ZDRAVILA PROTI ANGINI PEKTORIS
Z angino pektoris označujemo stiskajočo bolečino v prsih, ki je posledica miokardne ishemije.
Bolezen je znak in simptom porušenega ravnotežja med dotokom kisika po koronarkah in porabo tega v miokardu.
Najpomembnejša farmokološka sredstva pri zdravljenju AP so organski nitrati, kalcijevi blokatoji in blokatorji beta receptorjev.
NITRATI: Nitroglicerin je nitrat. Sublingvalno prične delovati že v nekaj minutah in učinkuje petnajst minut. Povzroči sprostitev gladkih mišic žilne stene. Zniža se poraba kisika. Izosorbit dinitra je podoben nitroglicerinu.
Amilnitrit je hlapna tekočina, hitro deluje in povzroča vazodilatacijo. Toksičnost nitratov in nitritov: najpomembnejši stranski učinek je vazodilatacija. Posledica sta ortostatska hipotenzija in glavobol ter refleksna tahikardija.
Kalcijevi blokatorji- Nifedipin, verapamil (zaviralci počasnih kalcijevih kanalčkov). To so zdravila, ki se uporabljajo v profilaksi AP, pri zdravljenju aritmij in zvišanega krvnega pritiska. Zavirajo vstopanje kalcija v celico, povzroča sprostitev gladkega mišičja – zmanjša se kontraktilnost srca.
Beta blokatorji – beta adrenergični zaviralci : dobro se kombinirajo s nitrati, ker zmanjšujejo stranske učinke nitratov- tahikardijo, povečano srčno moč. Največ uporabljajo propranolol, atenolol, pindolol in aksprenolol.
Kirurško zdravljenje AP: pri aterosklerotični -AP je možno tudi kirurško zdravljenje: premostitev zoženega dela koronarke z » Bypassom« z dilatacijo koronark z balončkom, s perkutano transluminalno koronaroplastiko.
60) KARDIOTONIČNI GLIKOZIDI: SKUPINE, MEHANIZMI DELOVANJA
Kardiotonične glikozide ali kardenolide imenujemo digitalisove glikozide, po rastlinah Digitalis lanata, D. purpurea (rumeni, rdeči naprstec), iz katerih so jih izolirali tiste, ki vplivajo na srce. Sestavljeni so iz steroidnega jedra, laktonskega obroča in z glikozidno vezjo povezano s sladkorji.
Mehanizem delovanja je inhibicija membranske Na+/K+ ATP-aze, posledica je zvišanje celičnega natrija in zaradi mehanizma izmenjave Na+-Ca++ tudi zvišan kalcij v celicah.Posledica je povečana moč kontrakcije, poveča se utripni volumen, zmanjša se velikost srca, zmanjšajo se znaki srčne odpovedi.
Toksični učinki: pojavijo se ekstrasistole, ventrikularna tahikardija in fibrilacija. Z dodajanjem kalija zavremo učinek digitalisa na Na/K-ATP-azo in zmanjšamo toksične znake digitalisa.
Pri lažjih oblikah zastrupitve prenehamo z dajanjem digitalisa in dajemo kalij per os. Pri težjih zastrupitvah, kjer so tahikardije je potrebno uravnati elektrolite v plazmi, dodajati antiaritmike in uporabiti protitelesa za digoksin.
Skupine: digitalis, diuretiki, vazodilatatorji, nadomestki za digitalis.
61) ANTIARITMIKI : SKUPINE, UPORABA, MEHANIZMI DELOVANJA
So heterogena skupina zdravil, ki učinkujejo na elektrofiziološke funkcije srca. Blokirajo ionske kanale za Na+, Ca++ in K+ in /ali zmanjšujejo učinek simpatika.
Skupine so:
1. zaviralci Na+ kanalov (lokalni anestetik) predstavnik kinidin, lidokain, meksiletin, feniton.
2. Ca+ blokatorji: verapamil, diltiazem.
3. Simpatikolitiki: propranolol, bretilium.
4. Ostali: kalij, digitalis.
Aritmije: normalna frekfenca srca je 60 do 80 utripov v minuti.
