje bolnika, se na konzilijih, kjer sodelujejo različni specialisti onkologi, odločimo za vrsto in obliko zdravljenja. Zdravljenje raka je lahko radikalno ali kurativno, paliativno in simptomatsko.

Bolezenski znaki: pljučni rak lahko zaseva v katerikoli organ, najpogosteje v pljuča, nadledvične žleze, jetra, centralni živčni sistem in kosti.

Znaki, ki zajamejo prsni koš:kadilski kašelj, ki postane intenzivnejši in se pojavlja preko celega dneva; stalna bolečina v prsnem košu, v ramah ali v hrbtu; povečana količina izmečka ali kri v izmečku; piskanje v pljučih; ponavljajoče se pljučnice na isti strani; oteženo dihanje; hripavost.

Drugi znaki: kronična utrujenost; izguba apetita, glavobol, bolečine v kosteh in sklepih, zlomi kosti, ki niso posledica poškodbe, različni nevrološki znaki (nestabilna hoja, izguba spomina), otekanje v vrat in obraz, nepojasnjena izguba telesne teže.

Postavitev diagnoze in stadija bolezni

Rentgensko slikanje pljuč in računalniška tomografija (CT) sta prvi slikovni diagnostični preiskavi. Pri sumu na kostne metastaze še scintigrafija skeleta.

Invazivne diagnostične preiskave: bronhoskopija, transtorakalna igelna biopsija, punkcija zasevkov, plevralna punkcija, plevralna biopsija in diagnostična torakoskopija. Bronhoskopske biopsije in punkcije opravimo s pomočjo rentgena, ultrazvoka ali CT v lokalni anesteziji.

 

Vrste pljučnega raka:

Nedrobnocelični (80 %); – podskupine: epidermoidni (ploščatocelični), žlezni, velikocelični in slabo diferenciran; počasnejša rast, zaseva v pljuča, jetra, kosti, nadledvične žleze in možgane.

Drobnocelični (20 %)  – nastane v pljučih, zelo hitro so prizadete bezgavke, hitro se širi. Potek je hiter, hiter je tudi odgovor na zdravljenje, vendar se tudi takrat, četudi smo dosegli remisijo zaseva v jetra, pljuča, kosti in možgane.

 

Zdravljenje:

Kirurško zdravljenje: Omogoča popolno ozdravitev, vendar pride v poštev le pri manjšini – najprimernejši so bolniki z nedrobnoceličnim rakom v zgodnjih stadijih, brez zasevkov v mediastinalnih bezgavkah; brez hujših spremljajočih bolezni. Obseg operacije je odvisen od stadija bolezni in funkcionalnega stanja bolnika. Najpogostejši poseg je odstranitev pljučnega režnja, pri bolj razširjeni bolezni pa dveh režnjev ali celega pljučnega krila.

Obsevanje (radioterapija – RT): RT pri nedrobnoceličnem raku je primerna za bolnike, ki niso sposobni  za operacijo ali jo odklanjajo. RT pri drobnoceličnem pljučnem raku se izvaja pri bolnikih z omejeno boleznijo po uvodni kemoterapiji. Preventivno obsevanje glave priporočamo, kadar s kemoterapijo dosežemo popoln regres tumorja.

Kemoterapija (KT): KT je osnovni način zdravljenja bolnikov z drobnoceličnim pljučnim rakom, ker je bolezen že ob odkritju praviloma razsejana. Kombinirano zdravljenje, RT in KT, je potrebno pri bolnikih z omejeno obliko bolezni; uspehi kombiniranega zdravljenja so boljši, neželeni učinki pa pogostejši.

Stranski učinki in posledice zdravljenja: Po kirurškem zdravljenju se bolnik lahko hitreje utrudi, področje brazgotine lahko dalj časa ostane manj občutljivo ali pa je boleče. Pri zdravljenju z obsevanjem se pri obsevanju prsnega koša pogosto pojavijo bolečine pri požiranju, ki pa v nekaj tednih izginejo. Te bolečine lahko ublažimo s primerno prehrano in zdravili. Pri kemoterapiji se lahko pojavlja slabost, ki jo ublažimo z zdravili, bolniki so bolj občutljivi za okužbe, pri nekaterih vrstah kemoterapije lasje izpadejo ali pa se razredčijo. Neželeni učinki kemoterapije so predvsem: okvara kostnega mozga, znižani levkociti, trombociti in eritrociti, povišana telesna temperatura, okužbe, slabokrvnost in motnje strjevanja krvi. Možna je okvara notranjih organov: jeter, ledvic, srca, pljuč, živčevja. Bolnike moti izpadanje las in bruhanje. Z novejšimi zdravili sta bruhanje in slabost bistveno redkejša.

 

  • Na kakšen način bi mu pomagali kot dipl. MS?

 

  • Opišite primer bolnika z rakom, s katerim ste se osebno srečali.

Osebno sem se srečala z pljučnim rakom in rakom osrednjega živčevja.

