ANTIPARKINSONIKI
Za Parkinsonovo bolezen so značilne motnje gibanja zaradi degenerativnih sprememb v bazalnih ganglijih.
Pri Parkinsonovi bolezni propadajo dopaminski nevroni, ki se začenjajo v črnem jedru.
Visoka koncentracija dopamina, GABA, noradrenalina in serotonina je porušeno razmerje med dopaminom in ACH.
1) Agonisti dopamina-BROMOKRIPTIN – je alkaloid, ki deluje neposredno na dopaminske receptorje.
Uporabljamo ga v kombinaciji z Levodopo.
2) Posredni dopaminergični agonisti -Deprenil, Amantadin
3) Preparati Levodope -Levodopa in Karbidopa. Dopamin se peroralno ne absorbira in ne prehaja skozi krvnomožganske pregrade.Pri zdravljenju Parkinsonove bolezni uporabljamo njegov prekurzor levodopo, ki je predstopnja dopamina.
4) Antiholinergiki – benzatropin, orfenadrin. Zmanjšujejo tremor. Stranski učinki so: zaspanost, midriaza, cikloplegija, suha usta, upočasnjena prebava, odvajanje.
72) OPIATI IN OPIOIDI
Opij je posušeni izcedek makovih glavic. Ima analgetični in evforični učinek. Iz opija so izolirali morfin in kodein.Opiati so izolirani iz opija, opioidi pa delujejo enako, vendar imajo drugačno kemijsko strukturo.
(Opioidi: -iz nekaterih tkiv so izolirali peptide, ki imajo morfinu podobne učinke. To so : pentapeptidi, 17-amino kislinski peptid, 31-amino kislinski polipeptid. Vežejo se na opiatne receptorje.
Narkotični analgetiki so najmočnejši zaviralci bolečine. Njihova uporaba, shranjevanje in promet so zaradi strankih učinkov (depresija dihanja, psihična in fizična zasvojenost) pod strogim nadzorom.
Opiate razvrščamo po mehanizmu delovanja, po kemijski zgradbi in učinkovitosti.
A)Razvrstitev opiatov po razmerju agonističnega in antagonističnega učinka
1)Opiatni agonisti: -Morfin, kodein
2)Mešani opiati: -Pentazocin, Buprenorfin
3)Antagonisti: -Nalokson
B)Delimo jih lahko: po analgetičnem učinku:
-močni agonisti- morfin, meperidin, metadon
-zmerni agonisti: -kodein
-šibki agonisti: -propoksifen
-delni agonisti: -pentazocin
C)Po spektru delovanja:
-analgetiki
-antitusiki: -kodein (prepreči kašelj)
-antidiareiki: -difenoksilat (zmanjša peristaltiko v črevesju, za zdravljenje driske)
Opiatni analgetiki deprimirajo center za dihanje v odvisnosti od odmerka.To je najpogostejši vzrok smrti.Opiati niso teratogeni, povzročajo pa depresijo dihanja ploda. Odtegnitveni simptomi se kažejo pri nagli prekinitvi dajanja opiatov.
Zdravljenje zasvojenosti:
1) oralno dajanje ekvivalentnega odmerka (metadon) tistim, ki si opiate injicirajo (heroin)
2) zdravljenje simptomov s fenotiazini, klonidinom ali benzodiazepini.
3) dajanje visokih odmerkov metadona
4) oralno dajanje antagonistov z dolgim delovanjem (naltrekson).
Alergične reakcije so redke. Najpogostejša oblika alergičnih reakcij na opiate so spremembe na koži: koprivnica in izpuščaji.
OPIATNI AGONISTI:
MORFIN-je osnovni opiatni analgetik. Je derivat opija, ki ga pridobivajo iz glavic nezrelega maka. Sedaj že sintetizirajo naravne derivate(opiati) in snovi, ki imajo podobne učinke (opioidi). Dajemo ga parenteralno pri pooperativnih bolečinah, v končni fazi bolezni pa začnemo s oralnim dajanjem. Derivati morfina (morfin, heroin, kodein, oksikodon) se dobro absorbirajo iz prebavil.
Ker se nekateri (morfin, heroin) hitro presnavljajo v jetrih, je njihov peroralni odmerek bistveno večji od injicirane. Prehajajo skozi placento in v možgane ploda, deprimirajo dihanje novorojenčka.V jetrih se konjugirajo z glukuronsko kislino in se izločajo skozi ledvica. Opiati in derivati se vežejo na receptorje, ki so v možganih in drugem tkivu. To so: receptorji mi, kapa in sigma.
Oksikodon – uporabljamo samega ali v kombinaciji z aspirinom ali paracetamolom.
Hidrokodon- dajemo v kombinaciji z paracetamolom.
Kodein -je peroralni analgetik, posebej v kombinaciji z aspirinom ali paracetamolom.Je najšibkejši opiatni analgetik, vendar učinkovit antitusik.
