– otroški bolečini malo govorimo, malo pišemo in malo razmišljamo. Bolečino je zanemarjala tudi stroka zdravstvene nege.
Bolečina je neprijetna senzorna in čustvena izkušnja ob dejanski ali grozeči poškodbi tkiva ali doživetje, ki ga opišemo z izrazi, ki označujejo takšno poškodbo.
(International Association)
Bolečina ni vidna in jo definiramo kot individualno izkušnjo ali individualno doživljanje.Bolečina ni možno objektivno opisati (Beatrice Soffer, 1981).
Bolečina je, ko človek reče, da ga boli. Je tam, kjer jo človek opisuje in takšna kot jo opisuje ter prisotna takrat, ko jo človek opisuje (Me Caffery,1972).
Bolečina je pri dojenčkih in otrocih celostno, večdimenzionalno zaznavanje, ki je raznolika glede na kakovost, trajanje, lokacijo in intenzivnost. Bolečina je pri otroku lahko posledica situacijskih, čustvenih, družinskih, kulturnih in razvojnih dejavnikov.
Zdravstveni delavci, predvsem medicinske sestre bi morali priznati:
– da bolni otroci verjetno izkusijo bolečino;
– prevzeti odgovornost za lajšanje bolečine;
– pogovoriti se z otrokom, družino, zdravnikom o možnosti lajšanja bolečine;
– sproti vrednotiti učinkovitost zdravstvene nege pri lajšanju bolečine.
Nekateri pogledi na doživljanje bolečine pri otroku:
– otrokova manjša sposobnost sporočati okolju o svoji bolečini, jo opisati;
– otrokova brezpravnost oz. neupoštevanje otrokovih potreb pri postopku zdravljenja in zdravstvene nege;
– psihološki obrambni mehanizem zdravstvenega osebja in drugih odraslih oseb;
– številni miti o bolečinah pri zdravstvenem osebju in drugih;
a) otrok ima nezrelo živčevje in zaradi kortikalne nezrelosti ne čuti bolečine kot odrasli; intenzivnost doživljanja bolečine je zmanjšana;
b) otroci so bolj ogroženi glede zasvojenosti od analgetikov in narkotikov;
c) speči otrok ne čuti bolečine;
d) otrok ne zna lokalizirati bolečine in opisati njeno intenzivnost;
e) otrok se hitreje opomore od izkušnje bolečine in tudi ne pomni dolgo te izkušnje
f) medicinska sestra, ki da injekcijo, igra negativno vlogo pri otroku in starših (McCaffery, 1982).
Otrokov odgovor na bolečino:
Fiziološke spremembe:
– srčni utrip se poveča;
– krvni tlak se zviša;
– intrakranialni tlak se zviša;
– PO2 se zniža;
– sproščajo se kateholamini, aldosteron…;
– razlika med bazalno in periferno temperaturo;
– potenje dlani;
– sprememba dihanja (frekvenca, način dihanja);
Vedenjske spremembe:
– nemir, nespečnost, živčnost;
– obrazne grimase, gubanje čela;
– jok, kričanje, cmerjenje, ječanje;
– premikanje, brcanje, otrdelost, otrplost, zvijanje;
Zdravljenje bolečine
Uspešno zdravljenje in blažitev bolečine se nanaša in se začne z natančno ocenitvijo bolečine. To je izredno zahtevna in težka naloga in predstavlja za MS izziv, sploh, če
neguje otroka, ki ne zna ali ne more verbalno komunicirati.
