Subjektivno izražanje kakovosti!

Koncept kakovosti vedno izražamo subjektivno.
Sprejeti moramo dejstvo, da je nekdo s posameznim izdelkom ali opravljeno storitvijo zelo zadovoljen, medtem ko je istočasno nekdo drug zelo nezadovoljen.
Sodba o kakovosti je odvisna od posameznikove osveščenosti, izkušenj, pričakovanj in prepoznanih pravil kakovosti. Vendar pa takšna pavšalna subjektivna ocena ni dovolj.
Če medicinske sestre hočejo svoje delo opravljati res profesionalno, si morajo takšno vprašanje postavljati vedno znova v prizadevanju, da bi kakovost svojega dela nenehno izboljševale in tako prispevale po najboljših močeh k ohranjanju in izboljševanju zdravja bolnikov/varovancev.

Zakonitosti, ki veljajo med zagotavljanjem kakovosti storitev, ki izhajajo iz storitvenih dejavnosti (kamor sodi tudi zdravstvo), v primerjavi s kakovostjo izdelkov materialne proizvodnje.

Kakovost izdelka ali storitve lahko opredelimo kot relativno popolnost.

Lahko vidimo, da tisti, ki nudi izdelek ali storitev, nima končne besede o kakovosti, temveč je kupec oziroma uporabnik izdelka ali storitve končni razsodnik o kakovosti izdelka ali storitve.

storitvena dejavnost ne izdeluje predmetnih izdelkov,
storitev ni mogoče delati na zalogo,
uporabnik storitve je običajno prisoten v procesu izvrševanja storitve, kar pomeni s stališča kakovosti dodaten vidik,
pri izvajanju storitev je običajno pomembnejša pravočasnost, hitrost in pravilen potek procesa,
želje naročnika in njegova merila kakovosti je težje doseči kot v materialni proizvodnji. Merila uporabnika brez kakovosti opravljenih storitev so odraz osebnih kriterijev posameznika.

Overtveitove sestavine kakovostne zdravstvene oskrbe!

Ovretveit je razvil definicijo kakovosti, ki pravi: »Kakovost zdravstvene dejavnosti je popolno zadovoljevanje potreb tistih, ki zdravstvene storitve najbolj potrebujejo, pri najnižjih stroških za organizacijo, znotraj danih meja in smernic višjih oblastnih organov in plačnikov«. Navaja sestavine kakovostne zdravstvene oskrbe:

visoka stopnja strokovnosti,
učinkovita izraba virov (človeških, finančnih, materialnih),
čim-manjše tveganje za bolnika,
zadovoljstvo bolnika,
(pozitiven) vpliv na njegovo zdravje.

Tri dimenzije kakovosti ZN!

Kakovost zdravstvene nege lahko gledamo v treh dimenzijah:

kakovost metodologije in tehnologije dela, ki jo označujejo: učinkovitost, strokovnost, spretnost, varnost, skrbnost, primernost;
kakovost zaposlenih – medsebojni odnosi: strokovnost, ki se kaže v sposobnostih zaposlenih spoštovati osebnost pacienta, zaupanju, posredovanju ustreznih informacij, pacientovi avtonomiji, enakopravnosti;
kakovost organiziranja, ki jo označujejo: varnost, udobnost, neprekinjenost, učinkovitost, opremljenost.

Kakovost v zdravstveni negi upošteva tri temeljne dimenzije: stroko, management in uporabnike zdravstvenih storitev, ki naj bodo v medsebojni soodvisnosti, pri tem pa izpostavlja zadovoljstvo pacientov kot bistveni kazalec kakovosti.

Razložite izraz »zagotavljanje kakovosti«!

Zagotavljanje kakovosti je proces, ki zajema sistematično opisovanje, merjenje, vrednotenje, in ko je potrebno, tudi izvajanje ukrepov za izboljševanje kakovosti. Pomeni sistematično in načrtovano izvajanje ukrepov, s katerimi bomo dosegli predpisane zahteve kakovosti.

Razlikovati moramo med tremi pojmi:

ocenjevanje kakovosti (quality assesment)
zagotavljanje kakovosti (quality assurance)
izboljševanje kakovosti (quality improvement).

Zagotavljanje kakovosti ni enkratno, dokončno dejanje, temveč stalen proces, ki zahteva stalno izboljševanje lastnosti izdelkov ali storitev.

Kaj pomeni »ocenjevanje kakovosti«?

Ocenjevanje kakovosti je postopek, pri katerem z uporabo primernih metod in izbranih kriterijev primerjamo med seboj opravljeno in dogovorjeno zdravstveno oskrbo. V zdravstveni negi pomeni to primerjavo med izvedeno zdravstveno nego in izbranimi, postavljenimi kriteriji in standardi. Šele ko ocenimo kakovost, lahko oblikujemo sistem zagotavljanja kakovosti, ki pripomore k izboljševanju in doseganju želenih ciljev.

Kaj pomeni »izboljševanje kakovosti«?

Izboljševanje kakovosti je proces, ki sledi fazi ocenjevanja in zagotavljanja kakovosti ter odpravlja ugotovljene ovire oz. težave in dviguje kakovost na višjo raven.

Izboljševanje kakovosti je dinamičen proces z naslednjimi načeli:

odkrivanje in uporaba najboljših izidov za doseganje odličnosti,
eksplicitna opredelitev ciljev kakovosti,
nadzor znotraj stroke,
naklonjeno vodstvo,
vključevanje pacientov.

Vsaka organizacija, ki sprejme odgovornost za spremljanje in pospeševanje kakovosti svojega dela, se odloči za program zagotavljanja kakovosti. Pri tem je treba opraviti radikalno spremembo od ugotavljanja (ocenjevanja) kakovosti k zagotavljanju kakovosti.

Kateri so cilji zagotavljanja kakovosti?

Ko se odločamo za program zagotavljanja kakovosti, si prizadevamo, za čim višjo učinkovitost in čim boljše rezultate ob racionalni uporabi razpoložljivih virov. Pri tem želimo doseči sledeče cilje:

izboljšanje ali vzdrževanje zdravstvenega stanja pacienta;
izboljšanje ali vzdrževanje njegovih funkcionalnih sposobnosti,
psihofizično ugodje pacienta – dobro počutje;
zadovoljstvo pacienta po opravljeni zdravstveni negi in njegova varnost.

Človeka – pacienta gledamo celovito, zato nas ti cilji spremljajo pri vseh naših aktivnostih, ki jih opravljamo v dobro naših uporabnikov. Med aktivnosti medicinske sestre lahko štejemo tudi postavljanje standardov in kriterijev kakovosti zdravstvene nege.

S katerimi metodami zagotavljamo kakovost-opis?

Za zagotavljanje kakovosti v zdravstveni negi lahko uporabljamo zunanje in notranje metode.
Bistvena razlika v tem, da je pri zunanjem zagotavljanju kakovosti ta zagotovljena od zunaj (zunanji strokovnjaki, institucije). Zagotavljanje kakovosti znotraj zdravstvenih ustanov pa je naloga izvajalcev zdravstvene nege, ki jo samostojno načrtujejo in izvajajo ter so zanjo tudi sami odgovorni. Interno zagotavljanje kakovosti zdravstvene nege lahko izvedemo bodisi centralno ali decentralizirano.

Značilnosti centralnega zagotavljanja kakovosti!

Značilnosti centralnega zagotavljanja kakovosti so:

natančna analiza celotne aktivnosti zdravstvene nege;
uporaba instrumenta, ki je znanstveno utemeljen in uporaben za zdravstveno nego;
zagotavljanje kakovosti izpelje skupina za to usposobljenih strokovnjakov;
negovalni timi, ki izvajajo zdravstveno nego, v to nimajo vpogleda.

Značilnosti decentraliziranega zagotavljanja kakovosti!

Značilnosti decentraliziranega zagotavljanja kakovosti so:

opazovanje izvajanja zdravstvene nege;
instrument opazovanja ni trdno določen, izbran je glede na to, katero intervencijo zdravstvene nege opazujejo;
izvajajo jo na ravni bolniške enote – oddelka;
izvajajo jo člani negovalnih timov, ki v enoti delujejo;
člani negovalnega tima imajo neposreden vpogled v zagotavljanje kakovosti zdravstvene nege.

Kateri model zagotavljanja kakovosti smo spoznali? Kdaj je bil predstavljen?

Po Ishikawi 1987 je program za zagotavljanje kakovosti sosledje faz:

načrtovanje (cilji in metode za doseganje ciljev)
izvajanje (izobraževanje, izboljševanje)
preverjanje (ugotavljanje napak in njihovih vzrokov)
ukrepanje in odpravljanje napak.