Propoksifen – podoben metadonu.
Meperidin- so zlorabljali zdravstveni delavci , ker je analgetično učinkovit kot morfin.
Hidromorfon- se uporablja pri močni bolečini, hitro povzroča zasvojenost.
Metadon- se uporablja pri zasvojenosti z morfinom.
Fentanil in derivati – so kratkodelujoči opijatni analgetiki za parenteralno uporabo.Uporabljamo ga pri op. in v kombinaciji za splošno anestezijo. Dajemo ga tudi kot transdermalni obliž-Duragesic.
NAJPOGOSTEJŠI UČINKI OPIATOV:
Analgezija, sedacija, navzea, bruhanje,
Visoke doze povzročijo: depresijo dihanja, zmedenost, evforijo, bradikardijo in obstipacijo.
73) SNOVI, KI POVZROČAJO ZASVOJENOST
1) Narkotiki – v zadnjem času se uporabljajo predvsem parenteralno, zaradi izzivanja občutka seksualnega ugodja in evforije, čemur sledi pomiritev.
Fizična odvisnost in toleranca sta odvisni tudi od načina jemanja drog. Abstinenčni znaki so pri višjih odmerkih izrazitejši. Odvajanje od teh snovi je možno z odtegnitvijo narkotika ali dajanjem antagonista. Značilni znaki abstinenčnega sindroma so: solzenje, rinoreja, tremor in hiperpnoa. Vzrok smrti zaradi narkotikov je depresija dihanja.
2) Pomirjevala-uspavala te snovi povzročajo relaksacijo, sposobnost presoje, zmanjšajo občutek strahu in upočasnijo motorične reflekse. Iz te skupine so najbolj razširjeni benzodiazepini. Visoki odmerki povzročajo depresijo miokarda in depresijo dihanja. Znaki abstinenčnega sindroma so povečana vzdraženost OŽ in konvulzije.
3) Stimulansi so kofein, nikotin, kokain, amfetamin, metilfenidat in derivati. Uporaba nikotina in kofeina je legalizirana, čeprav obstaja fizična in psihična zasvojenost z znaki abstinenčnega sindroma. Pri visokih dozah se pojavijo toksični znaki, predvsem srčne aritmije. Pri kroničnih kadilcih so pogostejše kardiovaskularne in respiratorne bolezni in malignomi. Kokain in amfetamini povzročajo občutek evforije in povečanega samozaupanja. Hitro vodijo v odvisnost.
Toleranca je velika, zaradi fizične zasvojenosti se pojavi abstinenčni znaki. Pri visokih odmerkih kokaina lahko nastopi smrt zaradi stimulacije OŽ in obremenjenosti srčno žilnega sistema. Za kronični kokainizem je značilno stanje z grozavostvjo in agresivnim obnašanjem. Zdravimo z antikonvulzivi (diazepam) in haloperidolom, če se pojavijo psihoze.
4) Halucinogeni – LSD, fenciglidin – angelski prah je najnevarnejši. V visokih dozah povzroča motnje v presoji, psihoze, kardiovaskularne motnje. Zdravljenje s pomirjevali.
5) Kanabis : marihuana, hašiš, indijska konoplja. Povzroča evforijo, odmaknjenost, sanjarjenje, razigranost in neobvladljiv smeh. Največja nevarnost zasvojenosti z marihuano so motena presoja in refleksi. Učinki so podobni učinkom pomirjeval in alkohola.
6) Snovi za vdihavanje so plini, hlapne tekočine in lepila, ki povzročajo evforijo in zmanjšajo zavore. Najpogosteje uporabljajo dušikov oksidul, eter, kloroform in topila z anestetičnim delovanjem. Nevarnosti pri tem so : izguba zavest in onemogočeno presojanje. Industrijska topila povzročajo depresijo kostnega mozga in poškodbo ledvic in jeter.
75) ANTIPIRETIČNI ANALGETIKI
ali nesteroidni analgetiki so snovi, ki zmanjšujejo znake vnetja tako, da zavirajo sintezo snovi, ki se sproščajo iz vnetno poškodovanega tkiva. Imajo izražen analgetični in antipiretični učinek. Mehanizem delovanja je inhibicija CIKLOOKSIGENAZE, ki z delovanjem na arahidonsko kislino omogoča nastanek prostoglandinov in mediatorjev vnetja.
Razvrščamo jih v neopiatne (nenarkotični, periferni, blagi, antipiretični). Neopiatni analgetiki delujejo periferno na živčne končiče, zavirajo sintezo prostaglandinov. Opiatne (narkotične, centralne, močne), ki delujejo centralno, deprimirajo OŽ. Med neopiatne analgetike uvrščamo salicilate- aspirin in derivate, paracetamol, nesteroidni protivnetni analgetiki.
SKUPINE:-Antipiretični analgetiki (aspirin, ibuprofen,)
– Počasi delujoče protivnetne snovi (preparati zlata)
-Analgetiki z zmanjšanim protivnetnim učinkom (paracetamol)
Acetilsalicilna kislina-Aspirin- ima antipiretični, antiinflamatorni, analgetični učinek. Preprečuje zlepljanje trombocitov, ker zavira sintezo prostaglandinov in tromboksana. Dobro se resorbira iz prebavil, v tkivih in krvi se hidrolizira v acetatno in salicilno kislino. Aspirin draži prebavila in povzroča krvavitve.. Aspirin pomirja blažje do srednje bolečine (glavobol, zobobol).
Protivnetno je uporaben pri revmatičnem artritisu. Ker preprečuje zlepljenje trombocitov, ga uporabljamo za preprečevanje infarkta. Pri visokih odmerkih so opazni učinki na OŽ: zmedenost, vrtoglavica, šumenje v ušesih, navzea, bruhanje. Pri toksičnih dozah: hiperventilacija, zvišana TT, dehidracija, koma z vazomotornim kolapsom, renalna in respiratorna odpoved.
Ibuprofen je sredstvo izbire v medicinski praksi. Za daljše učinkovanje uporabljajo naproksen.
Paracetamol je manj toksičen, ima podobne učinke proti bolečini in zvišani telesni temperaturi kot aspirin. Je blag inhibitor ciklooksigenaze. Kot analgetik in antipiretik ga uporabljamo pri bolnikih, ki so alergični na aspirin in pri otrocih. Stranski učinki: jetrna nekroza in toksičnost za ledvice.
76) ZDRAVILA PROTI GIHTU-PUTIKI
Pojavi se hiperurikemija, kristali sečne kisline v uhljih in sklepih. Je presnovna bolezen, za katero je značilna visoka koncentracija sečne kisline v tkivih in krvi. Povzroča akutno vnetje sklepov.
Zdravljenje akutnega vnetja sklepov pri gihtu je možno z večjim izločanjem sečne kisline ali z zmanjšanjem pretvorbe ksantina in hipoksantina v sečno kislino. Učinkovit je Kolhicin. Za obdobje brez napadov pa uporabljamo probenecid in alopurinol.
Kolhicin- je najstarejše zdravilo proti napadom putike. Je specifičen in deluje proti akutnemu vnetju. Njegovi neželeni učinki so: težave v prebavilih, navzea, bruhanje, driska, depresija kostnega mozga in alergija. Kolhicin je toksičen, zato ga nadomeščajo z indometacinom in drugimi antirevmatiki in antipiretičnimi analgetiki.
Alopurinol- je zaviralec ksantinske oksidaze – razgradnje purinov, zato se količina ksantina in sečne kisline zmanjša. Dajemo ga tudi bolnikom, ki jemljejo citostatike. Alopurinol uporabljamo preventivno za preprečevanje napadov putike in za zmanjševanje zvišane koncentracije sečne kisline. Povzroča alergijo in je toksičen za jetra.
Probenecid- poveča izločanje sečne kisline z urinom. Zavira tubularno resorbcijo uratov. Neželeni učinki so draženje prebavil in alergija.
77) HISTAMIN, UČINKOVANJE, RECEPTORJI, ANTAGONISTI, NJIHOVA UPORABA
Histamin je biogeni amin, ki deluje na receptorje H1 in H2 , ki so v OŽ, gladke mišice in žleze. Pri človeku je histamin skladiščen v granulih mastocitov. Iz tkiva se sprošča pri fizioloških alergijskih reakcijah in pod vplivom zdravil.
Učinki agonistov receptorjev H1 : vazodilatacija, bronhokonstrikcija, bolečina ali srbenje kože.
H2 -izločanje želočne kisline, relaksacija uterusa, učinkovanje na srce. Starejši antagonisti H1 imajo antihistaminski, antiholinergični, antiserotoninski in sedativni učinek (klorfeniramin, loratadin).
Antagonisti receptorjev H1 kompetitivno zavirajo učinke histamina: kapilarna permeabilnost, spazem gladkih mišic žil, bronhospazem, draženje živčnih končičev v koži. Drugi učinki so še: depresija, antiemetični učinek, zaspanost.
Neželeni učinki: novejši antihistaminiki nimajo centralnih učinkov (loratadin), ker ne prehajajo v OŽ. Sicer pa so omotičnost, motnje vida , utrujenost, anoreksija, bruhanje.
Uporaba: alergične reakcije, antiemetični učinki, preoperativna pomiritev, uspavala OTC, lokalni anestetiki.
