Alzheimerjeva bolezen je najpogostejši vzrok demence.

Gre za neozdravljivo degenerativno in terminalno bolezen.

V najpogostejši obliki prizadene starejše od 65 let, obstaja pa tudi manj pogosta oblika z zgodnjim nastopom.

Leta 2006 je z alzheimerjevo boleznijo živelo 26,6 milijona ljudi, število pa bi se lahko do leta 2050 podvojilo, četudi so ocene sicer precej različne.

Pri vsakem posamezniku se simptomi in znaki alzheimerjeve bolezni pokažejo na svojstven način. Bolnik navadno obišče zdravnika, ko se pojavijo težave zaradi izgube spomina.

Zdravnik diagnozo potrdi z ovrednotenjem vedenja in spoznavnimi testi ter po možnosti še s slikanjem možganov. Bolezen traja od 5 in 20 let.

Njen razvoj se lahko začne več let pred postavitvijo diagnoze. V zgodnjih stopnjah so najpogostejše bolnikove težave, pogosto napačno diagnosticirane kot s staranjem povezana izguba spomina ali stres, povezane z izgubo spomina, npr. težave s priklicem nedavno naučenih podatkov.

Ko bolezen napreduje, se pojavijo tudi zmedenost, jezavost, nihanja razpoloženja, izgubljanje jezikovnih sposobnosti, izguba dolgoročnega spomina ter splošen umik prizadetega v osamo. Bolnik sčasoma izgubi tudi različne telesne funkcije, kar končno privede do smrti.

Vzrok in napredovanje alzheimerjeve bolezni slabo poznamo.

Raziskave kažejo, da je bolezen povezana s pojavom senilnih plakov in nevrofibrilarnih pentelj v možganih. Bolezni ne znamo ustaviti ali obrniti. Ne ve se niti, ali sodobno zdravljenje upočasni njeno napredovanje oziroma sploh ublaži simptome.

Za preprečitev pojava bolezni so poznani številni ukrepi, katerih učinkovitost pri upočasnitvi in ublažitvi bolezni pa ni dokazana. Tako za preprečevanje kot lajšanje bolezni se pogosto priporočajo duševna in telesna dejavnost ter uravnotežena prehrana.

Ker alzheimerjeve bolezni ne znamo pozdraviti in poteka degenerativno, je osrednjega pomena skrb za bolnika. Vlogo glavnega skrbnika pogosto prevzame zakonec ali ožji sorodnik. Ta je pri tem tudi sam pogosto močno duševno in telesno obremenjen, posledica česar sta pogosto depresija in izgorelost.