Napake pri ravnanju z zdravili in vloga medicinske sestre

Ravnanje z zdravili je sestavljeno iz različnih medsebojno odvisnih procesov. Pri ravnanju z zdravili MS sodeluje v različnih fazah, ena od teh je končni pristop oziroma aplikacija zdravil pacientu, kar pa ji omogoča, da preveri predhodne korake pred izvedbo aplikacije in prepreči morebitno napako (Davey et al., 2008).

Aplikacija zdravil je ena izmed glavnih nalog medicinskih sester (MS) in pomeni oskrbo pacientov s predpisanimi učinkovinami v diagnostične namene, za zdravljenje in/ali za preprečevanje bolezni oziroma bolezenskih stanj. Aplikacija zdravil v najožjem pomenu besede pomeni vnos zdravila v organizem pacienta. Izvedemo ga lahko na različne načine z različnimi postopki. Proces dajanja zdravil je urejen z zakoni, ki se med državami razlikujejo (Mavsar Najdenov, 2011).

Aplikacijo zdravil izvaja zdravstveno osebje oziroma mora potekati pod nadzorom – izključno na podlagi pisnega naročila lečečega zdravnika in v skladu s sprejetimi medicinskimi standardi in postopki. Zdravstvena organizacija mora imeti sprejete standarde, ki zagotavljajo varnost pacientov in kakovost zdravljenja z zdravili (National, 2009).

Napake pri zdravljenju z zdravili so definirane, kot napake, ki se pojavijo v kateri koli fazi procesa ravnanja z zdravil (Werner et al., 2012). Podatki kažejo, da je skoraj polovica vseh neželenih dogodkov, ki bi jih lahko preprečili, posledica napak pri ravnanju z zdravili (Luksemburška, 2005).

Napake pri ravnanju z zdravili so grožnja pred katero ni odporen sistem nobene bolnišnice. Podatki kažejo, da zaradi napak pri ravnanju z zdravili vsako leto umre 7000 pacientov, 1,3 milijona pa je zaradi teh napak poškodovanih (Committee, 2000, cit. po Werner et al., 2012). MS so odgovorne za 26 do 38 % napak pri aplikaciji zdravil (Bates, 2007; Leape et al., 2002) in igrajo pomembno vlogo pri zagotavljanju varnosti pacientov.

Ravnanje z zdravili je sestavljeno iz različnih medsebojno odvisnih procesov. Pri ravnanju z zdravili MS sodeluje v različnih fazah, ena od teh je končni pristop oziroma aplikacija zdravil pacientu, kar pa ji omogoča, da preveri predhodne korake pred izvedbo aplikacije in prepreči morebitno napako (Davey et al., 2008).

 

Znanje je eno glavnih orodij, ki ga imajo strokovnjaki na razpolago za zagotavljanje varne in kakovostne obravnave pacientov, kar pomeni, da se morajo MS ves čas izobraževati na področju farmakologije, saj vsakodnevno prihajajo na trg nova zdravila in pojavljajo se novi načini apliciranja zdravil. MS je potrebno ozaveščati o možnih napakah ter jih poučevati kako napake preprečevati. Napake je potrebno analizirati ter jih sporočati naprej, da se lahko tudi drugi o njih podučijo. Potrebna je graditev kulture varnosti namesto kulture strahu in iskanja krivca.

1      NAMEN
Namen diplomskega dela je na teoretični ravni opredeliti napake pri ravnanju z zdravili ter ugotoviti kakšna je vloga MS pri obravnavi zastavljenega problema.

Cilji so:

·         opredeliti dejavnike, ki pripomorejo k nastanku napak pri ravnanju z zdravili;

·         predstaviti vrste napak pri ravnanju z zdravili;

·         opisati kdaj se napake običajno zgodijo ter

·         predstaviti in ovrednoti vlogo MS pri preprečevanju napak pri ravnanju z zdravili.

 

2      METODE DELA

V diplomskem delu je bila uporabljena deskriptivna metoda s pregledom tuje in slovenske znanstvene ter strokovne literature. Pregled literature je potekal s pomočjo podatkovnih baz: CINAHL, Medline, PubMed, Embase, High Wire Search Results in The Cochrane Collaboration.

 

Pri iskanju literature so bile uporabljene naslednje ključne besede in besedne zveze v slovenskem jeziku: napake pri ravnanju z zdravili, priprava zdravil, apliciranje zdravil, preprečevanje napak ter v angleškem jeziku: medication errors reduction, medication preparation, medication administration safety. Na različne ključne besede in besedne zveze smo dobili zelo različno število zadetkov.

Z dodatnimi iskalnimi omejitvami, kot so starost literature med letoma 2000 in 2015, prosto dostopno celotno besedilo člankov, omejitev člankov na strokovne in znanstvene, so bili zadetki zmanjšani na obvladljivo količino. Literatura je bila nato pregledana, končni izbor pa je bil narejen glede na ustreznost naslova in po pregledu izvlečkov člankov. Iskanje je potekalo sistematično, najprej iskanje člankov o napakah pri ravnanju z zdravili na splošno, nato pa bolj specifično, glede na posamezne napake. Izmed zadetkov so bili po pregledu izločeni vsi članki, ki niso bili strokovni in znanstveni, obravnavani pa so bili le tisti, ki so po naslovu in pregledu izvlečka ustrezali podanemu raziskovalnemu problemu.

Iskanje literature je potekalo tudi preko COBISS.SI v knjižnici Zdravstvene fakultete, z namenom odkriti diplomska dela na obravnavano temo. Preko COBISS.SI je bilo v knjižnici Zdravstvene fakultete, Mestni knjižnici Ljubljana in Narodni in univerzitetni knjižnici Ljubljana najdeno tudi druge vrste gradivo: knjige, učbeniki, priročniki, zborniki, prispevki na konferencah in uradni listi. Prednostno je bila obravnavana literatura objavljena med letoma 2000 in 2015, uporabljena pa je bila tudi literatura iz let 1995 in 1999. Pregledali smo tudi strokovne revije: Obzornik zdravstvene nege in Zdravniški vestnik.

 

3      NAPAKE PRI RAVNANJU Z ZDRAVILI
Zdravstvena dejavnost je področje z visokim tveganjem zaradi neželenih dogodkov, ki ne nastanejo zaradi same bolezni, temveč kot posledica procesa zdravljenja, kar lahko privede do smrti, hudih okvar, zapletov in pacientovega trpljenja. Podatki kažejo, da je skoraj polovica vseh neželenih dogodkov, ki bi jih lahko preprečili, posledica napak pri ravnanju z zdravili (Luksemburška, 2005).

Zdravilo je vsaka snov ali kombinacija snovi, ki so predstavljene z lastnostmi za zdravljenje ali preprečevanje bolezni pri ljudeh ali živalih. Za zdravilo velja tudi vsaka snov ali kombinacija snovi, ki se lahko uporabljajo z namenom, da bi se ponovno vzpostavile, izboljšale ali spremenile fiziološke funkcije preko farmakološkega, imunološkega ali presnovnega delovanja ali da bi se določila diagnoza (Zakon, 2006).

Zdravila so izdelki, za katere je po znanstveni poti in točno določenem predpisu dokazano, da se lahko v določenih količinah in na določen način uporabljajo za ljudi in živali, zato, da bi se odkrile, preprečile, zatrle in zdravile bolezni (Kladnik – Jenuš, 2006).

Preprosto pa lahko rečemo, da je zdravilo tisto, kar uporabljamo za zdravljenje, lajšanje, preprečevanje ali odkrivanje bolezni. Zdravila uporabljamo, da bi dosegli določen cilj: da bi ozdravili okužbo, znižali krvni tlak, preprečili zanositev, ublažili bolečino, obvladali duševno motnjo, zatrli rakave celice, ipd. (Lajovic, 2008).

Za razumevanje napak pri ravnanju z zdravili jih je najprej potrebno definirati. Napaka je na splošno definirana kot pojav, ko nekaj naredimo nepravilno, bodisi zaradi ignoriranja in nepazljivosti, bodisi kot napako v izračunu. Napaka je vsako dejanje, ki se ni zgodilo tako, kot je bilo pričakovano ali vsako nenamerno dejanje, ki povzroči neželene učinke, ki niso posledica pacientove bolezni (Robida, 2004). Medicinsko napako lahko natančneje definiramo kot neuspeh v procesu zdravljenja, ki lahko škoduje pacientu. Pomembno je dodati, da definicija medicinske napake ne opredeljuje osebe, ki je odgovorna za nastanek napake, to je lahko zdravnik, medicinska sestra, farmacevt, negovalec ali kdo drug (Aronson, 2009).