Antihistaminiki so zdravila, ki zavirajo učinke histamina. Antagonisti H1 REC se uporabljajo pri alergijah in alergijskem rinitisu. Antagonist H2 REC. Se uporablja pri zdravljenju ulkusne bolezni in ZOLLINGER ELISONOVEGA SINDROMA- (povečano izločanje gastrina in številni peptični ulkusi v dvanajstniku.
78) SEROTONIN
5-HT – v OŽ je nevrotransmitor, v GIT – u je lokalni hormon, v telesu je koncentracija serotonina povišana pri karcinoidu, tu. črevesja. Visoka koncentracija serotonina v plazmi povzroči driskre, napade astme, močno pordelo kožo obraza in ramen.
Blokatorji serotonina: -selektevni : v terapevtiko jih šele uvajajo.
-neselektivni: za zdravljenje migrene in simptomov karcinoida.
79) ANTIASTMATIKI: SKUPINE, MEHANIZEM DELOVANJA
Astma je reverzibilna obstrukcija in vnetje dihalnih poti. Največkrat so vzroki: alergije, napor, stresi in alergije na respiratorne (virusne) infekcije. Je bolezen z dispnejo, kašljem, piskajočim dihanjem zaradi bronhospazma, vnetje bronhijev s sekrecijo.
Zdravila, ki jih uporabljamo pri astmi:
1. Adrenergični beta 2 agonisti (simpatikomimetiki): adrenalin (akutni napad), salmeterol, albuterol, inzoproterenol, metaproterenol.
2. Kortikosteroidi: triamcinolon, flunizolit, flutikazon, prednizon. Protivnetno delovanje, zavirajo sproščanje mediatorjev vnetja. Daljša upopraba, številni nezaželeni učinki: kašelj, osteoporoza, zastajanje tekočin, disfonija, hiperglikemija.
3. Antiholinergiki (ipratropij) zavora muskarinskih receptorjev in bronhialne sekrecije. Nezaželeni učinki: epistaksa, alergije, bronihitis, zastajanje urina. Dajemo ga oralno in v aerosolu.
4. Antagonisti levkotrienov (zafirlukast), antagonisti sinteze (zileuton)
Povzročajo vnetje, bronhokonstrikcijo, izločanje mukusa, mukozni edem. Učinkovita sta oralno. Nezaželeni učinki: okvare jeter, draženje želodca in glavobol.
5. Stabilizatorji membran (kromolin, intal): kromolin preprečuje degranulacijo mastocitov. Je učinkovit za preprečevanje astme tudi zaradi napora in alergičnega rinitisa. Preprečuje vstop kalcija v celice. Je manj toksičen.
6. Metilksantini -teofilin, aminofilin, kofein -to so bronhodilatatorji. Teofilin uporabljamo pri kronični astmi. Zavira delovanje adenozina, mobilizira intracelični kalcij. Dajemo ga oralno in paranteralno. Lahko povzroča glavobol, tahikardijo, navzeo, refluks kisline,
7. Lokalni anestetiki : 2% lidokain (aerosol.)
80) ZDRAVILA, KI ZMANJŠAJO IZLOČANJE ŽELODČNE KISLINE
GERD ali zgaga se pojavi pri vračanju želodčne kisline v požiralnik. Pride do pekočih bolečin, vnetja sluznice in erozije. Zdravimo z zaviralci histaminskih receptorjev H2 in z zaviralci protonske črpalke (PPI) .
Peptična razjeda je posledica izločanja želodčne kisline, infekcije z bakterijo Helicobacter pylori, uporabe NSAA in glukokortikoidov.
Zaviralci histaminskih receptorjev H2.
Mehanizem delovanja: zavirajo izločanje želodčne kisline in refluks v požiralniku. Lahko jih dajemo zvečer in s hrano.
Predstavniki: tudi kot OTC pripravki:
– cimetidin (altramed, belomet),
– ranitidinum (ranital, ulran),
– famotidin (ulfamid)
Motijo absorpicijo zdravil, ki potrebujejo kisli pH.
Zaviralci protonske črpalke: ireverzibilno zavirajo H+/K+/-ATP-azo, ki je potreban za izločanje solne kisline in parietalnih celic želodčne sluznice.
Predstavniki:
– omeprazol (ortanol, ultop),
– pantoprazol (controloc),
– lansoprazol (lanzul),
Dajemo jih bolnikom, pri katerih histaminski antagonisti H2 niso učinkoviti. Vplivajo na jetrne encime in motijo presnovo drugih zdravil.
Pri želodčnih ulkusih, pri katerih gre za infekcijo s Helicobacter pylori uporabljamo trojno zdravljenje: antibiotik (amoksicilin), enega od PPI . Zdravimo štirinajst dni.
81) ANTACIDI
Antacidi zmanjšujejo ulkusno bolečino, ne vplivajo na celjenje. Z antacidi zvišamo pH, ki naj ne bi bil višji od pH 4, saj potem pepsin ni več aktiven. Poznamo: sistemske in nesistemske antacide.
