Po nekaterih ocenah ima sladkorno bolezen že vsak peti človek, starejši od petinšestdeset let. Sladkorna bolezen ali diabetes mellitus je stanje kronično zvečanega krvnega sladkorja ( glukoze ). Normalna vrednost glukoze v krvi zjutraj na tešče znaša od 3, 6 do 6, 1 mmol / l krvi. Ta nastane zaradi pomanjkanja insulina, ki ga lahko spremlja zmanjšana občutljivost organizma nanj. Posledica je motnja presnove ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin. Bolezen se kaže z značilnimi težavami, ki so posledica zvečanega krvnega sladkorja (obilno mokrenje, žeja, hujšanje, oslabelost, itd. ). Posledica bolezni so za sladkorno bolezen značilna okvara malih žil (oči in ledvice), velikih žil odvodnic (arterioskleroza) in okvara živcev (Bohnec, Klavs, Tomažin Šporar, Krašovec, Žargaj, 2006 ) .
Kapilarna kri je mešanica venske, arterijske kapilarne krvi ter medcelične in celične tekočine. Sestava vzorca krvi je odvisna od pretoka krvi v podkožju in v trenutku odvzema krvi. Kapilarni odvzem izvajamo z vbodom v kožo z ( mikro ) lanceto ali in prestrezanjem kaplijice krvi v namenski mikrozbiralnik, na ploščico ( mikrokiveto ), kapilarno cevko-pipeto, na objektno stekelce ali na testni trak ( Veber Mežik, Kalender Smajlovič, Pivač, Romih, 2010 )
REŠEVANJE PROBLEMA S PODROČJA ZDRAVSTVENE NEGE
Sladkorno bolezen razdelimo na dve obliki: sladkorno bolezen tipa 1 in sladkorno bolezen tipa 2. Za sladkorno bolezen tipa I (ali od inzulina odvisno) je značilno napredujoče propadanje pankreasnih celic beta, ki proizvajajo inzulin. Običajno se razvije že pred tridesetim letom starosti. Povzročijo jo lahko različni dejavniki: genetski dejavniki, imunski dejavniki (nanašajo se na specifično obrambo organizma pred okužbami), dejavniki iz okolja (ki so odvisni od delovanja bakterij, virusov in kemijskih snovi).Za sladkorno bolezen tipa II (ali od inzulina neodvisno) pa sta značilna tako zmanjšano ali celo popolnoma prekinjeno nastajanje inzulina kot tudi neodzivnost tkiv na inzulin, ki ga trebušna slinavka še vedno proizvaja. V tem primeru imajo pomembno vlogo genetski dejavniki, da pa se bolezen izrazi, morajo biti prisotni tudi pridobljeni dejavniki ali dejavniki iz okolja. Med pridobljene dejavnike štejemo starost, način prehranjevanja, presežno telesno maso in debelost, porazdelitev maščob, dislipidemijo, stres, zdravila, alkohol in premajhno telesno dejavnost. Izpostavljenost tem dejavnikom postane še izrazitejša s starostjo ( Patologija / Sladkorni bolniki / Slovenija – Mearini Diagnostic, 15.12.2012 ) .
Kapilarni kri je mešanica venske in arterijske kapilarne krvi ter medceličnine in celične tekočine. Koncentracije analitov v kapilarni krvi so dobro primerljive s tistimi v venski krvi, vendar je koncentracija glukoze nekoliko večja. Pri jemanju krvi moramo upoštevati vsa navodila za delo s kužninami. Vbodno mesto mora biti toplo, saj ogrevanje do 7-krat poveča pretok arterijske krvi. Vbodna mesta za kapilarni odvzem so lateralna in medialna površina stopala (dojenčki), plantarne površine palcev na nogi, palmarne površine zadnjega segmenta prstov na roki in ušesne mečice – odvzem ni priporočljiv. Pripomočki za kapilarni odvzem so pladenj za pripomočke, nesterilne zaščitne rokavice, sterilne mikrolancete, sterilni zloženci, razkužilo za roke, zbiralnik za ostre predmete, koš za odpadke in samolepilni obliž.
Pacientu se najprej predstavimo, ga identificiramo in dobimo njegovo privolitev. Razkužimo si roke in pripravimo pripomočke na doseg roke. Pacienta pomirimo si izberemo prst, ki je primerno ogret. Izogibamo se kazalcu in palcu. Z zložencem razkužimo vbodno mesto in počakamo kontaktni čas (30s). razkužimo roke in oblečemo rokavice in zbodemo. Prvo kapljo vedno obrišemo, ker je polna tkivne tekočine in delčkov kože ter je kri, zato razredčena. Druga kaplja je primerna za vzorec. Vbodno mesto pokrijemo in počakamo na rezultat. Dokumentiramo v diabetično listo in vrednosti poročamo zdravniku. Pri odraslih se kapilarni odvzem priporoča v primerih, ko so površinske vene težko dostopne ali poškodovane, pri debelih ljudehe, obsežnih opeklinah, malignih obolenjih. Kapilarnega odvzema ne izvajamo pri dehidriranih pacientih, osebah v šoku in osebah, ki so podhlajene. Imamo tudi dobre in slabe strani kapilarnega odvzema. Lahek dostop, več možnih odvzemnih mest, večja možnost menjave le teh so dobre strani. Slabe strani so, da ni uporaben za vse preiskave, pridobimo le omejeno količino krvi in lahko dobimo tudi nepravilen izid. Zaplet, ki lahko nastane pri kapilarnem odvzemu je podaljšana krvavitev iz vbodnega mesta ali v podkožje, brazgotinjenje, okužba in vnetje v področju odvzema krvi (Bohnec, Klavs, Tomažin Šporar, Krašovec, Žargaj, 2006 )
[wp_ad_camp_1]
KRITIČNO MNENJE
Moje mnenje je, da je potrebna pri kapilarnem odvzemu krvi dobra priprava medicinske sestre, ki mora biti psihična in fizična. Seznanjena mora biti s pravilnim postopkom odvzema kapilarne krvi, poznati mora pripomočke, kateri so potrebni pri odvzemu, možne zaplete, slabe in dobre stvari odvzema ter ustrezno mora pripraviti pacienta pred odvzemom. Svoje delo mora dokumentirati in, če je potrebno rezultate poročati zdravniku.
LITERATURA
Bohnec M, Klavs J, Tomažin Šporar M, Krašovec A, Žargaj B. Sladkorna bolezen Priročnik. : Krvne preiskave, testi OGT in standardi za kapilarni in venski odvzem krvi. Ljubljana 2006;48:49-74 .
Patologija / Sladkorni bolniki / Mearini Diagnostic . Sladkorna bolezen. Dostopno na : http://www.menarinidiagnostics.si/Sladkorni-bolniki/patologija ( 08.12.2012 ) .
Veber Mežik M, Kalender Smajlovič S, Pivač S, Romih K. Kabinetne vaje : Teorija 2010. Jesenice: Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice, 2010 .