Vrste aritmij: atrijsko trepetanje (220 do 350 na minuto) /fibrilacija atrijev – nepravilen ritem 350 do 1000 na minuto/atrioventrikularni ritem – ritem generira AV vozel. /supraventrikularna tahikardija/ ventrikularne ekstrasistole – bigeminus – dvojčkast pulz/ ventrikularna tahikardija – infarktna stanja.
Zdravila, ki se uporabljajo za zdravljenje aritmij:
Antiaritmike delimo po učinku na akcijski potencial v nekaj skupin :
1. Zdravila, ki upočasnijo akcijski potencial,
2. Beta 1 adrenergični zaviralci,
3. zdravila, ki podaljšajo refraktorno dobo in podaljšajo trajanje akcijskega potenciala
4. Kalcijevi blokatorji.
* Blokatorji Na+ kanalov: sem spadajo lokalni anestetiki, blokatorji natrijevih kanalov selektivno deprimirajo poškodovane celice za katere je značilna hitra depolarizacija.
* Simpatikolitiki – predstavniki: propranolol in bretilium. Neposredno delujejo na membrano.
* Blokatorji K+kanalov : podaljšajo akcijski potencial in njegovo širjenje.
* Kalcijevi blokatorji – njihova največja vrednost je pri angini pektoris,
* Kalij- ioni kalija imajo antiaritmični in aritmogeni učinek,
* Digitalis- kardiotonični glikozidi digitalisa zavrejo supraventrikularne – atrialne – tahiaritmije.
62) NEVROTRANSMITORJI V OŽ
Nevrotransmitor je snov, katere koncentracija je v sinapsi bistveno večja kot drugje. Pod vplivom dražljajev se mora sproščati in povzročati odzive, ki so podobni fiziološkim. Delovati mora tudi sistem, ki konča delovanje te snovi.
Po strukturi razvrščamo nevrotransmitorje OŽ v 4 najpomembnejše skupine:
To so: acetiholin, amini (noradrenalin,dopamin,serotonin,histamin), aminokisline in peptidi.
Acetilholin: deluje na nikotinske in muskarinske receptorje.
Noradrenalin: na adrenergične alfa in beta receptorje. Dopamin je inhibitorni nevrotransmitor. Razvrščamo jih v štiri podtipe od D1 do
D4. GABA je gama aminomaslena kislina z inhibitornim delovanjem. Glicin: inhibitorno delovanje poveča prevodnost za Cl. Glutamat in aspartat povečata prevodnost za Na. Sta aminokislini s postsinaptičnim delovanjem. Serotonin in histamin zmanjšata prevodnost za K. Peptidi: sintetizirajo se v telesu nevrona ter pridejo do živčnih končičev z aksonskim transportom.
63) PSIHOFARMAKI
Zdravila, ki jih uporabljamo za zdravljenje duševnih bolezni in motenj (psihoz, nevroz) in vplivajo na psihične funkcije imenujemo psihotropna zdravila ali psihofarmaka.
To so kemično različna zdravila in jih glede na uporabo razvrstimo:
1. Anksiolitiki,
2. Barbiturati in druga uspavala,
3. Antipsihotiki,
4. Antidepresivi,
5. Psihomotorni stimulansi,
6. Psihozomimetiki
64) ANKSIOLITIKI
Zmanjšujejo občutek strahu, napetosti in vzburjenja. Ti so:
1. Benzodiazepini
2. Meprobamat
3. Hidroksizin
4. Buspiron.
Za zmanjšanja občutka strahu uporabljamo tudi beta adrenergične zaviralce ter antidepresive.
Ad.1 Benzodiazepini (BDZ) delujejo anksiolitično in v visokih dozah kot uspavalo, antikonvulziv, relaksirajo skeletne mišice.
Mehanizem delovanja: potencirajo učinke GABA, relaksirajo skeletne mišice, da zavirajo postsinaptične reflekse v hrbtenjači.
Uporaba: proti akutni paniki, uspavala, premedikacija pri anesteziji, pomirjevala pred preiskavami, antikonvulzivi, mišični relaksanti pri spastičnosti.
