1. Identifikacija/opredelitev problema s področja ZN:

Pri zdravih ljudeh trebušna slinavka sama skrbi za primerno urejenost glukoze v krvi, ki je pomembna za delovanje možganov in drugih organov. Sladkorni bolnik pa glukozo v krvi uravnava z vrsto in količino zaužite hrane, s telesno aktivnostjo ter z vrsto in količino inzulina, ki si ga aplicira. Potrebna je redna kontrola glukoze v krvi. Vsak bolnik pa mora znati tudi brati rezultate in na njih tudi ukrepati. Sladkorna bolezen se zdravi z inzulinom (poznamo kratkodelujoči in dolgodelujoči inzulin), ki ga apliciramo subkutano (v podkožje).

-Hiperglikemija se pokaže z utrujenostjo, žejo, zaspanostjo, suho kožo in sluznicami ter zadahu po acetonu. Bolniku damo tekočino brez sladkorja in mu injiciramo inzulin, nato izmerimo vitalne funkcije. O hiperglikemiji govorimo, ko vrednost sladkorja preseže mejo 12 mmol/L. Hiperglikemija je škodljiva, ker se iz nje lahko razvije t.i. diabetična koma. Ta lahko predstavlja življenjsko nevarno situacijo, ko bolniki izgubijo zavest.

–Hipoglikemijo prepoznamo po lakoti, tresenju, bledici, znojenju, razdražljivosti, utrujenosti, hitrem utripanju srca, bolečinah v trebuhu, glavobolu ter po motnjah vida. V takem primeru ukrepamo tako, da bolnika posedemo na stol,  ter mu damo kocko sladkorja, ko pa si malo opomore pa mu damo ogljikove hidrate (kruh, mleko, jabolko). Če pa je bolnik v nezavesti, ga damo na desni bok, apliciramo glukagon ter pokličemo NMP. V najhujših primerih hipoglikemija lahko povzroči nezavest. Večina ljudi ima težave, ko krvni sladkor pade pod 3,5 mmol/L. Vzroki za hipoglikemijo so izpuščen obrok, naporna ali dolgotrajna telesna vadba in pitje alkoholnih pijač. Vse izredne dogodke ( hipoglikemije ob telesni dejavnosti, hiperglikemije ob dietnih prekrških…) je pametno sproti zapisovati v dnevnik. Na podlagi pridobljenih izkušenj bolnik lahko napreduje v znanju samovodenja sladkorne bolezni

2. Reševanje problema s področja ZN:

-Da bi preprečili hiperglikemijo in hipoglikemijo mora bolnik s sladkorno boleznijo imeti dobro zdravstveno vzgojo, saj le tako lahko  spremeni način življenja in s tem izboljša potek bolezni. Zdravstveni delavec mu mora vse pomembne informacije razložiti tako da jih bo razumel. V sklopu izobraževanja moramo bolnika tudi motivirati, tako da se bo sam odločil, da bo spremenil svoj življenjski slog. Če je bolnik v naši oskrbi  moramo za sladkorno bolezen tekom hospitalizacije dobro poskrbeti. Takim bolnikom je potrebno redno meriti krvni sladkor in predpisati posebno dieto.

-Ob odpustu iz bolnišnice pa je taki osebi potrebno razložiti zaplete in preventivne ukrepe bolezni. Taki ukrepi so pravilna prehrana, redno merjenje krvnega sladkorja, ustrezna vadba, za preventivo razjed na stopalih pa primerna obutev, nega nog in tudi pedikura. Najbolj bomo bolniku pomagali s tem, da ga o bolezni natančneje poučimo. Pri zdravljenju sladkornih bolnikov je potrebno začeti z vzgojo in izobraževanjem bolnikov in svojcev. Sladkorni bolnik mora imeti zdravo in uravnoteženo prehrano, razdeljeno na več obrokov, paziti mora le pri izbiri ogljikovih hidratov. Zelo pomembna je tudi telesna aktivnost (hoja, kolesarjenje, plavanje), vsaj trikrat tedensko pol ure.

-pred aplikacijo inzulina pa moramo biti pozorni na: inzulin moramo shranjevati v hladilniku pri temperaturi 2-8°C v originalni embalaži, pri dnevni uporabi je lahko na sobni temperaturi pozorni pa moramo biti tudi na rok uporabe. Pred uporabo ga moramo premešati. Nato inzulin nastavimo na 2 enoti in jih iztisnemo, da gre ven zrak in da potem pacient nastavimo točno določeno enoto inzulina in da jo ta zares dobi, (če bi bil v peresniku še vedno zrak bi lahko pacient prejel manjšo enoto inzulina, kot pa jo potrebuje). Vbodno mesto moramo menjati (vsak dan drugje in ne na že poškodovani koži). Najbolj pogosto mesto aplikacije je trebuh (apliciramo 2 prsta stran od popka in gremo v smeri urinega kazalca). Pred aplikacijo vbodno mesto razkužimo, počakamo da se posuši, nato apliciramo zdravilo pod kotom 90° (ne aspiriramo, ker zaradi kratke igle ni nevarnosti aplikacije v žilo), počakamo 5-10 sekund (da se inzulin razlije po podkužju) in izvlečemo peresnik. Po aplikaciji inzulina v roku 15-30 min mora bolnik dobiti obrok hrane. Intervencijo tudi dokumentiramo.

 

3. Kritično mnenje:

Moje mnenje je, da medicinske sestre na oddelku zelo dobro poznajo sladkorno bolezen in znajo pravilno aplicirati inzulin. Prav tako pa je pomembno, da je potrebna pri kapilarnem odvzemu krvi dobra priprava medicinske sestre, ki mora biti psihična in fizična. Seznanjena mora biti s pravilnim postopkom odvzema kapilarne krvi, poznati mora pripomočke, kateri so potrebni pri odvzemu, možne zaplete, slabe in dobre stvari odvzema ter ustrezno mora pripraviti pacienta pred odvzemom. Svoje delo mora dokumentirati. Bolnik pa si morajo redno meriti sladkor in upoštevati predpisane diete. Poleg tega mora redno hoditi na preglede. Pravilna prehrana in zdrav način življenja sta zelo pomembna, saj tako diabetični bolnik odloži začetek zapletov in si s tem zagotovi bolj kakovostno življenje. Začeti živeti zdravo življenje za diabetičnega bolnika nikoli ni prepozno, saj vedno lahko vsaj malo izboljša že narejeno škodo. Po mojem mnenju pa je najbolj pomembno to, da imajo bolniki željo se naučiti sami aplicirati inzulin in da niso odvisni od drugih, vendar pa na žalost niso vsi taki. Nekateri vse prepustijo svojcem, spet drugi pa imajo zelo veliko željo se vsega naučiti sami, kar se mi zdi zelo dobro.

 

VIRI:

-Medvešček M., Pavčič M. Sladkorna bolezen tipa 2. Ljubljana: Litterapicta; 2009

-Skvarča A. Pomen samokontrole pri zdravljenju sladkorne bolezni. Sladkorna, Glasilo Zveze društev diabetikov Slovenije. Ljubljana: Zveza društev diabetikov Slovenije, 2012 (93): 6-7

-Zorec J. Zdravstvena nega zdravega in bolnega otroka. Maribor: Založba Pivec; 2006: 160-3.

-1.Verčko Pernat S., Kisner N., Rozman M., Klasinc M., 2006, Vzdrževanje normalne telesne temperature, I. Žolger, M. Pivec, ed. Zdravstvena nega 2. Maribor: Založba Pivec, pp. 126.