Zagotavljanje kakovosti po Normi Lang-predstavite ga!

Zagotavljanje kakovosti zdravstvene nege po modelu Norme Lang:

V literaturi lahko zasledimo množico modelov za evalvacijo kakovosti zdravstvene nege. Večina modelov uporablja za osnovo model Norme Lang iz leta 1976, ki ima 7 stopenj. V svetu so nastale mnoge modifikacije modelov, npr. model ameriškega združenja medicinskih sester, ki ima osem stopenj ali avstralskega kraljevega združenja medicinskih sester z 11 stopnjami.

Model Norme Lang ima 7 stopenj, ki potekajo skozi tri faze:

V prvi fazi – opisovanje identificiramo vrednote in stališča, ki nas vodijo v zdravstveni negi. Nato se odločamo o kriterijih odlične zdravstvene nege v standardih strukture, procesa in izida.

V drugi fazi – merjenje se odločimo za metodologijo, ki jo uporabimo, da ugotovimo, kakšna je naša praksa v primerjavi s standardi in kriteriji odlične (zelo dobre) zdravstvene nege, ki smo jo postavili interno ali pa so bili postavljeni eksterno. Dobljene rezultate analiziramo in se odločimo, če in zakaj potrebujemo spremembe. Avtorica modela priporoča pri analizi vključevanje tako imenovanih dejavnikov SWOT (Strenghts, Weaknesses, Opportunities, Threats – moči, slabosti, priložnosti, grožnje oz. nevarnosti – pasti).

V tretji fazi – spreminjanje (Action) se odločimo za spremembe in poti, po katerih bodo v našem okolju tekle spremembe, in končno uvedemo spremembe v naše tekoče delo.

Krog nato teče dalje preko vseh faz, kajti zagotavljanje kakovosti je neprekinjen proces.

Kaj so standardi-definicija?

Standardi so pomembni elementi zagotavljanja kakovosti in hkrati elementi sodobne zdravstvene nege.

Po Donabedianu so standardi: strokovno oblikovane specifične kvantitativne zahteve, ki definirajo nekaj »dobrega«.

Glede standardov zdravstvene nege se pogosto uporablja definicija Elizabeth Mason (1984), ki pravi, da je: negovalni standard veljavna definicija kakovosti zdravstvene nege, ki vključuje kriterije, s katerimi lahko vrednotimo učinkovitost.

Kakovost zagotavljajo le tisti standardi, ki so veljavni. Standard ni veljaven, če ne vsebuje kriterijev za vrednotenje zdravstvene nege.
Standardi so sprejete in veljavne norme, ki opredeljujejo aktivnosti zdravstvene nege in stopnjo kakovosti zdravstvene nege.
So sredstvo oziroma orodje za merjenje kakovosti.
Standardi morajo biti dinamični, da jih je možno prilagajati in spreminjati.
Odražati morajo vidike zdravstvene nege, najnovejše ugotovitve raziskovalnega dela podprte s praktičnimi izkušnjami, strokovno usposobljenostjo in pristojnosti članov negovalnega tima.
Standardi opredeljujejo tudi pogoje za izvajanje zdravstvene nege in pričakovane rezultate.

Kaj so kriteriji-definicija?

Definicijo kriterija lahko povzamemo iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika, (1994):

kar služi kot osnova za vrednotenje, primerjanje ali presojanje – merilo.

Standardi vsebujejo kriterije, ki omogočajo, da jih lahko vrednotimo.
Kriteriji morajo biti merljivi, specifični, primerni, razumljivi, jasni in sodobni.
Kriteriji morajo biti merljivi, specifični, primerni, razumljivi, jasni in sodobni.
Kriteriji so merilo za vrednotenje, primerjanje in presojanje standardov, hkrati pa so tudi merilo za ocenjevanje uspešnosti, učinkovitosti in kakovosti zdravstvene nege.

Naštej vrste standardov po Donabedianu!

Donabedianu je razdelil standarde na:

standarde strukture,
standarde procesa,
standarde izida.

V standardu strukture so opisani viri za kakovostno izvajanje zdravstvene nege, obenem pa se v oblikovanem standardu odraža kakovost menedžmenta v zdravstveni negi. Kriterij standardov strukture opisujejo, kaj moramo zagotoviti, da dosežemo pričakovane rezultate.

V kriterijih standardov strukture opredelimo:

izvajalca zdravstvene nege. Pri tem upoštevamo izobrazbo, usposobljenost in strokovna znanja, pristojnosti in odgovornosti ter določimo število
strokovnjake drugih področij, kadar sodelujejo pri izvedbi
prostor
opremo in pripomočke
pomožne in podporne službe npr. centralna kuhinja, pralnica…
zahtevano znanje izvajalcev
literaturo, vire, kjer si izvajalci osvežijo ali poglobijo znanja
dokumentiranje: navedeno, kam dokumentiramo

Vsi ti kriteriji morajo biti zagotovljeni, da lahko B/V zagotovimo varno zdravstveno nego. V kriterij standardov strukture opišemo kdo, kje in s čim bo izvedel določeno aktivnost.

V standardu procesa definirajo kakovost izvajanja zdravstvene nege. Določimo KAJ bomo storili za dobro B/V, KDAJ, KAKO POGOSTO z namenom, da dosežemo največje učinke pri spremembi ali vzdrževanju bolnikovega zdravstvenega stanja, funkcionalnih sposobnosti in psihofizičnem ugodju. S kriteriji opišemo, katere akcije je potrebno izvesti, kako pogosto in kdaj. Kadar je akcija vezana na komunikacijo, opišemo vsebino – kaj povemo, kaj učimo, da rezultat dosežemo, ter opišemo oblike in metode dela.

Standard izida opredelijo pričakovane rezultate ali izide. V kriterijih standardov izida zapišemo, kakšen izid pričakujemo in kdaj ter kako ga prepoznamo. S standardom izida merimo zadovoljstvo bolnika, pričakovano spremembo v bolnikovem zdravstvenem stanju in znanju bolnika (vedenje o bolezni, zdravstvenem stanju, življenjskem slogu…). Standardi izida usmerjajo medicinsko sestro oziroma ji določajo, kaj mora pri bolniku ugotavljati. Po kriterijih standarda izida ocenjujemo stopnjo kakovosti zdravstvene nege.

Naštej vrste standardov po Masonovi!

Elizabeth Mason je razdelila standarde na:

standarde strukture,
standarde procesa
standarde izida
standarde vsebine.

V kriterijih standardov strukture opredelimo:

izvajalca zdravstvene nege. Pri tem upoštevamo izobrazbo, usposobljenost in strokovna znanja, pristojnosti in odgovornosti ter določimo število
strokovnjake drugih področij, kadar sodelujejo pri izvedbi
prostor
opremo in pripomočke
pomožne in podporne službe npr. centralna kuhinja, pralnica…
zahtevano znanje izvajalcev
literaturo, vire, kjer si izvajalci osvežijo ali poglobijo znanja
dokumentiranje: navedeno, kam dokumentiramo

Vsi ti kriteriji morajo biti zagotovljeni, da lahko B/V zagotovimo varno zdravstveno nego. V kriterij standardov strukture opišemo kdo, kje in s čim bo izvedel določeno aktivnost.

Razvijamo jih za:

učenje
terapevtsko komunikacijo
spoznavno komunikacijo
odločanje medicinskih sester
prenos informacij o bolniku

Napišemo KAJ povemo ali učimo.

Na katerih ravneh postavljamo standarde?

Standarde postavljamo na ravni:

stroke – to so generalni (splošni) standardi – pomembni za stroko zdravstvene nege v najširšem smislu;
delovnega področja (bolnišnica, dom starejših občanov, zdravstveni dom)
specialnosti – lokalna raven (klinika, bolniški oddelek, služba znotraj ZD).

Standardi ZN določajo prakso zdravstvene nege in predstavljajo vsebino odlične (zelo dobre) zdravstvene nege. Predstavljajo kakšni viri so potrebni (struktura), kaj naj bo storjeno (proces) in kakšne koristi ima pacient (izid) od dobre zdravstvene nege (3).

Kaj predstavljajo standardi?