Stranki učinki: povečanje apetita, pomiritev, apatija, zmanjšana motorična aktivnost, spominske motnje, depresije, halucinacije, mišična slabost, ataksija, nekoliko znižan RR, potencirajo učinke alkohola. Lahko se pojavi toleranca, zasvojenost. Zasvojenost in abstinenčni znaki se lahko pojavijo že po štirih do osmih dneh.
Predstavniki: -dolgo delujoči: diazepam (anksiolitik, uspavalo, pri epi), flurazepam (uspavalo, anks.),.
-srednje dolgo delujoči : temazepam (uspavalo).
-kratko delujoči : midazolam (za globoko pomiritev pred anestezijo, uspavalo), triazolam (uspavalo).
Ad.2 Meprobamat – zmanjšuje občutek strahu, zavira krče skeletnih mišic. Nespecifično deluje kot sedativ. Lahko se pojavi zasvojenost, ki se kaže z abstinenčnimi znaki zato je potrebno končati zdravljenje postopoma. Pojavi se: ataksija, utrujenost, izpuščaji, hipotenzija, hipotermija, pljučni edem in koma.
Ad.3 Hidroksizin je anksiolitik z močnim sedativnim delovanjem in antihistaminskimi ter antiemetičnimi učinki.
Ad.4 Buspiron je novejši anksiolitik, kjer so utrujenost in nevarnost zasvojenosti minimalna. Učinek se pojavi v nekaj dneh. Stranskih učinkov je manj. Opazni so navzea, utrujenost, glavobol (ipsapiron, gepiron).
65) USPAVALA IN POMIRJEVALA
So sinonim za hipnotike in sedative.
Farmakološki učinek: depresorno delovanje na OŽ, ki poteka od sedativnega ( pomirjevalnega) učinka preko spanja do anestezije in kome.
Skupine: Barbiturati (dolgo delujoči – fenobarbiton), srednje dolgo delujoči (pentobarbiton), kratko delujoči – tiopental), benzodiazepini, karbamati (meprobamat), oksazoloni (metakvalon), alkoholi (etanol), etri (paraldehid).
Mehanizem delovanja: ta zdravila nimajo enotnega mehanizma delovanja. Nekateri predstavniki povečajo sinaptično inhibicijo z delovanjem na specifične receptorje. Barbiturati inhibirajo polsinaptične refleksne sisteme, podaljšajo inhibitorno delovanje
GABA in glicina.
Uporaba: za pomiritev, kot uspavalo, pri epilepsiji, uvodna splošna narkoza, proti krčem, mišični relaksaciji.
Učinki barbituratov so odvisni od doze in so za: pomirjanje, spanje, depresijo OŽ, antikonvulzivne krče, depresija dihanja in kardiovaskularnega sistema. Toleranca in odvisnost sta pri barbituratih pogosta predvsem pri dolgotrajni uporabi v velikih dozah.
Nevarnosti: pri visokih dozah nastopi depresija OŽ- koma, depresija dihanja in kardiovaskularnega sistema, toleranca, odvisnost, toksičnost.
Najpogostejši stranski učinki so: kožni izpuščaji, midriaza, navzea, bruhanje, hipotenzija, impotenca, nefritis, fotosenzibilizacija. Nevarni so z drugimi depresorji OŽ (alkohol, antihistaminiki), saj potencirajo njihove učinke.
66) ANTIPSIHOTIKI
-nevroleptiki so zdravila za zdravljenje psihoz, shizofrenij, paranoje. Učinkoviti so tudi pri drugih psihozah, delirijih in abstinenčnih sindromih. Osnovno delovanje nevroleptikov je blokada dopaminskih receptorjev.
Po kemični strukturi jih razvrščamo v več skupin:
1. Fenotiazini (flufenazin, klorpromazin) so najpogostejša antipsihotična zdravila, upočasnijo psihomotorno aktivnost, odstranijo halucinacije, za zdravljenje shizofrenije, halucinacije, kot antiemetiki in antitusiki, v terminalnih stadijih neozdravljivih bolezni.