Napake pri ravnanju z zdravili se lahko definira kot odklon od predpisanih medicinskih norm (Mayo, Duncan, 2004). Aronson (2009) klasificira napake pri ravnanju z zdravili v tri skupine: kontekstualne, modalne in psihološke. Kontekstualne napake določajo točen čas, kraj, zdravila in ljudi, ki so vključeni v proces dela. Modalne napake proučujejo načine kako pride do pojava napak (ne aplicirano predpisano zdravilo, ponovno jemanje ali zamenjava zdravil). Klasifikacija bazirana na psihološki teoriji se najpogosteje uporablja v praksi, saj razlaga dogodke in jih zgolj ne opisuje. Slabost psihološke teorije je, da se preveč osredotoča na človeka in zanemarja sistemske vire napak.

Uporabnikom bolj prijazna je definicija, ki napake, povezane z zdravili, definira kot »vsako napako v postopku predpisovanja, izdajanja ali apliciranja zdravila, ne glede na morebitne škodljive posledice za pacienta« (Craven, Hirnle, 2007; Friedman, Geoghegan et al., 2007; Williams, 2007; Cousins et al., 2005; Douglas, Hedrick, 2001).

 

Napake pri zdravljenju z zdravili so definirane tudi kot napake, ki se pojavijo v kateri koli fazi v procesu ravnanja z zdravili (Werner et al., 2012). Napake pri ravnanju z zdravili lahko imajo za paciente hude posledice in tudi resne ekonomske posledice, zato je potrebno dosledno odkrivanje le teh na strateški način (Montesi, Lechi, 2009).

Pogostost napak pri ravnanju z zdravili znaša 1,9 napak na pacienta na dan (Mayo, Duncan, 2004). Napake pri ravnanju z zdravili se lahko zgodijo:

·         pri predpisovanju zdravil (neracionalno predpisovanje, neprimerno predpisovanje, pomanjkljivo predpisovanje ter preseženo predpisovanje);

·         pri prepisovanju (napačna pogostost aplikacije zdravil, ne aplicirano zdravilo zaradi tega, ker zdravnik zdravila ni predpisal);

·         pri izdajanju zdravil (zdravilo ni izdano ob pravem času, da bi ga aplicirali, ko je predpisano, napačno zdravilo, napačna doza, napačna tehnika);

·         pri opazovanju pacienta za ugotovitev odziva na aplicirano zdravilo (nedoslednost pri opazovanju pacientov po aplikaciji zdravil (Aronson, 2009).

Neželeni dogodki pri ravnanju z zdravili so grožnja pred katero ni odporen sistem nobene bolnišnice. Po podatkih zaradi napak pri ravnanju z zdravili vsako leto umre 7000 pacientov, 1,3 milijona pa je zaradi teh napak poškodovanih (Committee, 2000, cit. po Werner et al. 2012). Odgovornost za napako je lahko individualna ali pa gre za skupek dogodkov oziroma splet okoliščin, ki privedejo do napake (Karadžić Šmitran in sod., 2010).

Naloge predpisovanja, priprave in apliciranja zdravil so zahtevni postopki, ki se izvajajo v okviru kompleksnega sistema. Napake se lahko pojavijo pri vsakem koraku, kar pomeni, da so možnosti za nastanek napak velike. Večina napak ni posledica izključno človeške slabosti, temveč gre za okoliščine, zaradi katerih pride do neželenega učinka oziroma posledic za pacienta. Napake niso posledica delovanja enega samega dejavnika ampak večjih, zato je potrebno presoditi vse okoliščine (Ben-Yehuda et al., 2011).

 

Do napak najpogosteje pride zaradi napačnega predpisovanja zdravil, neberljivih receptov, napačnega doziranja, napake pri kontroli zdravil, napačnega apliciranja, neizkušenosti MS, nepremišljenosti, hitenja, raztresenosti, utrujenosti, pomanjkanja znanja, telefonskih klicev, uporabe okrajšav, časovnega pritiska, napačnega izračunavanja odmerkov zdravil, prekinitev med delom, potrebe po neposredni zdravstveni negi pacientov, manjkajočih zdravil (Cheragi et al., 2013; Wright 2013; Tingle 2012; Ben-Yehuda et al., 2011; Kramar, Marinšek, 2010; Biron et al., 2009; Mayo, Ducan, 2004).

 

Napake pri ravnanju z zdravili negativno vplivajo na zbranost pri delu MS. Storjene napake lahko pri MS povzročijo psihološke travme. MS se lahko počutijo krive, nezadovoljne in prestrašene ob povzročitvi napake. Prav tako lahko MS izgubijo samozavest pri nadaljnjem delu in čutijo jezo do sistema ter osebno odgovornost (Mayo, Duncan, 2004).

 

Večje tveganje, da pride do napak je pri neizkušenih MS, zaradi pomanjkanja znanja, nepremišljenosti, hitenja, raztresenosti, utrujenosti ali stresa zaradi težkega in izmenskega dela (Ben-Yehuda et al., 2011). Posebej zaskrbljujoč je podatek, da je doslednost pri apliciranju zdravil obratno sorazmerna z izkušnjami in stopnjo izobrazbe (Bračič, 2009).

 

Številne raziskave opravljene po svetu so poudarile potrebo in možnost zmanjševanja števila neželenih dogodkov pri zdravljenju pacientov (Luksemburška, 2005).

 

Napake pri ravnanju z zdravili so glavna težava pri zdravstveni oskrbi pacientov. Ker večino primerov, ko se zgodijo napake MS ne zabeležijo, je pomembno, da vodje zdravstvene nege predstavijo MS pozitivne učinke tovrstnega ravnanja, za izboljšanje varnosti pacientov. Cheragi et al. (2013) so v raziskavi o napakah pri ravnanju z zdravili ugotovili, da MS naredijo kar 64,55 % napak pri ravnanju z zdravili. 31,37 % napak spada med tako imenovane skorajšnje napake. O skorajšnji napaki (možni škodljivi dogodek – angl. near miss) se govori takrat, ko bi lahko prišlo do škode za pacienta, vendar do nje ne pride ali po naključju ali zaradi pravočasne preprečitve nadaljnjega procesa (Robida, 2004).

 

Številne napake MS se navezujejo na izračun odmerka zdravil. Cheragi et al. (2013) so v ugotovili, da je najpogostejši vzrok za napake, ki jih povzročijo MS zaradi pomanjkanja znanja o zdravilih. V raziskavi ni bila ugotovljena statistično značilna povezanost med napakami pri ravnanju z zdravili in delovnimi izkušnjami, starostjo in delovnimi izmenami. Ugotovljeno je veliko napak tudi pri predpisovanju zdravil, in sicer uporaba okrajšav namesto navajanja polnih imen zdravil (Cheragi et al.,2013).

 

Bates et al. (1995) so ugotovili, da se največ napak, ki privedejo do neželenih učinkov zdravil in jih je mogoče preprečiti, zgodi na nivoju predpisovanja zdravil (56 %) in na nivoju aplikacije zdravil (34 %), v manjšem obsegu pa tudi pri prepisovanju (6 %) in izdajanju zdravil (4 %).

 

Tingle (2012) poroča, da je bila skoraj tretjina napak pri ravnanju z zdravili posledica napak pri predpisovanju zdravil. Te napake so nastale zaradi nepopolno izpolnjenih podatkov na receptih. Kot vzrok napak navaja tudi velike obremenitve MS, časovni pritisk in stres, zaradi katerih so napake skoraj neizogibne.

 

Wright (2010) ugotavlja, da je najpogostejši vzrok za napake pri ravnanju z zdravili v praksi nepravilna priprava in ravnanje z zdravili s strani MS. Največ napak se zgodi pri kompleksnejšem izračunavanju odmerkov zdravil (Wright, 2013).

 

V Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani (UKCL) se v okviru sistema za upravljanje z odkloni, sistemsko zbirajo prijave odklonov v obliki poročila o neželenem dogodku pri dajanju zdravil. Na tak način je zbranih povprečno štirideset tovrstnih odklonov na približno 100.000 hospitaliziranih pacientov letno. Leta 2005 je bilo, na primer, zabeleženih le dvaindvajset odklonov v celotnem UKCL (Klančnik Gruden, 2008).