Subjektivna ocenitev bolečine:
– otrokove izkušnje z bolečino in pogovor o bolečini naj služi kot osnova za načrt zdravstvene nege;
– pogovor o uporabi ustreznega inštrumenta za ocenitev bolečine pri otroku:
Neonatal Infant Pain Scale (NIPS)
– Uporabna od 0 do 3 let
– Ocena od 0 d0 2 točki
– Ocenjujemo: mimika obraza, jok, dihanje, gibanje rok in nog, stanje budnosti
Neonatal postoperative pain scale (CRIES)
Ocena od 0 do 2 točke
Ocenjuje se jok, oksigenacija, vitalni znaki, obrazne grimaze, spanje;
Neonatal Facial Coding System (NFCS)
Postoperativ Pain Score (POPS)
Pain Rating Scale (PRS)
Premature Infant pain Profile (PIPP)
Lestvica ploščic: vsaka ploščica predstavlja del bolečine; uporabljamo od treh let do adolescence;
Opisna lestvica: otrok izbere besede, ki najbolj ustrezajo stanju njegove bolečine;
Numerična lestvica: otrok izbere številko, ki ustreza njegovi bolečini;
Lestvica obrazov: otrok izbere obraz, ki ustreza njegovi stopnji bolečine;
Barvna skala: otrok uredi oz. uporabi različne barve glede na stopnjo bolečine;
– izkušnje staršev glede lajšanja bolečine pri otroku;
Objektivna ocenitev bolečine:
1. Opazovanje otroka;
2. Meritev fizioloških funkcij:
OCENA STANJA
1.Zberemo informacije o otrokovih izkušnjah o bolečini, pogostost in trajanje bolečinskega doživljanja, stanje s katero je bolečinsko doživljanje povezana; kako otrok doživlja bolečino doma; kaj mu olajša bolečino…;
2.Izmerimo vitalne funkcije in opazujemo spremembe v vedenju:
RR; pulz; frekvenco dihanja, izmerimo saturacijo s O2, znojenje, rdečica, razširjene zenice;
izguba apetita, držanje ali puljenje določenega dela telesa; krčenje kolen; škripanje z zobmi; toga drža;
3.Ocenimo otrokovo sposobnost boriti se z bolečino:
Vzorec obvladovanja se lahko spreminja in je povezan s starostjo otroka, s prejšnjimi izkušnjami, kulturo, okoljem;
4.Ocenimo komplikacije, ki so nastale zaradi bolečine:
Pljučna obolenja, temperatura, hujšanje, psihosomatska obolenja;
5. Ocenimo našo percepcijo doživljanja otrokove bolečine;
Bolečinski odziv in ukrepi, možnosti lajšanj bolečine pri otroku:
Dojenčki:
– odvisni od drugih pri vseh življenjskih aktivnostih;
– razvije se zaupanje do staršev in medicinske sestre, če so zadovoljene osnovne potrebe;
– razvije se nezaupanje, če osnovne potrebe niso zadovoljene;
– strah do neznanih oseb okrog 8. meseca starosti;
– stimulacija in zadovoljitev preko ust;
Bolečinski odziv pri dojenčkih:
– motorični nemir;
– sprememba pri dihanju
– izguba apetita, odklanjanje hrane in tekočine;
– spremenjen ritem spanja in budnosti;
– razdražljivost;
– obrazne grimase;
– togost, usločenost telesa;
– jok, (močan, boleč, ječeč, stokajoč, slaboten, cvileč)
– cmeravost;
Načrt zdravstvene nege:
– prisotnost staršev ali medicinske sestre;
– sesanje (duda, prst, pest), dojenje;
– ninica, igrače;
– guganje, zibanje, pestovanje, nošenje, posedanje;
– zmanjšamo hrup;
– lahka zračna odeja;
– božanje, masaža;
– položaj, ki dojenčku ustreza;
– zdravila za lajšanje bolečin po zdravnikovem naročilu;
[wp_ad_camp_1]
Mali otrok:
– delno (ne)odvisen;
– egocentričen, samoljuben;
– močno navezan na starše;
– ima strah pred ločitvijo od staršev;
– je nepredvidljiv;
– raziskuje sebe in okolico.