Sistemski:(natrijev hidogenkarbonat) nevtralizira želočni sok, se absorbira in povzroča alkalozo.
Nesistemski vsebujejo kalcijev karbonat, aluminjeve in magnezijeve soli in magnezijev – aluminijev gel.
Antacidi zmanjšajo absorcija tertaciklinov, digitalisa, železa. Toksičnost: sistemski povzročajo alkalozo s hiperkalciemijo, ponovno izločanje kisline.
82) EMETIKI IN ANTIEMETIKI
Emetiki (ipekakuana je pomembna pri zastrupitvah) so zdravila, ki sprožijo bruhanje in navzeo.Bruhanje je posledica draženja centra za bruhanje kemoreceptorske cone v možganskem deblu ob četrtem možganskem ventriklu.
Bruhanje se pojavi pri potovalni bolezni, nosečnosti, zdravilih, infekcijah ali obsevanju.
Antiemetiki so skupina zdravil s katerimi zaviramo ali preprečujemo bruhanje. Izbira antiemetika je odvisna od vzroka bruhanja. To so:
1. Fenotiazini – preprečuje navzeo. Prometazin ima tudi antiholinergičbo in antihistaminsko delovanje.
2. Antiholinergiki – učinkoviti pri morski bolezni in boleznih notranjega ušesa.
(Dimenhidranat in meklizin) skolamin je na voljo v obliki transdermalnega obliža
3. Antihistaminiki (difenhidramin- tudi pomirja),
4. Trimetobenzamid – deluje na kemoreceptorsko cono v možganih. Povzroča pomirjanje, glavobol.
5.Metoklopramid -je učinkovit antiemetik pri uporabi citostatikov. Deluje centralno (agonist dopamina) in periferno (sprošča acetil holin)
6. Benzokinamid -je antiemtiki, antihistaminik, sedativ. Uporabljamo ga proti navzei. Povzroča suha usta in slinjenje.
7. Kanabinoidi (dronabiol, nabilon) so psihoaktivne snovi iz marihuane. Uporablajo se pri navzei ob zdravljenju s citostatiki.
83) ODVAJALA
so snovi, ki olajšajo, povečujejo in pospešujejo defekacijo. Uporabljamo jih pred rtg slikanjem ali endoskopijo prebavil.
1. Odvajala, ki delujejo z nabrekanjem – so najbolj varna in fiziološka (vsebujejo polisaharide, derivate celuloze).
2. Lubrikanti – mineralna olja, ne priporočamo, ker motijo absorbcijo vitamina A, D, E in K.
3. Stimulansi – lokano dražijo (antrakinonsko odvajalo)
4. Emoliensi – mehčalci (dioktil natrijev sulfosukcinat- mehča blato ter zadržuje vodo v črevesju.
5. Osmotska odvajala – vežejo vodo (magnezijev sulfat).
85) OSNOVNI PRINCIPI KONTRACEPCIJE
Najpogostejša je peroralna kontracepcija, ki je konbinacija sintetičnega estrogena in prostegerona ali progesterona samega. Kombinacija obeh inhibira ovulacijo. Progesteron vpliva na mukozo cerviksa, jo zadebeli in zmanjša možnost prehoda za spermije.
Delitev:
1. Monofazni preparati- kombinirana, oralna pilula vsebuje estrogen in progesteron. Jemlje se 21 dni s 7 dnevno pavzo.
2. Bifazni in trifazni preparati: posnemajo fiziološke spremembe v koncentracijah hormonov in zmanjšujejo vpliv progesterona na presnovo. Doza estrogenov je enaka ali nekoliko višja od monofaznih preparatov. Progesteron je enkrat višji v bifaznih in dvakrat višji v trifaznih preparatih, kot v menstruacijskem ciklusu (gestoden).
3. Oralni preparati za enkrat mesečno – gre za kombinacijo dolgodelujočega estrogena s hitro delujočim progesteronom. V enkratnem odmerku na koncu menstruacijskega ciklusa, kravitev se pojavi 3 do 5 dni kasneje.
4. Postkoitalne (naslednje jutro) pilule: dve tableti čimprej po koitusu, najaksneje v 72 urah. Naslednji dve tbl. pa 12 ur po tem. Najpogostejši stranski učinek je bruhanje (po dveh urah).
5. Progesteronski kontraceptivi:
a.) Dajemo vsak dan točno ob uri.
b.) peroralno uporabljamo, kadar so v anamnezi tromboemolične težave. Progesteron, ki ga injiciramo (medroksi -progesteron acetat) je učinkovit kotraceptiv za tri mesece -pogosto se pojavi amenoreja.
c.) subkutani implantat (levonorgestrel) v silikonski kapsuli učinkuje 5 let.