 

  • Na kakšen način bi mu danes lahko pomagali.

 

  • Znaki bolezni bolnika z rakom črevesja?

Je tretji najpogostejši rak pri ženskah in moških. Največkrat se rak debelega črevesja pojavlja sporadično, zbolita le eden ali dva člana iste družine. Pri teh bolnikih veljajo splošni dejavniki tveganja za razvoj raka: starost, tel.teža, vrsta prehrane, kajenje in tel.dejavnost.

Znaki bolezni so: azjede na želodcu, žolčni kamni, hemoroidi, reakcije na hrano. Zaradi tega veliko ljudi ne odide na pregled k zdravniku, čeprav ima nekatere izmed prej omenjenih težav. Glede na to, da je črevo dolg organ in glede na njegovo lego v trebuhu, pa se tudi bolezenski znaki lahko razlikujejo glede na lego tumorja. Tumorji desne strani črevesa lahko povzročajo krče v trebuhu, izgubo telesne teže, tipno tumorsko maso na desni strani trebuha. Izguba krvi povzroča slabokrvnost in z njo povezane klinične znake, kot so: utrujenost, vrtoglavica, šumenje v ušesih. Tumorji leve strani črevesa pa lahko povzročajo krče ali tope bolečine v trebuhu, slabost, bruhanje, izmenjavo zaprtja in drisk. Lahko se pojavljajo tudi občasne krvavitve iz črevesa. Tumorji v danki dajejo občutek polne danke, krvavitev iz danke in spremembe v diametru blata, odvajanje tanjšega blata. Če omenjene težave trajajo dalj časa je zelo pomembno, da se oglasite pri svojem zdravniku.

 

  • Najbolj učinkovita preiskava za odkrivanje raka črevesja.

Preiskave za odkrivanje raka debelega črevesa in danke: digitalni rektalni pregled – pri tem pregledu lahko s prstom otipamo večino tumorjev danke; hematest blata – pregled blata na krvavitev; rektoskopija – s posebno napravo – rektoskopom si ogledamo zadnji del črevesa oz. danko, kolonoskopija – posebna naprava – kolonoskop pa služi za pregled ostalega dela debelega črevesa. Med rektoskopijo in kolonoskopijo lahko odstranjujemo tudi polipe v črevesu. Vse lahko opravimo ambulantno. V kolikor pri preiskavi preiskovalec opazi tumor, odvzame delček tkiva za preiskavo – pravimo, da je opravil biopsijo. Odvzeto tkivo pregledajo patologi, pripravijo patohistološki izvid, ki potrdi ali ovrže sum na raka. Ko je postavljena diagnoza raka (tumorji so večinoma adenokarcinomi), so za določitev razširjenosti bolezni potrebne še dodatne preiskave, kot so: krvne preiskave, rentgensko slikanje pljuč, ultrazvok trebuha.

 

  • Je v Slo. Organizirana preventiva za odkrivanje raka črevesja?

V Sloveniji je organiziran preventivni program zgodnjega odkrivanja raka na debelem črevesju in danki. Imajo določeno ciljno skupino ljudi, katero bodo testirali tudi letos.

 

  • Tumorski

Tumorski markerji so molekule, ki se v višjih koncentracijah kot je normalno, pojavijo v urinu, krvi in/ali tkivih bolnika z določenimi vrstami raka. Tumorske markerje proizvaja sam rak ali organ kot odgovor na prisotnost karcinoma ali benignega stanja. Njihove meritve in identifikacije so uporabne za diagnosticiranje, zdravljenje in spremljanje uspešnosti zdravljenja. Merjenje tumorski markerjev ima 4 namene: preverjanje zdrave osebe ali osebe z večjim tveganjem za bolezen od raka; diagnosticiranje raka; določitev prognoze za bolnika; spremljanje poteka zdravljenja in uspeh zdravljenja po operaciji, radioterapiji ali kemoterapiji.

Drugi pomen: tumorski označevalec pri nekaterih rakih so lahko povišane nekatere beljakovine v krvi, ki so v pomoč pri določanju razširjenosti bolezni in predvsem za oceno učinka zdravljenja.

 

  • S katerimi diagnostičnimi testi je potrjena bolezen raka?

Diagnoza rak mora biti potrjena histološko (s pregledom tkivnega vzorca) ali citološko (s pregledom celičnega vzorca). Zdravljenje raka danes je tako agresivno in nevarno, da takšno zdravljenje ne bi bilo dopustno brez potrjene diagnoze.

 

  • Kakšno vlogo ima ZN pri postopku postavitve diagnoze?

 

 

  • Kaj so nevarna zdravila?

To so tista zdravila, ki lahko npr. ob stiku povzročijo kožni izpuščaj ali celo rzjede na koži (akutni učinek) ali ob daljši vsakodnevni izpostavljenosti lahko povzročijo neplodnost, okvare ploda, splav ter raka (kronični učinki). Mednje sodijo tudi zdravila za zdravljenje raka (citostatiki, hormonska in biološka zdravila)

 

  • Kaj so citostatiki?

