Agresivnost pri starostniku z duševno motnjo vzroki in intervencije

Agresivna nevarnost duševno bolnih oseb ni tolikšna kot si ponavadi predstavljamo, vendar pa je z njo potrebno računati. Kdaj in kako bo bolnik agresivno reagiral je odvisno od njegove osebne strukture, od narave bolezenskih motenj in seveda tudi od zunanjih obremenitev, ter pretresov, ki lahko takšno vedenje tudi izzovejo. Nasilnost je primarno urgentno psihiatrično stanje. Agresija je emocija, ki ji je potrebna nameniti veliko pozornosti zaradi njene potencialne destruktivnosti. Najbolj rizična skupina v nasilnosti je: moški spol, starost, samski stan in socialna izolacija, zloraba alkohola in predhodni poskusi samomora. Antisocialna osebnostna motnja je najpogosteje povezana z nasilnim vedenjem. Nasilni ali potencialno nasilni bolniki lahko sprožijo strah, kar vodi v uporabo medikamentozne terapije, še preden je bil bolnik ustrezno diagnostično ocenjen.

K izbruhom nasilnosti in agresivnosti sicer pogosto vodijo psihiatrične motnje:

  • Akutna psihoza – predvsem z vidnimi in slušnimi halucinacijami,
  • Zloraba substanc – zmanjša kontrolo impulzov. Alkohol je najpogostejši vzrok nasilnega vedenja.
  • Psihosocialni stresorji – nasilnost pogosto nastopa v intimnih ali bližnjih ali socialnih okoljih. Družinsko nasilje je pogosti problem v ZDA, saj študije ocenjujejo kar 20% domačega partnerskega nasilja.
  • Ločimo verbalno, fizično in avtoagresivnost.
  • Intenziteta agresivnosti je odvisna od osebnosti bolnika (vzgoja, kultura..) in od provokacije (vzpostavitev pozitivnega transfera) (Splošna bolnišnica Maribor, 2007).

 

Rešitev problema

Vzroki za agresivnost pri starostniku z duševno motnjo

Pri starostni skupini nad 65 let so glavni vzrok prvih obiskov na primarni in sekundarni ravni zdravstvenega varstva organske motnje, vključno s simptomatskimi duševnimi motnjami. Na primarni ravni jim sledijo depresija, anksiozne motnje in neorganske motnje spanja, na sekundarni ravni pa depresija, shizofrenija, shizotipske in blodnjave motnje, anksiozne motnje ter odziv na hud stres in prilagoditvene motnje (Tomšič, 2008).

 

Kako naj bi ravnali z fizično agresivnim bolnikom (Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, 2005):

  • ustvarjati moramo distanco in medsebojno spoštovanje (pozdrav, stisk roke), ki lahko pripomore k tudi k zniževanju pripravljenosti za nasilje;
  • bolniku se približamo tako, da mu dovolimo njegov fizični prostor. Vsak človek ima svoj osebni prostor, nekateri mu rečejo mehur. Ko je kdo čustveno moten, ta mehur narašča in postane varovalo – vdor v to področje bolnik občuti kot pretnjo;
  • zavedati se moramo, da ne rabimo postati heroj pri obravnavi ali napadu agresivnega bolnika in si pridobiti pomoč, če je le ta mogoča;
  • medicinska sestra naj postavi eno nogo naprej, drugo nogo naj bo zadaj, pod pravim kotom, to je drža ki medicinski sestri omogoča trdno ravnotežje v primeru, da jo bolnik porine;
  • skušajte obdržati pravo razdaljo do bolnika, ne izpustite ga iz oči, držite se sproščeno z opuščenimi rokami. To je zanj manj preteče. Če ste v sobi, ne stojte v kotu, iz katerega ne morete ven. Hkrati pa bi morali bolniki imeti možnost, da se umakne, da se ne počuti pritisnjen ob zid – to je zanj grozeča situacija;
  • delujte vedno proti šibkim točkam vsakega prijema, ramena naj vam služijo za vzvod; z rokami in dlanmi zaščitite obraz in glavo;
  • ne stojte med vrati, ker se bolnik tako počuti zaprtega;
  • če ima bolnik v roki nevaren predmet ali se giblje proti vam, mu vrzite nekaj na obraz, da ga zmedete (srajco, vzglavnik, odejo);
  • ko je bolnik miren, ga poučite, da gre v svojo sobo, ko ima občutek da izgublja kontrolo;
  • omejiti je potrebno pogovore o blodnjah. Če boste želeli ostati izven bolnišnice, boste morali prenehati govoriti o blodnjah, ki niso resničnost;
  • bolniku pomagamo najti fizične aktivnosti za sproščanje občutkov jeze;
  • pomagajte bolniku opredeliti njegov vedenjski problem »ko tako hodite po sobi gor in dol, se zdi da vas nekaj skrbi?«;
  • sprejmite bolnika kot osebnost, ne da bi ga kaznovali zaradi njegovega vedenja »imate nekaj dobrih idej, ni prav, da kričite name«;
  • ko vas opazujem, kako obvladujete jezo, mislim, da vam ta način povzroča težave; pokažite pristno zaskrbljenost, poslušajte in ga vzpodbujajte da govori;
  • dajte mu vlogo pri reševanju problema – kaj bi želeli, da storimo;
  • postavite meje agresivnega vedenja – želim, da se umirite, tako mi ne bo treba poklicati pomoči ali ne želite me udariti;
  • ne vznemirjajte bolnika, preložite obravnavo do takrat, ko bo bolje razpoložen;
  • med bolnikom in vami naj bo kakšen predmet (miza, postelja, stol).

 

Kritično mnenje

Pri pacientih, ki imajo duševne motnje, predvsem demenco se lahko velikokrat pojavljajo težave, ki so povezano z agresivnim vedenjem, odklanjanjem in nezadovoljstvom. Sama pri klinični praksi na zaprtem ali odprtem oddelku nisem bila priča agresivnemu vedenju kogarkoli iz oddelka. Sama sem mnenja, da skozi to poskušajo prikazati doživljanje in čustva, ki se jim tisti trenutek pletejo po glavi.

Enostavno ne poznajo načina kako drugače sprostiti občutke, zato jih izražajo z brcanjem, žaljivim govorjenjem, udarci ipd. V tistem trenutku je najbrž res najboljša poteza, da se poskuša pacienta umiriti, umakniti nevarne predmete zanj in za druge, ki so tisti trenutek prisotni. Težko je, ko moramo gledati nekoga, ki ga v tistem trenutku nekaj muči, se mu določene stvari, spomini pletejo po glavi, pa mu vendarle ne moramo pomagati.

 


 

4 Literatura

Splošna bolnišnica Maribor, oddelek za psihiatrijo, Zbornik predavanj, Maribor

2007

Tomšič S., Kovše K., Roškar S., Kofol Bric T., Bajt M., Zorko M. Duševno zdravje v

Sloveniji. Inštitut za varovanje zdravja. Ljubljana 2008

Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, Kodeks etike medicinskih sester

in zdravstvenih tehnikov, 2005

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja