Človek v procesu staranja prehaja skozi številne spremembe, kjer so udeleženi vsi organski sistemi, še zlasti so očitne biološke spremembe staranja, ki prinašajo tudi motnje hranjenja in zahtevajo vsestransko obravnavo.
Zaužita hrana in tekočina nam omogočata vzdrževanje vseh življenjskih funkcij. Uravnovešenost notranjega dogajanja pa je navzven vidno kot skladno delovanje vseh organov, premagovanje telesnih in duševnih naporov, dobro počutje in trdno zdravje.
Starostnik nima več enake zaznave okusa kot v mlajših letih in uživanje hrane izgubi svojo vrednost. Ravno tako se zmanjša občutek za žejo. Tako spremenjena potreba po hrani in tekočini ne vzbuja teka in ne ponuja ugodja ob uživanju. Kronične bolezni dodatno zavirajo tek in tako star človek zaužije premalo življenjsko pomembnih snovi in tekočine.
Vzroki motenj uživanja hrane so kronične bolezni, nedejavnost, socialni vzroki, uporaba zdravil in drugo. V strokovni literaturi pa avtorji navajajo primarne vzroke, kot so revščina, pomanjkanje hrane, socialna izolacija, invalidnost, slab vid, demenca, zavračanje hrane, neustrezna dieta, organske bolezni in funkcionalne motnje prebavil. Na nekatere vzroke lahko vplivamo ter jih poskušamo odpraviti. Sekundarni vzroki so lahko posledica prejšnjih težav ali pa se pojavljajo samostojno, kot slab ali povečan tek, oteženo žvečenje, preslabo vsrkavane snovi, enolična prehrana, napačno zaznavanje hrane in drugi.
(Radojka Kobentar, Milena Marinič, 2000)
V času naše prakse v domu upokojencev na Jesenicah (in tudi po bolnišnicah, skratka pri starejših) smo že opazili kar nekaj vzrokov za motnje hranjenja pri starejših.
Zagotovo pomanjkljivo zobovje (tudi dlesni) ovirajo žvečenje, grizenje in drobljenje hrane v ustih, posledično pa slabšo prepojenost vsebine s fermenti, tako je zmanjšano izkoriščanje snovi iz hrane, ki se vsrkavajo v kri. Če ima varovanec tremor rok oz. se mu roke tresejo, je tudi to motnja hranjenja, zato mu pri tem pomagamo in smo potrpežljivi.
Vpliv lahko imajo tudi stranski učinki zdravil (neješčnost, slabost, bruhanje…) ali pa, če ima starejši težave z obstipacijo.
Pri varovancih, ki težko požirajo, je hranjenje počasnejše in kot vemo, zdravstveno osebje večinoma nima časa (oz. si ga ne vzame), saj je v tem primeru hranjenje daljša intervencija. Študentje se v tem primeru lahko zavzamemo in varovancu res damo dovolj časa pri jedi in ga spodbujamo, saj je cilj, da bi pojedel čim več in ne manj kot bi, ker bi imel omejen čas.
Tu pa so še vsi psihični dejavniki, saj če je varovanec vznemirjen, ga je strah ali če je depresiven ali dementen, prav tako potrebuje nadzor in pomoč pri samem hranjenju.
In glede na to, da je v domovih za ostarele ponavadi kar nekaj varovancev z demenco, bi pri tem primeru navedla nekaj posebnosti:
(Demenca je proces splošnega upadanja višjih duševnih funkcij, kot so spomin, orientacija, sposobnost učenja, dojemanje, sposobnost besednega izražanja, čustvovanje …)
(Stanka Majarle, 2000)
Pri dementnih varovancih moramo biti tudi pri hranjenju pozorni, saj le ti pogosto »spravljajo« hrano in jo skrivajo po žepih, zato obstaja nevarnost zastrupitve s pokvarjeno hrano.
Pri hranjenju jih tudi nadzorujemo, saj zaradi prehitrega hranjenja lahko pride do aspiracije, lahko zaužijejo tudi embalažo izdelka in priporočljivi so manjši obroki.
Prav tako kot pri ostalih je potrebno ob odklanjanju hrane in tekočine, stalno spodbujanje in vodenje bilance zaužite hrane in tekočin. (Gregor Milan, 2008)
Motnja prehranjevanja pri varovancu je PROBLEM in zdravstveni delavci ga lahko uspešno rešujemo:
»Hrano prilagodimo starostniku, saj imajo nekateri različne diete, upoštevamo po možnosti tudi njegove želje. Hrano pripravimo na pladnju in jo serviramo starostniku. Starostnika, ki se hrani sam, pustimo približno 15-20 minut, da se naje in se nato vrnemo. Nekateri rabijo pomoč le pri rezanju večjih kosov hrane in jim to tudi takrat omogočimo. Starostnik, ki pa sam ne more jesti, mu pomagamo mi, tako da sedemo zraven njega, najboljše na njegovi desni strani, saj imamo lažji dostop do njegovih ust, ter mu nosimo hrano v usta. Zajamemo le 1/3 žlice in spodnji del obrišemo na rob sklede. Hranimo počasi, da starostnik dobro prežveči hrano. Po hranjenju pa ponudimo še tekočino in ga pustimo v sedečem položaju še približno pol ure, da preprečimo nevarnost bruhanja (Šobar, 2009, str. 43)
[wp_ad_camp_1]
Kakor pa lahko opažamo med našo prakso, se vso osebje na našem oddelku, vsega tega ne drži. Na primer, če opazujemo eno izmeno sester in negovalk, na dan naše prakse, lahko opazimo, da posebnega upoštevanja varovančevih želja ne omogočajo (ni mogoče?), mislim tudi, da si ne vzamejo časa, da bi se »usedle« zraven pacienta in bi si vzele čas napolniti le 1/3 žlice in hkrati ne tiščati k ustom že naslednje. Sama žal takšne potrpežljivosti še nisem opazila.
Tako opažam, da si nekako za prehranjevanje še vedno največ časa vzamemo ravno dijaki in študenti med opravljanjem prakse- kar je prav! In bilo bi prav, da bi tako nadaljevali tudi, ko se bomo zaposlili in bi tako dali zgled ostalim zdravstvenim delavcem, saj svoje delo opravljamo ZA ljudi.
Literatura:
Radojka Kobentar, Milena Marinič. Organske spremembe in motnje prehranjevanja v starosti. Obzor Zdr N. 2000; 34: 209-14.
Stanka Majarle. Individualni pristop v zdravstveni negi dementnega varovanca v okviru življenjskih aktivnosti. Obzor Zdr N. 2000; 34: 73-6.
Gregor Milan. Psihično telo, 2008.