Kemoterapija je zdravljenje s citostatiki. Delujejo tako, da zaustavijo (statična) rast celic(cito) oziroma jih okvarjajo, zastrupljajo (toksična).princip delovanja citostatikov temelji na razliki med hitrostjo delitve in rasti tumorja in zdravega tkiva. Zato citostatiki, ki delujejo na vse celice v telesu, učinkujejo ne le na rakaste, ampak tudi na zdrave celice in tako povzročajo neželene učinke. Danes uporabljamo 30 do 40 različnih vrst citostatikov.

 

  • Priprava citostatikov.

Bolnikom dajemo večino citostastikov in nekatera biološka zdravila z infuzijo v žilo. Pripravi jo posebej usposobljeno zdravstveno osebje iz zdravila v obliki praška ali tekočine. Za pripravo infuzije veljajo natančna in stroga pravila, tako da je zagotovljena sterilnost zdravila in zaščita oseb, ki ga pripravlja. Pripravlja se ga v posebej za to namenjenih prostorih in z upoštevanjem predpisane zaščite (posebne rokavice, maska, zaščitni predpasnik oziroma halja).. Pri vbrizgavanju zdravil za zdravljenje raka v obliki injekcij ali infuzij morajo MS nositi zaščitne rokavice. Pred vsako uporabo in po odstranitvi rokavic je treba temeljito umiti roke z vodo in milom; rokavice pa po vsaki uporabi zavreči.

 

  • Priprava pacienta na zdravljenje s citostatiki.

 

  • Razlika med benignimi in malignimi tumorji?

Benigni tumorji se lahko pojavijo kjerkoli v telesu. Številni ljudje imajo materina znamenja, pege, maščobne kepe v telesu, ki ne povzročajo težav, razen včasih lepotnih. Lahko jih odstranimo ali pustimo pri miru. Ne glede na način zdravljenja ostanejo na istem mestu. V okolna tkiva ne vdirajo in jih ne uničujejo. Maligni tumorji pa imajo dve pomembni razliki: nimajo »stene« ali jasno izražene meje. Zakoreninijo se in neposredno vdirajo v okolna tkiva. Zmožni so se širiti v druge dele telesa. Skupki malignih celic se luščijo od tumorja, nato odpotujejo kot seme v druga tkiva, kjer pristanejo in začnejo podobne rašče. To širjenje raka se imenuje metastaziranje. Širi se v različne dele telesa. Raste na specifičen način, ki je značilen za določeno vrsto raka.

 

  • Kaj dosežemo s primarno preventivo raka?

Na osnovi dognanj o dejavnikih tveganja raka in možnostih čim zgodnejšega odkrivanja bolezni so strokovnjaki programa »Evropa proti raku« oblikovali EVROPSKI KODEKS PROTI RAKU, deset nasvetov, ki vsebujejo nasvete za primarno in sekundarno preventivo raka. Če bi jih upoštevali, bi se zmanjšali obolevnost in umrljivost za rakom. Priporočila so seveda taka, da ne varujejo le rped rakom, temveč tudi pred drugimi kroničnimi boleznimi, predvsem boleznimi srca in ožilja. Prvih 6 nasvetov je namenjenih preprečevanju zbolevanja za rakom pod geslom: nekaterim rakom se lahko izognete in izboljšate svoje zdravstveno stanje, če začnete živeti bolj zdravo. Zadnji 4 nasveti spodbujajo čim zgodnejše odkritje raka in so združeni pod geslom: čim prejšnje odkritje rakov poveča uspešnost zdravljenja.

 

  • Kaj je simptomatsko zdravljenje?

Je način vplivanja na simptome, ki jih povzroča rak. Samo zdravljenje pa ni usmerjeno neposredno na tumor. Tipičen primer je zdravljenje bolečine. Na primer: tumor na debelem črevesu povzroča zaporo, razvija se ileus. Pri kirurškem posegu odstranimo tumor, čeprav so navzoče jetrne metastaze in bolnika s še tako radikalnim posegom ne moremo zdraviti. Torej zdravljenje je usmerjeno na primarni tumor, je paliativno. Če pa v enakem primeru naleti kirurg na razširjen lokalni tumor, da ga ni mogoče odstraniti, ileus pa se je razvijal, kirurg samo izpelje črevo pred tumorjem skozi trebušno steno, da bo bolnik odvajal blato. Tu gre za simptomatsko zdravljenje, saj nismo vplivali s posegom na primarni tumor.

Sistemsko zdravljenje je tudi odvisno od vrste in bioloških značilnosti posameznega tumorja. Sistemska zdravila so na voljo v obliki praškov in raztopin za injiciranje, večinoma v žile, izjemoma tudi v mišico, podkožje ali v hrbtenični kanal.

