KAKOVOST V ZDRAVSTVU Je dosledno ustvarjanje izidov zdravljenja, ki so primerljivi s standardi ali najboljšimi praksami ob upoštevanju načel kakovosti
NAČELA KAKOVOSTI
- USPEŠNOST -uspešnost zdravstvene obravnave je doseganje želenih izidov zdravljenja
- VARNOST -je preprečevanje, zmanjševanje, popravljanje varnostnih zapletov pri pacientih med diagnostičnimi postopki, zdravljenjem, zdravstveno nego in rehabilitacijo.
Zagotavlja spoštovanje pacientovih pravic, njegovih vrednot, enkratnosti, neponovljivosti, upoštevanje izraženih potreb in možnosti izbire, zdravljenja bolečine, usklajevanje, povezovanje in
nepretrganost zdravstvene obravnave, obvešcenost, udobno okolje, stik s svojci in prijatelji ter drugimi izbranimi osebami, prostovoljno navzočnost izbrane osebe, če to ni proti interesom zdravstvene obravnave
- PRAVOČASNOST -pravočasno zdravljenje je primeren čas, ko je to dosegljivo glede na pacientove potrebe
.4. UČINKOVITOST -učinkovita zdravstvena obravnava je razmerje med izidi zdravljenja in uporabljenimi viri
- ENAKOST -enakost zdravstvene obravnave je nediskriminacijsko obravnavanje pacienta
KLINIČNA SMERNICA (KS)
Je skupek sistematičnih izjav, ki vključuje temeljito ocenjevanje podatkov ter zdravstvenemu osebju in pacientom pomaga pri odločanju za primerno zdravstveno obravnavo v posebnih kliničnih okolišcinah.
Je sistematično oblikovanostališče, ki zdravstvenemu osebju, pa tudi pacientom pomaga pri odločitvah o primernem zdravstvenem varstvu v posebnih kliničnih okoliščinah;je nacionalnega in mednarodnega pomena
Tipična klinična smernica ima štiri poglavitne prvine:
- Vsebuje nekaj epidemioloških podatkov, ki vključujejo klinične izide, da uporabnik občuti resnost zdravstvenega problema.
- Vsebuje splošne predloge za diagnostiko in zdravljenje.
- Vsebuje podrobnejše in posebne predloge za zdravstveno oskrbo različnih zdravstvenih težav.
- Vsebuje drugo gradivo za diagnozo in zdravljenje.
KLINIČNA POT (KP)
Je pripomoček oz. obrazec, ki opisuje običajno obravnavo za posamezno vrsto pacienta.
Je orodje, ki temelji na dokazih podprti medicini in krajevni organizaciji,s katerim je opredeljen standardni načrt večdiscipliname zdravstvene oskrbe za obolenje ali poseg pri določeni vrsti pacientov.Omogoča sledenje:
-odklonom od standardnega postopka,
-ohranja utemeljeno samostojnost odločitve
-poenoti klinično prakso
-nenehno izboljšuje kakovost zdravstvene obravnave in spodbuja timsko delo(Ministrstvo za zdravje,2005).
GLAVNE RAZLIKE MED KP IN KS
KS se po navadi nanašajo na širše področje povezanih zdravstvenih posegov (kot sta koronarno srcno obolenje ali zgodnja faza raka na dojkah)
Namen KS je pomoč pri diagnostiki in izboru načina zdravljenja. Zaradi tega se smernice razvejajo na različne skupine, ki obravnavajo določena zdravstvena stanja in možno zdravljenje.
V nasprotju pa KP obravnava precej ožjo skupino stanj in primernih posegov. Večinoma gre za eno
zdravstveno stanje in zdravljenje, povezano z njim. Tako je lahko ena KS povezana z vec kliničnimi
potmi. KS morajo temeljiti na podrobnih raziskavah dokazov o povezavah med diagnostiko, zdravljenjem in izidi. Prav tako so potrebne izjave o moči dokazov in priporočil. Zaradi obsežnih raziskovalnih dejavnosti posameznih delov zdravstvene oskrbe je priprava smernic lahko velika naloga, ki traja več let in zahteva veliko finančnih sredstev.
Nasprotno pa KP temeljijo na trenutnem znanju članov kliničnega tima. Lahko je nekaj dodatnega
raziskovanja zaradi preverjanja stvari, zaradi katerih se člani kliničnega tima ne strinjajo, kar je neprimerljivo s trudom, potrebnim za oblikovanje smernic. Je živ dokument, ki se nenehno izpopolnjuje na podlagi izkušenj o njeni uporabi, ugotovljenih
odklonov od predpisane klinične poti, zamisli, ki se pojavijo v strokovni literaturi, vrednotenja. Na podlagi naštetega se sprejmejo ukrepi za izboljšanje klinične poti.
Klinična pot je eno od odličnih orodij in je del sistema nenehnega izboljševanja kakovosti
Tipična KS je morda nadgrajena vsakih dve do pet let. Zapisati moramo, kdaj bo ponovno nadgrajena. KP pa se v nasprotju s tem pogosteje pregledujejo. Tako so lahko pogosto nadgrajene, vendar verjetno ne v vnaprej določenih presledkih. Pregledane in nadgrajene so zaradi novih podatkov, ki jih ugotovi klinični tim.
KS vsebuje veliko podrobnosti, ki pojasnjujejo in upravičujejo posamezna priporočila. Na primer, če je bilo določeno medikamentozno zdravljenje, so razlogi zanj navedeni v celoti: kakšni dokazi so bili navedeni, do kakšnih ugotovitev so prišli raziskovalci itd.
Nasprotno pa KP zgolj navede pravilo (na primer “predpiši zdravljenje X”)brez pojasnila.Člani tima, ki so oblikovali KP, so morda prebrali ustrezno literaturo, vendar ta pri KP ni navedena.
KS se ne ukvarja z lokalnimi posebnostmi oskrbe (kot je na primer čas izdajanja laboratorijskih ali histoloških izvidov med prazniki). KS nikoli ne morejo zajeti vseh možnih posebnosti, vendar so pogosto odločilne za izbiro načina oskrbe.Nasprotno pa se lahko (in celo morajo) KP posvetijo
podrobnostim. Zaradi tega se KP za enaka zdravstvena stanja večkrat razlikujejo v
različnih zdravstvenih ustanovah.
PODOBNOSTI MED KS IN KP
Njihova glavna cilja sta enaka: zmanjšati neopravičljive odklone v klinični praksi za enako stanje in najbolje izkoristiti razpoložljiva sredstva.
Oboje poudarjajo večdisciplinamo sodelovanje pri oblikovanju. Z njimi je treba seznaniti izvajalce in paciente. Na primer dobre KS paciente po navadi poučijo o tveganjih in njihovi preprecitvi, KP pa jih seznanijo z oskrbo, ki jo lahko pričakujejo pri zdravljenju.
Tako KS kot KP moramo nenehno posodabljati in izboljševati skladno z razvojem stroke.
KAJ ZAJEMA KP?
Ena sama KP lahko zajema zdravstveno oskrbo na različnih ravneh, npr. predbolnišnicno oskrbo, oskrbo v bolnišnici in oskrbo po odpustu pacienta iz bolnišnice oziroma vse vrste zdravstvene oskrbe. Lahko pa vključuje sklop diagnostičnih in terapevtskih dejavnosti, ki se običajno izvajajo za določeno vrsto pacientov v predvidenem sosledju in časovnem poteku dejavnosti.
Obsega celotno oskrbo od začetka do konca obravnave pacienta pod vodstvom celotnega večdisciplinarnega zdravstvenega tima.
Klinična smernica ni pripomoček za navajanje podatkov, ampak zgolj vir priporočil,ki jih preberemoali pa tudi ne. Nasprotno se klinična pot med zdravljenjem stalno uporablja. Ni le vir
priporočil,ampak tudi obrazec na katerem se zapišezdravljenje.
OBLIKOVANJE KP
V skupini za pripravo in oblikovanje kliničnih poti mora sodelovati vse zdravstveno osebje.
Sodelovati morajo zdravniki in medicinske sestre, ki so vključeni v vse postopke zdravstvene oskrbe. Če so izvajalci zdravstvene oskrbe po klinični poti, vključujejo tudi patologa, dietetika, socialnega delavca, fizioterapevta, administratorko in druge.
Namen vključitve vseh izvajalcevje prepoznava “lastništva” kliničnih poti vseh vključenih.
