Stoma (gr. stoma – usta, odprtina) pomeni z operacijo narejeno umetno odprtino na telesu. Vzrok temu so različna bolezenska stanja, od njihove lokalizacije in razširjenosti pa je odvisno, kje bo stoma narejena in kakšno ime bo imela.
Živeti s stomo pomeni sprijazniti se z novim, drugačnim načinom življenja. To je gotovo najpomembnejši cilj bolnika s stomo, ki, če je dosežen, pomeni tudi dokončno rehabilitacijo (Frangeš, 2000).
Gastrostoma je kirurško narejena odprtina preko trebušne stene v želodec (Šubic).
Skozi odprtino je uvedena cevka, ki omogoča hranjenje neposredno v želodec.
Gastrostomo je potrebno narediti, kadar ima človek težave s požiranjem oziroma hranjenjem in druge rešitve ni.
Razlogi so različni in vključujejo bolezni požiralnika in želodca, lahko pa tudi zaradi nevroloških motenj pri požiranju.
Preko gastrostome dobi pacient zadostno količino hranilnih snovi, ki jih potrebuje za vsakodnevno življenje.
Vrste gastrostom:
– Gastrostoma z operacijo:
Vstavi se s pomočjo operativnega posega v splošni narkozi. Cevka je različne debeline in je na notranji strani želodca pritrjena s pomočjo mehurčka napolnjenega z vodo, na zunanji strani pa na podložko. Cevko za hranjenje zamenjamo ali odstranimo s posrkanjem vode iz mehurčka (koliko vode mora biti v mehurčku piše na cevki). Glede na tip gastrostome je včasih potreben priključek za hranjenje. Cevka lahko ostane na mestu več mesecev ali celo let.
– Perkutana endoskopska gastrostoma (PEG) :
Vstavimo jo s pomočjo gastroskopa v lokalni anesteziji. Cevko za hranjenje vstavimo preko zareze na trebušni steni. Cevka je pritrjena s pomočjo diska na notranji steni želodca, na zunanji strani pa ima podložko. Cevko po potrebi lahko zamenja oziroma odstrani samo zdravnik. Glede na tip gastrostome je včasih potreben priključek za hranjenje. Na mestu lahko ostane več mesecev ali celo let (Šubic).
Obstajajo tudi nekatere komplikacije, ki so povezane z gastrostomo. Te pa so:
- zamašena cevka,
- zatekanje ob gastrostomi,
- slabost, bruhanje in driska,
- izpad gastrostome,
- rast granulacijskega tkiva ob gastrostomi,
- zaprtje in
- zaostajanje hrane v želodcu in spahovanje.
Perkutana endoskopska gastrostoma (PEG) je namenjena je bolnikom, ki zaradi motnje požiranja začasno ali trajno ne morejo jesti, saj je bolnikom, ki niso zmožni hranjenja, potrebno kalorično in tekočinsko kriti dnevne potrebe. PEG vstavimo vsem tistim bolnikom, ki potrebujejo najmanj tri tedensko ali daljše umetno hranjenje. Pri bolnikih, ki potrebujejo umetno hranjenje za daljše obdobje, je potrebno vsako leto zamenjati PEG. PEG priporočamo pri bolnikih z motnjami hranjenja po možganski kapi ali poškodbi v kakšni fazi amilotrofične lateralne skleroze, pri decebriranih bolnikih, pri bolnikih s pogosto aspiracijo hrane v pljuča, pri bolnikih s psihičnimi motnjami hranjenja, pri bolnikih ki jih ne moremo zadostno nahraniti po naravni poti. Možni zaplet je lahko vnetje kože, razširitev stomalne odprtine, zamašitev hranilne cevi, izpad hranilne cevke (Obzornik zdravstvene nege, 2013).
REŠEVANJE PROBLEMA Z VIDIKA ZDRAVSTVENE NEGE
Bolnika, ki ima PEG je treba stalno nadzorovati in mu zagotavljati neprekinjeno zdravstveno nego. Pozornost velja predvsem hranjenju po PEG in negi sonde ter stome. Lokalna vnetja preprečujemo s skrbno higieno in lokalno uporabo protivnetnih in antibiotičnih mazil. Zelo pomembna je tudi sestava in količina hrane ki jo dajemo po sondi. Pri hranjenju pacientu pred hranjenjem dvignemo vzglavje za 30stopinj in ga v tem položaju pustimo vsaj še pol ure po končanem hranjenju. Za paciente v kontrakturah preizkušamo položaje hranjenja, morda na enem ali drugem boku, saj se jim zaradi kontraktur spremeni tudi oblika organov.