V raziskavi, ki je narejena na Kliničnem oddelku za kirurgijo srca in ožilja so prišli do zanimivih rezultatov. Upoštevajoč le tri vrste odklonov pri dajanju zdravil (prejeta nepredpisana zdravila, neprejeta predpisana zdravila, prejeta druga zdravila) so ugotovili, da se zgodi povprečno nekaj manj kot trije odkloni na pacienta dnevno. V omenjeni raziskavi je bilo ugotovljeno, da so pacienti v povprečju prejeli 9,46 % nepredpisanih odmerkov zdravil in 82,3 % predpisanih odmerkov zdravil v času zdravljenja. V 0,24 % primerih pa je MS na list zdravnikovih naročil pripisala »po naročilu zdravnika«. Ugotovljeno je bilo, da pacienti niso prejeli povprečno 2,72 (3,30 %) posameznih odmerkov predpisanih zdravil. Če se upošteva še zamenjavo medsebojno zamenljivih zdravil s strani MS, je bilo tako mogoče samo v intenzivni terapiji Kliničnega oddelka za kirurgijo srca in ožilja predvideti približno 12.000 obravnavanih odklonov letno, kar nakazuje na velik razkorak med prijavljenimi odkloni in dejanskim stanjem v praksi (Bračič, 2009).

 

V raziskavi, ki je bila narejena v bolnišnici Golnik na Kliničnem oddelku za pljučne bolezni in alergijo so ugotovili številne pomanjkljivosti pri apliciranju zdravil. Pogosto je bila terapija predpisana brez vseh potrebnih informacij ali je bila napisana neberljivo oziroma ni bila predpisana za tekoči dan. Problem tudi predstavljajo zdravila predpisana po potrebi, saj zdravniki ne predpišejo zdravil po farmacevtskih navodilih. Težavo predstavljajo tudi kapsule, saj jih je veliko v obliki s prirejenim sproščanjem in se jih zato ne sme drobiti. Kadar so se kapsule drobile, je večkrat prišlo do spremembe odmerka. Veliko pacientov je dobilo zdravila za znižanje krvnega tlaka ali srčne frekvence, preden sta ti vrednosti bili pomerjeni. Izvajalci notranjega nadzora so predlagali, da MS pri takšnih pacientih pred deljenjem zdravil izmerijo vitalne funkcije. Opozorili so tudi na možne zaplete pri deljenju zdravil, če ena MS bere nazive zdravila iz terapevtske liste in se podpiše, druga pa zdravila pripravi. Za dano zdravilo je odgovorna MS, ki se podpiše, ne pa tista, ki zdravilo dejansko pripravi (Kadivec, 2010).

 

Kramar in Marinšek (2010) so raziskovali neskladnost pri razdeljevanju zdravil zaradi prekinitev. Izbrana skupina strokovnjakov je opazovala MS pri delitvi zdravil v Splošni bolnišnici Jesenice. Ugotovila je, da se s prekinitvami med razdeljevanjem zdravil poveča možnost postopkovne napake za 12-13 %. Najpogostejše postopkovne napake so bile:

·         nečitljiv prepis terapije,

·         nepravilen čas aplikacije,

·         odsotnost predpisane generike,

·         odsotnost dvojne kontrole (Kramar, Marinšek, 2010).

 

Najpogostejši vzroki za prekinitev MS med razdeljevanjem zdravil so: motnje s strani osebja (10,5 %), procesne nepravilnosti (26,5 %), nečitljiv predpis doze zdravil, iskanje dodatnih informacij (31,5 %), potrebe po neposredni zdravstveni negi pacientov (17,5 %) ter telefonski klici (14 %) (Kramar, Marinšek, 2010).

 

Ocenjuje se, da približno 1 do 2 % vseh hospitaliziranih pacientov utrpi neželene učinke. Študija, ki je zajemala kontrolo 36.200 predpisovanja zdravil, je ugotovila napake v 1,5 % primerov. 58 % teh napak je izhajalo že iz napačnega predpisovanja zdravil (Dean et al., 2002). Podobna študija, ki je zajela 19 bolnišnic v Angliji, navaja 8,9 % napak na 100 predpisov zdravil (Glavin, 2010). Posledice neželenih dogodkov zaradi neustreznega ravnanja z zdravili so podaljševanje ležalne dobe in zvišanje stopnje umrljivosti. Približno polovico neželenih dogodkov bi bilo mogoče preprečiti (Klopotowska et al., 2013).

 

V Združenih državah Amerike (ZDA) zaradi posledic napak pri ravnanju z zdravili, bolnišnice potrošijo 3,5 milijarde dolarjev (Fineberg, 2006). V ZDA poročajo o 7.000 smrtnih primerov na leto zaradi motenj in prekinitev med procesom razdeljevanja zdravil (Williams, 2007). Elliott in Liu, (2010) trdita, da se pri ravnanju z zdravili zgodi 38 % resnih in usodnih napak, 42 % od teh napak bi bilo mogoče preprečiti.

 

Primerjalna študija iz Velike Britanije poroča o napakah pri ravnanju z zdravili, ki so se zgodile pri 2 do 14 % hospitaliziranih pacientov glede na posamezno kliniko. Pri pregledu 36.000 predpisanih zdravil v bolnišnicah Velike Britanije so ugotovili 1,5 % napak. Raziskovalci poročajo, da napake nastanejo predvsem zaradi neprimernega predpisovanja zdravil. Zaradi neberljivosti prihaja do zamenjave zdravil pri pripravi ali do aplikacije napačnega odmerka. Williams (2007) poroča o zamenjavi pacientov, zdravil, odmerkov pri razdeljevanju zdravil – največkrat zaradi motenj in prekinitev med procesom razdeljevanja.

 

Najpogostejši vzrok napak s strani MS, je zanemarjanje pravila 5 P zaradi utrujenosti in izčrpanosti (Ulanimo et al., 2007).

 

Pomemben element za nastanek napak so tako imenovani latentni pogoji, ki so predpogoj za nastanek neželenih dogodkov (zmanjšanje števila zdravstvenega osebja, slaba organizacija dela, podoben videz in imena zdravila, neinformiranost pacientov, različna oprema, ipd (Glavin, 2010).

 

Barclay (2010) ugotavlja, da se ob vsaki prekinitvi pri pripravi zdravil poveča možnost za postopkovno napako za 12,1 %, med tem, ko se možnost za klinično napako ob vsaki prekinitvi poveča za 12,7 %. Odkril je pomembno povezavo med pogostnostjo prekinitev in številom napak pri razdeljevanju zdravil. Biron et al. (2009) menijo, da najpogostejše napake predstavljajo manjkajoča zdravila ali druga oprema.

 

Potter et al. (2005) ugotavljajo, da se največ motenj zgodi v prostoru, kjer se zdravila pripravljajo. V opazovalni študiji opravljeni leta 2009, so ugotovili, da so najpogostejši vzroki za motnje pri pripravi zdravil, telefonski klici (Palese et al., 2009).

 

Opravljena študija v Italiji opisuje kombinacijo več vzrokov, ki privede do napak pri ravnanju z zdravili. Ugotavljajo, da sovplivanje različnih vzrokov, kot so neprimerno delovno okolje, kompleksni procesi priprave zdravil, neprimerna komunikacija med zdravniki in MS, pripomore k nastanku napak (Velo, Minuz, 2009).

 

Utrujenost in pomanjkanje spanca imata velik vpliv na pojavnost napak pri ravnanju z zdravili, saj zmanjšujeta budnost, negativno vplivata na spomin, procesiranje informacij, reakcijski čas ter sprejemanje pravilnih odločitev. MS, ki dela 12 ur in če pri tem upoštevamo tudi vožnjo na delovno mesto, je budna do 18 ur. Po podatkih študij ameriške vojske, ima oseba, ki je budna več kot 17 ur podoben reakcijski čas, kot če bi imela 0,05 % alkohola v krvi, če pa je oseba budna 24 ur pa se njen reakcijski čas zmanjša za dvakrat. MS, ki delajo tudi do 16 ur na dan so budne do 19 ali 20 ur, če upoštevamo tudi vožnjo na delovno mesto. Pomanjkanje spanca lahko vodi v kratkoročno pomanjkanje spomina in izgorelost, zmanjševanje sposobnosti prepoznavanja subtilnih sprememb pri pacientu (Anderson, Townsend, 2010).

 

Škoda, ki je pacientom povzročena, predstavlja tudi veliko breme za družbo. Zaradi tega investiranje v varnost pacientov predstavlja potencialno povečanje prihrankov celotnih stroškov zdravstvene obravnave in hkrati predstavlja očitno dobrobit za pacienta (Luksemburška, 2005).