UPORABNOST KP
- za celovit sistem zagotavljanja kakovosti
- pripomoček za seznanitev pacientov s predvideno zdravstveno oskrbo, za načrt dejavnosti med zdravljenjem posameznega pacienta ter spremljanje opravljenega dela s strokovnega in ekonomskega vidika (kazalniki kakovosti)
- pripomoček za izvajanje dobre klinične prakse
- pomoč pri nadzoru nad kakovostjo opravljene storitve oziroma posega
- učni pripomoček
PREDNOSTI KP
- repretrgana in usklajena zdravstvena oskrba med različnimi ustanovam in izvajalci
- celostna obravnava pacientov
- sodelovanje med člani intedisciplinamega tima
- povezovanje med vsemi nivoji zdravstvene dejavnosti
- sodelovanje med zdravstvenimi delavci in pacientom ter svojci
- transparentno delovanje
- hitrejše prepoznavanje odstopanj
[wp_ad_camp_1]
Glavna cilja uporabe klinične poti:
- daje nasvet za dobro klinično prakso in priložnosti za izboljševanje s pomočjo spremljanja odklonov.
- KP opisuje tipične paciente in se lahko uporabi pri približno 60 do 70% pacientov z določeno
boleznijo ali zdravstvenimi težavami.
- Odkloni v KP opozarjajo na paciente, ki slabše napredujejo in zahtevajo poglobljeno obravnavo
Pri odklonu gre v primerjavi z izjemo za odstopanje od standardne obravnave,
zapisane v klinični poti. Vsi odkloni se zapišejo in so podlaga za izboljševanje klinične poti.
- odpravljanje nepotrebnih zastojev pri obravnavi pacienta,
- skrajšanje ležalne dobe pacienta,
- nepodvajanje dela,
- ni nepotrebnih storitev,
- racionaina poraba sredstev in nadzor nad razporejanjem virov,
- racionaina poraba časa,
- boljše skupinsko delo,
- boljša kakovost zdravstvene oskrbe pacienta
(Ministrstvo za zdravje, 2005) .
»Tipična vrsta pacientov so tisti pacienti, ki pridejo v zdravstveno obravnavo v bolnišnico
(ali drugo zdravstveno ustanovo) zaradi podobnih zdravstvenih težav in potrebujejo enake diagnostične in terapevtske posege ter bodo verjetno imeli podobne izide. Za enako
vrsto pacientov se uporablja enako KP, drugačno pa za drugo vrsto pacientov«
30% do 40% pacientov je netipičnih. Pri njih gre za izjemo in se jih ne more obravnavati po
KP za tipične paciente
4 vrste odklonov
- Odkloni, ki nastanejo zaradi spremembe v pacientovem zdravstvenem stanju, npr. pojavi
se zaplet.
- Odkloni, ki se pojavijo zaradi tega, ker član ali člani zdravstvenega tima ne sledijo zapisanim aktivnostim v klinični poti, npr. opustijo neko aktivnost, zapisano v klinični poti (zdravnik
pozabi napisati napotnico za rentgensko slikanje), ali izvedejo neko aktivnost, ki je v
klinični poti ni.
- Sistemski odkloni, pri katerih neke aktivnosti, ki jo predvideva klinična pot, ni mogoče izvesti zaradi nerazpoložljivosti (trajnejše ali trenutne) storitev (npr. ni zdravnika, ki zna edini izvesti določen poseg), materiala, zdravil ali opreme.
Lahko se zgodi, da klinična pot za tipične paciente ni ustrezna (Ministrstvo za
zdravje, 2005).
Merjenje vitalnih funkcij in opazovanje -podpis izvajalca
Premestitev na oddelek -MS, zdravnik
Vprašalnik za pacienta
ZDRAVSTVENA OBRAVNAVA POŠKODOVANCA Z ZLOMOM KOLKA
- Sprejem poškodovanca -MS
.2. Priprava poškodovanca na pregled
.3. Zdravniški pregled, medikamentoznaTH-zdravnik
.4. Rtg slikanje -inž. radiologije
.5. Obravnava po pregledu inpreiskavah-zdravnik
.6. TH poseg ekstenzija na Braunovi
opornici -MS, ZT, zdravnik