Rezervoar želodca je na drugem mestu in če tega ne upoštevamo, bo hrana iztekala, ne glede na to, da pacienta hranimo po pravilih. Hrana naj bo ogreta na sobno temperaturo. Z brizgalko preverimo ostanek tekočine v želodcu ali celo prebavne cevi. Aspirirano hrano vbrizgamo nazaj, da ne pride do izgube hranil in elektrolitov in hranilno cev prebrizgamo s čisto pitno vodo. Hrano počasi vbrizgamo s 50 ml brizgalko. Uporabljamo lahko industrijske pripravke hrane za sondo, ali pa jo pripravimo sami po posvetu z dietetikom. Po končanem hranjenju cevko ponovno prebrizgamo z vodo. Če je mogoče uporabljamo zdravila v tekoči obliki, sicer tablete dobro zdrobimo in zmešamo z vodo. Po vbrizgavanju zdravil cevko prebrizgamo z vodo. Do vnetja kože pride, kadar se pojavijo znaki vnetja, takrat se posvetujemo z zdravnikom ali medicinsko sestro. Če začne sčasoma ob cevi iz stome zatekati želodčna vsebina, je potrebno cevko zamenjati. Pri manjšem zatekanju si lahko pomagamo z mazili za zaščito kože pri negi stom in podlaganju različnih vpojnih materialov.
Razširitev stomalne odprtine nastane običajno zaradi nepravilnega ravnanja ob vstavitvi. Če hranilno cev pritrdimo preohlapno, se cev v stomalni odprtini premika in povzroči razširitev odprtine. Posledica je zatekanje želodčne vsebine ob hranilni cevi, vnetje kože, razrast granulacijskega tkiva. Skrbimo za pravilno pritrditev cevi (varovalo 2 do 3 mm nad nivojem kože) in rotiramo cev okoli svoje osi vsakih nekaj dni. Zamašitev hranilne cevi nastane zaradi nepravilne prebrizgavanja z vodo ali opuščanja le-tega, pregoste hrane in nepravilno pripravljenih zdravil. Kadar pride do zamašitve poskusimo izmenično vbrizgati in izvleči vsebino, ki je povzročila zamašitev.
Ne uporabljamo prevelike sile, ki bi povzročila poškodbe cevke. Poskusimo lahko tudi z gnetenjem cevi od trebušne stene navzven. Izpad hranilne cevke je najpogostejši pri zmedenih pacientih, ki cevko izpulijo. Možen je spontan izpad gastrostome zaradi poškodbe ali dotrajanosti materiala ali zaradi hudega napenjanja pacienta (kašljanje, kihanje, itd.). Izpad preprečujemo s pravilno nego hranilne cevi in mehanično preprečujemo zmedenim pacientom dostop do cevi z oblačili ali trebušnimi pasovi (Zdravstvena nega, 2009).
KRITIČNO MNENJE
Pomembno je da bolnika seznanimo z potekom stome, operacijo ter načinom življenja s stomo. Poudarjati je potrebno, da je druženje, telesna aktivnost, razvedrila, izvajanje vsakodnevnih opravil lahko učinkovito kljub ustavljeni stomi. Pomembna je nega stome, ki pa bolnika pred odpustom iz bolnišnice pouči medicinska sestra oziroma patronažno osebje. Pri starostnikih, ki bivajo v domu starejših občanov in so nepokretni pa za nego stome skrbi medicinska sestra.
Pri bolniku s perkutano endoskopsko gastrostomo je opazovanje zelo pomembno, kajti znaki, ki jih medicinska sestra pravočasno opazi in če pri tem pravilno ukrepa, lahko preprečijo marsikatero nastalo težavo. Zato mora medicinska sestra pri opazovanju uporabljati svoje strokovno znanje in ga tudi izpopolnjevati ter se pogosto posvetovati o bolnikih.
Hranjenje težko bolnih po perkutani endoskopski gastrostomi spremljajo zapleti, ki so za bolnika zelo moteči. Medicinska sestra s pravilnim hranjenjem, s skrbjo za nego kože, z ustreznim ravnanjem s pripomočki za hranjenje in pravilno aplikacijo zdravil prepreči, oziroma zmanjša možnost nastanka zapletov.
S hranjenjem po PEG sem se na klinični praksi že srečala. Povsod so sistemi hranjenja, način in hrana nekoliko različni.
VIRI:
- Šubic J. Življenje z gastrostomo, Klinični center Dostopno na: http://www2.kclj.si/ikn/INFO/ALS/00016b-000202.pdf (1. 3. 2014)
- Gjergek T. Zdravstvena nega bolnika po vstavitvi perkutane endoskopske gastrostome in hranjenje, Zbornik predavanj; marec 2012 Dostopno na: http://sekcija-ms-v-rehabilitaciji-in-zdraviliski-dejavnosti.si/attachments/023_Zbornik%202012.pdf (1. 3. 2014)
- Klasinc M, Rozman M, Kisner N, Vrečko Pernat S. Zdravstvena nega 3; 2009
- Obzornik zdravstvene nege: Enteralno hranjenje kot možnost izbire pri malnutriciji; 2013 Dostopno na: http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Iskanje.aspx (1. 3. 2014)
- Frangeš A. Kakovostno življenje bolnika s črevesno stomo. Zbornik predavanj sekcije medicinskih sester za zdravstveno nego stom. Portorož, 2000
- Dajčman D, Pernat C,Skalicky M. Zapleti enteralnega hranjenja preko perkutane endoskopske gastrostome (PEG) – petletne klinične izkušnje, 2005 Dostopno na: http://szd.si/user_files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/vestnik/st5-2/097-101.pdf (1. 3. 2014)