Standardi so sredstva za zagotavljanje kakovosti zdravstvene nege. Klub izdelanim standardom, pa v vsakem primeru zdravstvena nega ni izvedena v najvišji stopnji kakovosti. Standardi ZN določajo prakso ZN in predstavljajo vsebino odlične (zelo dobre) ZN. Predstavljajo kakšni viri so potrebni (struktura), kaj naj bo storjeno (proces) in kakšne koristi ima B/V (izid) od dobre ZN (Sekavčnik). Poznamo tri-stopenjski sistem kakovosti zdravstvene nege:

stopnja – SPREJEMLJIVA ZDRAVSTVENA NEGA, ki ji odgovarjajo MINIMALNI standardi. Vsi bolniki so oskrbovani po rutinski shemi.
stopnja – PRIMERNO DOBRA – OPTIMALNI standardi. Zdravstvena nega je načrtovana, vendar bolnik ni direktno vključen v načrtovanje in vrednotenje.
stopnja – ODLIČNA – ZELO DOBRA ZDRAVSTVENA NEGA – MAKSIMALNI standardi. Zdravstvene nega je načrtovana in vrednotena skupaj z bolnikom in svojci. Bolnik je enakovreden partner v procesu negovanja.

Zdravstvena nega, ki je ne moremo razporediti v nobeno stopnjo, je nesprejemljiva – slaba zdravstvena nega – stopnja 0.

Namen standardiziranja v ZN?
- enotno poimenovanje stroke v zavodu in širšem družbenem okolju
- pomoč pri vrednotenju ZN
- enotna podlaga za učenje in praktično delo z dijaki in študenti
- so pripomoček pri načrtovanju, izvajanju, vrednotenju ZN in iskanju izboljšav
- so pomoč pri ugotavljanju kadrovskih potreb in delitvi dela, dvigajo zadovoljstvo pri delu
- omogočajo vpogled v proces, kakovost in rezultate ZN

Značilnosti standardov?

odražati morajo vidike sodobne ZN
najnovejše ugotovitve raziskovalnega dela, podprte s praktičnimi izkušnjami
strokovna usposobljenost in pristojnost članov negovalnega tima
obenem morajo odražati tudi specifičnost posameznega področja ZN
standardi opredeljujejo tudi pogoje za izvajanje ZN in pričakovane rezultate
standardi vsebujejo kriterije,ki omogočajo, da jih lahko vrednotimo
kriteriji morajo biti merljivi, specifični, primerni, razumljivi, jasni in sodobni.

Standardi strukture in njihovi kriteriji?

Standardi strukture se nanašajo na razmere, v katerih bi izvedena ZN. To se kaže v organiziranju, izobrazbeni in kvalifikacijski strukturi, pripomočkih in opremi. To so viri (input) za izvedbo dobre (odlične) ZN.

KDO bo naredil
KJE bo narejeno
S KAKŠNIM MATERIALOM, PRIPOMOČKI
KATERI ORGANIZACIJSKI MODEL JE NAJPOMEMBNEJŠI

Standardi procesa in njihovi kriteriji?

Standardi procesa definirajo kakovost izvajanja ZN. Določimo:

KAJ bomo storili za dobro B/V
KDAJ
KAKO POGOSTO z namenom, da dosežemo največje učinke pri:

spremembi ali vzdrževanju bolnikovega zdravstvenega stanja, funkcionalnih sposobnostih in psihofizičnem ugodju. V procesu vire izpustimo z namenom, da dosežemo čim boljše učinke – odlično ZN.

Katere vrste standardov vsebujejo standardi procesa?

Razvijamo jih za:

učenje
terapevtsko komunikacijo
spoznavno komunikacijo
odločanje medicinskih sester
prenos informacij o bolniku

Napišemo KAJ povemo ali učimo.

Zakaj razvijamo standarde vsebine?

Razvijamo jih za:

učenje
terapevtsko komunikacijo
spoznavno komunikacijo
odločanje medicinskih sester
prenos informacij o bolniku

Napišemo KAJ povemo ali učimo

Standardi izida in njihovi kriteriji?

V izidu vidimo dejanske dosežke (output).

KAKŠEN IZID pričakujemo kot dosežek opravljene ZN
KDAJ izid pričakujemo
KAKO ta izid poznamo

Predstavite tristopenjski sistem ZN!

Poznamo tri-stopenjski sistem kakovosti zdravstvene nege:

stopnja – SPREJEMLJIVA ZDRAVSTVENA NEGA, ki ji odgovarjajo MINIMALNI standardi. Vsi bolniki so oskrbovani po rutinski shemi.
stopnja – PRIMERNO DOBRA – OPTIMALNI standardi. Zdravstvena nega je načrtovana, vendar bolnik ni direktno vključen v načrtovanje in vrednotenje.
stopnja – ODLIČNA – ZELO DOBRA ZDRAVSTVENA NEGA – MAKSIMALNI standardi. Zdravstvene nega je načrtovana in vrednotena skupaj z bolnikom in svojci. Bolnik je enakovreden partner v procesu negovanja.

Zdravstvena nega, ki je ne moremo razporediti v nobeno stopnjo, je nesprejemljiva – slaba zdravstvena nega – stopnja 0. Naj je ne bi bilo.

Katere so značilnosti dobrih standardov?

Lastnosti,ki so značilne za dobre standarde prikazujemo s pomočjo kratice RUMBA, kar v angleškem jeziku pomeni:

R – relevant: primerni, realni, ustrezni glede na:

univerzalne standarde
enoto, ki jo standardiziramo
skupino bolnikov
kompetence in odgovornost MS

U – understandable: razumljivi za:

MS, ki ZN izvajajo in vrednotijo
študente in dijake

M – measurable: merljivi, kar dosežemo z oblikovanjem jasnih kriterijev v:

strukturi
procesu z orientacijo na MS
v rezultatu z orientacijo na bolnika

B – behavioral: objektivni:

zasnovani morajo biti na objektivnih in znanstvenih osnovah

A – attainable: dosegljivi, izvedljivi glede na:

skupino B/V, ki jim je standard namenjen
možnosti oddelka, klinike in stroke v državi sposobnosti izvajalcev in ocenjevalcev

Katera metoda oblikovanja standardov je značilna za Elizabeth Mason?

Vsak standard moramo strokovno utemeljiti, zato standardov ne moremo postavljati na podlagi lastne domneve. Da bomo zadostili znanstveni utemeljenosti, naj standarde ZN razvijajo medicinske sestre – specialistke, ki imajo bogato znanje in praktične izkušnje. V nekaterih primerih se posvetujejo z drugimi strokovnjaki in učitelji zdravstvene nege. Pri postavljanju standardov medicinskim sestram pomagajo učbeniki, strokovne razprave, navodila in tudi zakonski predpisi.

Ker morajo standardi slediti spoznanjem znanosti, jih vsako leto pregledamo in dopolnimo.

Masonova in Sekavčnikova, ki je pripravila prevod njenega dela iz leta 1984, predstavljata enostaven pripomoček za postavljanje standardov, kjer je prikazana pot (korak za korakom – step by step) za razvijanje standardov procesa, vsebine in izida.

S takšnim priročnikom lahko v vsakem zavodu razvijejo svoje standarde.

Faze v razvijanju standardov – koraki (po Masonovi)

Prepoznavanje negovalne intervencije ali enote ZN, ki jo izberemo za standardizacijo.

Postavljanje bistvenih ciljev ZN

usmerjeni na medicinsko sestro (MS) – kaj mora MS narediti, da bo dosegla pozitivni rezultat pri bolniku,
usmerjeni na bolnika – izrazimo stanje, ki ga želimo doseči pri bolniku, svojcih ali pomembnih drugih.

Pri tem ne pozabimo na cilje kakovosti:

kaj želimo doseči pri spreminjanju bolnikovega zdravstvenega stanja in njegovih funkcionalnih sposobnosti,
v njegovem počutju,
pri zadovoljstvu po opravljeni ZN.

Razvijanje standardov procesa oz. vsebine in izida.

Urejanje standardov v logično zaporedje (zaporedje izvajanja intervencije oz. enote ZN).

Ovrednotenje standardov (potrditev, validacija).

Zdravstveno varstvo in preventiva!

§ Primarno zdravstveno varstvo!

Je varstvo posameznika, družine in lokalne skupnosti na območju, kjer ljudje živijo, delajo in se šolajo, ter ga izvaja zdravstvo dejavnosti, ter vsi drugi družbeni dejavniki izven zdravstva na tem območju. Je temeljna zdravstvena oskrba, ki jo določa država. Primarno zdravstvo je osrednja funkcija in osrednji del zdravstvenega sistema države, najpomembnejša gonilna sila delovanja zdravstva, zunanja raven zdravstvenega sistema, ki se širi z obrobja proti notranjosti, ter integralni del družbenega in gospodarskega razvoja dežele.

§ Sekundarno zdravstveno varstvo!

Je specialistična ambulantna dejavnost, opredeljena kot nadaljevanje zdravstvene dejavnosti ter jo opravljajo bolnišnice, zdravilišča ter zasebni specialisti.

§ Tercialno zdravstveno varstvo!

Je visoko specializirana strokovna dejavnost zdravstvenega varstva v ozko specializiranih ustanovah z visoko specializiranimi strokovnjaki.. Obsega znanstvenoraziskovalno in vzgojno izobraževalno delo ter opravljanje najzahtevnejših zdravstvenih storitev, razvijanje novih metod dela, njihovo uvajanje in razširjanje v specialistični ambulantni in bolnišnični dejavnosti.

v Primarna preventiva!

Primarna preventiva je usmerjena k celotni populaciji. Obsega zdravstveno vzgojno dejavnost, ki je usmerjena k pospeševanju zdravja, ohranjanju zdravja, preprečevanju bolečin in stalnemu nadzoru nad zdravjem. V obdobju prepatogeneze (pred pojavom bolezni) dosegamo cilje preventive z ukrepi za pospeševanja zdravja, z borbo proti dejavnikom (agensi) okolja. Torej ukrepi za pospeševanja zdravja in preprečevanje bolezni Za uresničevanje teh ciljev izvajamo splošne in usmerjene ukrepe. Splošni dejavniki:kloriranje vode; usmerjeni dejavniki; so točno us,merjeni k dejavnikom tveganja

v Sekundarna preventiva!

Stremi za zgodnjim odkrivanjem bolezni s ciljem, da se po opravljenih škodljivostih in pravočasnim zdravljenjem, če je le mogoče bolezen povsem pozdravi. Usmerjena je k rizičnim skupinam dejavnikom tveganja za odkrivanje nekaterih bolezni. Na voljo so različne screening metode. Zgodnja diagnoza i pravočasno zdravljenje s ciljem:

da se prepreči širjenje in prenos bolezni na druge, če gre za nalezljivo bolezen
da se bolezenski proces zaustavi in s tem preprečijo komplikacije
da se skrajša in prepreči podaljšanje delovne nezmožnosti

v Tercialna preventiva!

Ima nalogo preprečevati poslabšanja bolezni in njeno povrnitev. Preprečuje tudi hude posledice, zato govorimo tudi o rehabilitaciji.

Kaj je telesna temperatura?

je eden od vitalnih znakov
je izmerjeno toplotno stanje, ki ga izražamo v stopinjah (pri nas v °C)
njena višina izraža razliko med produkcijo in izgubo toplote
normalna TT je pogoj za normalen celični metabolizem in delovanja organizma kot celote

Kaj je termoregulacija?

je mehanizem za uravnavanje TT – primer zelo učinkovite homeostaze
poznamo:
- fizikalna termoregulacija: zmanjšanje prevajanja toplote, izžarevanja, izhlapevanja,
- kemična termoregulacija: pospešen katabolizem.

Razloži pojem: Človek je homeotermno bitje!

vzdržuje stalno TT, tako da sam proizvaja in oddaja toploto
telo mora biti v toplotnem ravnovesju – produkcija in oddajanje toplote sta v ravnovesju

Kje se uravnava telesna temperatura (centralni regulacijski sistem)?

TT temperaturo uravnava centralni regulacijski sistem (t.i. termoregulacijski center), ki se nahaja v hipotalamusu (skupina nevronov)
deluje kot termostat – njegova nastavitvena vrednost je 37 °C
prejema informacije od
- centralnih termoreceptorjev – v njem samem (zaznavajo temperaturo krvi, ki ga obliva)
- perifernih termoreceptorjev – v koži in drugih organih
sprošča mehanizme za oddajanje oz. proizvajanje toplote – eferentno povezan s
- somatskim motoričnim sistemom
- simpatičnim (avtonomni) živčevjem
- endokrinim sistemom

Kako variira telesna temperatura?

TT variira glede na telesno notranjost (jedro) in površino (skorjo)
normalna TT je pribl. 37 °C (od 35,9 °C do 37,4 °C)
temperatura jedra je 36,8 ± 0,4 °C (temperatura notranjih organov in mišičja prekritega s plastjo maščevja in kože)
temperatura površine je za pribl. 0,5 °C nižja (proksimalni deli so toplejši, distalni hladnejši)
TT je v povezavi in odvisna od temperature okolja, fiziološki faktorji skrbijo, da je temperatura jedra konstantna
posamezni ljudje se med seboj razlikujemo, tako da normalna TT niha od 36 °C do 37,5 °C
obstajajo tudi dnevna nihanja TT – najnižja je med in 6. uro zjutraj (za pribl. 0,6 °C), najvišja pa med 16. in 19. uro popoldne (ta nihanja so zlasti izrazita pri dojenčkih)

Proizvodnja toplote

primarni vir toplote je metabolizem oz. presnova (na TT torej vplivata prehrana in prebava)
hrana je vir TT in jo dviguje (že samo hranjenje, saj predstavlja telesno aktivnost)

na dvig toplote vpliva hrana bogata z beljakovinami, ogljikovimi hidrati, predvsem pa z maščobami (bazalni metabolizem se poveča za 30 %)

metabolizem povečuje aktivnost mišic

mišična aktivnost sproži tudi do 100 % več toplote kot v mirovanju
nekaj toplote nastane tudi s krčenjem mišic – če telo ne dobi dovolj toplote z metabolnimi procesi, prične z ritmičnim krčenjem telesnih mišic (tresenje)

pomembno je tudi delovanje nekaterih hormonov

tirokisn – vpliva na povečan metabolizem
adrenalin in noradrenalin – delujeta direktno na celice in povečujeta njihovo aktivnost in tako metabolizem v vseh tkivih in organih
posredno progesteron pri ženskah

če pride do izgube toplote telo vključi

najprej fizikalno termoregulacijo (vazkonstrikcija – zmanjšanje prevajanja toplote, radiacije in evaporacije in drugi mehanizmi)
nato pa kemično termoregulacijo (pospešen katabolizem)

tudi toplota iz okolja (radiacija, kondukcija) vpliva na TT

Izgubljanje toplote

termoliza – process oddajanja toplote iz telesa v okolje
telo odvečno toploto oddaja skozi kožo
kri s kroženjem prenaša toploto na površino telesa
tik pod površino so mahne povezave med arteriolami in venulami (majhni šanti), ki ostanejo odprti in toplota prehaja direktno v povrhnjico in prek nje v okolje (ali pa se stisnejo in preprečijo prehod toplote v okolje)
oddajanje toplote nadzira simpatično živčevje
toploto izgubljamo še z znojenjem, dihanjem, izločanjem blata in urina…

Kako koža skrbi za uravnavanje telesne temperature?

z znojenjem oz. evaporacijo (t.j. izhlapevanje znoja)
- pri izhlapevanju s kože znoj črpa toploto iz telesa in okoliškega zraka – zrak mora biti dovolj suh (pri 100 % relativni vlažnosti zrak ne sprejme več vodne pare in izhlapevanje ni mogoče – človek preživi 10 minut pri relativni vlažnosti 100 % in temperaturi 40 °C, potem pride do pregretja)
- telesna aktivnost zvišuje TT, ki jo telo potem intenzivneje oddaja skozi kožo z znojenjem
koža je organ, ki skrbi za uravnavanje notranje in zunanje toplote (deluje kot termostat) – od kožnih termoreceptorjev gre signal do hipotalamusa, ki sproži procese ev. z proizvodnjo toplote
- vazokonstrikcija (oženje perifernih žil)
- zaviranje znojenja
- počasnejše dihanje
- zavestno gibanje (hoja, prestopanje na mestu)
- podzavestno drgetanje

Kdaj govorimo o toplotnem ravnovesju?

kadar sta produkcija in oddajanje toplote v ravnovesju – tako vzdržujemo homeostazo.

Razloži pojme:

Radiacija

širjenje toplote z elektromagnetnimi (infrardečimi) valovi
le če je TT višja od temperature okolice – toploto oddaja v vse smeri
telo na ta način izgubi 40 – 45 % toplote

Konvekcija

širjenje toplote z gibanjem mas (zraka, vode, krvi) – segreto snov nadomesti dotok nove, hladnejše

Evaporacija

znojenje in perspiratio insensibilis
izhlapevanje vode skozi kožo in pljučne alveole (glej točko 8)
vazodilatacija poveča hitrost prenosa toplote in sredice na površino do 8 krat – lahko izločimo tudi do 12 l znoja
nenehno, neopazno, ne glede na TT – normalno v 24 urah izhlapi 600 do 800 ml tekočine
telo na ta način odda 30 – 35 % toplote

Kondukcija

neposredni prenos toplote z enega na drug objekt prek direktnega kontakta
ta način uporabljamo za segrevanje zraka, ki nas obdaja na ta način telo odda 5 % toplote.