Druga uporaba kontraceptivov: kombinirane uporabljajo za zmanjšanje premočnih menstrualnih krvavitev, zmanjšanje bolečin pri dismenoreji, preprečevanje premestrualnega sindroma, zdravljenju endometrioze.
86.) ZDRAVILA, KI SO NEVARNA V NOSEČNOSTI
Pravilo je, da v prvem tromesečju ne dajemo zdravil zaradi nevarnosti za plod in potencialne teratogenosti. Zdravila, ki niso nujno potrebna so prepovedana. Predvsem v prvem trimesečju. Če so potrebna, je treba preveriti, v katero skupino (po FDA) spadajo. Prepovedano je tudi rtg slikanje. Najpomembnejši so teratogeni učinki zdravil (povezava med ošpicami pri nosečnicah in slepoto, gluhostjo in smrtjo pri novorojenčkih.)
Uspavalo TALIDOMIT, ki je bilo na voljo brez recepta je povzročalo fekomelijo (krajše ali celo odsotne kosti udov).
V prvem trimesečju se formirajo organi zato je to obdobje nosečnosti najbolj kritično. V tretejem tromesečju pa so prepovedana tudi zdravila, ki se vgrajujejo v zobe ali kosti (tetraciklini).
Pomembno je preprečavanje jemanja nepotrebnih zdravil in vitaminov med nosečnostjo. Najbolj znana teratogena zdrvaila so: talidomidi, analogi vitamina A, citostatiki, antikoagulansi, penicilamin, antiepileptiki, etilni alkohol in tetraciklini.
Med nosečnostjo ne dajemo: peroralnih antibiotikov, kemoterapevtikov, hormonov in kortikosteroidov.
Prvo tromesečje ne – citostatike , antiemetike.
Pozna nosečnost ne: odvajala, kinin.
Tik pred porodom : narkotični analgetiki, hipnotiki, vitamin K, kemoterapevtiki, alkaloidi, antikoagulansi.
87) OSNOVNA NAČELA ZDRAVLJENJA ZASTRUPITEV
Na zastrupitev moramo pomisliti vedno, kadar se bodo pri zdravem človeku nenadoma pojavili znaki šoka, motene zavesti, krči, slabost, bruhanje, driska, motnje vida, mravljinčavost, ohromelost, težko dihanje, razbijanje srca…
Osnovni principi zdravljenja:
1. Takojšnji ukrepi: anamneza in ogled,
-odstranitev zastrupljenca,
-kontrola vitalnih funkcij (pulz, dihanje, pupile), preprečitev nadaljnih poškodb.
2. Medicinska pomoč:
– srčni arest,
– kardiovaskularne komplikacije,
– respiratorne komplikacije,
– konvulzije,
– odpoved ledvic,
– okvara jeter,
– regulacija telesne temperature.
3. Preprečevanje absorpcije strupa:
– bruhanje,
– izpiranje želodca,
– aktivno oglje,
4. Eliminacija strupa:
– aktivno oglje,
– salinična odvajala (Na sulfat)
– eliminacija z urinom(sprememba pH urina),
– hemodializa – hemoperfuzija.
5. Specifični antidoti (atropin – organofosfati)
6. Helirajoča sredstva (desferoksamin- Fe, penicilamin – Cu, Pb),
7. Snovi, ki vplivajo na presnovo zdravil: etanol-metanol.
8. Proti telesa F ab – digoksin
88) SPECIFIČNI IN NESPECIFIČNI ANTIDOTI
Antidoti so snovi, ki na katerikoli način nevtralizirajo (inaktivirajo) strupe in njihove presnovke ali zavirajo učinek strupa z nasprotnim delovanjem. Razvrščamo jih v specifične in nespecifične, v fizikalne (aktivno oglje), kemične (helatorji, oksidanti) in farmakološke (atropin pri insekticidih).
Specifični antidoti
-kompetativni inhibitorji (atropin pri organofosfatih/ nalokson pri narkotičnih analgetikih,
-helirajoče snovi: dimerkaprol za zlato, svinec, živo srebro, arzen/penicilamin za baker in svinec,
-snovi , ki vplivajo na presnovo zdravil: etanol za metanol/acetil cistein za paracetamol,
-proti telesa: F ab za digoksin
Glikagon ima nasproten učinek od inzulina . Dajemo ga pri zastrupitvah z inzulinom ali peroralnimi antidiabetiki.
Nespecifični antidoti
-aktivno oglje: običajna doza je 25g (5 do 6 žličk) z vodo ali mlekom, po bruhanju oziroma izpiranju želodca. Kontraindicirano je pri zaužitju močnih kislin in alkalij (učinkovit je pri zastrupitvah s teofilinom, nitrati.
-Taninska kislina: tvori netopne soli z alkaloidi in težkimi kovinami,
-MgO nevtralizira kisline,
-Bentonit – njegova adsorpcijska sposobnost je enaka aktivnemu oglju,
-Holestiramin: veže holesretol in druge lipide. Uspešno veže digitoksin in druga lipofilna zdravila.
ZASTRUPITVE Z ZDRAVILI
89) ZASTRUPITEV S PARACETAMOLOM; ZNAKI , UKREPI
Paracetamol je antipiretični analegetik, ki se presnavlja v jetrih s pomočjo GLUTATIONA in se izloča z urinom. Toksična doza je 5 do 15 g, letalna 13 do 25g. Klinični zanki so neznačilni: slabost, bruhanje, znojenje, bledica. Po 24 – 72 urah se pojavi zlatenica in bolečina pod desnim rebrnim lokom zaradi hepatomegalije. Pojavi se hepatična encefalopatija, ki se kaže s tremorjem, somnolenco in komo. Povišane so transaminaze in protrombinski čas. Pride do jetrne ciroze in do okvare ledvic.
Zdravljenje zastrupitev: izpiranje želodca, dajanje aktivnega oglja in magnezijevega sulfata. Zdravimo z N- acetil cisteinom 140 mg /kg telesne teže (zmanjšamo okvaro jeter).
90) ATROPIN
Znaki zastrupitve se pojavijo kmalu po zaužitju. To so: suha usta, široke zenice (midriaza) , neoster vid in bleščanje, vročina, tahikardija, hipotenzija, zmedenost, retenca urina, vroča suha in pordela koža. Pri otrocih so toksični znaki izrazitejši.
Antidot za atropin je FIZOSTIGMIN, dajemo ga počasi i.v. 1 do 4 mg (0,5 -1,0 mg za otroke). Pri vzdraženosti in konvulzijah damo diazepam. Pri visoki temperaturi dajemo ledene obkladke, pri retenci urina pa zastrupljenca kateteriziramo.
91) ETILENGLIKOL, DIETILENGLIKOL
Etilenglikol je sestavina antifriza- sredstva, ki preprečuje zmrzovanje. Smrtna doza je 100ml. Kristali oksalata se nabirajo v ledvicah in možganih. Klinični znaki težjih zastrupitev so depresija OŽ, koma in smrt.
Lažje zastrupitve povzročijo okvaro ledvic. Metabolna acidoza nastane zaradi tvorbe mravljinčne kisline. Th: zdravimo z izpiranjem želodca in ukrepi proti metabolni acidozi (Na HCO3).
Dietilenglikol okvari jetra in ledvica in lahko povzroči smrt. Smrtna doza je 1ml/kg telesne teže.
92) OGLJIKOV MONOKSID
CO je gorljiv plin brez barve in vonja in ne draži. Povzroči hopoksijo tkiv in acidozo. Znaki zastrupitve: glavobol, utrujenost, navzea, bruhanje, pomanjkanje mišične kontrole, nezavest in smrt. Zaradi hipoksije je okvarjen miokard in respiratorni center, pojavi se aritmija in neredko infarkt.
Značilne so krvavitve v mrežnici. Takoj moramo pričeti z umetnim dihanjem. Uspešno je eno urno vdihavanje kisika s 5% CO2 pod pritiskom 2 atmosfer. Za enak učinek je potrebna 4 urna ventilacija s sobnim zrakom.
93) CIANIDI
Cianidi zavirajo celično dihanje z zastrupitvijo citokrom oksidaze. Minimalna smrtna doza je
0,5 mg/kg telesne teže. Običajna smrtna doza je 1,4mg/ kg telesne teže.
Prvi znaki zastrupitve so glavobol, nezavest, konvulzije in smrt. Pri zastrupljencu so značilni znaki dušenja in vonj po grenkih mandljih.
Takoj moramo dati antidot, ki poveča koncentracijo methemoglobina, na katerega se vežejo cianidi. To dosežemo z nitriti. Ker je reakcija revrzibilna se lahko znaki zastrupitve povrnejo. Amilnitrat dajemo zastrupljencu dihati vsakih 30 sekund v času 2 minut. Učinkovit je tudi hidroksikobalamin, ker vitamin B12 veže cianid. Kasneje zdravimo methemoglobinemijo z vdihavanjem kisika.
94) ŽIVO SREBRO -Hg
Največ Hg je v zraku zaradi izgorevanja fosilnih goriv. Prehaja v hrano in ribe. Znaki zastrupitve z Hg se pojavijo pri koncentraciji 100mg/100ml. Znaki kronične zastrupitve z Hg se kažejo v prizadetosti OŽ , s tremorjem in psihotičnim vedenjem. Ostali znaki so: gingivitis, stomatitis, močna salivacija, dermatitis, anoreksija, anemija in hujšanje.
Za akutno zastrupitev so značilni gastroenteritis, krči v trebuhu in krvava driska s proteinurijo. Anurija in uremija sta pogosti. Th: antidot BAL, ki tvori z Hg helate. Lahko nastane kompleks, ki je vodotopen pri pH 7,5 in se hitro izloči z urinom.
95) ŽELEZO -Fe
Dvovalentni ion železa je otrokom smrtno nevaren. Znaki zastrupitve so: bruhanje, erozije prebavil, hemoragije, cianoza, koma, depresija dihanja in šok. Th: izpiranje želodca z natrijevim bikarbonatom, mora biti takojšnje.
Pri hudih zastrupitvah dajemo per os ali i.v. Kalcijev dinatrijev (EDTA). Deferoksamin je učinkovit pri težkih zastrupitvah in ga lahko dajemo per os ali i.v. Pri težjih zastrupitvah se pojavita tudi acidoza in šok.
96) ALUMINIJ – Al
Al najdemo povsod v naravi. Pri zastrupitvah z Al se pojavijo nevrološke okvare. Motnje govora, dispraksija, asteriksija, mioklonus, osebnostne spremembe, spremembe v EEG, demenca, psihoza in smrt. Vdihavanje Al 2O3 poškoduje pljuča. Dihanje je kratko, pojavijo se cianoza, bolečino pod prsnico in spontani pnevmotoraks.
97) ZLATO-Au
Au topne soli zlata dajemo intramuskularno pri zdravljenju revmatoidnega artritisa. Prvi znaki zastrupitve so : dermatitis, stomatitis z vročino, nefritis z albuminurijo, gastritis, kolitis in hepatitis. Prizadet je hemeopoetski sistem z agranulocitozo ali aplastično anemijo, respiratorni sistem. Antidot je BAL, če ga damo dovolj zgodaj. Peroralno lahko dajemo tudi penicilamin, ki je enako uspešen.
98) ARZEN -As
As je protoplazmatski strup. Pogost je v herbicidih, fungicidih in pesticidih. Znaki : povzroča bruhanje, kar največkrat reši bolnika. Znaki so še: erozije prebavil, močne driske in anurija. Vdihan povzroči hemolizo in ikterus ter anurijo. Skozi krvno možgansko pregrado prehaja počasi, povzroča encefalopatijo. Th: antidot BAL.
99) TALIJ
Zastrupitev z talijem je možna zaradi rodenticidov ali depilacijskih preparatov.V kovinski industriji, zlatarstvu, pri izdelavi optičnih leč, termometrov so možne kronične zastrupitve.Povprečna smrtna doza talijevega sulfata je 1g. Prvi znaki so prizadetost prebavil in OŽ: hematemeza, krvava driska mentalne spremembe, trmor, horealni gibi, ataksija, konvulzije, cianoza in smrt.Diagnozo lahko postavimo na podlagi talijeve alopecije.Na nohtih se pokažejo značilne lunice.Izguba las in vseh dlak je popolna.
UKREPI: izpiranje želodca ali izzivanje bruhanja je prvi ukrep. Kot protistrup uporabljamo BAL v maksimalnih dozah. Aktivno oglje dajemo v dozah 0,5g/kg dvakrat dnevno pet dni zapored, hkrati s 3-5g kalijevega klorida dnevno- 5 do 10 dni.
100.) INSEKTICIDI
Uporabljamo jih za uničevanje insektov, vendar so nevarni tudi človeku.To so kemično ogljikovodiki, ki stimulirajo OŽ in povzročajo konvulzije. Absorbirajo se lahko skozi kožo ali iz prebavil.
Ciklodienski insekticidi (dieldrin) povzročajo napade podobne božjasti, trmor, navzeo, bruhanje in ataksijo.Najbolj strupen iz te skupine je endrin.
Klotrirani derivati etana -sem sodi DDT. Nenadna smrt zaradi ventrikularne fibrilacije je pogosta zaradi senzibilizacije miokarda za adrenalin.Pri zastrupitvah z DDT nastopi smrt zaradi paralize dihalnega centra.Vsi preparati so topni v maščevju in se kopičijo v telesu.
Klorcikloheksani (lindan) -uporabljamo za zatiranje uši. Absorbiran povzroča konvulzije, pljučni edem, okvare jeter in ledvic in agranulocitozo, tudi senzibilizira miokard za adrenalin.Ostali insekticidi so : organofosfati(antiholinesteraze), rastlinski strupi kot nikotin, rotenoidi, fosfatni estri…
101) RODENTICIDI
Rodenticide uporabljamo za zatiranje podgan in miši, ki pa imajo človeku podobne poti presnove. Mednje uvrščamo antikoagulanse- kumarine in indandione, težke kovine- arzen, talij bakrove in svinčeve soli, ter rastlinske strupe- nikotin, strihnin ter različne spojine kot so fosfor, cinkov fosfid, fluoracetat.
Zdravljenje zastrupitev z rodenticidi je različno in je odvisno od kemizma in učinkov posameznega strupa.