2. Tioksanteni (flupentiksol),
3. Butirofenoni (haloperidol)-je najpomembnejši v tej skupini
4. Dibenzoksazepin (loksapin)
5. Dihidroindolon (molindon)
6. Benzamidi (sulpirid)
7. Difenilbutilpiperazin (pimozit)
8. Dibenzodiazepini (klozapin)
Stranski učinki: so pogosti, ortostatska hipotenzija, obstipacija, retenca urina, motnje vida, suha usta, utrujenost, depresija, zmedenost, parkinsonizem. Lahko se pojavi srčna aritmija in srčni zastoj. Pri težjih oblikah se pojavi nevroleptični maligni sindrom za katerega so zančilne motnje v delovanju vegetativnega živčevja, koma in smrt.
Antipsihotike uporabljamo za zdravljenje shizofrenije, zoper bruhanja, za zdravljanje kolcanja.
67) ANTIDEPRESIVI
Uporabljamo jih pri depresijah, (depresija naj bi bila posledica pomanjkanja nevrotransmitorskih aminov), kroničnih bolečinah in pri preprečevanju migrenskih glavobolov. Povečajo aktivnost monoaminskih nevrotransmitorjev.
Poznamo tri oblike depresij: reaktivno (odgovor na zunanja dogajanja), endogeno (najprimernejša za zdravljenje z antidepresivi) in bipolarno- manično (depresivna).
Skupine:
1. Triciklični antidepresivi : (Imipiramin) pri depresivnih bolnikih izboljšajo počutje, mišljenje in le delno sedirajo.Povečajo sposobnost koncentacije in spanja. V visokih odmerkih lahko povzročijo aritmijo, konvulzijo in komo. Imajo izrazit učinek na avtonomno živčevje. Toksični učinki: suha usta, zaprtje, zastajanje urina, tahikardije, ortostatska hipotenzija, zmedenost. Potencirajo učinke inhibitorjev MAO in antidepresivov, alkohola simpatikometikov. Zmanjšujejo učinke antihipertenzivov.
1. Modificirani tricikliki : (maprotilin)
2. Inhibitorji encima monoamino oksidaze (MAO): (fenelzin, tranilcipromin), podobni so amfetaminu. Naznačilnejši učinki so evforija, povečan apetit, omotičnost, tremor, suha usta ortotstatska hipotenzija in zaprtje. Stranski učinki inhibitorjev (MAO) so hipertenzija, nemir, konvulzije in hipertermia. Pomemben je celo tiramin v hrani , zato se je treba med jemanjem izogibati jedem, ki ga veliko vsebujejo (pikantni siri, jogurt, vino, pivo, kakav, čokolada, brokoli). Nevarno je delovanje inhibitorjev MAO z naslednjimi zdravili: amfetamin, efedrin, alfametil dopa, splošni anestetiki, peroralni hipoglikemiki.
1. Specifični zaviralci serotoninskega privzema -SSRI (fluoksetin, sertalin, fluvoksamin)
2. Tetraciklini (mianserin)
3. Triptofan- antidot druge generacije.Nimajo enotne kemične strukture (amoksapin, tradozon).
68) SPLOŠNI ANESTETIKI
Uporabljamo inhalacijske (pline in hlapne tekočine) in intravenske splošne anestetike. Najpomembnejši inhalacijski anestetiki so dušikov oksidul, halotan, izofluran.
Dietil in divinil eter se klinično ne uporabljata več, halogenirani hidrokarbonati, ultrakratko delujoči barbiturati, ketamin (povzročajo dissociacijsko anestezijo) nevroleptanalgezijo.
Intravenski anestetiki tiopental, propofol, morfin in ostali opojni analgetiki v kombinaciji z ostalimi anestetiki. Splošni anestetiki so skupina kemično različnih snovi, ki povzročajo reverzibilno depresijo OŽ.
Za splošno anestezijo je pomembna izguba zavesti, analgezija z amnezijo, izguba refleksov in relaksacija skeletnih mišic. Splošni anestetiki učinkujejo na kardiovaskularni sistem različno. Pretok krvi skozi jetra, ledvica in črevesja je znižan. Dušikov oksidul ne vpliva na arterijski pritisk, halotan pa ga znižuje. Globina dihanja je znižana.
Vendar večina anestetikov znižuje frekfenco dihanja, zato naraste pristisk CO2. Halotan povzroča okvaro jeter (hepatitis), dolgotrajna narkoza povzroča okvare ledvic. Ultra kratko delujoče barbiturate uporabljamo za začetno anestezijo. V visokoh koncentacijah povzročajo depresijo dihanja in cirkulacijo.
69) STADIJI IN NIVOJI SPLOŠNE ANESTEZIJE
Z uporabo novejših anestetikov premedikacije in kombinacije anestetikov ti stadiji niso več vidni.
Sicer pa so:
1. Analgezija – pacient je pri zavesti, zmanjšan je občutek za bolečino.
2. Vzburjenost : pacent je vzburjen, izgublja zavest, amnezija, refleksi, dihanje in aktivnost avtonomnega živčevja so povečani.
3. Kirurška anestezija – pacient je nezavesten, bolečinskih refleksov ni več, skeletne mišice so relaksirane, dihanje je regularno in RR je kontroliran. Pri kirurški anesteziji ločimo štiri nivoje: a.) zrkli sta umirjeni, pupili zoženi, b.) kornealni refleks izgine, c.d.) izgine faringealni refleks, torakalno dihanje in mišični tonus se manjšata.
4. Depresija medularnih centrov -respiratorna paraliza -brez umetne ventilacije in farmakoloških sredstev za normalizacijo krvnega pritiska je smrt neizbežna.
Načini dajanja: iv – tiopentanol, ketamin, fentanil. Inhalacijski plini – dušikov oksidul + kisik. Inhalacijske tekočine – eter in halotan. Splošna anestezija je povezana z dvigom praga vzdraženosti nevronov. Učinkovitost splošne anestezije je odvisna od njihove topnosti v lipidih. Učinkujejo na nevrotransmitorje v OŽ.
Učinkovitost merimo z njihovo minimalno alveolarna koncentracijo. To je definirana alveolarna koncetracija anestetika, ki pri 50% bolnikov prepreči bolečino.
Premedikacija:
Pred in med anestezijo uporabljamo parasimpatikolitike (atropin)- z njimi zmanjšujemo bronhialno sekrecijo in preprečujemo bradikardijo, anksiolitike za preprečevanje strahu in povečanje amnezije, antipsihotike za preprečavanja bruhanja, nevromišične relaksante, opioidne analgetike in antagoniste.
70) LOKALNI ANESTETIKI : MEHANIZEM DELOVANJA, SKUPINE, UPORABA
So skupina sorodnih snovi, ki lokalno in reverzibilno preprečujejo prenos bolečinskih dražljajev. Zavirajo natrijeve kanale membran, predvsem nemieliniziranih živčnih vlaken. Uporabljamo jih lokalno na površini ali pa jih injiciramo.
Skupine:
1. Estri -kokain, prokain, benzokain.
2. Amidni – lidokain, etidokain, prilokain
Mehanizem delovovanja: lokalni anestetiki se vežejo na receptorje in zmanjšajo prepustnost membrane, zavirajo natrijeve kanale, preprečijo normalno depolarizacijo membrane in onemogočijo prevajanje akcijskega potenciala. Neionizirane molekule hitreje prehajajo skozi lipidno membrano. Lokalni anestetiki hitreje in močneje delujejo na tanjša nemielinizirana živčna vlakna.
Toksičnost : najpomembenjši toksični učinki lokalnih anestetikov so učinki na OŽ. To sta evforija (zančilna za kokain) in ekscitacija z nemirom, nistagmusom in tonično – kloničnimi konvulzijami. Zastrupitve z lokalnimi anestetiki zdravimo simptomatično. Krče zaviramo s kratkodelujočim tiopentalom ali diazepamom. Pri hujših konvulzijah uporabljamo nevromišične zaviralce.
71) ANTIEPILEPTIKI: SKUPINE, MEHANIZEM DELOVANJA, UPORABA, ANTIPARKINSONIKI
ANTIEPILEPTIKI.: so skupina zdravil, ki se kemično razlikujejo, razvrščamo jih po njhovi klinični uporabi.
Z antikonvulzivi/antiepileptiki zdravimo epilepsije: antikonvulzivi so depresorji OŽ. Preprečujejo širjenje električnih potencialov po možganih. Bolniki jih jemlje dolgo, zato je pomembna njihova toksičnost.
Skupine:
Hidantoini (fenitoin)
Barbiturati in analogi (fenobarbiton, primidon)
Tricikliki (karbamazepin)
Sukcinimidi (etosukcimid)
Oksazolidini (trimetadion)
Benzodiazepini (diazepam, nitrazepam)
Drugi: (valprojska kislina, lamatrigin)
Novejši antikonvulzivi:
-Gabapentin – učinkovit pri klonično toničnih krčih. Povzroča zaspanost, tresavico, utrujenost, navzeo in bruhanje. Je analog GABA. Ne deluje na receptorje.
-Topiramat – blokira natrijeve kanalčke pri tonično kloničnih napadih.
-Tiagabin – pri fokalnih napadih povzroča omotičnost, tremor, depresijo in izpuščaj. Zavira privzem GABA
-Lamotrigin inaktivira natrijeve kanalčke, pri tonično kloničnih napadih. Pojavlja se lahko omotičnost, glavobol, diplopija, izpuščaj,
-Vigabatrin – ireverzibilni zaviralec GABA aminotrasferaze. Pri fokalnih napadih neželjeni učinki: nemirnost, zmedenost, psihoza.
Neželeni učinki antikonvulzivov: imajo ozko terapevtsko okno, stilumirajo oksidacijske encime v jetrih in kažejo toleranco. Depresija OŽ je najpogostejši neželeni učinek antiepileptikov. Prebavila: draženje prebavil, izguba apetita, navzea, bruhanje.
Idiosinkrazija: pojavljajo se kožni izpuščaji,lahko povzroča lupus eritematozus in spremembe v krvi.
Teratogenost: antikonvulzivi so teratogeni in upočasnijo rast ploda. Najbolj teratogen je feniton. Ostali so manj , vendar vsi povzročajo anomalijo ploda. Pri uporabi antiepileptikov med nosečnostjo moramo vedno oceniti nevarnost za mater zaradi opustitve zdravljenja in nevarnost učinkov za otroka.
Karbamazepin uporabljamo pri epilepsiji, zdravljneju nevralgije, trigeminusa in bipolarnih depresijah. Zavira natrijeve in kalcijeve kanale in prepreči širjenje impulzov.
Nezaželeni učinki: vrtoglavica, utrujenost, aplastična anemija, levkopenija, spremeba pigmentacije, sprememba arterijskega tlaka, okvara jeter…
Valproat – valprojska kislina- deluje na ione natrija in kalija je dobro topen v lipidih, zveča učinkovitost inhibitorne GABA. Neželjeni učinki: težko požiranje, bruhanje, diareja in zapeka, glavobol in nistagmus. Lahko pride do smrti zaradi odpovedi jeter. Povzroča nepravilnosti v razvoju živčevja pri plodu – spina bifida.
Fenobarbiton je najstarejši antiepileptik, ki močno pomirja. Zmanjšuje vstopanje kalcija in zmanjšuje izločanje nevrotrasmitorjev. Učinkovit pri delnih napadih grand mala in božjasti otrok.
Feniton v telesu se spremeni v fenobarbiton. Uporabljamo ga pri tonično kloničnih krčih in fokalnih epilepsijah. Zavira ionske kanale, predvsem za natrij in kalcij. Stranski učinki so: nistagmus, diplopija, hipertrihoza, defekti udov, upočasnitev rasti.
Etosukcimid zavira T – kanalčke za kalcij. Povzroča izgubo apetita, hiperaktivnost, glavobol in kolcanje. Učinkovit pri tonično kloničnih krčih in statusu epileptikusu.
Benzodiazepin ima selektivni antiepileptični učinek. Povečuje delovanje GABA. Je za parenteralno zdravljenje.