Bolečinski odziv pri malih otrocih:
– jok(cmeravost-kričanja);
– odklanjanje hrane;
– mlatenje z rokami in nogami;
– toga drža;
– dotikanje bolečega dela;
– strah;
– zakrivanje obraza;
– pasivnost;
– umik;
– regresija v obnašanju;
– opisuje bolečino: »Boli, boli!«; »Av, av!«
Načrt zdravstvene nege:
– prisotnost staršev ali medicinske sestre;
– ninica, najljubša igrača;
– guganje, držanje za roko ali boleči del telesa;
– razvedrilne dejavnosti: glasba, TV, družabne igre…
– upoštevanje oz. spodbujanje različnih načinov tolaženja samega sebe;
– protibolečinska zdravila.
PREDŠOLSKI OTROK:
– so že bolj samostojni;
– obvladajo igro in gibanje;
– kontrolirajo uriniranje in defekacijo;
– potrpežljivi pri daljših ločitvah;
– potrebujejo družbo vrstnikov;
– ločijo domišljijo od realnosti;
– učijo se delati;
Bolečinski odziv:
– sposoben je opisati in lokalizirati bolečino;
– na bolečino se odzove podobno kot mali otrok;
– strah pred negovalnimi ukrepi »Kaj delaš?«, »Zakaj delaš.«
Načrt zdravstvene nege:
– upoštevamo otrokove izkušnje glede lajšanja bolečine;
– otroka zaposlimo
– spodbujamo prisotnost staršev in medicinske sestre;
– zdravstveno nego, predvsem boleče posege naj izvaja tista medicinska sestra, ki jo otrok pozna in jo ima rad.
Šolski otroci
– razvijejo delavnost;
– preko obvladovanja novih spretnosti se razvije samospoštovanje ali manjvrednost, če ni pohval s strani drugih;
– postane tekmovalen;
– sposoben je logičnega mišljenja;
Bolečinski odziv:
– hiperaktivnost, pasivnost;
– nestabilno razpoloženje;
– zahtevnost;
– agresija, jeza;
– na obrazu je izražen strah;
– umik, mirnost (ležijo z zaprtimi očmi);
– stokanje, kričanje;
– ob prisotnosti vrstnikov zanikajo bolečino,
– skušajo zadržati solze;
– prisoten je strah pred pohabljenjem, smrtjo;
– zahtevajo razlago postopkov zdravstvene nege in zdravljenja;
– opredelijo oz. znajo opisati bolečino;
– prosijo za zdravila (ne injekcije).
Načrt zdravstvene nege:
– upoštevamo želje otroka, glede lajšanja bolečin (hipnoza, različne tehnike relaksacije;
– otroku omogočimo druženje z vrstniki;
– otroka zaposlimo z različnimi aktivnostmi;
– omogočimo prisotnost staršev, če jih želi;
– razložimo postopke zdravstvene nege in zdravljenja;
– spodbujamo ga k sodelovanju;
– če prosi zdravila, prosimo zdravnika, da jih predpiše.
Adolescenti:
– nihajo med odvisnostjo in neodvisnostjo;
– logično mišljenje in deduktivno sklepanje;
– pomembno je mnenje in sprejemanje s strani vrstnikov;
– znajo se samokontrolirati;
– velike telesne spremembe;
– spolne vloge, seksualnost;
Bolečinski odziv:
– sposobni opisati bolečino (lokalizacijo, intenzivnost, trajanje)
– sami izrazijo željo po zdravilih proti bolečini;
– prisoten je strah pred telesnimi spremembami;
– strah pred izgubo neodvisnosti;
– zaskrbljenost zaradi prihodnosti;
– včasih odklonijo postopke pri zdravljenju in zdravstveni negi;
Načrt zdravstvene nege:
– pri načrtovanju zdravstvene nege upoštevaj prejšnje izkušnje mladostnika z lajšanjem bolečine;
– upoštevaj želje mladostnika;
– nauči ga relaksacijskih tehnik;
– dovoli, da ima mladostnik kontrolo nad situacijo;
– spodbujaj obiske vrstnikov,