Uhajanje seča oz. urinska inkontinenca je nesposobnost kontrole mokrenja, pri čemer voda nekontrolirano uhaja po kapljicah ali v celoti, tudi ko jo poskusimo zadržati. To predstavlja veliko ženskam, pa tudi moškim- velik socialni pa tudi higienski problem.
V glavnem zajema starejše prebivalstvo. Pri prebivalcih starih 64 let jo odkrijemo pri 1,5% do 5% moških in pri 10% do 30% žensk. Pri starejših od 64 let jo ima kar 70% žensk ! (Klemenc, 1995)
Razdelitev inkontinence je več. V grobem lahko ločimo:
ekstrauretralno (fistule, kongenitalne anomalije sečil): lahko bi rekli, da je to uhajanje seča mimo sečnice,
uretralno (stresna, urgentna, overflow, refleksna,itn.). To je uhajanje seča skozi sečno cev.
Najpogostejša je stresna inkontinenca. Ta je posledica oslabelosti mišic medeničnega dna z nezmožnostjo notranje mišice zapiralke, da ostane stisnjena, ko se poveča pritisk v trebuhu (kašljanje, kihanje, smeh, hoja po stopnicah, dvigovanje težkih predmetov). Običajno uide manjša količina urina. Druga oblika je urgentna inkontinenca, do katere pride zaradi preuranjenega stiskanja mišice mehurja ob že ne dovolj napolnjenem mehurju. Tako stiskanje mehurja lahko nastane spontano ali pa ga sproži povečan pritisk v trebuhu, kot pri stresni inkontinenci. Tretja oblika je owerflow ikontinenca, ki nastane zaradi zapore odtoka seča pred mehurjem ali splošne oslabelosti mišice mehurja.
Inkontinenca blata je stanje, ko ne moremo zadržati vetrov ali blata. Da lahko zadržimo blato, morata biti izpolnjena dva pogoja: dobro delovanje analnih mišic ter oblikovano blato, saj tudi zdrave mišice ne morejo zadržati tekočega blata, kadar nas prehitro požene. Teža motenj je različna – od občasnega nekontroliranega uhajanja vetrov in blata, pa vse do najtežje stopnje, ko blata sploh ni več mogoče zadrževati. Najpogostejša oblika analne inkontinence je t.i. idiopatska, katere vzrok je običajno porod in kronično zaprtje. Periferni živci so se ob porodu poškodovali zaradi raztegovanja. Kadar pa bolnika pesti kronično zaprtje, se poškodujejo zaradi praznenja na silo. Včasih je bil pogost vzrok težav raztrganje presredka pri porodu, danes pa običajno rano ob pretrganju zašijejo in ženske nimajo težav. Nevarnost predstavljajo le težje infekcije, ki ovirajo pravilno celjenje rane. Takrat se lahko pojavi težava z zadrževanjem blata. Ta poškodba pa že spada k t.i. anatomskim poškodbam predela zadnjika. Te se lahko pokažejo ob operacijah hemoroidov ali fistul. Težave z zadrževanjem blata in plinov so lahko začasne, predvsem pri starejših. (Božiček, 1994)
Inkontinenca je težka psihična, telesna in ekonomska obremenitev za človeka in njegovo okolico, predvsem družino.
Inkontinenca ni bolezen, niti ni neogibna posledica staranja. Je simptom, ki je rezultat številnih motenj. (Klemenc, 1995)
Reševanje problema s področja ZN
Zdrava, uravnotežena prehrana je pomembna tako za redno odvajanje blata kot tudi seča.
– Pri slabo pokretnih poskrbimo, da bo bolnik stranišče kar najhitreje dosegel in da bo imel primerna oblačila.
– Če ljudje s popolnoma zdravim urinskim traktom jemljejo pomirjevala, uspavala ah diuretika, moramo
računati na možnost pojava občasne inkontinence, na kar opozorimo tudi bolnika in/ali svojce.
– Osnovno pravilo pri uriniranju je praznjenje mehurja v približno enakih časovnih presledkih (odvisno
od količine popite tekočine), kar velja prek dneva, prek noči pa naj bi bili sposobni urin zadržati.
Zadrževanje uriniranja pri polnem mehurju ni priporočljivo.
– Ena najbolj uspešnih vaj za preprečevanje inkontinence je občutek, da se ob uriniranju dobro izprazni sečni mehur. Ženska naj bi med uriniranjem udobno sedela na straniščni školjki z obema nogama na tleh. Ko tok urina preneha, naj se nagne še malo naprej, kar bo pomagalo popolnoma izprazniti mehur.
– Nedvomno lahko preventivno največ storimo z vajami za krepitev medeničnega dna (vaje po Keglu). To velja predvsem za stresno inkontinenco. Keglove vaje so tudi del zdravljenja inkontinence.
Z njimi bi morali seznaniti že mlada dekleta, prav tako bi morale biti del rednega programa za ženske pred in po vsakem porodu.
– Urin, ki ga izločamo, naj bi bil bledo svetlo-rumene barve in bister. Če postane temen in ima močan vonj, pomeni, da je verjetno preveč koncentriran, morda je navzoča tudi okužba sečil.
Higiensko – dietetski režim
Ob prvem srečanju z inkontinentnim bolnikom skušajmo storiti nekaj, kar mu bo olajšalo njegovo, včasih že prav nevzdržno stanje in počutje. Svetujemo mu redno vzdrževanje osebne higiene, saj s tem ne odstranimo le neprijetnega vonja, temveč preprečujemo tudi vnetja kože in nastanek preležanin. Obvezna je vsakodnevna prha, vsaj jutranje in večerno umivanje genitalij, prav tako – če je možno – po vsaki defekaciji, s toplo vodo in blagim milom. Anogenitalni predel moramo po namiljenju dobro sprati in osušiti. Pri ogroženih bolnikih je priporočljiva uporaba zaščitne kreme.
Svetujemo pitje zadostnih količin tekočine, čeprav je znano, da ti bolniki želijo omejiti izločanje urina s čim manjšim uživanjem tekočine. Posledica takega režima je gost, koncentriran urin, ki močno zaudarja.
Škodljivo je pomanjkanje tekočine za celotni organizem (dehidracija, vnetja sečil, tvorba ledvičnih kamnov). Bolnik naj pitje tekočine nekoliko omeji proti večeru, da ponoči ne bo treba prekinjati spanja zaradi menjave predlog. Bolnika in svojce poučimo, da je treba mokro perilo, posteljnino in oblačila redno menjavati, ker že majhna količina posušenega urina povzroča neprijeten vonj. Torej ne pride v poštev sušenje, ampak pranje perila.
Posebno poglavje predstavlja inkontinenca blata, kjer je razumljivo postopek vzdrževanja higiene še zahtevnejši kot pri urinski inkontinenci. Bolnika je treba po odvajanju blata takoj urediti, se pravi umiti s toplo vodo, blagim milom, sprati, dobro osušiti, po potrebi namazati z zaščitno kremo. Cilj zdravljenja inkontinence mora biti zagotovitev kontinence. To je včasih dolgotrajen proces, ves ta čas pa bo naš bolnik moker. Ko smo ga poučili o
osnovni higieni in poskrbeli, da bo poiskal zdravniško pomoč, moramo razmisliti o ustreznih pripomočkih za vzdrževanje osebne higiene:
Pripomočke za vzdrževanje bolnikove osebne higiene izbiramo individualno in z njegovim sodelovanjem. V grobem ločimo pripomočke za ženske in za moške.
Kaj izbrati za inkontinentnega moškega, je stvar dobre presoje, strokovne usposobljenosti, ponudbe na tržišču in sodelovanja bolnika. Najpreprosteje je stalno mokremu, nepokretnemu bolniku vstaviti stalni urinski kateter, pa imamo suho posteljo, čistega bolnika in še evidenco izločene tekočine. Vendar je stalni kateter vse prej kot primeren pripomoček in moramo pred vstavitvijo resno razmisliti o drugih možnostih. ( nefrostoma,intermitentna čista samokateterizacija, urinske stome …) (Božiček, 1994)
Kritično mnenje
Študentje smo nekajkrat že slišali kaj podobnega kot je »ne menjajte plenice, ni še dovolj polna« in podobno. Ne glede na kraj negovanja bolnika (dom, dom starostnikov, bolnišnica) moramo mokre predloge pogosto menjavati!
[wp_ad_camp_1]
Mnogokrat moramo zamenjati tudi spodnje perilo in celo zgornja oblačila. Vzdrževanje vsega naštetega povečuje izdatke in jemlje čas, vendar je to nujno potrebno, če ne zaradi drugih dejavnikov- že zaradi boljšega počutja bolnika.
Prav tako ljudje z inkontinenco želijo omejiti popito količino, da tako omejijo tudi izločanje urina. Posledica takega režima je gost, koncentriran urin, ki močno zaudarja, zato moramo poskrbeti, da pacient (če nima omejitev zaradi druge zdravstvene težave) zadostno skrbi za hidracijo in mu tudi razložimo koristen pomen le te.
Prav tako so velikokrat prezrte stiske starejšega človeka, ki se nikoli v življenju ni slačil pred drugimi ljudmi, sedaj pa je prisiljen svojo goloto razkazovati pred komerkoli, ki mu je pripravljen nuditi pomoč. Skušajmo upoštevati pravico bolnika do zasebnosti, pa naj bo to doma ali v javni zdravstveni ustanovi.
Inkontinentnega bolnika je treba obravnavati celostno, predvsem pa individualno.
Literatura:
– Klemenc D. Urinska inkontinenca. Obzornik zdr. nege, 1995; 29: 27 – 45.
– Božiček V. Vloga medicinske sestre pri obravnavi inkontinentnega bolnika. Obzornik zdr. nege, 1994; 28: 153-5.
Dostopno na: http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_clanek.aspx?ID=c6d477f0-2652-468a-b470-8855b31c65a9