 

4      VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI PREPREČEVANJU NAPAK PRI RAVNANJU Z ZDRAVILI
Dajanje zdravil ne predstavlja le neposredne aplikacije zdravila; temveč vključuje tudi vse postopke naročanja, dostavljanja, hranjenja, predpisovanja in spremljanja/nadzorovanja pacienta po aplikaciji, da se doseže najboljši pričakovan/želen učinek na pacientovo zdravje (Šmitek, 2008).

 

Dajanje zdravil se prične s predpisovanjem zdravila s strani zdravnika. MS, ki so pooblaščene za apliciranje zdravil, so odgovorne za preverjanje, če je predpis glede vseh podatkov jasen in popoln. Zapisi predpisov zdravil so z ostalimi predpisanimi postopki v procesu zdravljenja, shranjeni v medicinski dokumentaciji pacientov (Pravilnik, 2008).

 

Zdravila predpiše zdravnik pisno: predpiše vrsto zdravila, odmerek, pogostost aplikacije oziroma časovne razmike med odmerki in način aplikacije. MS ima pravico zahtevati, da je naročilo napisano čitljivo, pravilno in popolno. Pisno naročilo je uradni dokument, ki MS služi kot dokaz, da je naročilo zaznala pravilno. Naročilo mora biti povsem razvidno in ustrezati običajnim odmerkom. Pri neberljivem naročilu se nikoli ne ugiba imena ali odmerka zdravila in ne deluje po trenutni intuiciji. Pri kakršnem koli dvomu v pravilnost naročila je potrebno poklicati zdravnika pred pričetkom postopka za pripravo zdravila. Telefonskih ali posrednih naročil se je potrebno izogibati; v nujnih primerih, ko zdravnik posreduje naročilo preko telefona, je potrebno glasno ponoviti naročilo, da se obojestransko prepriča o pravilnem razumevanju naročila. Če je možno, naročilo v takih primerih prevzameta dve MS. Naročilo po telefonu MS takoj zabeleži v dokumentacijo kot telefonsko naročilo. V takih primerih mora zdravnik v najkrajšem možnem času naročilo pisno zabeležiti na temperaturni oziroma terapevtski list (Šmitek, 2008).

 

MS so odgovorne za zagotovitev varnosti in nudenje kakovostne zdravstvene nege pacientom ne glede na čas in okolje. Ravno zaradi tega imajo pomembno vlogo pri nadzoru pacientov in preprečevanju napak. MS morajo biti pozorne na svoje napake, saj se le-te lahko pojavljajo v različnih oblikah in različnih fazah zdravljenja.

 

Profesionalna vloga MS pri delitvi zdravil obsega varno rokovanje in aplikacijo zdravil, vključuje pa tudi odgovornost za obveščanje pacientov, katera zdravila prejemajo, zakaj jih prejemajo ter opozarjanje na možne stranske učinke (Šmitek, 2008; Dougherty, Lister, 2004).

 

Aplikacija zdravil je ena najpomembnejših nalog MS, s katero se dnevno srečuje. Zato je izrednega pomena, da ima dovolj ustreznega znanja s tega področja. Poznati mora delovanje, stranske učinke, način dajanja zdravil, znati mora spremljati odziv pacienta na prejeta zdravila in mu pomagati pri njihovem jemanju (Ahačič, 2012).

 

Komunikacija kot bistvo vsakega odnosa je ključnega pomena tudi v odnosu MS pacient. Komunikacija MS s pacientom mora biti prilagojena pacientovemu razumevanju, saj ga mora pridobiti za sodelovanje in doseči primerno razumevanje navodil ter pomena uživanja zdravil. Priprava in dajanje zdravil zahtevata od MS zbranost, natančnost in upoštevanje določenih pravil (Ahačič, 2012).

 

Pomembno je, da MS pred aplikacijo zdravil oceni trenutno zdravstveno stanje pacienta in da zbere podatke o drugih bistvenih dejavnikih v zvezi s predpisanimi zdravili. Za pridobivanje podatkov uporablja različne vire, in sicer dokumentacijo (medicinsko in negovalno), samega pacienta (pogovor in opazovanje), člane zdravstvenega in negovalnega tima ter svojce in druge za posameznika pomembne osebe (Rašković Malnaršič, 2003).

 

MS so stalno strokovno odgovorne za pravilno aplikacijo predpisanih zdravil in morajo zagotavljati, da pravi pacient prejme pravo zdravilo, na pravilen način, v pravilnem odmerku, ob pravem času, v pravi obliki, v predpisanem trajanju terapije, ob pravilnem nadaljnjem opazovanju pacienta za zagotavljanje varnosti in učinkovitosti terapije ter s pravočasnim poročanjem o neželenih stranskih učinkih ali napakah (Dougherty, Lister, 2004).

 

MS tradicionalno uporabljajo pravilo 5P kot vodilo za pravilno aplikacijo zdravil v cilju zmanjševanja napak. Za zmanjševanje incidence napak pri ravnanju z zdravili Elliott in Liu (2010) predlagata pravilo devet P-jev za aplikacijo zdravil.

 

4.1    Pravilo 9 P
Pravilo 9 P ne zagotavlja, da do napak ne bo prišlo, toda z njegovim doslednim izvajanjem zagotovimo varnost in kakovost pri aplikaciji zdravil.

 

Pravi pacient: to pravilo je samoumevno, ker je zdravilo potrebno aplicirati tistemu pacientu, za katerega je predpisano. Potrebna je ne le verbalna identifikacija, ampak tudi pisna (zapestnica, zdravstvena izkaznica, zdravstvena dokumentacija). Če vprašamo pacienta »Ali ste vi gospod Slejko« to vključuje določeno stopnjo tveganja, ker se lahko zgodi, da dva pacienta imata enak priimek. »Prosim, povejte mi vaše polno ime« je boljši način za potrditev identitete pacienta. Posebna pozornost pri identifikaciji je potrebna predvsem v domovih za starejše občane in pri bolnikih z duševno boleznijo (Elliott, Liu, 2010).

 

Pravo zdravilo: najpogosteje se zdravilo zamenja zaradi podobnih predpon ali pripon (na primer Atenolol in Metroprolol, Losec in Lasix). Površna pisava in okrajšave prav tako vplivajo na napake pri identificiranju pravega zdravila. MS niso pristojne za predpisovanje zdravil, toda če se pojavi dvom pri imenu predpisanega zdravila, se mora MS posvetovati s predpisovalcem zdravila preden le-tega aplicira pacientu (Elliott, Liu, 2010).

 

Pravi način: MS so pristojne za apliciranje zdravil samo na način, ki je predpisan, čeprav se lahko zgodi, da predpisovalec včasih omogoča izbiro (intravensko ali per oralno). MS morajo razumeti razliko med tema dvema načinoma vnosa zdravila kot je hitrost absorpcije ali začetek delovanja (Elliott, Liu, 2010).

 

Pravi čas: zdravila je potrebno dajati ob pravem času za zagotovitev pravilnega terapevtskega učinka. Zdravilo mora biti aplicirano čim bližje predpisanemu času. Odstopanja ne smejo biti daljša od pol ure. Če se zdravilo aplicira po preteku tridesetminutnega okna, je uporabnost zdravila vprašljiva. Aplikacija zdravila ob pravem času pomeni tudi pripravo zdravila ob pravem času. Zdravila ne smejo biti pripravljena več ur (ali celo eno uro) pred aplikacijo, razen če proizvajalec to ne priporoča. Na primer, z intravensko infuzijo Phenytoina, se mora pričeti znotraj ene ure po pripravi (Lim, 2008). Priprava zdravila vnaprej je tvegana (Elliott, Liu, 2010).

[wp_ad_camp_1]

Pravi čas aplikacije zdravil vključuje tudi aplikacijo zdravil s pravo hitrostjo. Dean (2005)

navaja, da prehitra ali prepočasna aplikacija zdravil predstavlja 7,5 % vseh napak. Nekatera zdravila se lahko aplicirajo v obliki bolusa, aplikacija drugih naj bi trajala 5 do 10 minut ali dlje. Neupoštevanje teh navodil ima lahko resne posledice. Na primer Vancomycin mora teči v obliki počasne intravenske infuzije, da se zmanjša tveganje za preobčutljivostno reakcijo, med tem ko hitra infuzija Digoxina lahko povzroči vazokonstrikcijo in hipertenzijo (Elliott, Liu, 2010).

 

Pravilni odmerek: v klinični praksi MS smejo aplicirati samo predpisane doze zdravil. Raziskave navajajo, da je tretjina ali več napak posledica aplikacije napačne doze zdravil (Tang et al., 2007). MS morajo biti pozorne na decimalne vejice, pravilen zapis enot doziranja in pravilni izračun, ko je doza podana v različnih enotah (Elliott, Liu, 2010).