Torej sistemsko zdravljenje je zdravljenje z zdravili, ki v primerjavi z lokalnimi(kirurgija, obsevanje) učinkuje na celotno telo, vključuje pa kemoterapijo, , hormonsko zdravljenje in biološka zdravila.

 

  • Kaj vse mora biti zabeleženo v dokumentaciji rakavega bolnika?

Poleg anamneze, statusa in preiskav mora biti v dokumentaciji natančno opisan postopek zdravljenja, pa naj gre za kirurški poseg, radioterapijo ali kemoterapijo. V dokumentaciji velikokrat manjka končni del, ki govori o bolniku po končanme zdravljenju in negi. Ker se bolniki velikokrat zdravijo v različnih ustanovah, je zato še posebej nujna dobra dokumentacija, saj ponavljanje različnih preiskav povečuje stroške zdravljenja. V dokumentaciji morajo biti navedeni tudi podatki o toksičnosti posameznih načinov zdravljenja. Zdravljenje onkoloških bolnikov je zelo agresivna, zapleti pri zdravljenju tudi niso redki. Dokumentacija mora tako vsebovati tudi bolnikovo privolitev v različne posege, kar največkrat pomeni, da mormo bolniku razložiti naravo bolezni, načine zdravljenja in možne zaplete.

 

  • Kakšen pomen ima zbiranje in obdelava podatkov bolnika z rakom?

Zbiranje podatkov o bolnikih z rakom ima v Sloveniji dolgoletno tradicijo, saj imamo na onkološkem inštitutu Ljubljana enega najstarejših populacijskih registrov raka v Evropi. Ustanovljen je bil leta 1950 kot posebna služba za zbiranje in obdelavo podatkov o incidenci raka in preživetju bolnikov z rakom. Vsi ti podatki so pomembno izhodišče za ocenjevanje bremena rakavih bolezni v državi, za načrtovanje in ocenjevanje onkološkega varstva na področju primarne in sekundarne preventive, diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije, za klinične in epidemiološke raziskave v Sloveniji in v sklopu širših mednarodnih raziskav.

 

  • Kaj je radioterapija?

Radioterapija je medicinska stroka, ki se ukvarja z zdravljenjem malignih in nemalignih bolezni z ionizirajočim sevanjem, bodisi samostojno ali v kombinaciji z drugimi načini zdravljenja (kirurgijo, sistematskim zdravljenjem). Cilj zdravljenja z obsevanjem je aplicirati natančno določen odmerek sevanja na predhodno določen tarčni volumen tkiva ob čim manjši okvari tkiv v neposredni okolici tarče.

 

  • Kje je zaželjeno, da bi bili različni bolniki z rakom zdravljeni?

 

 

 

  • Namen genetskega svetovanja?

Namen genskega svetovanja in testiranja je odkriti posameznike in družine, kjer je obolevanje za rakom posledica mutacij genov, svetovanje ukrepov pri nosilcih mutacije in svetovanje pri nedednem raku. Dejavnost izvaja multidisciplinarni tim, ki ga sestavljajo zdravniki različnih specialnosti, MS, molekularni biolog, psiholog.

 

  • Koliko časa traja »latentno« obdobje od začetka rasti raka, do obdobja, ko za prisotnost tumorja vemo?

Latentna doba je pri raku večinoma daljša od 20 let in lahko pričakujemo, da se bo mnogo posledic, ki so vzrok razvoja v prejšnjem stoletju, pokazale šele v prihodnosti.

Hitro rastoče celice raka se lahko podvojijo e enem do štirih tednih, počasi rastoče vrste pa v dveh do šestih mesecih. Da se podvojitveni proces ponovi dvajsetkrat, lahko traja do 5 let. Takrat tumor lahko vsebuje milijon celic, pa je še vedno velik kot bucikina glavica. Zato na začetku rasti raka sledi »tiho« obdobje. Nobene bule ali kepe ni. Rak je premajhen, da bi ga odkrili s katerim koli zdaj znanim sredstvom. Čez nekaj mesecev, navadno nekaj let se podvojitveni proces ponovi 30x ali večkrat. Tedaj bula lahko postane dovolj velika, da jo otipamo, da jo vidimo na rentgenski sliki ali da povzroči simptome zaradi pritiska, npr. bolečino ali krvavitev.

 

 

  • Kaj je tarčno zdravljenje?

Je zdravljenje, kjer zdravilo deluje na točno določeno mesto v ali na rakavi celici.

 

 

  • Katere kancerogene poznamo?

Tobačni dim, azbest, aflatoksini, ultravijolično sevanje, onesnaženost zraka, vode in tal, radon (radioaktiven žlahtni plin), arzen (v pitni vodi), ionizirajoče sevanje.

 

  • Kaj pomeni »randomizacija« v zvezi s kliničnimi raziskavami?