Dejavniki, ki vplivajo na višino telesne temperature, naštej jih in opiši kako vplivajo na uravnavanje telesne temperature!

biofiziološki faktorji

homeostaza – hipotalamus, koža… (glej predvsem točke 4, 6, 7 in 8)
človekovo prilagajanje zunanji temperaturi (vplivu vremena, letnih časov…)
krepitev obrambnega sistema (ali povečana občutljivost pri t.i. umetni temperaturi okolja)
dnevni bioritem
- običajno TT najnižja okrog 6. ure zjutraj in najvišja okrog 18. ure popoldne (za merjenje je najprimernejši čas med in 15. uro popoldne)
- ta nihanja so predvsem izrazita pri dojenčkih in majhnih otrocih
starost
- majhni otroci in stari ljudje zelo občutljivi na vplive okolja in spremembe v zunanji temperaturi
- TT dojenčkov in majhnih otrok se hitro menja glede na nizke oz. visoke zunanje temperature
- pri starostnikih zardi čutnih sprememb slabi termoregulacija
- vpliv starosti na višino TT
  - dojenček 36,8 °C (aksilarno)
  - 1 – 3 leta 37,7 °C (rektalno)
  - 6 – 8 let 37 °C (oralno)
  - 10 let 37 °C (oralno)
  - adolescenca 37 °C (oralno)
  - odrasli 37 °C (oralno)
  - nad 70 let 36 °C (oralno)
- spol
  - vpliv hormonov – sprememba temperature jedra v času menstrualnega ciklusa – v času ovulacije temperatura višja za 0,3 – 0,6 °C

psihični faktorji

različna čustvena stanja (razburjenje, stres…)
inteligenca – omogoča vremenskim spremembam primerno obnašanje

humano-ekološki faktorji

vpliv zunanjih temperatur oz. obvladovanje temperaturnih sprememb (oblačenje, naprave za ogrevanje oz. hlajenje…)
sem sodijo tudi ekonomski dejavniki

sociokulturni faktorji

s posegi v okolju človek vpliva na spremembe, kar se kaže v ugodnih oz. neugodnih razmerah (oblačila, ogrevanje, zdrava prehrana, skrb za telesno kondicijo…)

Kaj je hipotermija?

znižana TT
- stanje, pri katerem temperatura jedra pade pod 35 °C kot rezultat izpostavitve mrazu ali
- pojav stalno znižane TT pod 36 °C
zelo nevarno stanje, ki vodi v smrt
- ko temperatura jedra pade, se encimske reakcije upočasnijo in človek lahko izgubi zavest
smrt navadno nastopi pri podhladitvi pod 34 °C (čeprav so nekateri posamezniki preživeli pri telesni temperaturi 28 °C, to se lahko zgodi pri padcu v mrzlo vodo ali pod snežnim plazom – metabolizem se upočasni in s tem poraba kisika)

Vzroki nastanka hipotermije?

v času rekonvalescence pri bolnikih, ki so izgubili veliko krvi in s tem tudi temperaturo
pri kolapsu
pri zmanjšani funkciji organov (npr. ščitnica)
neustrezno delovanje termoregulacijskega centra
- poškodba centra (ob padcu z višine, tumorjih, ob prometni nezgodi…)
- nerazvit center – pri nedonošenčkih (temperatura inkubatorja mora biti med 32 in 34°C)
umetno znižana TT v terapevtske namene pri velikih kirurških posegih ali pri zelo visoki cerebralni vročini, da se zniža presnova
- zaradi terapevtskega, umetno izzvanega znižanja temperature pri operacijah je vzdrževanje TT zelo pomembno (npr. pri srčni operaciji je človek ohlajen na 21 do 24 °C, zato ga je potrebno umetno oksigenirati)
med operativnim posegom pacient izgublja toploto zaradi
- anestetikov – povzročijo periferno vazodilatacijo (izguba toplote preko kože), spremenijo termoregulacijski odziv v možganih in zmanjšajo metabolizem
- mišični relaksantov – zmanjšajo mišično gibljivost (zmanjšana produkcija toplote)
- oddajanja toplote v okolico (hladna operacijska dvorana, operacijska miza, zrak prihaja iz klimatske naprave, izhlapevanje iz operacijske rane)
- tekočin – te še dodatno lahko ohladijo telo, če niso ogrete (dovajanje ohlajenih krvnih produktov je še posebej nevarno)
vpliv ekstremno nizkih temperatur okolja – vazokonstrikcija žil v koži (zmanjšanje pretoka tople krvi iz sredice na površino kože – manjša izguba toplote), ježenje (z njim telo oteži prenos toplote v okolico)
drugi vzroki
- starost
- pomanjkanje maščob v telesu
- mokra ali neprimerna obleka
- zloraba drog
- kajenje
- utrujenost
- lakota in izčrpanost
- prekomerno pitje alkohola – povzroči vazodilatacijo perifernih žil in s tem izgubo toplote

Povišana telesna temperatura?

stanje povišane telesne temperature imenujemo vročina ali hipertermija
tudi pyrexia in febris
vročino definiramo kot pregretje oziroma zvišanje telesne temperature nad normalno vrednost, kar je posledica motene termoregulacije (nad 37,5 °C – oralno)
zaznavanje zvišane TT
- občutek toplote ali rdečice po telesu, najpogosteje na obrazu
- lahko tudi zaznavanje tudi mrazenja ali mrzlice
- mrzlica
  - običajno se pojavi pred dvigom telesne temperature in se ponavlja
  - značilna za bakteremijo
- mrazenje
  - prisotno tudi pri virusnih okužbah
  - opazimo skoraj pri vseh bolnikih s povišano telesno temperaturo
  - ne spremljajo ga nehotene kontrakcije mišic
  - pacient ima občutek, da ga zebe
- zvišano TT lahko spremljajo tudi drugi bolezenski znaki: glavobol, bolečine v mišicah, sklepih, utrujenost…

Delitev povišane telesne temperature?

subfebrilna temperatura (37 – 37,8 °C)
zmerna vročina (37,9 – 38,4 °C)
visoka vročina (38,5 – 40 °C)
zelo visoka vročina (nad 40 °C)
izredno visoka vročina – hiperperiksija (več kot 41,5 °C)

preživetje je redko, kadar temperatura doseže 44 °C
pri temperaturi 41,1 °C nastopijo vročinski krči, pri temperaturi 42,2 °C pa smrt celice, rezultat je nepovratna okvara možganov.

Vzroki povišane telesne temperature!

porast TT je posledica spremembe točke nastavitve v hipotalamusu na višjo vrednost
- zvišana TT kaže na potrebo po večjih energetskih virih – v času zvišane TT se metabolizem poveča za 35 do 40 %
- št. srčnih utripov se z vsako °C poveča za deset udarcev
je fiziološka obrambna reakcija, ki nastane zardi motene termoregulacije
ni bolezen, ampak znak bolezenskega procesa
nastopi pri
- infekciji
- pri uničenju krvnih telesc (razpadli produkti pri večjih hematomih)
- ob vstopu tujih beljakovin v telo (serumi pri cepljenju)
- na dvig TT lahko vplivajo tudi psihična stanja (nervoza)
glede na vzrok ločimo
- bakterielna temperatura
- aseptična temperatura
- centralna vročina
- vročina zaradi žeje
- vročina, ki jo povzroča tuja beljakovina

Predstavitev posameznih vzrokov!

bakterielna temperatura
- nastane zaradi vpliva bakterij in njihovih vplivov
- npr. zaradi zastrupitev s hrano, okužbe zgornjih sečil, mastitisa…
- za dolgotrajno zvišano telesno temperaturo, ki jo povzroča bakterija, je najpogostejši vzrok TBC
aseptična temperatura (resorbcijska)
- nastane zaradi resorbcije (vsrkanja) tekočine (npr. telesnih sokov, sekretov iz ran ali podplutb – po op. ali poškodbi)
centralna vročina
- nastane zaradi okvare toplotnega centra (npr. pri obolenjih centralnega živčnega sistema kot npr. meningitis, ob poškodbah glave, zaradi ateroskleroze možganskega ožilja)
vročina zaradi žeje
- nastane pri motnjah oddajanja temperature zardi pomanjkanja tekočine
vročina, ki jo povzroča tuja beljakovina
- najpogostejša je pri cepljenjih – cepivo je tuja beljakovina ki je organizem ne prepozna in zato težje sprejme
drugi vzroki
- pri sistemskih boleznih vezivnega tkiva
- preobčutljivostna reakcija pri jemanju nekaterih zdravil
- posledica preobčutljivostne reakcije na kemične snovi na delovnem mestu
- pri narkomanih
- virusi – nekateri povzročajo dolgotrajno povišano TT (npr. citomegalovirus in HIV)
temperatura neznanega izvora
- če kljub različnim diagnostičnim postopkom ni mogoče ugotoviti vzroka zvišane TT
- definirana je kot temperatura nad 39,4 °C izmerjena dnevno več kot dva tedna

Potek vročine-oblike?

glede na naraščanje (hitro ali počasi) ločimo:

febris continua: stalno visoka temperatura z majhnim nihanjem (le za 1 do 2 desetinki stopinje), temperatura ostane enaka preko celega dne
febris remittens: temperatura z močnejšim nihanjem (za 1,5 °C), a ne pade na normalno (značilna za infekcije)
febris intermittens: temperatura z močnim nihanjem (za 1,5 do 2 °C), pade na normalno (značilna za sepso)
recidivirajoča temperatura: dalj časa povečana, nato se za krajši čas normalizira ter spet poveča (značilna za Hodgkinovo bolezen).

Predstavite vse tri stadije običajnega poteka vročine!

za vročino je značilen običajen potek v treh stadijih
- naraščanje temperature spremlja mrzlica (stadij incrementi)
- bolnik ima vročino
- temperatura pada (stadij decrementi)
padanje temperature je lahko
- litično – počasno padanje, traja nekaj dni
- kritično – hitro padanje, vročina pade v nekaj urah
s tem precej obremeni organizem – lahko pride do kolapsa (lat. collapsus, iz collabor – zrušiti se; kratkotrajen, nagel padec tlaka ali “to se med obdukcijo lahko zgodi tudi vam”, op.a)
znak za kolaps je tudi naraščanje pulza ob padanju TT (pulz sicer naraste tudi ob dvigovanju TT – 8 utripov za vsako stopinjo povišane TT).

Načini merjenja telesne temperature?

aksilarno (A): pod pazduho, najbolj običajno (ovoj, normalna TT 36,5 °C)
rektalno (R): v debelem črevesu, navadno dojenčkom in majhnim otrokom (jedro – temperatura višja za 0,5 °C, normalna TT 37,3 °C)
oralno (O): v ustih (ovoj, normalna TT 37,0 °C)
v ušesu (U): priporoča predvsem pri otrocih – hitro, ne povzroča nelagodja (ovoj, normalna TT 37,1 °C)
na čelu (Č): primerno za otroke – enostavno in hitro (ovoj, za normalno TT veljajo navodila proizvajalca obližev oziroma reagenčnih trakov)
termometri za merjenje telesne temperature:
- aksilarni (digitalni, živosrebrni ali alkoholni)
- rektalni (alkoholni ali živosrebrni)
- ušesni (baterijski termometer s polnilcem)
- v obliki obližev – kemično sredstvo
- elektronski

Osnovna pravila merjenja telesne temperature?

TT praviloma merimo v ležečem položaju
pol ure pred merjenjem naj bolnik počiva (TT se pri gibanju in vznemirjenju dvigne)
kontrola termometra – če je nepoškodovan, če je živo srebro v rezervoarju
merimo ob pravem času – po naročilu zdravnika, po dogovoru oz. po standardu, ki velja v našem zavodu (npr. med in 7. uro zjutraj in med 14. in 15. uro popoldne)
pri vročini merimo še 3 dni po padcu temperature
za merjenje se odločimo tudi sami – glede na zanke, ki smo jih opazili, ali glede na subjektivno počutje bolnika
merjenje se izvaja po navodilih, ki so sestavni del standarda za vzdrževanje normalne TT.

Vloga MS pri zadovoljevanju osnovne življenjske potrebe “vzdrževanje normalne telesne temperature”?!

vzdrževanje TT kot temeljna življenjska aktivnost V. Henderson (že spet ona! op.a.)
- v svoji knjigi Osnovna načela ZN jo je opredelila potrebe vseh pacientov, s katerimi se MS srečuje pri izvajanju ZN kot 7. temeljno aktivnost
delo in kompetence MS
- MS pri izvajanju pomoči pri tej aktivnosti pri nekaterih aktivnostih samostojna, nekatere pa izvaja po naročilu zdravnika
- MS mora poznati fiziološka načela segrevanja in ohlajanja telesa in vedeti, kaj lahko vpliva na ta dva procesa (sprememba temperature, vlažnost, gibanje zraka…)
- poznati mora (osnovna načela) okoliščine, ki vplivajo na osnovne potrebe
  - starost
  - temperament, čustveno stanje in nihanje razpoloženja
  - socialni in kulturni položaj
  - telesne in intelektualne lastnosti
  - v tej tabeli so tudi patološka stanja, ki vplivajo na osnovne potrebe
- vzdrževanje normalne TT v normalnih pogojih
  - Henderson prikazala pomoč B/V pri vzdrževanju TT v normalnih okvirih – pomoč pri izbiri oblačil in uravnavanju temperature okolja…
  - svetovanje kako zaščititi oči, kožo, ude pred mrazom ali premočnim soncem
- vzdrževanje normalne TT v bolnišnici
  - bolnik prepuščen tistim, ki skrbijo za njegovo okolje – skrb, da ni prepiha, mraza, vlage, prevroče
  - ZN, če je le mogoče, skuša ohranjati TT B/V v normalnih mejah
    - lahko, če B/V more in hoče razkriti svoje potrebe in če so okoliščine obvladljive
    - presoja in razsodnost MS na preizkušnji pri dojenčkih, nezavestnih in v ekstremnih razmerah
  - svetovanje, skrb za B/V
    - glede obleke (bolj, manj)
    - glede aktivnosti (bolj, manj)
    - glede prehrane (ev. sprememba)
    - posebne kopeli
    - skrb za posebne obkladke (za zvišanje ali znižanje TT)
  - pri vzdrževanju TT delujeta MS in ZT po procesni metodi dela – MS izvaja in nadzira vse faze procesa
    - faza – ugotavljanje potreb po ZN
      - znati dobro opazovati izgled B/V in meriti TT
      - sposobnost prepoznavanja spremljajočih znakov povišane TT
        
        utrujenost
        
        bolnik izraža občutek prizadetosti
        
        počuti se bolan
        
        ima pomanjkanje teka
        
        bolečine v sklepih
        
        glavobol
        
        tahikardija
        
        tahipneja
      - običajni znaki povišane TT
        
        topla koža
        
        svetleč oči
        
        potenje
      - znaki povišane TT so še
        
        izpuščaji pri infekcijah
        
        bruhanje pri centralni vročini
        
        vročinski delirij pri zelo visoki vročini (zamegljena zavest, vzburjenost, motorični nemir, halucinacije)
      - dg.: npr. motnja v vzdrževanju normalne TT zaradi infekcije (sekreta iz rane, podplutbe, poškodbe možgan…), ki se kaže v znakih in/ali prej naštetih simptomih
      - cilji: normalna TT, psihofizično ugodje B/V
    - faza – načrtovanje (Si ne predstavljam, da bi kdo take stvari zares pisal. Op.a.)
    - faza – izvajanje
      - merjenje TT po naročilu zdravnika, na lastno pobudo
      - dajanje antipiretikov po naročilu zdravnika
      - ohlajanje B/V z ovitki, obkladki
      - ogrevanje B/V ob mrzlici, drgetu
      - sodeluje tudi ZT
    - faza – vrednotenje
      - TT je normalna, B/V izraža psihofizično ugodje
    - MS in ZT ves čas dokumentirata višino TT, izvedene negovalne intervencije in vse pomembne spremembe.

Dejavniki, ki vplivajo na odvajanje fecesa

Prehranjevanje in pitje direktno vplivata na defekacijo. Premalo vlaknin v hrani, zmanjšana količina hrane in neredni obroki hrane vplivajo na vzorec defekacije. Ustrezna količina vlaknin skrajša čas pasaže v črevesju, tekočina pa vpliva na normalno konsistenco črevesne vsebine.
Slaba prehranjenost telesa povzroča slab mišični tonus, ki zmanjša sposobnost za defekacijo in slabša živčno kontrolo sfinktra. Zaradi slabe prehranjenosti se tudi poveča možnost za infekcijo prebavnega trakta.
Stanje obstipacije poslabša apetit, povzroča bolečine in napetost v trebuhu.
Bolezen in zdravila lahko vplivajo v smislu povečanega ali zmanjšanega draženja prebavnega trakta, zaradi česar se spremeni peristaltika.
Obstrukcija, ki jo povzroča tumor ali zarastline, predstavlja mehanično oviro.
Poškodba živcev, od katerih je odvisna normalna peristaltika in defekacija, je velikokrat vzrok problema.
Vnetje običajno spremljajo pogoste defekacije.
Atonija (zmanjšan tonus ali njegova odsotnost), ki je še posebej izražena po operativnem posegu, vpliva na obstipacijo.
Zdravila, ki imajo simpatično ali parasimpatično delovanje, spremenijo peristaltiko in frekvenco defekacij.
Anestezija in rokovanje s črevesjem v času operativnega posega, vplivata na peristaltiko.
Razvada pri uživanju odvajal vplivata neugodno na peristaltiko in na refleks za defekacijo; kasneje se stanje sprevrže v kronično obstipacijo. Živčni končiči postajajo vse manj občutljivi za pritisk fecesa na steno rektuma.
Podobno posledico povzroča pogosto klistiranje, ko feces ne pride v rektum, da bi prišlo do normalnega draženja.
Problemi zaradi aplikacije zdravil→ Obstipacija, urinska inkotntinenca ali retenca so lahko posledica delovanja zdravil. Zmanjšuje se frekvenca in moč mišičnih kontrakcij v urinarnem in prebavnem traktu.
Tak učinek povzročajo: analgetiki, sedativi, antiemetiki, spazmolitiki urinarnega in prebavnega trakta, železovi preparati (obstipacija ali diareja), antacidi (obstipacija)
Antibiotiki spremenijo črevesno floro, prev tako zloraba odvajal.
Vnetje urinarnega trakta se pojavi, če se zdravila izločajo preko ledvic.
MS opazuje stanje, da bi pravočasno ugotovila spremembe in varovanca uči o znakih in simptomih. ZN je usmerjena v preventivo sprememb odvajanja.
Pri operativnem stanju se lahko razvije urinska inkontinenca, napetost v trebuhu ali obstipacija. To so posledice, ki se jim pravi atiperistaltični učinek anastezije, narkotikov, sedativov in draženja tkiva med operativnim posegom. Poleg tega vpliva tudi: prestrašenost, bolečina, moteno gibanje in spremenjeno prehranjevanje in pitje. Po operativnem posegu je produkcija urina zmanjšana do treh dni zaradi stresa, ker se poveča produkcija antidiuretičnega hormona. Po treh dneh se stanje normalizira.
Psihosocialni vplivi→ Pomembni so že v obdobju otroštva. Toaletni trening je navadno kulturno obarvan in ima vpliv na navade v zvezi z odvajanjem. Že takrat se oblikujejo stališča in odnos do lastnega telesa in to vpliva nedvoumno na delovanje črevesa.
Na vzorec odvajanja vpliva tudi čustveno stanje. Strah in stres običajno povečata peristaltiko. Splošna adaptacija na stres je taka, da se poveča količina krvi v tistih organih, ki so življenjsko važni (srce, možgani, pljuča), zmanjša pa se v tistih, ki tisti trenutek niso življenjsko važni. Prebavni organi so tudi slabše prekrvavljeni. Posledica je spremenjena konsistenca fecesa.
Pomanjkanje intimnosti je velikokrat prisotno pri varovancu, ki je odvisen d pomoči. Odvisnost je lahko vzrok odlaganju odvajanja, predvsem defekacije, zato, ker mora prositi za pomoč. Prizadeto je njegovo samospoštovanje.
Gibanje ali telesna dejavnost ugodno vpliva na mišični tonus. Pri defekaciji so soudeležene trebušne mišice in mišice medeničnega dna. Po dolgotrajno moteni gibljivosti, ko je izražena mišična atrofija, se pri vstajanju pojavi problem inkontinence, čeprav je na srečo ta lahko le predhodnega značaja.
Pomemben je položaj pri odvajanju in s tem v zvezi upoštevanje zakona težnosti.
Gibanje ugodno vpliva na peristaltiko, saj je cirkulacija v prebavnem traktu zaradi tega normalna ali optimalna.

Spremenjeno odvajanje

Obstipacija (zaprtje) je pojav otežene defekacije. Pomembno je to, da je konsistenca nenormalna in ne toliko zmanjšana frekvenca. Tako lahko govorimo o frekvenci od 2-3 x tedensko še za normalno, če je konsistenca normalna. Poleg tega je pomemben pogoj tudi, da ni prisotna bolečina. Obstipacijo navadno spremlja slabo počutje, glavobol in občutek napetosti v predelu trebuha.

Diareja je pojav povečane frekvence defekacij vodenega in neformiranega fecesa.
Flatulenca je pojav, ko se v želodcu ali trebuhu pojavi večja količina plinov. Vzrok je požiranje zraka pri uživanju hrane, ki je okužena z bakterijami ali je vzrok hrana, ki je stara in je začela razpadati, določena zdravila, operativni poseg, premalo gibanja in pri pitju tekočine po cevki. Nekaj tega zraka se resorbira, večinoma pa se izloči preko anusa.

Negovalne aktivnosti in intervencije pri zadovoljevanju potreb po odvajanju

Cilj:

Normalne, zdrave navade
Znanje, informiranost o aktivnosti
Normalno odvajanje, normalna frekvenca

Intervencije, ukrepi se nanašajo na:

Prehrano in uživanje potrebne količine tekočine, ki vplivata na normalno odvajanje
Spodbujanje gibanja
Nuditi pomoč

Inkontinenca je nesposobnost kontrole defekacije. Vzrok je slaboten ali poškodovan sfinkter, motnje v oživčenju in nesposobnosti reagirati na refleks. Je lahko akuten ali kroničen problem. Prehodnega značaja je lahko zaradi neugodnega čustvenega stanja (strah, groza). Pojavlja se pri vsakem refleksu za defekacijo in seveda redno po obrokih, v času premika črevesne vsebine, pri spremembi lege telesa ali pri fizični aktivnosti.

Intervencije za zadovoljevanje potrebe po odvajanju

Cilji:

Normalne, zdrave navade
Znanje, informiranost varovanca
Normalno odvajanje
Normalna frekvenca

Načrt:

Prehrana, ki vpliva na normalno odvajanje
Dovolj tekočine
Spodbuda za gibanje
Nuditi pomoč
Zagotoviti intimnost
Nega peri-analnega predela
Vplivati na obstipacijo
Vplivati na diarejo (zmanjšati peristaltiko in vzdrževati tekočinsko ravnovesje)

Pomoč pri inkontinenci fecesa:

Nesposobnost za spontano odvajanje posameznik občuti kot ponižanje.
Odvisnost pri aktivnosti pa povzroča stres.
Potrebna je psihična podpora in poostrena peri-analna nega.
Postelja mora biti zaščitena z nepremočljivim platnom.
Nujno je potrebna natančna evidenca o frekvenci odvajanja.
Varovanec mora biti vključen po svojih sposobnostih.
Podnevi naj bo brez podlog!
Pot do toaletnih prostorov naj bo čim-krajša.
Nastaviti je treba list odvajanja.
Defekacija se planira 15 – 30 min. po obrokih, ko je spodbujen gastrolitični refleks ali pa se izhaja iz individualnih navad

Pomoč pri inkontinenci urina

Inkontinenca urina predstavlja psihičen problem. Iz tega razloga je potrebno, de je varovanec vključen po svojih sposobnostih.
Potrebno je spodbujanje za pitje 2000-3000 ml. tekočine. Velikokrat pitje odklanja, zato, ker se hoče izogniti pogostim mikcijam. Večja količina tekočine je potrebna zato, da se vzpostavi vzorec mikcije. Tekočina se ponudi 20-30 min. Pred načrtovanim časom za mikcijo in to podnevi, da bi se izognili nikturiji.
Varovanca je potrebno naučiti vaje za utrjevanje tonusa sfinktra. V ta namen se nastavi list za izvajanje kontrakcij sfinktra. Varovanec skuša zadržati urin v mehurju, ker se s tem vpliva na kapaciteto mehurja.
Vstaviti urinski kateter, če je peri-analni predel preveč nadražen.
Funkcija črevesja vključuje proces prebave, absorbcije vode in izločanje nerabnih produktov prebave.
Težave pri odvajanju vplivajo na človekovo samospoštovanje.
Človekov vzorec odvajanja je posledica učenja (intimnost).

Dejavniki, ki vplivajo na mikcijo

Mikcija in diureza sta odvisni od količine zaužite tekočine. Popita tekočina v obliki kave in pravega čaja ima diuretični učinek. Slana tekočina (juhe…) in hrana, zadržujeta količino tekočine v telesu zaradi svojega osmotskega učinka. Beljakovinska hrana poviša količino urina, zato ker produkti presnove beljakovin potrebujejo veliko količino vode za izločanje.

Nevrološki vplivi→ vključujejo uravnavanje volumna krvi in krvnega pritiska. Spremembi volumna krvi in krvnega pritiska, stimulirata živčne končiče, občutljive za napetost v steni srca in v krvnih žilah. Sporočila se prenašajo do centra v CŽS. Od tukaj potujejo preko simpatičnega živčnega sistema do ledvic. Če je volumen krvi povečan in RR visok, ledvica izločajo več urina. Obratno, če sta volumen krvi in RR nizka, ledvica zadržujejo tekočino. Vzdrževanje simpatičnega živčnega sistema (stres, strah) povzroča porast RR in povečano cirkulacijo skozi ledvica.

Hormonalni vplivi→ Antidudiuretični hormon (ADH) ovira diurezo, zaradi česar se voda resorbira iz krvi v ledvičnih tubulih. ADH stimulira ledvica, da resorbirajo več vode. Obratno, če se volumen tekočine poveča, se izloča manj ADH in zaradi tega se diureza poveča.

Aldosteron je hormon, ki tudi vpliva na diurezo. Izloča se iz skorje nadledvične žleze. Stimulira resorbcijo natrija. Pri zadrževanju natrija telo lahko zadržuje dovolj vode in s tem se zadovoljuje potreba po vodi. Več aldosterona ko se izloči, večja je diureza in obratno.

Problemi, ki so povezani z mikcijo?

Anurija je odsotnost možnosti tvorbe urina v ledvicah. Izraz se uporablja, če je diureza manjša od 100 ml. Je posledica okvare ledvic ali akutne ledvične odpovedi, bolezni ledvic, obstrukcije urinarnega trakta in druga stanja organizma, kot so hemoragija ali šokovno stanje.
Oligurija je stanje, kjer se diureza giblje v mejah med 100 – 500 ml. Oligurija lahko napreduje v anurijo.
Poliurija je stanje povečane diureze. Vzrok so bolezni ledvic, sistemske bolezni kot je sladkorna bolezen, hormonsko neravnovesje in nezadostna produkcija ADH. Posledica poliurije je dehidracija in občutek žeje.

Problemi, ki so povezani s transportom in mikcijo

Obstrukcija predstavlja blokado, ki preprečuje pretok urina. Povzroča jo tumor, kamni, oteklina pri vnetjih, pri poškodbi ali pri zarastlinah. Delno obstrukcijo povzročajo strukture, ki pritiskajo na tube. Lahko so prirojene ali so posledica poškodb. Pri moških se po 50. letu starosti pojavi obstrukcija, ki je posledica hipertrofij prostate. Hipertrofirana prostata pritiska na lumen uretre in ovira odtok urina skozi uretro. Obstrukcija je lahko vzrok zastajanju urina in posledični infekciji ledvic.

Problemi s kontroliranjem mikcije

Inkontinenca je nesposobnost kontrolirati mikcijo in defekacijo. Je posledica poškodovanega ali ohlapnega sfinktra, motnje živčnega sistema ali motnje zavesti. Pri starejših je združena z fekalno inkontinenco. Je lahko kroničen problem ali se pojavi kot začasni problem pri infekciji, duševnih stanjih kot sta strah in groza. Urinska inkontinenca se izraža v več oblikah.

Refleksna inkontinenca ki se pojavlja kot nevrološka motnja; mehur se prazni avtomatično, ko se pojavi urin, ali ko se pojavijo dražljaji, ki izzovejo refleks za mikcijo.

Over flow (preko teči) mehur je relativno poln urina. Urin prestopi, ko poraste pritisk do take točke, da njegova sila pritisne na eksterni sfinkter. Za to je običajno dovolj manj kot 50 ml.urina. S tem se tudi volumen mehurja manjša. Vzrok je obstrukcija uretre in motnje v oživčenosti mehurja in sfinktrov.

Stresna inkontinenca nastane zaradi povišanega intra-abdominalnega pritiska. Kašljanje, kihanje ali dvigovanje bremen lahko povzroči pri osebah, ki imajo ohlapen sfinkter. Prevladuje pri ženskah, ki so večkrat rodile ali tudi pri moških, kot posledica operacije prostate.

Urgentna inkontinenca Potreba po mikciji se pojavi zelo hitro, oseba ne more priti pravočasno do toaletnih prostorov. Kot vzrok se pojavljajo krč mehurja ali infekcija mehurja in uretre.

Enuresis nocturna je nehotena mikcija ponoči, med spanjem. Vzrok je lahko draženje mehurja ali uretre, prekomerno pitje tekočine, nevrološki vzroki, emocionalne motnje ali zelo trdo spanje. Lahko se pojavlja pri starejših ljudeh ali otrocih kot posledica slabenja mišic oz.tonusa, ki prizadene tudi sfinkter.
Retenca urina urin se tvori normalno, vendar se ne izloča iz sečnega mehurja. Vzrok je poškodba pri kateri pride do otekline, ki pritiska na uretro, v nosečnosti, ko pritiska plod na uretro ali po operaciji mehurja, uretre ali perineja; tumor, zarastline, brazgotine, ledvični kamni in hipertrofija prostate. Dolgotrajna retenca pa nastane zaradi blokade refleksa za mikcijo v spinalnem delu ali pri nevroloških izpadih. V normalnih pogojih je v mehurju po mikciji manj kot 3 ml.urina, pri retenci pa več kot 100 ml.urina.
Disurija je boleča mikcija_posledica delne obstrukcije uretre ali okvare živcev.

Ocenjevanje stanja mikcije

Upošteva se prehranjevanje, vzorec (količina urina, frekvenca mikcij, diureza), karakteristike urina: barva, vonj, specifična teža, bistrost, Ph, ki se giblje od 4.5-7.5 in se spreminja v odnosu s prehrano in fizično aktivnostjo; tekočinska bilanca, fizična aktivnost, zdravila, bolezen, počutje in posameznikovo znanje o aktivnosti. To so specifični podatki.

Standardi zdravstvene nege

Vrsta standarda	Povežite s puščico vprašalnico s katero določimo kriterij in standard	Avtor-napiši (poveži s prvim stolpcem)
Struktura	Kdo izvaja in kje	Elizabeth Mason, Donabedian
Proces	Kdaj, kako pogosto, na kakšen način izvajamo	Elizabeth Mason, Donabedian
Vsebina	Kaj učimo, povemo	Elizabeth Mason
Izid	Kakšen izid pričakujemo, kdaj	Elizabeth Mason, Donabedian

Telesna temperatura…Poimenuj vrsto telesne temperature!?

Febris INTERMITTENS	Temperatura z močnim nihanjem (za 1,5 do 2ºC). Pade na normalno. Značilna za sepso.
Febris REMITTENS	Temperatura z močnejšim nihanjem (za 1,5ºC, a ne pade na normalno. Značilna za infekcije.
Febris CONTINUA	Stalno visoka temperatura z majhnim nihanjem (le za 1 do 2 desetinki stopinje), temperatura ostane enaka preko celega dne.
RECIDIVIRAJOČA temperatura	Dalj časa povečana, nato se za krajši čas normalizira ter spet poveča. Značilna za Hodgkinovo bolezen.

Napiši pravilen izraz-poimenovanje motnje izločanja urina!

Enuresis nocturna	Nehotena mikcija ponoči, med spanjem.
Anurija	Ni produkcije seča.
Oligurija	Diureza med 100-500ml (zmanjšanje seča).
Inkontinenca	Nesposobnost kontroliranja mikcije (in defekacije).
Poliurija	Stanje povečane diureze (patološko povečanje seča).
Retenca urina	Zastoj urina-tvori se normalno, vendar se ne izloča iz sečnega mehurja.
Disurija	Boleča mikcija.
Piurija	Izločanje gnoja z urinom.
Bakteriurija	Izločanje bakterij v seč.

Zdravstvena nega vaja 2015

§ Primarno zdravstveno varstvo!

§ Sekundarno zdravstveno varstvo!

§ Tercialno zdravstveno varstvo!

v Primarna preventiva!

v Sekundarna preventiva!

v Tercialna preventiva!

Negovalne aktivnosti in intervencije pri zadovoljevanju potreb po odvajanju

Pomoč pri inkontinenci fecesa:

Dodaj odgovor