 

Pravilno dokumentiranje: ko MS aplicira zdravilo, mora obvezno narediti zaznamek v zdravstveni dokumentaciji pacienta. Na tak način se vodi evidenca o aplikaciji zdravil in se prepreči morebitne napake pri dajanju zdravil. Vpisovanje vnaprej je tvegano, ker se lahko zgodi, da pacient odkloni zdravilo ali, ga pozabi vzeti. Podobno, če pozabimo vpisati aplicirano zdravilo, obstaja tveganje, da druga MS pomisli, da zdravilo ni aplicirano in ponovno injicira isto zdravilo. Dokumentirati je potrebno generično ime zdravila, dozo, čas aplikacije, način aplikacije, razlog za aplikacijo in dosežen učinek zdravila (Elliott, Liu, 2010).

 

Pravi učinek: preden MS aplicira zdravilo se mora prepričati, da je predpisano za pravi razlog. Pred aplikacijo zdravila mora pojasniti pacientu delovanje zdravila in razlog zaradi katerega je zdravilo predpisano. Na primer, »dala vam bom antibiotik za pljučnico«. Če pacient pove, da nima pljučnice, se lahko izogne napaki (Elliott, Liu, 2010). Schiff et al. (2000) so identificirali tisoče primerov pri katerih so hiperkalemičnim pacientom bili predpisani preparati kalija.

 

Pravilna oblika: veliko zdravil je na voljo v različnih oblikah (tablete, kapsule, pastile, sirupi). Pomembno je, da je MS sigurna, da aplicira pravo zdravilo, v pravi obliki in pravemu pacientu. Nekatere oblike zdravil je mogoče hitro zamešati, predvsem ob pomanjkanju izkušenj. Prav tako se napake pojavljajo, ko je potrebno zdravilo zdrobiti in raztopiti ter ga dati preko nazogastrične sonde, na primer. Nekatere filmsko obložene tablete in kapsule se ne smejo nikoli drobiti, ker bi iritirale sluznico želodca. Narejene so za delovanje v alkalnem okolju tankega črevesja. Kadar je MS v dvomih ne sme nikoli delovati po lastni presoji, ampak se mora posvetovati s predpisovalcem zdravil (Elliott, Liu, 2010).

 

Pravilno spremljanje bolnikovega odziva: MS po aplikaciji zdravil mora opazovati ali je aplicirano zdravilo doseglo želeni učinek oziroma odziv pacienta. Opazovanje je še posebej pomembno pri visoko tveganih zdravilih (antikoagulanti, antiaritmiki, insulin) in lahko vključuje oceno glukoze v krvi, vitalnih znakov ali drugih fizioloških parametrov (Elliott, Liu, 2010). MS morajo opazovati tudi stranske učinke, neželene učinke in alergične reakcije na zdravilo. MS ne smejo nikoli pozabiti, da se njihova odgovornost ne konča s pravilno aplikacijo zdravil (Elliott, Liu, 2010).

 

MS se mora pred dajanjem zdravil vedno prepričati o morebitnih alergijah pacienta. Pacient mora imeti znane alergične reakcije označene na vidnem mestu v dokumentaciji ali pa mora nositi opozorilno zapestnico (Ivanuša, Železnik, 2008).

 

V izogib napakam strokovnjaki predlagajo računalniško podprt sistem predpisovanja zdravil, ki bi alarmiral ob napačnih naročilih (ikompatibilnosti zdravil, napačni dozi, ipd.) in spremembi ovojnin zdravil (zdravila z različnimi učniki ne bi smela biti v podobni ovojnini) (Williams, 2007). Računalniško predpisovanje zdravil naj bi zmanjšalo napake zaradi neberljive pisave ali pri prepisovanju terapije. Ulanimo et al. (2007) so v svoji študiji ugotovili, da uporaba informacijske tehnologije s črtno kodo bistveno zmanjša možnost napak. Nasprotno, Schiff et al. (2015) trdijo, da je računalniško naročanje lahko vir novih napak.

 

Ker je zdravljenje z zdravili področje, ki ponuja veliko možnosti za nastanek napak, za varno ravnanje z zdravili MS morajo imeti veliko specifičnega znanja (Karadžić Šmitran in sod., 2010). K varnemu dajanju zdravil pripomore:

·         pravilno shranjevanje zdravil v skladu s priporočili dobre skladiščne prakse: rokovanje z zdravili s seznama prepovedanih drog, preprečevanje zamenjav zdravila urejena po abecednem vrstnem redu, ločena po vrstah farmacevtskih oblik, različne jakosti istega zdravila so jasno ločene med sabo, pri prevzemanju, shranjevanju, dajanju zdravil je potrebno preverjati ime, farmacevtsko obliko, jakost ter rok uporabnosti zdravila;

·         pridobiti je potrebno bistvene podatke o pacientu (anamneza, medicinska diagnoza, negovalne diagnoze);

·         pridobiti je potrebno podatke o predpisanem zdravilu (terapevtski učinek, stranski učinek, odmerjanje, način dajanja);

·         uporaba ustreznih imen zdravil (nomenklatura), etiketiranje in embalaža;

·         načrtno naročanje zdravil, uporaba in nadzor (neodvisno dvojno preverjanje zdravil, seznam nezdružljivih zdravil in infuzijskih raztopin);

·         ustrezno okolje za pripravo zdravil (ustrezna svetloba, zmanjšanje hrupa, preprečevanje prekinitev med delovnim postopkom, zmanjšanje delovnih obremenitev);

·         usposobljenost in izobraževanje MS (seznanjenje z novimi zdravili, protokol uporabe in dajanje zdravil);

·         poučevanje in seznanjenje pacienta (pacient ima pomembno vlogo pri preprečevanju napak, kadar je seznanjen z zdravili, ki jih prejema in spodbujan k zastavljanju vprašanj o zdravljenju);

·         kakovostni postopki in dobro vodenje zdravljenja, brez tveganja (učinkovita strategija zmanjševanja napak vključuje spodbujanje odkrivanja napak in izboljšave, ki povečajo varnost pacienta in preprečijo škodo);

·         računalniško napisana terapija in razjasnitev dvomov (natančen zapis z jasnimi navodili: ime zdravila, merska enota, odmerek, način dajanja, izogibanje okrajšavam);

·         zanesljiv komunikacijski sistem: izogibanje nejasnim (dvoumnim) navodilom, izogibanje ustnim navodilom (lahko so napačno slišana), izogibanje na roko napisanim navodilom (lahko so napačno prebrana), izogibanje telefonskim navodilom (lahko so napačno razlagana);

·         poučevanje MS in zdravstvenih tehnikov, da uporabljajo samo pravilno označena in shranjena zdravila, upoštevajo rok trajnosti, pazljivo berejo nalepke na zdravilih (najmanj trikrat – preden vzamejo zdravilo iz omare, pred pripravo in pred aplikacijo);

·         namestitev zapestnice s črtno kodo (zagotavlja, da pravi pacient prejme pravo zdravilo) in kodo s podatki o znanih alergijah pacienta;

·         zaposlitev farmacevta na kliničnem oddelku zagotavlja možnost posvetovanja ob vsakem času;

·         odstranitev zdravil z velikim tveganjem za nastanek zapletov iz bolniške sobe (omejen dostop in ločeno shranjevanje je pomembno za varno uporabo);

·         izdelava protokola za dajanje zdravil z velikim tveganjem za nastanek zapletov: le-ta zahtevajo dodatno nalepko, mešanje z infuzijsko raztopino, kadar je le možno, uporaba infuzijske črpalke in infuzorja, neodvisno dvojno preverjanje (ime zdravila, koncentracijo, pacientovo identiteto, nastavitev protokola na črpalki ter menjavo vsake nove steklenice);

·         lekarniško pripravljanje zdravil z velikim tveganjem za nastanek zapletov ter označevanje z barvnimi kodami;

·         omejitev števila različnih proizvajalcev zdravil ter uporaba tehnično izpopolnjenih črpalk in infuzorjev za varno dajanje zdravil;

·         poučevanje pacientov o zdravljenju, seznanitev z danimi zdravili, pričakovanimi učinki in možnimi stranskimi učinki;

·         sodoben računalniški sistem na področju dajanja zdravil, ki vključuje možnost analize napak ter uporabe ugotovitev o napakah za vzpostavitev novega sistema, ki deluje preventivno;

·         dokumentiranje pomeni s podpisom potrjeno aplikacijo zdravila, ter čas, ko je bilo zdravilo dejansko aplicirano;

·         poročanje o dejanskih in skorajšnjih napakah pri dajanju zdravil;

·         spodbujanje zdravstvenih delavcev, da delijo izkušnje, povezane z napakami pri dajanju zdravil in analizirajo dogodke na strokovnih srečanjih, preko strokovne literature in interneta (Karadžić Šmitran in sod., 2010; Kodila, 2008; Cohen et al., 2003).

Na varnost pacientov vpliva mnogo dejavnikov, in sicer: poučevanje pacientov o njihovem zdravstvenem stanju, zadostno število dobro usposobljenega osebja, ustrezni prostori, uporaba visoko kakovostnega materiala ter tehnične opreme in zdravil, uveljavitev standardnih diagnostičnih in terapevtskih postopkov (klinične smernice); jasna opredelitev nalog in odgovornosti, primerna in neovirana povezava procesov, informacijski sistem, natančna dokumentacija in dobra komunikacija med zdravstvenim osebjem v multidisciplinarnih timih ter pacienti (Svet, 2006).

 

Z ustvarjanjem primernih delovnih razmer in delovnega vzdušja s pomočjo dobre organizacije dela, z zmanjševanjem stresa in napetosti, ustvarjanjem dobrih in varnih socialnih in zdravstvenih pogojev za zdravstvene delavce; s povečano motivacijo se zmanjšuje vloga »človeških dejavnikov« pri nastajanju napak pri ravnanju z zdravili (Svet, 2006).
5      RAZPRAVA
Aplikacija zdravil je temeljna naloga MS, ki zahteva kompleksno interakcijo in vključuje več odločitev in aktivnosti, ki se običajno izvajajo v dinamičnem kliničnem okolju (Emanuel, Price-Miller, 2009). Zdravstvene ustanove po vsem svetu se prizadevajo, da zagotovijo varno aplikacijo zdravil (Pape, Richards, 2010). Čeprav v celotnem procesu ravnanja z zdravili obstaja tveganje za nastanek napak (Nute, 2014), se jih da preprečiti. Napake lahko povzročijo škodo pacientu, podaljšajo bivanje v bolnišnici in pomembno zvišajo stroške zdravljenja (Pape, 2001). Nacionalna agencija za varnost pacientov (National Patient Safety Agency ­ NPSA) (2009) opredeljuje napako pri ravnanju z zdravili kot neželeni dogodek, kjer pride do napake pri predpisovanju, razdeljevanju, pripravi, aplikaciji zdravil, opazovanju ali svetovanju pacienta, neodvisno od tega ali je zaradi tega pacient utrpel škodo ali bi do nje lahko prišlo.

 

Na področju ravnanja z zdravili, se zgodi veliko neželenih dogodkov, tako zaradi napak, (Glavin, 2010; Williams, 2007; Dean et al., 2002) kot zaradi neželenih učinkov zdravil (Klopotowska et al., 2013). Pri vseh fazah ravnanja z zdravili je moč napraviti napake, ki lahko privedejo do neželenih škodljivih učinkov za pacienta (Potter et al., 2005; Cohen et al., 2003). Precej napak brez neželenih učinkov ostane prikritih ali neustrezno obravnavanih (Glavin, 2012; Bračič, 2009; Benner et al., 2002).

 

V Veliki Britaniji več kot 10 % hospitaliziranih pacientov doživi neželeni dogodek, zaradi napak pri ravnanju z zdravili, nekateri pa celo več neželenih dogodkov (Vincent et al., 2001). Raziskovalne študije iz drugih držav poročajo, da do 30 % pacientov doživi vsaj en neželeni dogodek, kar ima za posledico visoke stroške zdravljenja (Ehsani et al., 2006; Fowler et al., 2008; Griffin, Classen, 2008).

 

Od vseh neželenih dogodkov pri ravnanju z zdravili v Angliji in Wales-u v letu 2007, se je najvišji odstotek zgodil v bolnišnicah (NPSA, 2009) in večina od vseh evidentiranih napak ni povzročila škodo pacientom ali je imela za posledico neznatno škodo. Pa vendar, 100 napak pri ravnanju z zdravili je imelo za posledico smrt ali hudo poškodbo pacientov. Večina najbolj resnih incidentov je nastala zaradi napake pri aplikaciji zdravil ter zaradi napak pri predpisovanju zdravil. Analiza napak pri ravnanju z zdravili, ki so imele za posledico smrt ali resno škodo je pokazala, da so vzroki napak bili: nejasna in/ali napačna doza ali pogostost aplikacije; napačno zdravilo; pozabljena ali zamujena aplikacija; kontraindicirano zdravilo; neželena reakcija; alergija; napačen način vnosa zdravila in napačen pacient (NPSA, 2009). Napake se dogajajo v vseh fazah procesa ravnanja z zdravili pri čem kot vzrok smrti in resnih poledic prevladujejo zdravila aplicirana v obliki injekcij (62 %) (NPSA, 2009).

 

Do napak prihaja, ker smo ljudje zmotljivi (Robson, 2013). Napake se lahko zgodijo vsakemu, neodvisno od veščin, spretnosti, znanja (Armitrage, 2009). Mentalni spodrsljaji in nepozornosti so pogoste pri kvalificiranem delu (Norris, 2009). Zaradi tega je nekatere napake možno predvideti (Reason, 2000). Človeški modeli obnašanja kažejo, da če obstaja več načinov, da se nekaj naredi, ljudje poskusijo vse načine. Ljudje imajo naravno nagnjenost, da iščejo bližnjice. Če se zdravilo lahko da na napačen način, čez čas do tega pride, razen če obstajajo bariere, ki to preprečujejo. Ljudje so bolj nagnjeni k napakam, če so utrujeni, lačni ali pod stresom (NPSA, 2008).

 

Tang et al. (2007) so v svoji raziskavi ugotovili, da so MS kot najpogosteje razloge za napake navajale osebno malomarnost, preobremenjenost in neizkušenost. Med druge razloge so navedle nepoznavanje pacientove medicinske anamneze in zdravil, zahtevna predpisovanja in nezadostno izkušenost. Tri najpogostejše okoliščine povezane z napakami so bile potreba po reševanju druge naloge v času priprave zdravila, priprava zdravil vnaprej brez preverjanja in neizkušenost. Od 72 MS jih je 55 verjelo, da več kot en dejavnik pripomore da pride do napak pri ravnanju z zdravili (Thomas, Pachangula, 2008).

 

Zaradi storjenih napak se MS pogosto počutijo nekompetentne in krivijo sebe (Frey, Dancy, 2007). Pogosto se ne zavedajo drugih dejavnikov, ki lahko pripomorejo k nastanku napak. Na primer, pomanjkanje osebja lahko pripomore k nastanku napak,  kar predstavlja sistemsko pomanjkljivost (Tang et al., 2007). Tiste MS, ki sporočijo napake so prestrašene, anksiozne in vznemirjene zaradi možnih posledic. Schelbred in Nord (2007) sta ugotovila, da nekatere MS kažejo znake posttravmatske stresne motnje, dve udeleženki raziskave sta razmišljali celo o samomoru. NPSA (2009) ugotavlja, da obstaja veliko več možnosti za napake pri aplikaciji zdravil kot v drugih fazah procesa rokovanja za zdravili.

 

Medicinske sestre tradicionalno uporabljajo pravilo 5-P za aplikacijo zdravil kot vodilo za pravilno aplikacijo zdravil. Dosledno sledenje temu pravilu naj bi pomenilo, da do napak ne bo prišlo (Macdonald, 2010). Pa vendar pravilo 5 P ne zadostuje več, ker je ravnanje z zdravili postalo zelo zahteven proces, ki zahteva multiprofesionalen pristop. Pravilo 5 P se začne na nivoju aplikacije zdravil, toda poleg tega obstaja več pomembnih korakov, ki morajo biti pravilno izvedeni pred aplikacijo, da se zagotovi varnost pacienta (Macdonald, 2010). MS morajo poznati zdravila, ki naj bi jih aplicirale, morajo vedeti zakaj so predpisana in kakšni so pričakovani učinki zdravila, kontraindikacije, stranske učinke zdravil ter opazovati pacienta po aplikaciji (Thomas, Pachangula, 2008).

 

Zagotovitev, da pacient prejme zdravilo v pravi obliki in da se doseže pravi odziv pacienta na prejeto zdravilo lahko značilno izboljša varnost pacientov. Na kliničnih oddelkih bi morala biti organizirana redna poučevanja za zdravstvene delavce vključene v ravnanje z zdravili, ki se pogosto predpisujejo, na temo indikacij, oblik zdravil, doziranja in načinov aplikacije. MS morajo slediti priporočenim smernicam in aplikacijo zdravil izvajati po standardih.

 

Zdi se samoumevno, da MS morajo prevzeti odgovornost za storjene napake, pri tem se pozablja, da so sistemske napake in človeški dejavniki tudi del teh napak (National, 2013). Kulturo iskanja krivca je potrebno izkoreniniti, ker ima za posledico strah od avtoritete, od sporočanja napak, kar vodi do skrivanja napak (Dickens, 2008). Poročanje o storjenih napakah je ključno za zaščito pacientov (Francis, 2013).

 

Največji vpliv na izboljšanje varnosti pacientov ima kultura varnosti v zdravstvenih ustanovah. Zato je potreben nov sistemski način razmišljanja in sistemski pristop k napakam, za kar so potrebna nova znanja, ne samo govorjenje in pisanje, da je varnost pacientov naša prva skrb (Robida, 2010).

 

6      SKLEP
Med najbolj pomembne aktivnosti medicinske sestre sodita priprava in aplikacija zdravil. MS so odgovorne za zagotovitev varnosti pacientov in izvedbo kakovostne zdravstvene nege. Veliko nalog MS vključuje določeno stopnjo tveganja, vendar aplikacija zdravil nosi največje tveganje. Vsakodnevno prihajajo na trg nova zdravila, novi načini apliciranja, nove smernice, kar je lahko razlog za nastajanje napak. Žal pacienti pogosto utrpijo škodo zaradi napak pri ravnanju z zdravili. Nekatere napake lahko pustijo trajne posledice, nekatere so lahko fatalne.

 

Napaka pri predpisovanju zdravil ne osvobaja MS odgovornosti za aplikacijo napačno predpisanega zdravila. MS ne sme »slepo« slediti tistemu, kar je predpisano. Če zdravnik naredi napako in predpiše toksično ali letalno dozo zdravila, MS ne sme aplicirati to zdravilo. Čeprav človeški dejavnik pri napakah ne more biti povsem eliminiran, pogoji v katerih MS delajo se lahko spremenijo, da se verjetnost, da pride do napak zmanjša. Ključni elementi za preprečevanje napak pri aplikaciji zdravil so: pravilna komunikacija v multidisciplinarnem okolju, zavedanje napak, poročanje in pogovarjanje o napakah, pospeševanje raziskav o varnosti pacientov ter razvoj smernic in standardov za ravnanje z zdravili.

 

 

 

7      LITERATURA

Ahačič M (2012). Vloga medicinske sestre pri razdeljevanju zdravil. V: Blažun A, ur. NIAHO in ISO 9001 v bolnišnicah: predstavitev izkušenj v Kliniki Golnik: zbornik predavanj, Golnik, 30. marec 2012. Golnik: Univerzitetna klinika za pljučne bolezni in alergijo, 12–4.

Anderson P, Townsend T (2010). Medication errors: don’t let them happen to you. Amer Nurs Today 5(3): 23–8.

Armitage G (2009). Human error theory: relevance to nurse management. J Nurs Manag 17(2):193–202.

Aronson JK (2009). Medication errors: definitions and classification. Br J Clin Pharmacol 67(6): 599–604.

Bates DW, Cullen DJ, Laird N, et al. (1995). Incidence of adverse drug events and potential adverse drug events. Implications for prevention. ADE Prevention Study Group. JAMA 274(1): 29–34.

Bates DW (2007). Preventing medication errors: a summary. Am J Health Syst Pharm 64 (Suppl 9): S3–S9.

Ben-Yehuda A, Bitton Y, Sharon P, Rotfeld E, Armon T, Muszkat M (2011). Risk factors for prescribing and transcribing medication errors among elderly patients during acute hospitalization a cohort, case – control study. Drugs Aging 28(6): 491–500.

Benner P, Sheets V, Uris P, Malloch K, Schwed K, Jamison D (2002). Individual practice and system causes of errors in nursing: a taxonomy. J Nurs Adm 32(10): 509–23.

Biron AD, Lavoie Tremblay M, Loiselle CG (2009). Characteristics of work interruptions during medication administration. J Nurs Scholarsh 41(4): 330–6.

Bračič A (2009). Razvidnost, dorečenost, kompetentnost. V: Majcen Dvoršak S, Kvas A, Kaučič BM, Železnik D, Klemenc D, ur. Medicinske sestre in babice – znanje je naša moč: 7. kongres zdravstvene in babiške nege Slovenije, Grand hotel Union, 11.-13 maj 2009. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 213–5.

Cheragi MA, Manoocheri H, Mohammadnejad E, Ehsani SR (2013). Types and causes of medication errors from nurse’s viewpoint. Iran J Nurs Midwifery Res 18(3): 228–31.

Cohen H, Robinson ES, Mandrack M (2003). Getting to the root of medication errors: survey results. Nursing 33(9): 36–45.

Cousins DH, Sabatier B, Begue D, Schmitt C, Hoppe-Tichy T (2005). Medication errors in intravenous drug preparation and administration: a mulicentre audit in the UK, Germany and France. Qual Saf Health Care 14(3): 190–95.

Craven DH, Hirnle CJ (2007). Fundamentals of nursing – human death and function. 5th ed. Philadelphia: Lippincott Williams & Wilkins, 566–8.

Davey AL, Britland A, Naylor RJ (2008). Decreasing paediatric prescribing errors in a district general hospital. Qual Saf Health Care 17(2): 146–9.

Dean B, Schachter M, Vincent C, Barber N (2002). Prescribing errors in hospital inpatients: their incidence and clinical significance. Qual Saf Health Care 11(4): 340–4.

Dean S (2005). Medication errors and proffesional practice of registered nurses. Collegian 12(1): 29–33.

Dickens G (2008). Trials and errors: accidents in administration. Br J Nurs 17(13): 810–1.

Dougherty L, Lister S (2004). The Royal Marsden hospital manual of clinical nursing procedures. Drug administration: general principles. 6th. ed. London: Blackwell Publishing, 259–74.

Douglas JB, Hedrick C (2001). Pharmacology infusion therapy in clinical practice. Philadelphia: Saunders, 176–208.

Ehsani J, Jackson T, Duckett S (2006). The incidents and the cost of adverse events in Victorian hospital 2003-2004. Med J Aust 184(11): 551–5.

Elliott M, Liu Y (2010). The nine rights of medication administration: an overview. Br J Nurs 19(5): 300–5.

Emanuel V, Pryce-Miller M (2009). Exploring the factors contributing to drug errors and how to improve knowledge. Nurs Times 105(46): 16–8.

Fineberg HV (2006). We can do more to avoid medication errors. Med Gen Med 8(4): 31–4.

Fowler F, Epstein A, Weingatt S, et al. (2008). Adverse events during hospitalisation: results of patient survay. Joint Commision Journal of Quality& Patient Safety 34(10): 583 –90.

Francis R (2013). Report of the Mid Staffordshire NHS foundation trust public inquiry. executive summary. London: The stationery Office, 1 ­6.

Friedman AL, Geoghegan SR, Sowers NM, Kulkarni S, Formica RN (2007). Medication errors in the outpatient setting: classification and root cause analysis. Arch Surg 142(3): 278–88.

Frey MM, Dancey C (2007). Factors contributing to incidents in medicine administration. Part 2. Br J Nurs 16(11): 676–81.

Glavin RJ (2010). Drug errors: consequences, mechanisms, and avoidance. Br J Anesth 105(1): 76–82.

Griffin F, Classen D (2008). Detection of adverse events in surgical patients using the Trigger Tool aproach. Qual Saf Health Care 17(4): 253–8.

Ivanuša A, Železnik D (2008). Standardi aktivnosti zdravstvene nege. Maribor: Univerza v Mariboru, Visoka zdravstvena šola, 357–408.

Kadivec S (2010). Vpliv notranjega nadzora na kakovost zdravstvene nege. V: Kramar Z, Kraigher A, ur. Učimo se varnosti od najboljših: strokovni seminar, 3. dnevi Angele Boškin, Gozd Martuljek, 22.-23. april 2010. Jesenice: Splošna bolnišnica Jesenice, 61–4.

Karadžić Šmitran D, Trifoni N, Sebešan A (2010). Pogovor o varnosti pri aplikaciji terapije. In: Kramar Z, Kraigher A, ur. Učimo se varnosti od najboljših: strokovni seminar, 3. dnevi Angele Boškin, Gozd Martuljek, 22.-23. april 2010. Jesenice: Splošna bolnišnica Jesenice, 97–9.

Kladnik Jenuš B (2006). Farmakologija. Maribor: Visoka zdravstvena šola: 9–31.

Klopotowska JE, Wierenga PC, Smorenburg SM, et al. (2013). Recognition of adverse drug events in older hospitalized medical patients. Eur J Clin Pharmacol 69(1): 75–85.

Kodila V (2008). Osnovni vodnik po kirurški enoti intenzivnega zdravljenja. Ljubljana: Univerzitetni klinični center, Kirurška klinika, Klinični oddelek za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok, 259–61.

Kramar Z, Marinšek N (2010). Neskladnost pri razdeljevanju zdravil zaradi prekinitve. V: Skela Savič B, ur. Trajnostni razvoj zdravstvene nege v sodobni družbi – na raziskovanju temelječi razvoj zdravstvene nege: 3. mednarodna znanstvena konferenca, 16.-17. september 2010. Jesenice: Visoka šola za zdravstveno nego, 153–61.

Leape L, Epstein AM, Hamel MB (2002). Patient safety: fatigue among clinicians and the safety of patients. N Engl J Med 347(16): 1272–4.

Lim A (2008). Australia New Zealand nursing & midwifery drug guide handbook. Sidney: Lippincott, 23­7.

Macdonald M (2010.) Patient safety:examining the adequacy of the 5rights of medication administration. Clin Nurse Spec CNS 24(4): 196–201.

Mavsar Najdenov B (2011). Zagotavljanje varnosti in kakovosti pri dajanju zdravil. V: Kramar Z, Skela Savič B, Hvalič Touzery S, ur. Varnost – rdeča nit celostne obravnave pacientov: strokovno srečanje, 4. dnevi Angele Boškin, Gozd Martuljek, 7.-8. april 2011. Jesenice: Splošna bolnišnica Jesenice – Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice, 48–55.

Mayo AM, Duncan D (2004). Nurse perceptions of medication errors: what we need to know for patient safety. J Nurs Care Qual 19(3): 209–17.

Montesi G, Lechi A (2009). Prevention of medication errors: detection and audit. Br J Clin Pharmacol 67(6): 651–5.

National Advisory Group on theety of Patients in England (2013). A promise to learn ­ a commitment to act. improving the safety of patients in England. London : The Stationery Office.

National Patient Safety Agency (2009). Safety in doses. Improving the use of medicines in the NHS. Learning from national reporting 2007. London: NPSA.

Norris B (2009.) Human factors and safe patient care. J Nur Manag 17(2): 203–11.

Nute C (2014). Reducing medication errors. Nurs Stand 29(12): 45–51.

Palese A, Sartor A, Costaperaria G, Bresadola V (2009). Interruptions during nurses’ drug rounds in surgical wards: observational study. J Nurs Manag 17(2): 185–92.

Pape T (2001). Searching for the final answer: factors contributing to medication administration errors. J Contin Educ Nurs 32(4): 152–60.

Pape T,Richards B (2010). Stop “knowledge creep”. Nurs Manag 41(2): 8–11.

Potter P, Wolf L, Boxerman S, Grayson D, Sledge J, Dunagan C (2005). Understanding the cognitive work of nursing in the acute care enviroment. J Nurs Adm 35(7/8): 327–35.

Pravilnik o razvrščanju, predpisovanju in izdajanju zdravil za uporabo v humani medicini (2008). Ur. List RS 86(8): 7–8.

Rašković Malnaršič R (2003). Vloga medicinske sestre pri izvajanju medikamentozne terapije. Obzor Zdr N 37(1): 229–32.

Reason J (2000). Human error: models and management. Br Med J 320(7237): 768–70.

Robida A (2004). Opozorilni nevarni dogodki: kakovost v zdravstvu. Zdrav Vestn 73(9): 681­7.

Robida A (2010). Kako priti do večje varnosti pacientov. V: Kramar Z, Kraigher A, ur. Učimo se varnosti od najboljših: strokovni seminar, 3. dnevi Angele Boškin, Gozd Martuljek, 22.-23. april 2010. Jesenice: Splošna bolnišnica Jesenice, 97–9.

Robson W (2013). Prescribing errors: taking the human factor into account. Nurse Prescribing 11(9): 455–8.

Schelbred A, Nord R (2007). Nurses’ experiences of drug administration errors. J Adv Nurs 60(3): 317–24.

Schiff GD, Aggarwal HC, Kumar S, McNutt RA. (2000). Prescribing potassium despite hyperkalaemia: medication error uncovered by linking laboratory and pharmacy information systems. Am J Med 109(6): 494­7.

Schiff GD, Amato MG, Eguale T, et al. (2015). Computerised physician order entry-related medication errors: analysis of reported errors and vulnerability testing of current systems. BMJ Qual Saf 24(4): 264–71.

Svet Evrope (2006). Priporočilo Rec (2006)7 Odbora ministrov državam članicam o ravnanju z varnostjo pacientov in preprečevanju neželenih dogodkov v zdravstvu. V: Odbor ministrov 95. srečanja namestnikov ministrov, Ljubljana, 24. maj 2006: Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije, 5−17.

Šmitek J (2008). Priprava zdravil za parenteralno aplikacijo. V: Šmitek J, Krist A, ur. Venski pristopi, odvzemi krvi in dajanje zdravil. Ljubljana: Univerzitetni klinični center, 116–8.

Tang FI, Sheu JS, Yu S, Wei IL, Chen CH (2007). Nurses relate the contributing factors involved in medication errors. J Clin Nurs 16(3): 447–457.

Thomas AN, Panchagnula U (2008). Medication-related patient safety incidents in critical care: a review of reports to the UK National Patient Safety Agency. Anaesthesia 63(7): 726–33.

Tingle J (2012). The scale of errors in prescribing medication in general practice. Br J Nurs 21(10): 618–9.

Ulanimo VM, O’Leary-Kelley C, Connolly PM (2007). Nurses’ perceptions of causes of medication errors and barriers to reporting. J Nurs Care 22(1): 28–33.

Velo GP, Minuz P (2009). Medication errors: prescribing faults and prescription errors. Br J Clin Pharmacol 67(6): 624–8.

Vincent C, Neale G, Woloshynowych M (2001). Adverse events in British hospitals: preliminary retrospective record review. Br Med J 322(7285): 517–9.

Werner NE, Nelson ET, Boehm-Davis DA (2012). Human factors methods to reduce medication error: using task analysis in a pediatric and adult pharmacy. Work 4(Supll 1): 5665–7.

Williams DJP (2007). Medication errors. J R Coll Physicians Edinb, 37(1): 343–6.

Wright K (2010). Do calculation errors by nurses cause medication errors in clinical practice? A literature review. Nurse Educ Today 30(1): 85–97.

Wright K (2013). The role of nurses in medicine administration errors. Nurs Stand 27(44): 35–40.

Zakon o zdravilih (2006). Ur. List RS 16(31): 3218–20.

 

8.1 Viri

Barclay L (2010). Interruptions linked to medication errors by nurses. http://www.medscape.org/viewarticle/721136 <19. 3. 2015>

Klančnik Gruden M (2008). Poročilo o prejetih prijavah neželenih dogodkov pri izvajanju zdravstvene nege in oskrbe v UKC Ljubljana za leto 2008. Ljubljana: Univerzitetni klinični center Ljubljana. http://www.kclj.si/dokumenti/strokovno_porocilo_UKC_2011_web.pdf.  <4. 10. 2014>

Lajovic J (2008). Priročnik o zdravilih. Ljubljana: Mednarodni forum znanstveno raziskovalnih družb, GIZ. http://www.firdpc.com/docs/Prirocnik_o_zdravilih_splet. . <4. 1. 2015>

Luksemburška deklaracija o varnosti bolnika (2005). Varnost bolnika – zagotovimo jo! http://www.szd.si/user_files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/vestnik/st5-7-8/st5-7-8-413-414.htm. <11. 10.2014>

National Integrated Accreditation for Healthcare Organizations (2009). Interpretive Guidelines and Surveyor Guidance Revision 8.0. http://pntb.org/wordpress/wp-content/uploads/NIAHO-Interpretive-Guidelines_18c.pdf.  <19. 3. 2015>

National Patient Safety Agency (2008). Foresight Training. www.nrls.npsa.nhs.uk/resources/?EntryId45=59840. <20. 4. 2015>

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja