Aplikacija (uporaba) zdravila je vnašanje zdravila v ali na organizem. Način uporabe zdravila, je naveden v navodilih za uporabo zdravila in nam pove, kakšen postopek in kakšno pot pri tem uporabimo. Način aplikacije je pomembno vodilo tudi pri izdelavi zdravila. Različne farmacevtske oblike so primerne za različne načine uporabe. Učinkovine, ki npr. ne prehajajo iz prebavil v telo, ne smemo vgraditi v zdravilo, ki se daje skozi usta.
Zdravilo – medikament je sredstvo, ki preprečuje in zdravi bolezen. Zdravnik ga predpisuje na recept ali na temperaturni list. Predpisano zdravilo daje bolniku medicinska sestra ali tehnik zdravstvene nege in sicer natančno po zdravnikovem pisnem naročilu. Intervencija zahteva od zdravstvenega delavca odgovornost in natančnost ter dosledno upoštevanje pravila »petih P.« Ta pravila so (Rozman et al., 2004):
- pravo zdravilo, kar preverimo trikrat in sicer,
-ko jemljemo zdravilo iz omare
-ko ga pripravljamo
-preden ga damo bolniku
- pravem bolniku – preverimo identiteto bolnika;
- pravi čas – po predpisih (pred obrokom ali po njem, na 6 ali 8 ur…);
- na pravi način – ( skozi usta, per rektum, per os…);
- pravilno dozo- preverjamo glede na naročilo in po navodilih na embalaži (Rozman et al., 2004).
Zdravila so lahko v različnih oblikah in sicer v obliki:
- tablet (so čvrste oblike zdravila),
- šumečih tablet (pred uporabo jih raztopimo v tekočini),
- dražejev (so tablete obložene s sladkorno ali čokoladno ovojnico),
- oriblete (so tablete za lokalno delovanje na sluznico ust in grla, ki jih bolnik liže),
- kapsul (imajo želatinast ovoj v katerem je zdravilo v prahu),
- lingvalet (je majhna tableta, ki se mora resorbirati skozi sluznico v ustih, jo damo pod jezik),
- praškov (so pripravki zdravila v obliki prahu),
- sirupov (so zdravila v tekoči obliki in so namenjeni za oralno uporabo),
- mešanice (je mešanica zdravila in vode ali druge tekočine),
- krem (so poltrdi zdravilni pripravki, ki se resorbirajo v kožo),
- mazil (so iz velike količine finih substanc in so poltrd zdravilni pripravek, ki na koži pušča maščobno prevleko-film),
- svečk (so pripravek zdravila za rektalno uporabo,
- infuzij (so raztopine, ki jih vnašamo v žilo ali v trebušno votlino),
- injekcije (so sterilni pripravki zdravil v obliki ampul ali stekleničk)itd.(Rozman et al., 2004).
“10 P”- DESET PRAVIL PRI DAJANJU ZDRAVIL (Berman et al., Fundamentals of nursing: Concepts, process, and practice. 8th Edition. Pearson Education; New Jersey, 2008)
Pravo zdravilo Prava doza Pravi čas Pravilen način Pravemu pacientu Pravilo informiranja Pravilo pristanka Pravilo dokumentiranja Pravilo opazovanja Pravilo vrednotenja
Aplikacija zdravila per os pomeni, da je zaužitje zdravila skozi usta. Od zgoraj naštetih oblik zdravil, apliciramo per os zdravila v obliki tablete, oriblete, dražeje,šumeče tablete, kapsule, lingvalete, dražeje, praške, sirupe in mešanice. Per os aplikacija zdravil je najbolj fiziološki in enostavnejši način dajanja zdravil za sistematsko delovanje. Oralno jemanje zdravil je za pacienta najmanj neprijetno in neželeni odzivi na zdravilo po navadi niso tako hudi kot pri parenteralnem vnosu (Skela Savič et al., 2010).
Zdravnik predpiše zdravilo, ki ga more pacient zaužiti. To je zabeleženo na temperaturnem listu, ki ga ima vsak pacient. Zabeleženo mora biti ime zdravila, odmerek zdravila, pogostost jemanja, ter biti to ovrednoteno s podpisom zdravnika, kajti v nasprotnem primeru medicinska sestra tega zdravila ne sme aplicirati pacientu.
Z vozičkom, ki vsebuje temperaturne liste pacientov in zdravila gremo v bolniško sobo, razen če je v njej pacient, ki je v izolaciji. Ob vstopu si razkužimo roke, stopimo do pacienta ter ga povprašamo po imenu in priimku, nato pa to preverimo še na zapestnici. Če se ime in priimek, ki ga je povedal pacient in ime in priimek na zapestnici ujemata, poiščemo ustrezni temperaturni list, ki pripada pacientu. V temperaturnem listu pod ustreznim datumom pogledamo imena zdravil, ki mu jih je predpisal zdravnik. Vedno pripravljamo zdravila po vrsti in jih ne spuščamo, saj je bi bilo drugače možno, da katerega pozabimo.
Prvo zdravilo vzamemo iz mesta kjer imamo zdravila shranjena oz. pripravljena (običajno je to voziček s temperaturnimi listi in zdravili) in preverimo 10P, damo zdravilo na bolnikovo žlico, ter ga zaužije z vodo ali čajem. Pomembno je s katero tekočino bo bolnik poplaknil zdravila, saj lahko npr. sadni sokovi v želodcu razgradijo nekatera protibakterijska zdravila in tako zmanjšajo njihovo delovanje. Na primer grenivkin sok zavira delovanje enega od encimov v jetrih, ki je pomemben pri presnovi mnogih zdravil, zato se zgodi, da so naenkrat koncentracije nekaterih zdravil ob pitju grenivkinega soka zelo visoke, kar vodi do škodljivih stranskih učinkov.
Prav tako mleko in mlečni izdelki ovirajo absorpcijo nekaterih zdravil (tetraciklinskih antibiotikov, ipd.), saj pride do tvorbe kompleksa, ki se ne absorbira in antibiotik je neučinkovit. Zdravila, ki jih mora bolnik zaužiti kasneje pa shranimo v poseben lonček z nalepko, kjer je napisano pacientovo ime, priimek.
KRITIČNO MNENJE
Z zdravili, vrstami zdravil in njihovim apliciranjem sem se pogosto srečevala med praktičnem delom, ki sem ga opravljala v bolnišnicah ter domovih za starejše občane. Moje mnenje je, da je priprava in aplikacija zdravil zelo odgovorno delo. Potrebna je velika previdnost, da se pripravijo zares prava predpisana zdravila pravemu pacientu in v pravilni količini.
Ne sme se zgoditi, da se medicinska sestra, ki pripravlja zdravila zmoti zaradi napačno prebranih navodil ali jo je zmotilo nekaj v okolici pri pripravi, saj lahko posledično s tem tudi ogrozi pacientovo zdravljenje in celo življenje. Zaradi nepozornosti in premalo natančnosti bi lahko prišlo do zamenjave zdravila ali pa prevelikega odmerka le tega ipd.
Med opazovanjem osebja pri apliciranju zdravil sem opazila, da to pomembno delo medicinske sestre opravljajo skrbno, natančno in po pravilih ter standardih. Menim, da je pomembno, da ima medicinska sestra med pripravljanjem mir, ter se tako lahko osredotoči na to, da bo zdravilo pripravila po načelu 5P-jev in se tako izognila zamenjavi ali izpustitvi katerega od zdravil.
Prav tako menim, da je pomembno, da medicinska sestra zdravilo, ki ga je pripravila tudi aplicira pacientu, ter ga pred tem seznani zakaj je to zdravilo potrebno, kako ga naj zaužije in mu po potrebi pomaga. Predvsem pa po aplikaciji ne sme pozabiti apliciranje natančno dokumentirati.
- Teoretične in praktične osnove zdravstvene nege: izbrana poglavja. Brigita Skela Savič…(et al.). Jesenice: Visoka šola za zdravstveno nego, 2010.
Zdravstvena nega 2: učbenik za srednje strokovno izobraževanje, program tehnik zdravstvene nege. Marija Rozman…(et al.). Maribor: Obzorja, založništvo in izobraževanje, 2004.