Bolniki, ki privolijo v sodelovanje v klinični raziskavi, so zaradi nepristranskosti razporejeni v eno ali drugo skupino na podlagi nakjučnega izbora oziroma randomizacije. Največkrat se izvede s pomočjo računalniškega izbiranja. Pri nekaterih kliničnih raziskavah preizkušajo en način zdravljenja na eni skupini bolnikov, pri drugih kliničnih raziskavah pa lahko primerjajo dva ali več načinov zdravljenja na več skupinah bolnikov s podobnimi bolezenskimi lastnostmi. Eno skupino bolnikov tako običajno zdravijo z uveljavljenim načinom, zato da lahko primerjajo učinkovitost novega načina zdravljenja v drugi skupini.

 

 

  • Dobre in slabe strani ocenjevanja bolečine?

Bolečina je neprijetna, čutna in čustvena izkušnja, običajno povezana s trenutno ali dolgotrajno okvaro tkiva, lahko pa je prisotna, tudi če tkivo ni okvarjeno. Rezultat merjenja je subjektivni podatek. Ppomembno je, da je pri ocenjevanju in vrednotenju vedno vključen bolnik kot aktivni udeleženec. Poleg jakosti bolečine ocenjujemo tudi učinek zdravljenja in bolnikovo psihološko stanje. Poznamo osebno merjenje bolečine, lestvice za merjenje bolečine (besedna, stevilčna in vizualna analogna skala – VAS). Pri osebnem merjenju vprašamo bolnika, če čuti bolečino, z možnostjo odgovora da ali ne. Način je enostaven vendar ne ugotovimo jakosti bolečine.

Besedna lestvica vsebuje seznam, iz katerega bolnik izbere odgovarjajočo besedo za svojo bolečino npr. ni bolečin, blaga, zmerna, huda, zelo huda.

Številčna lestvica ima razpon številk od 0 do 10. za bolnika je zelo uporabna, ker jo razume, enostavna za uporabo v pisni ali ustni obliki.

VAS je najbolj pogosto uporabljena lestvica za merjenje bolečine. Glede na jakost ločimo stanje brez bolečine (VAS 0), blaga bolečina (VAS 1-3), srednje močna bolečina (VAS 4-7), močna bolečina (VAS 8-10).

Lahko pa enostavno opazujemo način vedenja ob bolečini. Uporabljamo običajno pri otrocih in odraslih, ki niso popolnoma razsodni (mimika obraza). Poznamo pa še barvno skalo od modre do rdeče. Obrazno skalo od solz do nasmejanega obraza, fiziološke meritve (RR, pulz, znojenje, barva kože na obrazu, razširjene zenice).

 

 

  • Značilnosti malignih tumorjev.

Imajo dve pomembni značilnosti:

  1. nimajo »stene« ali jasno izražene meje. Zakoreninijo in neposredno vdirajo v okolna tkiva.
  2. zmožni so se širiti v druge dele telesa. Skupki malignih celic se luščijo od tumorja, nato odpotujejo kot seme v druga tkiva, kjer pristanejo in začnejo podobne rašče. Tako širjenje raka imenujemo metastaziranje. Vsak rak raste in se širi na svoj specifičen način.

 

  • Kdaj je primeren čas, da z onkološkim bolnikom govorimo o smrti?

Z ozirom na način obravnave in možnost zdravljenja lahko delimo maligne bolezni na ozdravljivo, zazdravljivo in neozdravljivo bolezen. Pri zgodnjem stadiju maligne bolezni je cilj zdravljenja ozdravitev, pri napredovalem (metastatski rak) pa ozdravitev v večini primerov ni mogoča. S specifičnim antitumorskim zdravljenjem (obsevanje, sistemsko zdravljenje) odpravimo simptome bolezni in podaljšamo življenje (zazdravitev). Ko odpovedo tudi ta prizadevanja in z zdravljenjem ne moremo več vplivati na potek maligne bolezni, bolniku v preostalih mesecih življenja odpravljamo simptome bolezni in skrbimo za čim boljšo kakovost življenja s paliativno oskrbo.

Paliativna oskrba omogoča bolniku dostojno življenje do smrti. Načela paliativne oskrbe spoštujejo življenje in sprejemajo umiranje kot naravno dogajanje. Zato oskrba s svojimi posegi ne zavlačuje niti je ne pospešuje. Pomaga bolnikovi družini in njegovim bližnjim med boleznijo in v času žalovanja.

 

  • Za katere vrste raka se lahko osebe testirajo v ambulanti za onkološko genetsko svetovanje?

Rak dojk pred 40.letom starosti, obojestranski rak dojk, rak dojk in jajčnikov, moški z rakom dojke.

 

  • Koliko ljudi v Evropi umre zaradi rakavega obolenja v primerjavi z drugimi obolenji?

V zadnjih letih zboli za rakom že blizu 10.000 slovenskih državljank in državljanov, umre pa jih okrog 5000. To pomeni da jih polovica umre polovica preživi (50% umre).

 

  • Katera področja v ZN so bile v preteklosti največkrat predmet raziskovanja?

 

  • Neželeni učinki opiatov.

Opiati so naravni in polsintetični psihotropni alkaloidi iz skupine opioidov. Najpomembnejši so morfin, kodein, papaverin in tebain. Včasih štejemo mednje tudi polsintezno pridobljene opioide (heroinoksikodonhidromorfon ). Neželeni učinki: prve dni sta bolj pogosta bruhanje in slabost. Tem bolnikom predpišemo zdravilo za lajšanje slabosti in bruhanja. Pri starejših bolnikih se pojavita zmedenost in neorientiranost. V nekaj dneh pa se razvije toleranca. Zagotovo se bo tudi pojavilo zaprtje. Preprečevati ga moramo z nefarmakološkimi ukrepi in če ti ne zadoščajo z rednim jemanjem odvajal. Bolniki, ki imajo grozečo zaporo črevesja, opioidov ne smejo prejemati, razen če zdravnik in bolnik presodita, da bo korist zdravil večja od škode. Neželene učinke obvladujemo s simptomatskim zdravljenjem, zmanjšanjem odmerka opioida pri bolnikih z obvladano bolečino, rotiranjem opioida ali rotiranjem poti vnosa.

 

  • Vrste tumorjev in razlike med njimi?

Pravilno zdravljenje raka je odvisno od natančne opredelitve vsakega tumorja. Tri ključna vprašanja so: kje tumor raste, kako hitro raste in kako velik je že? Prvo od treh vprašanj je odločilno, ker se vrste raka, ki se razvijejo v različnih tkivih, nagibajo k različnemu vedenju. Na splošno so tri vrste malignih tumorjev, ki se razvijajo v treh vrstah tkiv:

KARCINOMI se razvijejo v tkivih, ki pokrivajo površino ali obdajajo notranje organe in prehode(epitelij, povrhnjica). Večina vrst epitelnega raka se razvije v enem od organov, ki kaj izločajo.

SARKOMI so tumorji mehkih tkiv ali kosti. Razvijejo se v opornih ali vezivnih tkivih – mišicah, kosteh, živcih, kitah ali krvnih žilah.

LIMFOMI IN LEVKEMIJE ti tumorji se razvijejo v bezgavkah ali nastanejo iz krvotvornih celic v kostnem mozgu. Limfomi so tumorji, ki se razvijejo v bezgavkah, majhnih, okroglih ali fižolastih tvorbah, ki jih najdemo po vsem telesu. Ti tumorji so skoraj vedno maligni. Specifična vrsta v tej skupini se imenuje Hodgkinova bolezen, vseh preostalih pa se je prijelo ime Nehodgkinovi limfomi. Levkemije so vrste raka belih krvničk.

[wp_ad_camp_1]

  • Kakšno je adikvantno zdravljenje?

S tem zdravljenjem na primer zdravimo bolečino oziroma jo zmanjšujemo. Uporabljamo razne relaksacijske vaje, električno stimulacijo, masaže in vibracije ter vse kar bolniku prija. Takšno zdravljenje se uvede kadar zdravila ne pomagajo bolniku pri zmanjševanju bolečine.

 

  • Kaj je adjuvantno zdravljenje?

Rečemo tudi dopolnilno zdravljenje. Ta termin se uporablja pri zdravljenju s citostatiki ali hormoni. Po lokalnem zdravljenju bolnik nadaljuje s kemoterapijo ali hormonsko terapijo, čeprav s preiskavami nismo mogli dokazati oddaljenih metastaz, predvidevamo pa, da bi selahko pojavila skrita diseminacija (metastatična razširjenost). Če je adjuvantno zdravljenje uspešno, se to pokaže v opazno povečanem pet- in desetletnem preživetju ali podaljšanem času do ponovitve bolezni. Ima pa tudi neugodne učinke: ni zanesljivih dokazov o uspešnosti, pojavi se lahko sterilnost pri mladih bolnikih in bolnicah, obolevnost in smrtnost zaradi neposrednih učinkov.

 

 

 

  • Vloga raziskovalne MS pri kliničnih raziskavah v onkologiji?

Vloga MS pri kliničnih raziskavah raka se je začela razvijati v poznih 60. letih 20.stoletja. prve so asistirale zdravnikom pri aplikaciji KT in zbiranju potrebnih podatkov za dokazovanje učinkovitosti KT. Danes raziskovalna MS v sodelovanju z glavnim raziskovalcem koordinira klinično raziskavo in je soodgovorna za zdravljenje, saj je aktivno vključena v načrtovanje, izvajanje in nadzor zdravljenja pacientov, ki sodelujejo pri le-tej. Njena naloga je tudi zagotavljanje kakovostnega izvajanja klinične raziskave in komunikacija znotraj multidisciplinarnega tima. Poglavitne vloge raziskovalne MS so: vloga »data manager-ja«; vloga koordinatorja; administrativna vloga; izobraževalna vloga; svetovalna vloga; vloga ocenjevalca toksičnosti zdravil; vloga izvajalca ZN; vloga bolnikovega zagovornika.

 

  • Definicija mukozitisa.

Nekateri citostatiki pogosteje kot drugi povzročijo okvare sluznic tako v ustih, predelu požiralnika, želodca kot črevesja. Torej mukozitis pomeni okvara vseh sluznic prebavnega trakta.

 

  • Možnosti lajšanja premenopavzalnih težav pri bolnicah na hormonskem zdravljenju.

Vrsta hormonskega zdravljenja je odvisna predvsem od hormonskega stanja ženske, ali ima redne menstruacije ali je v meni. Možnosti hormonskega zdravljenja predmenopavzalnih žensk so odstranitev jajčnikov ali antiestrogen tamoksifen ali kombinacija obeh.

Agonist LHRH – goserelin v dopolnilnem zdravljenju hormonsko odvisnega raka dojk pri predmenopavzalih bolnicah pogosto uporabljamo v kombinaciji s tamoksifenom. Neželeni učinki so posledica znižanja ravni spolnih hormonov in so simptomi prezgodnje menopavze: vročinski oblivi, potenje, amenoreja, neredko tudi krči v nogah, nespečnost, čustvena labilnost, suha vaginalna sluznica in s tem povečane težave pri spolnih odnosih, težave s koncentracijo in spominom, kar močno vpliva na kakovost življenja teh bolnic. Pri kombiniranem hormonskem zdravljenju je tveganje za osteoporozo večje, zato priporočamo letno merjenje kostne gostote in preventivne ukrepe – tel.aktivnost in zadostno uživanje kalcija. Žal ustreznih zdravil za preprečevanje in zdravljenje večine učinkov zgodnje menopavze ni, je pa pomembno, da se z vsako bolnico pogovorimo, saj z nekaterimi simptomatskimi zdravili težave omilimo, suho vaginalno sluznico npr. z lubrikanti ali predhodno uporabo vaginalnih krem z dodatkom estrogena.

 

  • Kaj je citostatsko zdravljenje?

Citostatsko zdravljenje pomeni zdravljenje s citostatiki (KT). Ti delujejo tako, da zaustavijo rast celic oziroma, zastrupljajo. Celice sestavljajo naše organe in imajo svoj življenjski cikel: delijo se, rastejo, opravljajo svojo funkcijo in odmirajo.hitrost njihove delitve je odvisna od tega, kateri organ sestavljajo. Rak nastane iz ene same celice. Le te se delijo hitreje, ne opravljajo normalno svoje funkcije in ne odmirajo v skladu z delitvijo kot normalne celice. Princip delovanja citostatikov temelji ravno na razliki med hitrostjo delitve in rasti tumorja in zdravega tkiva. Zato sitostatiki delujejo na vse celice v telesu. Torej uničujejo tudi zdrave celice. Danes uporabljamo 30 do 40 različnih vrst citostatikov.

 

  • Nefarmakološko zdravljenje stomatitisa.

Okvara ustne sluznice se pojavi nekaj dni po zdravljenju s citostatiki. Sprva se kaže z rdečino ustne sluznice, pozneje pa se največkrat razvijejo razjede, ki se lahko okužijo z bakterijami in glivami. Če se stomatitis pojavi med hudo nevtropenijo, je ta lahko izvor sistemske okužbe, ki bolnika življenjsko ogroža. Bolnika že pred zdravljenjem s citostatiki opozorimo na pomembne ukrepe za preprečevanje stomatitisa (popravilo zobovja, skrbna nega z mehko zobno ščetko, izpiranje ust z žajbljem ali blagim antiseptikom. Med stomatitisom priporočamo hrano, ki dodatno ne poškoduje ustne sluznice. Bolniki s hudim stomatitisom ne morejo normalno uživati hrane in tekočine. Ogroža jih dehidracija, zato jih zdravimo v bolnišnici. Stomatitis lahko spremlja vnetje sluznice požiralnika (ezofagitis), vnetje želodčne sluznice (gastritis) in črevesne sluznice, ki se kaže z drisko.

 

  • Na kakšen način je možno zmanjšati nastanek alopecije in v katerih primerih se to odsvetuje?

Izguba las ali alopecija je najpogostejši neželeni učinek, ki nastane zaradi delovanja zdravil za zdravljenje raka na hitro deleče se celice lasnega folikla. Čustveno zelo prizadene bolnice kot tudi bolnike. Ker citostatiki delujejo na hitro rastoče celice, kot je lasni folikel, povzroči izgubo las najpogosteje kemoterapija. Ti citostatiki so npr.antaciklini, taksani, ciklofosfamid, topotekan. Ne poznamo zdravil, ki bi preprečila izpadanje las. Ohlajanje lasišča (ledena kapa) skrči žile v lasišču, zaradi česar se zmanjša dotok citostatika v lasne folikle in s tem zmanjša možnost izpadanja las. Bolnikom z razširjenim rakom ne priporočamo ohlajanja lasišča, ker zmanjša dotok citostatika tudi v predele lasišča z morebitnimi zasevki rakastih celic. Zaradi bolnikovega boljšega počutja in odzivov okolice svetujemo nošenje lasulje, lasnega vložka ali različnih pokrival. Že pred začetkom zdravljenja boste dobili recept za lasuljo, ki je brezplačna(osnovni model).

Koristni napotki so še: lase si umivamo z blagim šamponom in češemo z mehko krtačo. Sušimo jih brez sušilca, omislimo si krajšo pričesko, ker bodo lasje videti gostejši, izpadanje bo manj opazno in znosnejše. Med zdravljenjem odsvetujemo barvanje, kodranje ali ravnanje las. Lasišče moramo negovati. Lasuljo si priskrbimo že pred izpadanjem las.

 

  • Od česa je odvisno, da dobijo raka?

 

  • Razložite T2N1M1 pri raku dojke?

T pomeni velikost tumorja, N stopnjo razišrjenosti v bezgavke, M pa prisotnost metastaz (zasevkov). Vsaki od teh črk dodamo številko, ki pomeni stopnjo velikosti in razširitve. Pri T2N1M1 bi lahko predtavljalo, da je tumor premera 2 cm, ki smo ga odstranili iz dojke, ob delni prizadetosti pazdušnih bezgavk, z dokazom metastaz.

 

 

  • Kaj je predoperativno/pooperativno zdravljenje?

Namen preoperativnega obsevanja je:

  1. odstraniti subklinična žarišča zunaj meja kirurškega posega,
  2. zmanjšati število tumorskih implantantov z znižanjem števila vitalnih malignih celic v operativnem področju,
  3. zmanjšati incidenco oddaljenih metastaz z nižanjem vitalnosti malignih celic v operativnem področju,
  4. pri nekaterih »mejno« operabilnih tumorjih z zmanjšanjem tumorja doseči možnost kirurškega posega

Namen pooperativnega obsevanja:

  1. zdravljenje znanega tumorja, ki ga ni bilo mogoče odstraniti v celoti,
  2. zmanjšati število ponovitev tumorja v operativnem področju z uničenjem zaostalih žarišč.

 

  • Namen rehabilitacije bolnika z rakom.

Namen rehabilitacije je doseganje čim kvalitetnejšega življenja posameznika, čim večjo stopnjo samostojnosti pri gibanju in opravljanju vsakodnevnih aktivnosti ter ponovna vključitev v družbo.

  • Kje vse se obravnava bolnika z rakom in kakšen pristop bi bil za to potreben?

 

  • Kaj nam povedo podatki o incidenci in umrljivosti bolnika z rakom?

Podatke o incidenci in umrljivosti bolnika z rakom

 

  • Najpogostejši dejavniki za nastanek raka?

Dejavniki za nastanek raka so kajenje, rentgenski žarki (levkemija), nekateri hormoni in zdravila, čezmerno izpostavljanje sončnim žarkom, industrijski agenski ali strupene snovi v okolju (azbest, proizvodi premogovnega katrana, benzen, kadmij, uran, nikelj), pretiravanja v prehrani, debelost, spolno vedenje med drugim starost, pri akteri ženska prvič spolno občuje in prvič zanosi. Pospeševalci so tudi alkohol in stres, biološki dejavniki( virus hepatitisa B-jetrni rak)

 

  • Farmakološko in nefarmakološko zdravljenje.

Farmakološko zdravljenje je zdravljenje z zdravili in vsemi posegi. Nefarmakološko pa so razne masaže, relaksacijske tehnike in ostali načini, ki ugodno vplivajo na bolnikovo počutje.

  • Kje se vse bolniki zdravijo v Slo.

 

  • Katera področja onkološke ZN so bile največkrat raziskane?

 

 

  • Biološko genetsko testiranje (rak dojk, rak črevesja)

Testiranje izvaja multidisciplinarni tim. Prvi stik pacienta z Ambulanto za onkološko genetsko svetovanje je največkrat po telefonu. MS mu v prvem pogovoru na kratko razloži potek genetskega svetovanja ter mu pošlje vprašalnik za zbiranje družinskih podatkov, sledi nadaljna obravnava pacienta/družine. Na obisk pacienta se pripravijo po naslednjem zaporedju: iz poslanih podatkov narišemo rodovnik, ocenimo ali obstajajo indikacije za genetsko svetovanje: rak dojk pred 40.letom starosti, obojestranski rak dojk, rak dojk in jajčnikov, moški z rakom dojke, pozitivna družinska anamneza. Pripravimo oceno tveganja za nastanek bolezni in oceno verjetnosti mutacije v družini. Ko so vsi družinski podatki zbrani in analizirani, obravnavamo družino znotraj multidisciplinarnega tima na rednih mesečnih sestankih. Glede na te podatke se tim odloči ali je smiselno pacienta povabiti v ambulanto, ali je smiselno opraviti genetsko testiranje ter katere preventivne ukrepe bi pacientu priporočili glede na ocenjeno tveganje za nastanek bolezni in verjetnost mutacije.

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja