Negovalne diagnoze v psihiatriji

1 Uvod k razumevanju negovalnih diagnoz

Pred vami je osnutek negovalnih diagnoz, ki bo ob zaključku nedvoumno dragocen pripomoček medicinskim sestram in zdravstvenim tehnikom pri samostojnem in odgovornem delu z bolniki, kot tudi drugem osebju v zdravstveno negovalnem timu.

Pisali smo jih strokovnjaki  psihiatrične zdravstvene nege; zato smo pri snovanju upoštevali oboje, kjer smo posvetili še posebno pozornost:

–       14 življenjskim aktivnostim po V. Henderson (Bohinc, Cibic: 1994)

–       stopnji samooskrbe po življenjskih potrebah po D. Orem (Bohinc, Cibic: 1994)

–       pomembnim objektivnim in subjektivnim simptomom, ki jih bolnik čuti in opisuje (M. C. Townsend, 2000).

Iz tega sledi, da smo pri posameznih skupinah bolnikov z duševnimi motnjami oblikovali negovalne diagnoze glede na sposobnost zadovoljevanja življenjskih aktivnosti, samooskrbe in funkcioniranja v življenjskem okolju. Ob tem se je potrebno zavedati, da se negovalna diagnoza spreminja, kakor se spreminja bolnikovo stanje zdravja, tako so na primer v akutni fazi bolezenskega procesa negovalne diagnoze predvsem s področja življenjskih aktivnosti, počutja in sodelovanja, pozneje pa bolj vključujejo učenje, družino in socialno okolje. Medicinskim sestram in zdravstvenim tehnikom je ugotavljanju negovalne diagnoze v pomoč negovalna anamneza in metode opazovanja, merjenja in ocenjevanja ter postopki analize, interpretacije in sinteze dobljenih informacij.

Negovalna diagnoza predstavlja strokovno presojo o reakciji posameznika, družine ali skupnosti na aktualne in potencialne zdravstvene in življenjske probleme in je osnova za načrtovanje zdravstvene nege in doseganje realnih ciljev za katere sta odgovorna medicinska sestra in zdravstveni tehnik.

Bolnika se torej obravnava individualno, ki prek sodelovanja v procesu zdravstvene nege in zdravljenja ima možnost izražanja lastne svobodne volje.

Sodelavci v timu, pa prek negovalne diagnoze in dokumentiranega načrta zdravstvene nege imajo vpogled v bolnikovo zdravstveno stanje in pridobljene informacije lahko uporabijo za načrtovanje nadaljne obravnave.

 

1. 1 Oblikovanje negovalnih diagnoz v psihiatrični zdravstveni negi

 

Praktiki, teoretiki in raziskovalci na področju zdravstvene nege se v svetu, zavzemajo za spremembe dosedanje prakse, kjer je zdravstvena nega le izvajanje intervencij, pri čemer je zanemarjena avtonomija stroke ter odgovorno delo z bolnikom. Cilji vodenja prakse zdravstvene nege z dokumentiranjem so: vključevanje zdravstvene nege v sistem zdravstva, kompatibilnost zdravstvene nege z medicinsko obravnavo in natančno definiranje negovalnih problemov in aktivnosti zdravstvene nege.

Zakon o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva, ki je bil sprejet v juliju, 2000 (UlRS, 2000) določa, da zbirke podatkov morajo vsebovati načrt zdravstvene nege kot tudi negovalno diagnozo, ki je zapisana v  v »evidenci zdravstvene nege« S tem zakonom in že dogovorjeno strateško vizijo dela, zapis negovalne diagnoze postaja obvezujoča aktivnost strokovnjakov odgovornih za zdravstveno nego.

 

Zakaj smo uporabili ICNP pri oblikovanju negovalnih diagnoz?

Mednarodna klasifikacija prakse zdravstvene nege ICNP (Intenational Clasiffication for Nursing Practice), omogoča optimalno oblikovanje negovalnih diagnoz zaradi nekaterih odlik kot so:

sistematičnost,

-preglednost,

-kombinatornost

-celovitost,

-opredeljenost in

-praktična uporabnost.

Sistematičnost ICNP se kaže v nivojih formiranja glavnih skupin fenomenov zdravstvene nege (človek, okolje), podskupin (funkcija, oseba, socialno in naravno okolje) ter enot podskupin, kar medicinski sestri omogoča hitro orientacijo v programu. Preglednost klasifikacije posameznih področij življenjskih funkcij, aktivnosti in sprememb usmerjajo na ustrezno področje, ker praktično delo z bolnikom/varovancem narekuje oblikovanje negovalnih diagnoz. Kombinatornost dopušča, da se pojem žarišča prakse zdravstvene nege (os A) dopolnjuje, opisuje in natančneje opredeli z fenomeni iz drugih osi. Celovitost je določena z vseobsežnostjo možnih, aktualnih problemov na dinamičnem polju človeškega delovanja, ki je v interakciji s svojim okoljem. Opredeljenost vsakega pojma znotraj posameznih nivojev (in osi) je razvidna iz definicije, ki ga natančno opiše in pojasni, tako, da strokovnjaki pri poimenovanju in zapisovanju negovalne diagnoze natančno vedo kaj posamezni pojem pomeni. Navedeno govori v prid praktični uporabnosti ICNP za bolnika, medicinske sestre in zdravstvene tehnike ter druge sodelavce in laike. Sporočilna vrednost in razumljivost negovalne diagnoze je pomembna zaradi povezanosti zdravstvene nege z drugimi področji v sistemu zdravstva.

Struktura ICNP, beta verzije, zaobjema klasifikacijo 2563 fenomenov in aktivnosti zdravstvene nege z definicijami vseh pojmov. Definicije so oblikovane na osnovi znanstveno potrjenega in strokovnega poznavanja specifičnih znakov z miselno predstavo pojmov. Za razvoj zdravstvene nege je pomemben stavek soavtorice projekta ICNP, ki pravi: Kar ne moreš poimenovati, ne moreš poučevati, razvijati, izvajati, financirati ali uporabiti v politične namene (N. Lang, 1992)

Zakaj je potrebna negovalna diagnoza?

Negovalna diagnoza omogoča sistematično vodenje zdravstvene nege, celostno obravnavo bolnika/varovanca, spodbuja komunikacijo na vseh ravneh, razvija strokovni jezik in dokumentira postavke za nadaljnje aktivnosti zdravstvene nege. Razlogi za oblikovanje negovalnih diagnoz so povezani z definiranjem negovalnih problemov, z uporabo enotnega strokovnega jezika, natančnim načrtovanjem in večjo preglednostjo aktivnosti zdravstvene nege.

Psihiatrična zdravstvena nega ima svoje posebnosti, ki se kažejo v prepletenosti, pestrosti in izjemnosti negovalnih problemov.pri bolnikih/varovancih z duševnimi motnjami ter njegovi aktivni vlogi v procesu zdravstvene nege.

Osnovna pravica bolnika/varovanca v sistemu zdravstvene nege in zdravljenja je kakovostna oskrba, ki je problemsko zastavljena, načrtovana in transparentna. Bolnik je subjekt, dejaven udeleženec, ki poseduje potenciale (resurse) in odgovorno sodeluje pri spremembi svojega položaja. Medicinske sestre s svojo strokovno doktrino prevzemajo odgovornost za negovalno diagnozo/(ze), individualni načrt in izvajanje aktivnosti zdravstvene nege.

Negovalna diagnoza je po Gordonovi sestavljena iz treh delov: problema (P), etiologije (E) in simptomov (S).

Problem predstavlja oviro, težavo, reakcijo in/ali omejitev, ki je za človeka pomembna saj vpliva na njegovo funkcioniranje s samim seboj in z drugimi v socialnem okolju. Jedro problema odkrijemo z negovalno anamnezo tako izoliramo ključni pojem in ga poiščemo v klasifikaciji fenomenov zdravstvene nege, v osi A ali žarišču prakse zdravstvene nege (685 pojmov). K glavnemu problemu (obvezno) pripišemo pomembno lastnost, vrednost iz osi B (ocenjevanja) in/ali iz osi C – H, in jo vključimo v besedno zvezo. Ta del negovalne diagnoze je tvoren iz glavne besede (problema) in besed, ki razumljivo in natančno opisujejo (kakovost) ter skupaj dajejo diagnostični izraz. Procesna metoda dela v zdravstveni negi omogoča in zahteva, odkrivanje in natančno poimenovanje aktualnih in potencialnih (rizičnih) problemov.

Zapis etioloških dejavnikov, delujočih, pomožnih in grozečih, predstavlja drugi del negovalne diagnoze. Etiološke dejavnike dobimo z vprašanjem »zaradi česa« se je pojavil določen problem, ter opredelitvijo vzrokov s patopsihološkimi, osebnimi, situacijsko, in razvojno pogojenimi dejavniki upoštevajoč interakcije in življenjsko okolje bolnika/varovanca. Napišemo jih na osnovi strokovnega znanja, poznavanja bolnika in vzrokov za njegove reakcije .

Tretji del negovalne diagnoze predstavljajo prepoznavni, vidni, izraženi simptomi, znaki, subjektivne in objektivne narave, ki pomagajo k identifikaciji določenega problema. Znake formuliramo prek vprašanja »kako oz. s katerimi znaki se kaže« določen problem. Najbolj tipični znaki so opisani v osi A pri fenomenu zdravstvene nege.

Negovalne diagnoze predstavljajo obsežno področje, kjer se teorija in praksa najbolj združita, zato ne gre brez celostnega pogleda na bolnika in njegove funkcije, sposobnosti, okolje in odklone. Vsaka negovalna diagnoza je lahko opredeljena kot aktualna in potencialna (rizična/možna)kakor tudi usmerjene v vzdrževanje zdravja, sindromske in hipotetične. Rizična ali ogrožajoča negovalna diagnoza vključujeta možne pozitivne resurse ali negativne (nevarnosti) potenciale, ki so glede na bolnikovo situacijo lastni prav njemu.

Pri bolniku se lahko istočasno postavi dve ali več negovalnih diagnoz, ki imajo različno prioriteto.

 

Empirična definicija negovalne diagnoze pravi, da je negovalna diagnoza vsak viden, zaznan bolnikov/varovančev aktualni oz. potencialni problem, objektivne in subjektivne narave, ki ima vzroke, se kaže z določenimi simptomi in ima za posledico aktivnosti zdravstvene nege, ki zahtevajo čas, sredstva in drugo ter predstavljajo stroškovno postavko v zdravstveni negi.

 

Izhodiščno stanje na področju zdravstvene nege leta 2002, je bilo dobro zasnovano, kar se je kazalo z doslednim upoštevanjem procesne metode dela (negovalna anamneza, načrtovanje, vrednotenje), dokumentiranjem (individualni načrt aktivnosti zdravstvene nege, dnevno poročilo), oblikovanimi standardi in dobro kadrovsko strukturo.

Začetna vprašanja v delovni skupini so bila vezana na avtonomijo zdravstvene nege, kakovost dela v zdravstveni negi in učinek aktivnosti zdravstvene nege. Kakšni pogoji morajo obstajati na področju zdravstvene nege za uvedbo negovalnih diagnoz v prakso in kje smo (koncept dela, dokumentacija, standardi)? Kaj je »izdelek« zdravstvene nege in kako ga poimenovati? Kaj pomeni odličnost storitev? Kdo potrebuje podatke o zdravstveni negi?

 

V pomoč

Pri zbiranju informacij za oblikovanje negovalne diagnose moramo pridobiti bolnikovo zaupanje in ga s spoštljivo distanco povabiti k sodeloavanju: gospod B. rada bi se pogovorila z vami in vam postavila par vprašanj, da lahko  načrtujemo zdravstveno nego v prid najbolj optimalni oskrbi. Ali pa: da bi vam omogočili najboljšo možno zdravstveno nego, potrebujem od vas nekatere informacije. Zato vam bom postavila nekaj vprašanj in jih zapisala. Vsebina pogovora je strogo zaupne narave. Pogovor bo trajal predvidoma 10 minut. Po uvodu začnemo pogovor z glavnim problemom in/ali razlogom prihoda: kako vidite vaš glavni problem in nadaljujemo z vprašanji iz negovalne anamneze.

Ni nujno, da nam bolnik takoj  odgovori na vsa vprašanja, ocenimo in sprašujemo le tisto kar zadeva sedanjo trenutno reakcijo, problem in situacijo in drugo dopolnimo pozneje. Poslužujemo se sprejemne dokumentacije zdravstvene nege, vprašanja postavljamo z kako, kdaj, kje, kdo, koliko; vprašanja precenimo, postavljamo povratna vprašanja in prevarjamo sklepne ugotovitve. Pri postavljanju nekaterih vprašanj morajo profesionalci oblikovati lastni način spraševanja.

 

 

 

Sklep

Negovalne diagnoze nam omogočajo jasno identifikacijo in omejitev področja zdravstvene nege, predstavljajo uravnotežen instrument za objektivizacijo in poizvedbo o zdravstveni negi, kjer so bolniki, svojci in sodelavci v timu informirani o načrtu ter učinku negovalnih intervencij. Omogočajo izbiro standardnih in preverjenih negovalnih intervencij za načrtovanje zdravstvene nege in postavljanje ciljev, zagotavljajo kontinuiteto zdravstvene nege, individualizirano obravnavo z upoštevanjem lastne poti, integrirajo bolnikove ohranjene potenciale in spodbujajo profesionalno komunikacijo. Ob enem pa z integracijo negovalnih diagnoz v vsakodnevno prakso pridobimo instrument, ki omogoča primerjanje znanja, kompetenc, ponudbe, sposobnosti, kakovosti in stroškov saj predstavlja pregleden dokument za medicinske sestre, zdravstvene tehnike, bolnike in zavarovalnico.

Prihodnost stroke zdravstvene nege in njenih subjektov je v njeni avtonomiji in integraciji s strokovno podkrepljenim in dokumentiranim sistemom delovanja

 

Literatura:

Uradni list Republike Slovenije. 2000; 65: 8096-8101.

Harald S, Allmer F.(ur) Praxis der Pflegediagnosen. Wien, New York: Springer Verlag, 2000.

Ščavničar E. Negovalna diagnoza in poskus uporabe v praksi. Obz Zdr N 1999; 33: 141 – 45.

Proces zdravstvene nege z dokumentiranjem. Kolaborativni center SZO za primarno zdravstveno nego,1995.

Gordon M. Negovalne diagnoze – priročnik. Radizel Rogina, 2003.

Almer F, Fehr G. Der Pflegeprocess mit ICNP im PES Format. V Nico Oud (ur) ACENDIO 4. Europaeische Konferenz der ACENDIO. Pflege sichtbar machen. Bern: Verlag Hans Huber, 2003: 288-1293.

Mednarodna klasifikacija prakse zdravstvene nege alfa verzija. Kranj: Moderna organizacija,1998.

ICNP® International Classification for Nursing Practice. Mednarodna klaisfikacija prakse zdravstvene nege. ICN International Council of Nurses. Mednarodno zdrauženje medicinskih sester. Maribor: Kolaborativni center SZO za primarno zdravstveno nego, 2001.

Townsend M. C. Pflegediagnosen und Massnahmen für die psychiatrische Pflege. Bern Goetingen, Toronto, Seatle: Verlag Hans Huber, 2000.

Bohinc M, Cibic D. Teorija zdravstvene nege. Radovljica: Didakta,1994.

 

1.3       SHIZOFRENIJA IN DRUGE PSIHOZE (Mednarodna klasifikacija bolezni,10 revizija (10 F 20 – F 29)

 

Shizofrenija je duševna bolezen za katero je značilno, da je osebnost hudo prizadeta v svojih bistvenih duševnih funkcijah, še zlasti v emocionalni sferi, mišljenju in odnosu do realnega sveta. Pojavljajo se motnje zaznavanja, mišljenja, čustvovanja, volje in hotenja ter v socialnem polju. Pojavljajo se v različnih kombinacijah in v različni inteziteti.

Psihoza označuje duševno bolezen, ki povzroči globinsko spremembo osebnosti. Odnosi osebe s svetom so popolnoma predrugačeni (ravno obratno kot pri nevrozi, ko se oseba zelo dobro zaveda, da nekaj ni v redu) in živi popolnoma odmakjena od realnosti. Psihoza je zelo verjetno pogosto organskega izvora.

 

 

1.3.1  KLINIČNI TIPI

PARANOIDNA SHIZOFRENIJA

V klinični sliki prevladuje bolj ali manj stabilna paranoidna in halocinatorna simptomatika s tipično shizofrensko  blodnjavostjo, pa tudi drugo blodnjavo simptomatiko in značilnimi shizofrenskimi slušnimi halucinacijami. Potek bolezni je lahko epizodičen z delnimi ali popolnimi remisijami ali pa kroničen.

Bolnik ima izdelan sistem blodnih idej (mečejo mu polena pod noge, strežejo mu po življenju…). So lahko nevarni, ker zaradi bolezenskega občutka ogroženosti v samoobrambi lahko ogrozijo nekoga, ki o bolnikovi vsebini blodenj ne ve.

 

HEBEFRENSKA SHIZOFRENIJA

Za to obliko shizofrenije so značilne običajne motnje čustvovanja, motnje mišljenja, motnje hotenja, avtizem. Značilen je kronični potek brez remisij ter s hitrim razvojem negativne shizofrenske simptomatike v sferi čustvovanja in hotenja.

 

KATATONSKA SHIZOFRENIJA

Označujejo jo zlasti katatonski simptomi : zadrge, zavrtost do stuporja, negativizem stereotipije, pačenje, obredi in posebni načini obnašanja. Spontana aktivnost je običajno minimalna, zato so bolniki običajno v stuporju, skoraj popolnoma negibni. Kadar je klinična slika dopolnjena še z brezciljnim nemirom, govorimo o agitirani katatoniji.

 

NEDIFERENCIRANA SHIZOFRENIJA

V ta tip shizofrenije spadajo tiste oblike bolezni, ki ustrezajo splošnim kriterijem za shizofrenijo, ne pa kriterija za ta ali oni podtip.

 

 

POSTSHIZOFRENSKA DEPRESIJA

O postshizofrenski depresiji govorimo takrat, če se pojavi depresivna epizoda kot ostanek po shizofrenski bolezni, ki jo je bolnik prebolel v zadnjih 12 mesecih in so za njo ostal še nekateri pozitivni ali negativni znaki, ki pa niso v ospredju simptomatike.

 

REZIDUALNA SHIZOFRENIJA

Rezidualna shizofrenija je kronično stanje, ki se razvije po eni ali več tipičnih shizofrenskih epizodah, potem pa se aktivni bolezni umaknejo ali izgubijo ostrino, ostaja pa predvsem negativna shizofrenska simptomatika v  smislu upočasnjenosti, manjše dejavnosti, pasivnosti in neiniciativnosti ter tipičnih shizofrenskih čustvenih sprememb. Bolniki so miselno osiromašeni, opuščajo stike z okoljem in higienske navade, so zanemarjeni ipd.

 

ENOSTAVNA SHIZOFRENIJA

Tipična napredujoča čustvena spremenjenost, brezvoljnost, neiniciativnost in opuščanje socialnih stikov. Rezultat bolezni je hud osebnostni in socialni propad.

 

SHIZOTIPSKA MOTNJA

Za shizotipsko motnjo so značilne anomalije mišljenja, čustvovanja in socialni umik ter ekscentrično vedenje, kar je podobno klinični sliki pri shizofreniji, vendar pa značilnih shizoafektivnih znakov ne zasledimo.

 

TRAJNE BLODNJAVE MOTNJE

Klinična značilnost trajnih blodnjavih motenj je dolgotrajna blodnjavost, ki je ni možno uvrstiti v krog shizofrenije, afektivnih motenj ali organsko povzročenih duševnih motenj.

 

AKUTNE IN PREHODNE PSHOTIČNE MOTNJE

Je skupina akutnih in prehodnih psihotičnih motenj z akutnim začetkom psihotičnih simptomov. Pogosto je bolnik začasno zmeden in dezorientiran. Tipična simptomatika je polimorfna in s hitrim menjavanjem psihotičnih simptomov. Značilno za te psihoze je tudi popolno okrevanje že v nekaj tednih, najdlje pa trajajo dva do tri mesece. Psihoza je lahko povezana s stresom, ni pa to nujno.

 

INDUCIRANA BLODNJAVA MOTNJA

Nastanek te psihoze si razlagamo tako, da v normalnih okoliščinah psihotični simptomi niso »kontagiozni« za druge osebe, lahko pa postanejo, če je bolnik z neko psihozo (induktor) dominatna in običajno  intiligentna oseba od  inducirane osebe in če med njima obstaja tesnejša čustvena povezava. Indikator bo v tem primeru polagoma prenesel oziroma vsilil vsebino svoje psihoze je tudi ta, da prizadete osebe živijo dalj časa skupaj in so izolirane od ostalega sveta.

 

 

SHIZOAFEKTIVNE MOTNJE

Pri shizoafektivnih motnjah gre za običajno epizodične motnje, ki pri bolniku v klinični sliki hkrati izstopajo tipični znaki shizofrenije in depresivne ali manične epizode.

 

1.3.2 SIMPTOMI SHIZOFRENIJE

MOTNJE MIŠLJENJA

Pri shizofreniji srečamo formalne in vsebinske motnje mišljenja.

Formalne motnje mišljenja opisujemo kot miselni blok ( miselna zapora, zadrga) in shizofrensko miselno disociacijo.

Vsebinske motnje mišljenja se izražajo v obliki blodenj. Glede na sebino blodenj je bolnik lahko zbegan, prestrašen, ravna v skladu z vsebino blodnje. Pogoste so predvsem nanašalne blodnje, srečujemo pa tudi blodnje drugih vsebin, preganjalne, hipohondrične, samoobtoževalne, poveličevalne, ljubosumnostne, religiozno mistične, erotične, depresivne.

 

MOTNJE ČUSTVOVANJA

Pri akutnih stanjih so neredka grozavostna in evforična stanja, ki pa ne delujejo tako pristno kot enaka stanja pri bipolarni motnji. Na eni strani opazimo preveliko občutljivosti in razdražljivost po drugi pa pravo čustveno plitvost. Pri hujše izraženi  bolezni lahko pride do prave čustvene otopelosti- apatije.

 

AVTIZEM

Je stanje bega iz realnosti, bega v lastni notranji svet blodenj in halucinacij. Za bolnika je realen njegov avtistični svet.

 

 MOTNJE HOTENJA

V sklop bolezni sodi tudi trajna in začasna, delna ali popolna brezvoljnost, ki pomembno sodeluje  pri omenjeni negativni shizofrenski simptomatiki.

 

DEPERSONALIZACIJA

Med glavne značilnosti sodijo tudi depersonalizacijski fenomeni. V osnovi gre za občutke hujše lastne spremenjenosti, ki se tudi sekundarno izražajo v različnih oblikah.

 

1.4 ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA S SHIZOFRENIJO

Marija Gorše Muhič,prof. zdr. nege

UVOD

Zdravstvena nega bolnika s shizofrenijo  izvira iz osnovnih človekovih potreb. Ne glede na to, ali  je človek zdrav ali bolan, mora medicinska sestra vseskozi upoštevati vselej prisotne človekove potrebe po hrani, zavetju, obleki, ljubezni in priznanju; po občutju koristnosti in po medsebojni odvisnosti v odnosih z drugimi. Te potrebe se zdijo nekaj povsem samoumevnega,  pa kljub temu znova in znova ostajajo neizpolnjene (1).

 

Ko posameznik vstopi v sistem zdravstva, človekove potrebe, verovanja ter vrednote in pričakovanja dobijo drugačen pomen. Skrb za človeka je osnova zdravstvene nege, je proces, ki zahteva kvalitetne strokovne rešitve. Vsak individualni načrt zdravstvene nege je namenjen zadovoljevanju potreb, njegovo učinkovitost pa lahko ocenimo glede na to, kako uspešno smo potrebe prepoznali in uresničili pri bolniku, za katerega smo ga oblikovali.

Bolnik s shizofrenijo ima vsakdanje človeške potrebe, ker je človek, individualne potrebe, ker je edinstven, in posebne potrebe, ker je bolan. Bolezen predstavlja resno grožnjo njegovemu občutku varnosti in preživetju. Prav tako ga lahko prikrajša za sposobnost, da  skrbi sam zase, če karkoli ovira njegovo delovanje. Hospitalizacija ga oddalji od njegovih običajnih virov zadovoljstva, kot so dom, družina, služba, kar zahteva temeljne spremembe življenjskega sloga, saj dotedanjo neodvisnost pogosto zamenja odvisnost od drugih. Vsak posamezni poseg lahko zadovolji bolnikove potrebe in doda k njegovemu udobju ter občutku varnosti ali pa k neudobju, ter občutku ogroženosti in  strahu. Vsak izid posega vpliva na posameznikova čustva, fiziologijo in vedenje, to je neposredno na zdravje (2). Cilj zdravstvene nege bolnika s shizofrenijo je zadovoljevanje telesnih, čustvenih, socialnih in duhovnih potreb bolnika.

Skrb za bolnikove telesne potrebe daje medicinski sestri dobro priložnost za vzpostavitev stika z njim. Kadar bolnikove telesne potrebe obravnavamo na spoštljiv in prijazen način, ne dosežemo samo zadovoljitve potreb po hrani, obleki, varnosti in čistoči, ampak tudi večje samospoštovanje bolnika in zaupanje v druge ljudi ter sprejetje pomoči, kljub občutkom sovražnosti in nezaupanju (3). Če med izvajanjem določene aktivnosti bolnika tudi učimo, zadovoljimo njegovo potrebo po znanju o skrbi zase.

Pri zadovoljevanju čustvenih potreb bolnika je zdravstvena nega usmerjena v pomoč pri vzpostavljanju odnosov z drugimi ljudmi in učenje komunikacije. Uporabljamo različne metode, ki pripomorejo k zbližanju. Uspešnost zdravstvene nege ocenjujemo po tem, koliko nam je uspelo v bolniku vzbuditi samozaupanja in sprejemanja samega sebe in drugih, ga vrniti v realnost in koliko je uspešnejši v odnosih z drugimi ljudmi. Način, kako ga medicinska sestra neguje, bolniku veliko pove. Bolnik hitro začuti, da nekomu pripada in da je pomemben kot človek. Bolnik ne bo dovzeten za skrb in pozornost tistega, ki mu le malo pomeni ali ga celo ogroža.

Pri zadovoljevanju socialnih potreb je zdravstvene nega usmerjena v pridobivanje življenjskih spretnosti, ki so potrebne za uspešno življenje v skupnosti. Če želimo, da bolnik vzpostavi uspešen odnos z okolico, potrebuje priložnosti, da preskusi svoje vedenje v različnih družbenih okoliščinah. Seveda pa bo to lahko storil šele takrat, ko bo prepričan, da je to varno in se bo čutil dovolj močnega in sposobnega. Tisto, kar je razvil v odnosu do enega človeka, pozneje prenese na druge posameznike ali skupine. Bolnika vključujemo v razne skupinske aktivnosti, upoštevajoč njegove interese in potrebe.

Upoštevanje duhovnih potreb bolnika je potrebno, ker se določena opravila lahko izključujejo z njegovim verskim prepričanjem.

V praksi je pomembno, da medicinska sestra razume in prepozna tudi bolnikove čustvene reakcije na bolezen, kot so: zanikanje, jeza, žalost, občutek izgube, regres, odvisnost oziroma neodvisnost, predsodki, doživljanje in pripravljenost, da sprejme svojo bolezen ter telesne spremembe in bolnikovo sposobnost adaptacije na življenjske prikrajšanosti. Medicinska sestra, ki prepozna in razume bolnikovo vedenje, mišljenje in doživljanje, temu prilagodi tudi načrt in nadaljnje intervencije.

Tako kot je pomembno vedeti, da so nekatere potrebe skupne vsem ljudem, je enako pomembno, da se zavedamo, da jih le-ti v življenju zadovoljujejo na povsem različne načine (1). Ena pogostih težav bolnikov s shizofrenijo je ta, da potrebe zadovoljujejo na nezadovoljiv in nesprejemljiv način. Zato potrebujejo pomoč medicinske sestre pri naslednjih življenjskih  aktivnostih:

 

POMOČ BOLNIKU PRI PREHRANJEVANJU IN PITJU

Za bolnike s shizofrenijo je pogosto značilna motnja v prehranskih navadah. Hrana zanje nima samo pomena obnove življenjske energije, ampak pomeni tudi čustveno izmenjavo s svetom. Zato gre bodisi za popolno odklanjanje hrane ali pa za prekomerno hranjenje (4).

Če hoče biti medicinska sestra pri izvajanju te življenjske aktivnosti uspešna, mora poznati običaje v zvezi s hrano, okus ljudi, vrste diet itn. Vedeti mora nekaj tudi o psihologiji prehranjevanja (1). Medicinska sestra prebije z bolnikom veliko časa, zato lahko ugotovi, kaj rad je in pije, česa ne mara in kako lahko okrepi njegove zdrave navade in odpravi nezdrave. Hrana ima v družbi izredno pomembno vlogo. Za zadovoljevanje te potrebe pa je bolnik v bolnišnici odvisen od medicinske sestre, do katere vzpostavlja tudi čustven  odnos, ko mu ponudi hrano ali ga hrani. Pomembno je, da so obroki ob istem času, da se bolnik na obrok v miru pripravi, si umije roke in primerno uredi. Sam obed naj bo prijetno doživetje, poteka naj v miru, brez napetosti in naglice (3). V jedilnici naj skupaj sedijo tisti, ki so si všeč, saj na ta način spodbujamo komunikacijo. Upoštevati je treba estetiko (urejene mize, dobro skuhano, lepo postreženo). Hranjenje deluje tudi v smislu socializacije, kajti bolnika postopoma vključujemo v skupnost ob času obroka.

Posebno pomembno je, da medicinska sestra oceni, ali se bolnik zadovoljivo hrani in uživa dovolj tekočine. Če bolnik hrano zavrača, moramo najti motiv oziroma ugotoviti vzroke nezadostnega uživanja hrane in ga prepričati, da je hranjenje pomembno.

Bolnik uporablja stradanje kot metodo za samomor, ne je zaradi halucinacij (okuševalnih, vonjalnih), blodenj (preganjalnih, nanašalnih), čustvenih motenj, v katatonskih stanjih.

Kadar bolnik odklanja hrano v strahu, češ da je zastrupljena, mora medicinska sestra hrano in pijačo pripraviti in ponuditi tako, da prežene njegov strah. Pustimo, da si bolnik hrano sam servira ali mu omogočimo, da jo prej poskusi ali pa na njegovo zahtevo to opravimo sami (5). Bolnike seznanimo s časom obrokov, njihovo zanimanje pa zbujamo s pogovorom o hrani in sestavi jedilnikov.

Bolnika, ki odklanja hrano, nadzorjujemo. Če je treba, ga hranimo, in tako poskrbimo, da zaužije zadostno količino hrane in tekočine. Lahko se za pomoč dogovorimo s svojci. Če bolnik želi, mu lahko hrano prinesejo od doma.

Vseskozi se moramo zavedati, da je za človeka psihično zelo obremenjujoče, če ga morajo hraniti drugi, prav tako pa je tudi psihično naporno hraniti bolnika, ki odklanja hrano. Če bolnik nima občutka, da tisti, ki ga hrani, svoje delo opravlja z veseljem, bo verjetno skušal z obrokom čimprej opraviti in bo najbrž pojedel manj, kot bi bilo potrebno. Vseskozi si moramo prizadevati, da bolnik čim prej postane spet samostojen. Če hočemo uspeti v tem in hkrati ohranjati občutek, da bolniku rade volje pomagamo, moramo biti zanj resnično in iskreno zavzeti (1).

Bolnikovo čezmerno pridobivanje telesne teže je posledica pretiranega uživanja hrane, na kar vplivajo tudi nekateri nevroleptiki, prehitro hranjenje in nestrpnost. Redno nadzorujemo telesno težo bolnika, vzpodbujamo ga k večji telesni aktivnosti in telovadbi. Spremljamo količine zaužite hrane, s sadjem in tekočino zmanjšujemo občutek lakote (5).

Ne glede na to, na kakšen način se bolnik prehranjuje, je medicinska sestra dolžna oceniti njegov tek in ustreznost tega, kar poje. Od opažanj in poročil medicinske sestre je odvisno, ali bo zdravnik bolniku predpisal potrebno prehrano ali drugačno hranjenje oziroma prekinitev le-tega.

 

POMOČ BOLNIKU PRI IZLOČANJU

Medicinska sestra mora poznati poti za izločanje ter “normalne” razpone časovnih razmikov pri izločanju vode in blata. Kadar medicinska sestra opazi, da so izločki po vonju in videzu nenormalni, naj o tem obvesti zdravnika. Izločanje, tako kot prehranjevanje, je tesno povezano s čustvi. Glede na starost bolnika in običaje, ki veljajo v njegovi kulturi, je treba poskrbeti za zasebnost in telesno udobje pri defekaciji in mikciji (1).

Pogosta težava bolnikov, posebno regrediranih in odmaknjenih, je zastajanje urina. Bolnik je lahko tako zaposlen sam s seboj, da ne čuti potrebe. Zato ga moramo redno voditi na stranišče. Lahko pa je zastajanje urina posledica stranskih učinkov zdravil, zato mora biti medicinka sestra pozorna na to, kolikokrat na dan gre bolnik na vodo in ali toži, da ne more na vodo. Prestrašeni in anksiozni bolniki pa pogosto hodijo na vodo, čeprav nimajo nobene organske motnje.

Nezadostno pitje tekočin in uživanje hrane, telesna neaktivnost in nekatera antipsihotična zdravila povzročajo zaprtost, kar še poslabša bolnikovo psihično in telesno počutje. Bolnika večkrat na dan spomnimo na odvajanje, prebavo urejamo s prehrano, v kateri je dovolj vlaknin in tekočine. Bolnika stalno spodbujamo k telesni aktivnosti.

 

POMOČ BOLNIKU PRI SPANJU IN POČITKU

Spanje je ena od skrivnosti življenja. Človeku se spanje zdi nekaj samoumevnega, dokler ga zanj ne prikrajša bolečina ali prizadetost (1). Nespečnost in nesposobnost, da bi se človek spočil, sta pogosta spremljevalca shizofrenije. Da bi bolniku omogočili čimbolj mirno spanje, je potrebno odstraniti vse zunanje moteče dejavnike. Bolnika motiviramo, da pred spanjem opravi večerno toaleto, pomagamo mu pri pripravi postelje. Prisotnost medicinske sestre v sobi pred spanjem in prijetna občutja, ki jih vzbuja človeški dotik, učinkovito odpravljajo napetost, ki se nakopiči v bolniku.

Če bolnik kljub temu ne zaspi, dobi uspavalo, ki ga predpiše zdravnik. Uspaval ne dajemo pred dvaindvajseto uro in ne po drugi uri zjutraj.

Uporaba uspaval je priročen in hiter način lajšanja nespečnosti, vendar pa bolniki (in medicinske sestre) včasih prehitro in prepogosto segajo po njih (1). Če bolnik ne moti sobolnikov, ni glasen in nemiren, ga ne silimo, naj spi. Pomirjujoč pogovor medicinske sestre z bolnikom navadno pomaga, da se bolnik pomiri in ne potrebuje uspaval.

Čez dan bolnika vzpodbujamo k telesni aktivnosti in tistim dnevnim aktivnostim, ki ga veselijo in ga ohranjajo  budnega  ter mu omogočajo boljši počitek. Tako kot je za zdravega človeka pomemben počitek, je pomemben tudi za bolnika, še posebej, če dobiva visoke odmerke antipsihotičnih zdravil. Popoldanski počitek prežene utrujenost, bolnik se sprosti ter nabere novih moči za popoldanske aktivnosti.

 

POMOČ BOLNIKU PRI VZDRŽEVANJU TELESNE ČISTOČE IN UREJENOSTI

Človekova urejenost je zunanje znamenje njegovega notranjega in zunanjega stanja. Urejena zunanjost poveča možnost uspeha v socialnih stikih, neurejenost jo onemogoča. Pomanjkanje interesa za osebno higieno in urejenost sta pogosto eni prvih sprememb, ki se pokažejo pri bolnikih s shizofrenijo (3). Bolnika je treba pri opravljanju osebne higiene usmerjati in nadzorovati ter ga spodbujati k pridobivanju dobrih higienskih navad. Higiena je večkrat težavno področje, saj bolniki ne čutijo nobene potrebe po njej.

Medicinska sestra mora znati poskrbeti za bolnikovo čistočo, ne glede na njegovo telesno in čustveno stanje, in svetovati glede uporabe kozmetičnih sredstev. Poskrbimo, da bolnik dobi ustrezne higienske pripomočke. S ponovnim treningom higienskih navad in učenjem urejanja zunanjosti dosežemo, da se bo bolnik samostojno prhal, umival roke, lasišče, kožo, zobe itn. Pohvalimo ga, ko je urejen. Pri svojih zahtevah moramo biti vztrajni, odločni in spoštljivi do bolnika.

Medicinske sestre se zavedajo psihološke pomembnosti urejenosti za medsebojne odnose, vendar včasih prezrejo potrebno pomoč pri preprostih malenkostih, ki človeka naredijo sprejemljivejšega.

 

POMOČ BOLNIKU PRI OBLAČENJU

Že od samega sprejema dalje posvečamo pozornost urejenosti bolnika. V zanimanju za obleko in skrbi za zunanjost vidimo pozitivno znamenje, zanemarjanje obojega pa pomeni znamenje bolezni. Bizarno oblačenje in različni okraski, ki si jih izbere bolnik sam, so pri bolnikih s shizofrenijo pogosti in zrcalijo njihovo osebnost.

Medicinska sestra poskrbi, da so bolnikova oblačila topla, udobna in tudi privlačnega videza. Obleka krepi samozavest, če človek meni, da ga polepša ali izraža določen družbeni položaj, drži pa tudi obratno. Če komu odvzamemo obleko, mu s tem odvzamemo tudi svobodo, enako pa velja za obleko, ki ne ustreza okusu tistega, ki jo je primoran nositi (1). Kadar je bolnik v bolnišnični pidžami, ki je namenjena spanju, lahko to povzroči regres, ki pogosto spremlja shizofrenijo. V vsakem primeru je treba poskrbeti, da je glede oblačenja kar najmanj sprememb, če želimo preprečiti, da bi bolnik izgubil stik s svetom. Medicinska sestra naj poskrbi za to, da bolnikova svoboda glede obleke ne bo po nepotrebnem okrnjena. Čas, ki ga bolnik preživi v bolniški obleki, je treba kar se da skrajšati ter poskrbeti za to, da bo bolnik čimprej oblekel svojo obleko, ker ga to vzpodbuja k večji urejenosti.

Zelo prizadetim bolnikom  medicinska sestra pomaga pri oblačenju in slačenju in ob tem vzpodbuja pridobivanje samostojnosti glede izbire oblačil.

 

POMOČ BOLNIKU PRI ZAGOTAVLJANJU VARNOSTI

Ena najpomembnejših nalog medicinske sestre na psihiatriji je zaščita bolnika pred samomorom in zaščita drugih pred tem, da bi jih bolnik poškodoval. Čeprav je nasilje na psihiatričnem oddelku bolj izjema kot pravilo, je treba z njim računati. Ali, kdaj in kako bo bolnik nasilno reagiral, je odvisno od mnogih dejavnikov: njegove osebnosti, narave bolezenskih motenj (nevarni so posebno bolniki s preganjalnimi in nanašalnimi blodnjami, halucinacijami), okolja in osebja, ki skrbi za bolnike. Za zagotavljanje terapevtskega okolja je potrebno, da so tisti, ki opravljajo  službo zdravstvene nege in so vsakodnevno v tesnih stikih z bolniki, iskreni, prijateljski in da resnično skrbijo za bolnike. Če bo okolje bolniku dajalo občutek varnosti in sprejetosti in če bomo bolnike spoštljivo obravnavali, lahko že veliko pripomoremo k zmanjšanju nasilnega vedenja (5). Svojo vlogo imajo tudi zdravila in psihoterapevtske aktivnosti, komunikacija med člani tima, vzajemno dajanje in upoštevanje nasvetov drugih, izmenjava izkušenj, poznavanje samega sebe itn.

Najboljše je preventivno delovanje in s tem, ko prepoznamo vzroke in znake agresije, lahko preprečimo nasilno vedenje. Eden najbolj očitnih znamenj nasilja je sprememba vedenja: povečana zaskrbljenost, kričanje, nenadna nenavadna mirnost, sovraštvo, izražanje psihotičnega doživljanja, napetost, prestrašenost, nezaupljivost itn. Bolnika je treba pomiriti, k njemu naj pristopi oseba, ki ji bolnik zaupa. Naš pristop naj bo miren, pogovor z bolnikom razumevajoč, ne provokativen. Bolnika poslušamo in ne nasprotujemo njegovemu načinu razmišljanja. Na takten način ga opozorimo in usmerjamo k bolj sprejemljivim oblikam vedenja in izražanja nezadovoljstva.

Če stopnjevanje nasilnosti povečuje ogroženost bolnika in okolice (sobolnikov, osebja), ravnamo po navodilu za osamitev bolnika. To je terapevtski ukrep, ki ga predpiše zdravnik (6). Pomembno je, da so izvajani postopki taki, da zagotavljajo varnost bolnika in so podkrepljeni s spoštovanjem do njega, ter varujejo njegovo dostojanstvo.Od pristopa k bolniku, hitrega reagiranja in ustreznega posega v situacijo je odvisno, koliko in kako se bo nasilje razraslo.

Tudi nevarnost samomora je pri bolnikih s shizofrenijo visoka. Okoli deset odstotkov bolnikov s shizofrenijo umre zaradi posledic samomorilnega dejanja. Samomor, ki ga bolnik napravi zgodaj v poteku bolezni, naj bi bil predvsem reakcija na ogrožujoča psihotična doživetja, pozni samomor pa je delno posledica slabe vključitve v družbo (7).

Bolnika s samomorilnimi težnjami diskretno opazujemo, pozorni smo na psihološke in fiziološke znake samomorilne ogroženosti. Natančno vrednotenje teh znakov narekuje medicinski sestri, kako bo ukrepala: stalna prisotnost osebja, odstranitev nevarnih predmetov, usmerimo pozornost na manj zavarovana mesta, seznanimo sodelavce s samomorilno ogroženostjo bolnika, bolnika vključujemo v dnevne dejavnosti na oddelku itn. Pomemben je odnos do bolnika, v bolniku moramo vzbuditi občutek, da mu je okolje naklonjeno in da ga razume. Medicnka sestra  mu pomaga razviti občutek samospoštovanja in lastne vrednosti (8).

V zagotavljanje varnosti bolnika spada tudi zaščita bolnika pred mehanskimi poškodbami in pred okužbo.

 

POMOČ BOLNIKU PRI KOMUNIKACIJI Z DRUGIMI

Bolnik s shizofrenijo pogosto trpi zaradi slabih odnosov in nesprejemanja okolice. Ne zmore izraziti svojih občutij in potreb. Čim bolj je medicinska sestra razumevajoča, tem bolj ji bolnik in njegovi bližnji zaupajo in tem lažje bolniku pomagajo premagati psihične stiske, ki spremljajo bolezen. Medicinska sestra ima težko nalogo, ko pomaga bolniku pri tem, da razume samega sebe, da odstrani vzroke slabega počutja in mu pomaga  ustvarjati zadovoljujoče odnose z drugimi ljudmi.

Če medicinska sestra sprejema vlogo, ki jo ima pri komunikaciji in interpretaciji, potem ji je vsaka priložnost, ki ji omogoča, da se pogovarja z bolniki in njegovimi bližnjimi, dobrodošla (1).

Z bolnikom, ki ima težave v komunikaciji, vzpostavimo osebni stik in se poskušamo približati njegovi ravni funkcioniranja (8). Učenje komunikacije poteka s pomočjo vsakdanje komunikacije med bolniki in osebjem in med bolniki samimi. Pomagamo si tudi s treningom socialnih spretnosti. Uporabljamo tudi različne metode, ki zbližujejo ljudi in pozitivno vplivajo na njihovo vedenje in način komunikacije; od preprostih in bolj zahtevnih psihoterapevtskih metod do preprostega gojenja prijateljstva. Tudi tako imenovane terapevtske skupnosti vzpodbujajo razvoj plodnih medčloveških odnosov.

Pri bolnikih, ki težko komunicirajo, sta pomembna tako besedna kot nebesedna komunikacija. Vzpodbujamo jih, da govorijo tudi o sebi in o lastnih pogledih, doživetjih, dvomih, o problemih: o tem, kako doživljajo samega sebe. Hkrati pa jih opozarjamo na prisotnost drugih in na to, da je za uspešno komunikacijo treba prisluhniti tudi drugim. Razčlemba bolnikovih besed, molka, izraza in gibov mora potekati neprekinjeno.To pa je treba početi s pretanjenim občutkom, da ne oviramo razvoja odnosa med medicinsko sestro in bolnikom.

Medicinska sestra mora biti potrpežljiva, ko dela z bolnikom, ki ima težave pri vzpostavljanju odnosov z drugimi. Izogiba se naj kritiki in sodbam, ker bolnik potrebuje nekoga, ki ga bo razumel in podpiral.

 

POMOČ BOLNIKU PRI ZADOVOLJEVANJU DUHOVNIH POTREB

Če je opravljanje verskih obredov bistveno pomembno za človekovo blaginjo, potem je še pomembnejše, kadar je človek bolan.  Medicinska sestra ima glede na naravo svojega dela največ priložnosti, da izve, kaj si bolnik želi in do kakšnih zapletov lahko pride zaradi utečenih postopkov v bolnišnici. Omogočanje opravljanja verskih obredov vključuje več aktivnosti: medicinska sestra pomaga bolniku, da lahko obišče verski obred, ali pokliče duhovnika, da obišče bolnika; poskrbi za to, da se bolnik z duhovnikom pogovori na samem; poskrbi za to, da bolnik prejme zakramente, ki jih glede na versko prepričanje potrebuje.

Čim več  medicinska sestra ve o različnih verstvih, čimbolj je duhovno razvita in strpna do različnih verskih prepričanj, tem bolje bo lahko pomagala bolniku pri zadovoljevanju teh potreb.

 

POMOČ BOLNIKU PRI REKREACIJI

Rekreacija je v nasprotju z delom aktivnost, ki se je človek loti zato, ker v njej uživa, in ne zato, da bo nekaj naredil, čeprav je tudi igra ustvarjalna. Bolniki s shizofrenijo zaradi negativne simptomatike pogosto ne vedo, kaj početi v prostem času oziroma ga preživljajo v pretiranem poležavanju in pasivnosti. Tu je vloga bolnišnice in zaposlenih zelo velika (4). Pomembno je, da medicinska sestra spozna bolnikove interese za socialne aktivnosti in rekreacijo, njegove hobije, da ugotovi, kateri del dneva bi bil najustreznejši za rekreacijo in kakšne možnosti so v sedanjih okoliščinah. Lahko je to rekreacija v telovadnici, sprehodi v naravi, organizirane čajanke, izleti, ogled razstav, sodelovanje v pevskih skupinah, obisk gledališča, poslušanje glasbe, branje, ki je namenjeno zabavi in ne izobraževanju, lahko plešejo, rišejo ali uživajo na kak drug način.

Medicinska sestra pri organiziranju prostega časa tesno sodeluje z delovnim terapevtom in seveda z bolnikom, saj je vse skupaj odvisno od domišljije bolnika in njegovih nagnjenj. Če je medicinska sestra dovolj domiselna, lahko  poskrbi tudi za to, da skrb za bolnikovo rekreacijo prevzamejo prijatelji in sorodniki. Usposabljanje bolnika za preživljanje prostega časa pomeni tudi njegovo osebno izpolnitev.

Medicinska sestra si mora vseskozi prizadevati, da bolnik čim bolj polno preživi svoj prosti čas, kar vpliva tudi na kakovost njegovega življenja. Pri tem ga vzpodbuja, podpira, motivira in mu svetuje.

 

POMOČ BOLNIKU PRI DELU IN ORGANIZACIJI ČASA

Shizofrenija je bolezen, ki zelo hitro prizadene bolnikovo delovno sposobnost in s tem preprečuje zadovoljevanje njegovih psiholoških in socialnih potreb. Delo, v kakršnikoli obliki že, je včasih še tisto zadnje, kar bolnika povezuje z okoljem. Vendar bolniku delo ne pomeni samo vir zaslužka, ampak tudi sampotrditev in ohranjanje socialne mreže. Rehabilitacija bolnika je povezana z vsemi fazami zdravstvene nege in program zanjo je treba narediti takoj, ko človek zboli in pride na oddelek.

 

Izdelani urniki dejavnosti naj bi čimbolj posnemali delovni dan ljudi izven bolnišnice. Z urnikom pomagamo bolniku sestaviti osnovni okvir in strukturo njegovega časa. Od ure vstajanja, časa, ki je namenjen urejanju sebe in neposredne okolice, do terapevtskih dejavnostih in prostega časa. Naloga urnika dejavnosti je v tem, da vsako časovno obdobje dobi svoje mesto, pomen in smisel v vsakdanjiku bolnika. Z bolnikom veliko delamo na delovnih navadah, na točnem prihajanju in odhajanju z dela, opravičevanju izostankov (4).

Bolniki potrebujejo veliko spodbude, da ponovno pridobijo nekatere prejšnje spretnosti in interese. Tudi kultura okolja, v katerem živi bolnik, vpliva na proces rehabilitacije. Za čimveč stvari naj bolniki skrbijo sami. Nespodbudno  okolje in okolje, ki z bolnikom ravna kot z otrokom, kjer se z bolnikom ukvarjajo malo ali nič, vpliva na to, da bolnik hitro začne pozabljati in opuščati mnoga socialno in poklicno pomembna znanja in sposobnosti. Tako okolje vpliva tudi na razvoj negativne simptomatike. Tu ima poleg delovnega terapevta pomembno vlogo tudi medicinska sestra. Vsi skupaj naj bi skrbeli za vzdrževanje, učenje, motivacijo in trening delovnih navad bolnika. Poleg zadolžitev, ki jih bolnik opravlja na oddelku, ga čimprej vključimo tudi v delovno terapijo. Posamezniku mora biti na razpolago dovolj različnih dejavnosti, da uživa v tistem, kar počne. Pomembno je, da pri delu vzdrži določen čas, brez prekinitve. Vsako prizadevanje bolnika pohvalimo. Pri tistih bolnikih, ki so redno zaposleni, k sodelovanju povabimo tudi delovno okolje.

 

POMOČ BOLNIKU PRI UČENJU

Ena najpomembnejših vlog, ki jih opravlja psihiatrična medicinska sestra, je vloga zdravstvene vzgojiteljice. Ta vloga ni nikoli dovolj poudarjena. Je kombinacija vseh vlog, ki jih opravlja medicinska sestra v procesu zdravstvene nege in zdravljenja. Učenje bolnika pomeni, da  le-ta opusti neustrezne oblike vedenja in razvija nove, s katerimi se bo lažje prilagodil bolezni. Bolniki se morajo naučiti predvsem ustreznega odnosa do sebe, do bolezni, do terapevtskih zahtev, do svojcev in zdravstvenih delavcev (9).

Ko medicinska sestra bolnika uči, še zlasti o ohranjanju zdravja in rehabilitaciji, s tem predvsem podpira načrt zdravljenja, ki je bil narejen skupaj z bolnikom, če je bil le – ta sposoben sodelovati. Čim bolj je bolnik zavzet pri sodelovanju, tem učinkovitejši je program rehabilitacije. Odgovornost za pomoč bolniku pri samooskrbi in končni samostojnosti je porazdeljena med vse člane zdravstvenega tima. Res pa je, da medicinske sestre ob bolniku preživijo največ časa, zato imajo  veliko možnosti za izvajanje pedagoškega dela. Zavedati pa se morajo tudi svojih omejitev. Če bolnik sprašuje o diagnozi, prognozi in terapiji, mu svetujejo, naj o tem vpraša zdravnika, same pa bodo k temu, kar je povedal zdravnik, še kaj dodale ali že povedano ponovile. Po drugi strani pa na vprašanja o aktivnostih, ki bi jih bolnik opravil sam, če bi bil zdrav, medicinska sestra odgovarja temeljito, povsem svobodno in kompetentno (1).

Odgovornost medicinske sestre za zdravstveno vzgojo je neizogibna. Uči z zgledom, ustnimi informacijami, navodili ali odgovori na vprašanja, ki jih zastavljajo bolniki; z demostracijo oziroma eksperimentalnim učenjem in apeliranjem na zdrav razum (9).

Ko človek zboli za shizofrenijo, se znajde v povsem novih okoliščinah. Posledice bolezni se čutijo na vseh področjih človekovega življenja. Kadar so bolniki in svojci dobro informirani o bolezni, jim to pomaga k boljšemu razumevanju in reševanju družinskih konfliktov, vodi v zmanjšanje občutkov krivde in strahu, dolgoročno pa v zmanjšanje notranjih družinskih stresov. Specifični napotki o zgodnjih opozorilnih znakih, zdravljenju, stranskih učinkih zdravil izboljšajo potek zdravljenja in pozitivno vplivajo na tok bolezni. Bolnike učimo mnogih spretnosti, potrebnih za vsakdanje življenje. Sem spadajo potrebe po učenju gospodinjskih spretnosti, razpolaganja z denarjem, zaposlovanja, prevoza itn. Vse to se lahko odvija v okviru psihoedukacijskih skupin, ki potekajo vzporedno za bolnike in svojce. Veliko tega lahko opravimo tudi individualno, vendar pa ima boljši vpliv na posameznika že samo delo v skupini.

Na skupinskih srečanjih dobijo udeleženci konkretne usmeritve za ravnanje v določenih situacijah, v varnem in spodbudnem ozračju lahko člani zastavljajo vprašanja, ki jih mučijo, govorijo o svojih bojaznih in pomislekih, tesnobi in neizpolnjenih pričakovanjih, sprostijo svoja čustva (10).

Na koncu bi poudarila, da medicinska sestra z vsemi svojimi dejanji poučuje – lahko žal tudi napačno, če zavestno ne razmišlja o tem, da z vsako interakcijo, ki jo ima z bolnikom, vpliva nanj. Vsakič, ko medicinska sestra nekaj stori za bolnika, bi se morala vprašati, zakaj o postopku v celoti ali delno ne pouči njega samega ali koga izmed svojcev. Nenehno mora misliti na svoje poslanstvo, to je pomoč bolniku, da čimprej znova postane samostojen in da – glede na posledice bolezni – živi čim bolj plodno življenje (1).

 

DELO Z DRUŽINO BOLNIKA

Shizofrenija je bolezen, ki ne poseže le v zdravje posameznika, temveč v njegovo celotno življenje. Hkrati z njegovim pa se ob tej bolezni pomembno spremeni tudi življenje vseh, ki so mu blizu, ga imajo radi in skrbijo zanj (11). Od vseh bolnikov s shizofrenijo jih samo četrtina ozdravi, ostali ohranijo lažjo ali težjo psihotično simptomatiko. Taki se vrnejo v svoje družinsko okolje, največkrat stigmatizirani v družbi in morda celo med sorodniki, vezani na stalno medikamentozno terapijo (12). Soočanje z boleznijo in spoznanje, da je bolezen prinesla omejitve, drugačnost in večjo čustveno ranljivost, ni boleče le za bolnika samega, temveč tudi za njegovo družino ter druge ljudi, ki ga v življenju spremljajo (11).

Številne raziskave so pokazale, da opora družine ali okolja, kjer bolnik živi, bistveno vpliva na potek in izid njegove bolezni. Prevelika čustvena napetost, prevelika skrb, jeza ali brezbrižnost lahko privedejo do ponovitve bolezni. Svojci pogosto ne vedo, kako naj ravnajo, negotovost vzbuja občutke krivde, ki lahko povzroči pretirano čustveno angažiranje (13). Pogosto jih spremljajo očitki, ki jih je izrekel bolnik, doživljajo razne strahove v zvezi s simptomi bolezni. V mnogih primerih svojci ne vedo ničesar o halucinacijah in posebnostih mišljenja bolnika s psihozo, temveč le opazujejo posameznikovo vedenje, ki se jim zdi neobičajno, tuje in izkrivljeno. Včasih mislijo, da se bolnik tako vede nalašč.

Delo z družino se začne takoj, ko je bolnik sprejet na oddelek. Cilj je s pomočjo v družino usmerjenih ukrepov omiliti potek bolezni, izboljšati uspešnost zdravljenja, podaljšati čas remisij in izboljšati kakovost življenja bolnika in njegove družine (14).

Najpogostejši način vključevanja družine v obravnavo je kontinuirano sodelovanje svojcev v celotnem terapevtskem procesu: dopolnjevanje klinične diagnostike v začetni fazi obravnave, opora bolniku v času zdravljenja, kadar je bolnik do tega odklonilen ali ni motiviran zanj, ustvarjeni delež pri ponovni aktivaciji v obdobjih remisij ter spodbude in pomoč pri prilagajanju na socialne in delovne dejavnosti v procesu rehabilitacije. Osnova je dobra komunikacija med družino in bolnim članom ter med družino, zdravstvenimi delavci in drugimi, ki vstopajo v stik z družino (10).

V začetni obravnavi, ko je bolnik v akutni fazi bolezni, svojcem z usmerjanjem in svetovanjem pomagamo, da se razbremenijo občutkov krivde, sramu, strahov v zvezi s simptomi bolezni, učimo jih preusmerjati pogovor s perečih življenjskih vprašanj, ki vzbujajo strah, k drobnim vprašanjem vsakdanjega življenja v bolnišnici. Učimo jih, kako glede na tematiko lahko zavzamejo primerno distanco.

Ko se začnejo priprave bolnika na odpust, je pomembno, da se  svojci ponovno učijo upoštevanja avtonomnosti bolnika. Svojci skupaj s terapevtskim timom načrtujejo tako prihodnje življenje z bolnim članom, ki  poteka s čim manj vmešavanja v življenje bolnika in obratno. Koristno je, da se s svojci podrobno pogovorimo o tem, kako si predstavljajo povratek bolnika, kako bo potekalo vsakdanje življenje, ali bi želeli kaj spremeniti, na primer  prehranjevalne navade, navade v zvezi s spanjem, počitkom, delitvijo dela v družini, prostim časom, razpolaganjem denarja, prijateljskimi stiki. Pomembna so vsa vprašanja v zvezi s šolanjem in zaposlitvijo.

V zadnjem času ima vse pomembnejše mesto psihoedukacija. Sam potek in program psihoedukacije poteka različno – lahko bolj fleksibilno, v obliki vključenim družinam sproti prilagojenega dela, do bolj strukturiranih programov. Poteka vedno vzporedno s celostno psihofarmakološko in psihoterapevtsko individualno obravnavo bolnika s shizofrenijo (10).

Drugi način dela s svojci so skupinska srečanja svojcev, kjer brez večjih psihoterapevtskih posegov vplivamo na njihov odnos do bolnika, dajemo informacije in podporo. Svojcem dajemo konkretne napotke za ravnanje v vsakdanjih življenjskih in v kriznih situacijah. Na teh srečanjih svojci dobijo priložnost, da poiščejo odgovore na vprašanja, se poučijo itn. V zadnjem času so  začeli organizirati skupine svojcev za samopomoč. V njih se svojci prostovoljno združujejo zaradi svojih potreb po podpori, delitvi moči, zaradi prijateljstva, informacijami in nasveti posameznikov, ki imajo več izkušenj (13).

 

SKLEP

Bolnik s shizofrenijo ni nemočen pri spreminjanju poteka svoje bolezni. Na bolnika gledamo kot na partnerja v rehabilitacijskem procesu, ki skupaj s svojo družino, strokovnjaki in prostovoljnimi udeleženci obvladuje simptome bolezni in ustvarja svoj, specifičen življenjski slog. Zdravljenje in zdravstvena nega naj bi bila individualno prilagojena vsakemu posamezniku. Noben posamezni strokovnjak nima potrebnih znanj, da bi lahko omogočil kompleksno podporo bolniku s shizofrenijo. Samo z enakopravnim sodelovanjem različnih strokovnjakov lahko bolniku zagotovimo najboljši izid bolezni in s tem večjo kakovost življenja.

Medicinska sestra pomaga bolniku do samostojnosti pri opravljanju vseh življenjskih aktivnostih. Z izvrševanjem različnih vlog mu pomaga pri obvladovanju bolezni in ga pripravlja na življenje v skupnosti. Delo s takim bolnikom zahteva veliko razumevanja, potrpljenja, vztrajnosti in spoštovanja bolnika kot človeka.

Bolniki v skupnosti potrebujejo posebne službe, ki so prilagojene njihovim zmožnostim, da lahko vzdržujejo raven zdravja, ki so jo dosegli ob odpustu iz bolnišnice (medicinsko skrb, podporo pri bivanju in zaposlovanju, socialno podporo), ter urejeno in zaščiteno okolje, ki nudi razumevanje in ljubezen.

 

Literatura

1. Henderson V. Osnovna načela zdravstvene nege. Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege Slovenije, 1998.

2. Čuk V, Gorše-Muhič M. Ugotavljanje potreb po zdravstveni negi – povezanost med teorijo in prakso. Zbornik posvetovanj o teoriji in praksi zdravstvene nege. Psihiatrična in nevrološka sekcija pri Zbornici zdravstvene nege Slovenije. 1997: 102-7.

3. Žvan V, Gorše-Muhič M. Shizofrenske psihoze in zdravstvena nega shizofrenega bolnika. Zdrav Obzor 1987; 21: 239-52.

4. Pahole M. Socialna in delavna rehabilitacija bolnikov s psihozo. Zdrav Obzor 1988; 22: 257-62.

5. Irving S. Basic psychiatric nursing, 3 rd ed. New York :  Saunders Company,  1983 : 164-80.

6. Standardi psihiatrične zdravstvene nege. Psihiatrična klinika. Ljubljana, 1997.

7. Žmitek A: Kakovost življenja bolnikov s shizofrenijo. Med Razgl 1990; 29: 355-61.

8. Bauer BB, Hill SS. Načrtovanje zdravstvene nege in postopki: Pot v mentalno zdravje. Ljubljana: Samozaložba, 1992.

9. Požarnik H. Psihologija za zdravstvene usmeritve. Dopisna delavska univerza Univerzum Ljubljana, 19984: 40-45.

10. Tomori M. Obravnava bolnika s shizofrenijo v družinskem sistemu.  Zbornik predavanj ll. mednarodnega simpozija o shizofreniji v  Ljubljani: 1998; 139 – 45.

11. Tomori M.  World health organization. Shizofrenija – informacija za družine.  Slovensko združenje za duševno zdravje ŠENT, Ljubljana: 1996;6-36.

12. Cotič V. Celostna obravnava shizofrenega bolnika. Med Razgl 1992; 29: 259-63.

13. Kovač N, Švab V. Svojci in skrbniki kot aktivni udeleženci skrbi za uporabnike služb za duševno zdravje. Socialno delo, 1995; 32: 143-7.

14. Brinšek B. Celostna obravnava shizofrenije. Ljubljana: Viceversa, 1995; 7: 3

 

 

 

1. 5 Negovalne diagnoze pri psihozi (F 20 – F 29)

 

1.0.1    Problem: Agitiranost (vzburjenost)

DEFINICIJA: »Agitiranost (vzburjenje) je vrsta hiperaktivnosti s specifično lastnostjo: stanje psihomotornega vzburjenja brez razloga, nemirna aktivnost, brezciljna hoja, nervozna napetost, povezana s strahom ali z duševnim stresom.« (ICNP: 54)

ETIOLOGIJA: spremembe duševnega stanja, motnje čustvovanja, stres, vpliv psihoaktivnih snovi ( alkohol, droge, zloraba zdravil ).

SIMPTOMI: nemir brez zunanjega razloga, brezciljna hoja, nenaravni gibi rok in nog, grimasiranje, pri čemer je oseba lahko tiho ali pa spušča nerazločne glasove ali krike.

 

 

1.0.2    Problem: Agresivnost

DEFINICIJA: »Agresivnost je vrsta socialnih stikov s specifično lastnostjo: nasilna, odločna aktivnost ali stališče, izraženo telesno, besedno ali simbolično. Izvira iz notranjih nagonov ali se pojavi kot obrambni mehanizem, ki se manifestira kot konstruktivno dejanje ali destruktivno. Agresivnost je lahko usmerjena k sebi ali proti drugim ljudem.« (ICNP: 86)

ETIOLOGIJA: spremembe v duševnem stanju, spremenjeni miselni procesi in motnje čustvovanja, nesposobnost  vzpostavljanja moralnih odnosov, spremenjeni medsebojni odnosi, neupoštevanje družbenih omejitev, znižana toleranca za frustracije oz. provokacije

SIMPTOMI: oslabljena presoja, otežene miselne predstave, nezaupljivost, sumničavost, strah, razdražljivost, bes, sprememba vedenja, slabše obvladovanje inpulzov, izbruhi jeze, čustvena inkontinenca, nezadovoljstvo izraženo z besedami in telesnimi gibi

 

 

1.0.3    Problem:         Avtizem (prisoten)

DEFINICIJA: »Avtizem je stanje bega iz resničnosti, bega v lastni notranji bolezenski svet blodenj in halucinacij, nekakšna samozadostnost in občutek nepotrebnosti komuniciranja s svetom, ki obdaja bolnika.« (Psihiatrija: 182)

ETIOLOGIJA:   spremenjeni miselni procesi, motnje razpoloženja, slabe socialne izkušnje socialna izolacija, učinki psihotropnih substanc

SIMPTOMI:nekomuniciranje, ničelni socialni stiki, pasivno sodelovanje, neješčnost, deficit volje, ničelna samooskrba, topo sumničavo gledanje.

 

 

1.0.4 Problem:            Čustvena razdvojenost/ambivalentnost

DEFINICIJA:   čustvena razdvojenost je dvojna usmeritev čustev, vsakega v nasprotno smer, brez možnosti pravega čustvenega izraza, ki ga lahko nadomestijo neustrezni vedenjski vzorci (beg iz situacije, stereotipne kretnje ali toga drža).« (Psihiatrija: 82)

ETIOLOGIJA:   spremenjeni miselni in zaznavni procesi, motnje čustvovanja, motnje razpoloženja, spremljajoča telesna stanja, neorientiranost v lastnem telesu.

SIMPTOMI:     toga drža, stereotipne kretnje, nelogična ravnanja, bizarnost, beg iz situacije, uporaba neprimernih besed v pogovoru, zmedenost.

 

 

1.0.5    Problem: Hiperaktivnost

DEFINICIJA: »Hiperaktivnost je vrsta psihomotorične aktivnosti, s specifično lastnostjo: nenaravno zvišana fizična aktivnost telesnega sistema.« (ICNP: 54)

ETIOLOGIJA: čustveni in vedenjski odkloni , razpoloženjske motnje, zloraba psihotropnih snovi, hormonsko neravnovesje, duševne in telesne motnje, poškodbe glave, stranski učinki zdravil, metabolne motnje.

SIMPTOMI: tremor, nemir, težavno vztrajanje v enem položaju, splošni nemir, motnje zbranosti in pozornosti, neorganiziran nemir, impulzivnost, motnje spanja, slaba usklajenost motorike, spremenljivo razpoloženje, spremembe fizioloških funkcij.

1.0.6    Problem: Hipoaktivnost

DEFINICIJA: »Je vrsta psihomotorične aktivnosti s specifično lastnostjo: nenormalno znižana fizična aktivnost telesa.« (ICNP: 54)

ETIOLOGIJA: duševne motnje ( motnje volje in dejavnosti ), čustveni odkloni, stranski učinki zdravil, metabolne motnje, poškodbe in bolezni centralnega živčnega sistema (motnje zavesti ), neugoden učinek stresa.

SIMPTOMI: počasni gibi, togost mišic, brezizraznost obraza, znižanje fizioloških funkcij, motnje spanja, spremenjene druge fizične funkcije ( spomin, zaznavanje, pozornost,…)

 

 

1.0.7    Problem:  Katatonija

DEFINICIJA: »Katatonija je vrsta hipoaktivnosti s specifično lastnostjo: vidne motorične motnje, ki se navadno kažejo kot imobilnost z močno rigidnostjo mišic ali prekomerno impulzivno aktivnostjo.« (ICNP: 54)

ETIOLOGIJA: organske motnje (encefalitis, zastrupitev z ogljikovim monoksidom, epilepsija ), duševne motnje ( shizofrenija ), čustvene motnje,

SIMPTOMI: psihomotorična okorelost, upočasnjenost, rigidnost mišic, mutacizem, brez odziva na zunanje in na bolečinske dražljaje, ne sprejema hrane in tekočine, daje videz popolne odsotnosti, negibno stanje, ki včasih lahko prehaja v kratkotrajno impulzivno dejanje, avtomatična poslušnost, motnje motorike ( stereotipije, manire, bizarnosti ), mehanično ponavljanje gibov, cianoza distalnih delov na udih, edemi okončin, amenoreja, prebavne motnje.

 

 

1.0.8    Problem: Motena samopodoba

DEFINICIJA: »Samopodoba je vrsta razloga za akivnost s specifično lastnostjo: zmožnost osebe za dolgoročno ohranjanje ali zavračanje stališč.« (ICNP:77)

ETIOLOGIJA: spremenjeni miselni procesi, motnje zaznavanja, spremenjena interakcija z okoljem, hospitalizem, medikamentozni vpliv, spremenjena telesna teža

SIMPTOMI: verbalno izraženo nezadovoljstvo z lastno podobo,idealiziranje lastne podobe,odklanjanje socialnih stikov,negiranje samega sebe, spremenjena komunikacija, odklanjanje medikamentov, motena seksualnost, suicidalnost, nagnjenost k samopoškodbam, agresija, žretje hrane ali odklanjanje hrane, pretirana zaposlenost, nemir, bruhanje, pogosto zadrževanje na sanitarijah posebno takoj po obrokih

 

 

1.0.9    Problem: Moteno (spremenjeno) zaznavanje

DEFINICIJA: “Percepcija (zaznavanja) je vrsta spoznavanja s specifično lastnostjo: zavestno mentalno zaznavanje čutnih vzpodbud, zaznavanje predmetov ali sprejemanje drugih podatkov preko čutil”(ICNP: 66)

ETIOLOGIJA: sprememba in/ali zoženost socialnega okolja, spremembe v življenjskem obdobju, telesne in/ali duševne motnje v senzoričnem procesu, ovire v komunikaciji, uživanje psihotropnih snovi

SIMPTOMI: spremembe vedenja, prestrašenost, brezvoljnost, napačno zaznavanje predmetov, ljudi in situacij, slabša vključenost v socialno okolje, pomanjkanje socialnih stikov, ovire pri reševanju problemov, neodzivnost na ljudi in situacije v okolju, neustrezno odzivanje (Uvod v študij negovalnih diagnoz: 37)

 

 

1.0.10  Problem: Motnje pozornosti

DEFINICIJA: »Pozornost je vrsta koncentracije s specifično lastnostjo: budna ali usmerjena pozornost k nečemu; pripravljenost na akcijo.« (ICNP:66)

ETIOLOGIJA: spremenjeni miselni procesi, nezanimanje, otopelost, motnje spanja

SIMPTOMI: odkrenjlivost, nezmožnost sledenja in sodelovanja v pogovoru, brezvoljnost, napetost,

umik, tenaciteta

 

 

1.0.11  Problem: Motnje samospoštovanja

DEFINICIJA: »Samospoštovanje je vrsta samopodobe s specifično lastnostjo: mnenje o sebi kot o osebi in pogled na lastno vrednost in zmožnosti; izražanje repričanj o sebi, zaupanje vase, izražanje sprejemanja samega sebe in lastnih omejitev; odklanjanje negativnih predstav o sebi; sprejemanje tako pohval in spodbud kot konstruktivne kritike.« (ICNP:77)

ETIOLOGIJA: spremenjeni miselni procesi, invalidnost, telesne hibe in bolezni,spremembe v fizičnem izgledu, predhodni vpliv in vzgoja družinskega, socialnega okolja

SIMPTOMI: verbalizirani občutki nevrednosti, nesposobnosti, nezaupanja vase, oslabljeni socialni stiki, pomanjkanje samoiniciativnosti, občutek, da ne zmore doseči ciljev, dokončati nalog

 

 

1.0.12  Problem: Motnje spanja

DEFINICIJA: »Spanje je vrsta obnavljanja s specifično lastnostjo: ponavljajoče se zniževanje telesne aktivnosti, ki ga označuje zmanjšana zavest in odsotnost zavedanja, znižan metabolizem, umirjenost telesa, zmanjšanje telesne aktivnosti, zmanjšana, vendar takoj reverzibilna občutljivost na zunanje  dražljaje.« (ICNP:49)

ETIOLOGIJA: spremenjeni miselni procesi, moteno zaznavanje, učinki psihotropnih substanc, pomanjkanje  volje, depresivnost, motnje čustvovanja

SIMPTOMI: utrujenost, občutek nespočitosti, zgodnje/pozno zbujanje, večkratno prebujanje,

razdražljivost, nemir, motena pozornost

 

 

1.0.13  Problem: Nasilje do drugih

DEFINICIJA: »Nasilje do drugih je vrsta socialnih stikov s specifično lastnostjo: nasilno izkazovanje aktivnosti  ali nepravična uporaba sile ali moči z namenom nekaj ali nekoga poškodovati, napasti ali z njim grdo ravnati; nasilne, napadalne, škodljive, nezakonite ali v kulturi prepovedane aktivnosti v odnosu do drugih ljudi; stanje borbe za moč ali konflikta.”(ICNP: 87)

ETIOLOGIJA: spremembe v duševnem stanju, spremenjeni miselni procesi in motnje čustvovanja, nesposobnost postavljanja in vzpostavljanja moralnih odnosov, spremenjeni medsebojni odnosi, neupoštevanje družbenih omejitev, znižana toleranca za frustracije, dovzetnost za provokacije

SIMPTOMI: oslabljena presoja,otežene miselne predstave, nezaupljivost, sumničavost, strah, razdražljivost, sprememba vedenja, slabše obvladovanje inpulzov,izbruhi jeze, čustvena inkontinenca, nezadovoljstvo izraženo z besedami in telesnimi gibi

 

 

1.0.14  Problem: Neaktivnost

DEFINICIJA: Stanje, v katerem oseba nima dovolj fizične ali psihične energije, da bi opravljala normalne vsakdanje aktivnosti (Uvod v študij negovalnih diagnoz:57).

ETIOLOGIJA: Splošna slabost, pasivni stil življenja, slaba cirkulacija in oskrba telesa s kisikom, dolgotrajno ležanje, nepomičnost, depresivno razpoloženje.

SIMPTOMI: Osebno poročanje o utrujenosti ali slabosti, nenormalen pulz ali krvni tlak, kot odgovor na vsako aktivnost, oteženo dihanje (-dispnoe), spremembe v EKG-ju (aritmija ali ishemija).

 

 

1.0.15  Problem: Neorientiranost o lastnem telesu v prostoru

DEFINICIJA: »Orientacija o lastnem telesu v prostoru je vrsta občutenja s specifično lastnostjo: sposobnost zavedanja o položaju lastnega telesa in gibov kot odgovor na vzpodbude senzoričnega živčevja v mišicah in sklepih.« (ICNP: 60)

ETIOLOGIJA: kulturni ali duhovni povzročitelji, spremenjeni miselni procesi, motnja zaznave, motnje zavesti, učinki halucinogenih preparatov, stranski učinki nekaterih zdravil, okvara senzomotoričnih živcev

SIMPTOMI: verbalno izraženo doživljanje lastne podobe, spremenjeni socialni odnosi, negativen odnos do lastnega telesa, občutki nemoči, brezupa ali slabosti, neprestano ukvarjanje z izgubo ali spremembo, zmeden pogled, zaskrbljen izraz na obrazu, nepravilni odgovori na zastavljena vprašanja.

 

 

1.0.16  Problem: Neorientiranost v času, kraju in osebnosti

DEFINICIJA: »Orientacija je vrsta spomina s specifično lastnostjo: sposobnost dognanja povezanosti okolja v času kot je leto, letni čas, mesec,dan,točen čas; orientacija v prostoru v določenem časovnem trenutku: dežela, provinca, mesto, delavno mesto, dom in zavedanje lastne identitete, kot je starost, datum rojstva in prepoznavanje ljudi okoli sebe.« ( ICNP: 67 )

ETIOLOGIJA: somatske bolezni, vročinska stanja, motnje zavesti, motnje mišljenja, učinki psihotropnih substanc, neželjeni učinki zdravil, nezmožnost adaptacije oz. prilagoditve.

SIMPTOM: begavost, jezavost, nemir ali umik, izmikanje odgovorom, nezmožnost vodenega pogovo36

 

 

1.0.17  Problem: Nespečnost

DEFINICIJA: »Nespečnost je vrsta spanja s specifično lastnostjo: kronična nesposobnost spanja ponoči ali v drugem načrtovanem času za spanje kljub udobnem položaju in primernem okolju; budnost,nespečnost, kar je odvisno  pogosto  od duševnih ali telesnih stanj kot so čustveni stres, zaskrbljenost, bolečina, neugodje, napetost, motene možganske funkcije in uživanje drog« (ICNP: 50)

ETIOLOGIJA: spremenjeni miselni procesi, moteno zaznavanje, strah, zaskrbljenost, učinki

psihotropnih substanc

SIMPTOMI:nočno bedenje, utrujenost, nezainteresiranost za okolico, fizična utrujenost – izčrpanost,

razdražljivost, pomanjkanje volje, slab apetit

 

 

1.0.18   Problem: Nesposobnost prilagajanja

DEFINICIJA:   »Oseba je nezmožna prilagoditi obnašanje in stil življenja spremenjenemu zdravstvenemu stanju.« (Uvod v študij negovalnih diagnoz: 62) »Adaptacija je vrsta zavedanja samega sebe s specifično lastnostjo: zmožnost obvladovanja novih situacij in izzivov.« (ICNP: 72)

ETIOLOGIJA:   hospitalizem, spremenjeni duševni procesi, telesne bolezni, nesposobnost vzpostavljanja odnosov, žalovanje, zmanjšana sposobnost samokontrole, spremenjena samopodoba.

SIMPTOMI:     odklonilno vedenje, brezup, nemoč, socialna izolacija, slabo počutje, pomanjkanje volje, razdražljivost, nekomunikativnost, nesodelovanje pri aktivnostih, motnje prehranjevanja, motnje spanja.

 

1.0.19  Problem:  Neučinkovita družina

DEFINICIJA: »Nezadostna pomoč in podpora posameznemu članu družine, ji bi jo potreboval ob določenih zdravstvenih problemih.« ( Uvod v študij negovalnih diagnou: 81).

ETIOLOGIJA: Neobveščenost, pomanjkanje znanja in/ali razumevanja, spremenjena vloga v družini, kroničen potek bolezni, ki vodi v izčrpanost družine, nesodelovanje

SIMPTOMI: verbalno izraženo nezadovoljstvo, občutek krivde in bojazni, neprepoznavanje problema v družini, občutek strahu, premalo ali pretirano zaščitniška družina

 

 

1.0.20  Problem: Nevarnost samopoškodbe

DEFINICIJA :« Samopoškodovanje je vrsta vedenja v podporo zdravju s specifično lastnostjo: izvajanje aktivnosti ( na lastno pobudo) z namenom poškodovati samega sebe; nasilje usmerjeno k sebi.« (ICNP: 82)

ETIOLOGIJA: spremembe v duševnem stanju, spremenjeni miselni procesi in motnje čustvovanja, nesposobnost postavljanja moralnih odnosov

SIMPTOMI: pomanjkanje zaupanja (nezaupljivost do drugih), strah, razdražljivost, bes, suicidalne misli (verbalno izražene), sprememba vedenja, slabše obvladovanje inpulzov, destruktivno vedenje in socialni umik

 

 

1.0.21  Problem: Nezmožnost obvladovanja osebnih problemov

DEFINICIJA:» Pomankljiva sposobnost prilagajanja in reševanja problemov v vsakdanjem življenju«

(Uvod v študij negovalnih diagnoz: 60)

ETOLOGIJA: duševne motnje, življenjsko obdobje, situacijske krize, motnje mišljenja, motnje čustvovanja, organske bolezni, nenadni obremenilni dogodki (invalidnost, smrt, požar), pomanjkanje znanja, premajhna socialna podpora….

SIMPTOMI: kronična utrujenost, izogibanje pogovoru o težavah, neuvidevnost v resnični položaj, neučinkovite strategije reševanja problemov, pogosti glavoboli, pretirano uživanje alkohola, razdražljivost, nespečnost, pretirano kajenje, destruktivno obnašanje do sebe in drugih, nesposobnost odigrati vlogo v družini, uživanje pomirjeval, analgetikov, spremembe v običajnem komuniciranju

 

 

 

1.0.22                  Problem : Nezmožnost obvladovanja terapevtskega režima

Definicija:  Obvladovanje terapevtskega režima je vrsta pozitivne navade s specifično lastnostjo: izvajanje aktivnosti , ki urejajo program zdravljenja bolezni in posledice, ki ustrezajo doseganju specifičnih zdravstvenih ciljev; vključevanje aktivnosti za zdravljenje ali za preprečevanje bolezni v vsakdanjem življenju. (ICNP: 82)

Etiologija: duševne motnje, organske duševne motnje, druge telesne bolezni, vedenjske in osebnostne motnje,spremenjena vloga in odnosi v družini, spremembe v bivalnem in socialnem okolju, nenadni stresni dogodki, neprijetne izkušnje, strah, revščina, pomanjkanje podpore, pomanjkanje znanja,.

Simptomi: neupoštevanje navodil, otežkočeno sledenje navodilom, izražanje nestrinjanja, fizično odklanjanje, agresivnost, protestno vedenje, pljuvanje, instiktivno ravnanje, neurejenost, stereotipno

 

 

1.0.23              Problem: Nezmožnost samostojnega jenanja zdravil

Definicija: Samostojno jemanje zdravil je vrsta pozitivne navade s specifično lastnostjo:  izvajanje aktivnosti za to, da bi zdravilo dobili, ga varno shranili, ga jemali po navodilih, prilagodili doziranje ter zdravilo na primeren način zavrgli (ICNP: 82).

Etiologija: duševne motnje, organske duševne motnje, druge telesne bolezni, vedenjske in osebnostne motnje, spremenjena vloga in odnosi v družini, spremembe v bivalnem in socialnem okolju, nenadni stresni dogodki, neprijetne izkušnje, strah, revščina, pomanjkanje podpore, pomanjkanje znanja,.

Simptom: odklanjanje zdravil, neupoštevanje navodil, izražanje nestrinjanja, fizično odklanjanje, agresivnost, protestno vedenje, pljuvanje, jemanje ob nepravem času, podvajanje odmerka, stranski učinki,

 

 

1.0.24  Problem: Občutek čustvene otopelosti (apatija)

DEFINICIJA: »Apatija (otopelost) je odsotnost čustvenega odzivanja, tudi čustvena ravnodušnost (indiferentnost)« (Psihiatrija: 81)

ETIOLOGIJA:   spremenjeni miselni procesi, motnje čustvovanja, telesna stanja – poškodbe glave, hospitalizem reakcije na stresne dogodke.

SIMPTOMI:     neustrezno reagiranje na zunanje dražljaje, brezizrrazni obraz, slabi socialni stiki, osamljenost, neaktivnost, redkobesednost.

1.0.25  PROBLEM:       OBČUTEK NEMOČI

DEFINICIJA: »Nemoč je vrsta čustvovanja s specifično lastnostjo: občutki pomanjkljivega nadzora v trenutni situaciji ali ob neposrednem dogodku.” (ICNP: 71)

ETIOLOGIJA: spremenjeni miselni procesi, spremembe razpoloženja, slabe socialne izkušnje in medosebni odnosi, spremembe v življenjskem obdobju in življenjskem stilu, spremljajoča telesna obolenja, hospitalizem.

SIMPTOMI: verbalno izražanje nemoči, dvomi v pravilnost ravnanja samega sebe ali drugih, odvisnost in pasivnost, nesodelovanje v procesu zdravstvene nege, izražanje nezadovoljstva, frustracije, nesprejemanje napredka, odvisnost od drugih, pomanjkljiva ali ničelna samooskrba.

 

 

1.0.26  Problem:  Obupanost brezup

DEFINICIJA: »Obupanost je vrsta čustvovanja s specifično lastnostjo: občutek globokega brezupa, izguba hrabrosti, pomankanje vrednot  in občutek praznine(ICNP:70)« »Brezup je subjektivno stanje, ko oseba vidi le omejene ali pa sploh nobenih možnosti za odločitve in ne zmore energije, da bi to spremenila« (Uvod v študij negovalnih diagnoz: 55)

ETIOLOGIJA: spremenjenimiselni procesi,  izolacija zaradi zdravljenja, dolgotrajne neaktivnosti, oslabljeni socialni stiki, kronična bolečina, dolgotrajni stres, izguba hrabrosti, pomankanje vrednot

SIMPTOMI: pasivnost, zmanjšani verbalni stiki, nekomunikativnost, zapiranje vase, otopel izraz obraza, neješčnost, nezainteresiranost za dogajanje v okolju, odklanjanje stikov s svojci, občutek praznine, apatija, naraščjoča otopelost, zmanjšan odpor, daljše spanje, nesodelovanje pri negi

 

 

1.0.27   Problem: Odklanjanje

DEFINICIJA: »Odklanjanje je odločitev osebe, da ne bo sledila vsem navodilom za zdravljenje in za zdravstveno nego.« (Uvod v študij negovalnih diagnoz: 63)

ETIOLOGIJA:   spremenjeni miselni procesi, motnje razpoloženja, motnje razumnosti, oslabljeni socialni stiki, spremenjena telesna obolenja, kulturni vpliv, odnos do načel zdravega načina življenja.

SIMPTOM: nestrinjanje in nesodelovanje pri načrtovanju in izvajanju aktivnosti zdravstvene nege, izražanje protesta, neuspešno zdravljenje, podaljašanje zdravljenja

 

 

1.0.28  Problem: Oslabljani socialni stiki

DEFINICIJA: »Oslabljeni socialni stik je stanje, v katerem nima oseba dovolj kvalitetnih pa tudi ne dovolj številnih družabnih stikov« (Uvod v študij negovalnih diagnoz: 65)

Socilani stiki so vrsta aktivnosti s specifično latsnostjo: aktivnosti ……(ICNP: 85)

ETIOLOGIJA: pomanjkanje znanja za vzpostavljanje stikov, ovire v komuniciranju,motnje v doživljanju samega sebe, odsotnost oseb, s katerimi bi želeli kontaktirati; omejena fizična mobilnost, izolacija zaradi zdravja, socialno-kulturna nesoglasja, ovire v okolju, spremenjeni miselni procesi

SIMPTOMI: izraženo in opazovano neugodje ob družabnih stikih, oseba poroča ali opozori, da ne more sprejeti ne dajati občutka pripadnosti, naklonjenosti, interesa in ne more z nikomer podoživljati preteklosti; neuspešni poskusi socialnih interakcij, neuspešni stiki z nadrejenimi, z družino in z drugimi ljudmi; poročanje družine, da je oseba spremenila način komuniciranja, strah, obupanost, moteno samospoštovanje

 

 

1.0.29  Problem: Pomanjkanje volje

DEFINICIJA: “ Volja je vrsta zavedanja samega sebe s specifično lastnostjo: zmožnosti za ohranjanje in zavračanje dejanj; nadzorovanje in nenadzorovanje impulzov ob upoštevanju volje, namenov in nagnjenj” (ICNP: 72)

ETIOLOGIJA: življenjski slog, motnje v duševnem in telesnem funkcioniranju, razpoloženjske motnje, pomanjkanje pozitivne izkušnje, premalo vzpodbud iz okolja, uživanje psihotropnih snovi

SIMPTOMI:verbalno in telesno izražena nemoč pri kontroli in vplivu na situacije, rezultate in samooskrbo, nesodelovanje v negovalnem načrtu, neodločenost kljub obstoječim možnostim, izražanje dvoma glede lastne vloge, odpor do izražanja občutkov iz strahu do odtujitve negovalnemu osebju, otožnost, odvisnost od drugih in nedejavnost.

 

 

1.0.30  Problem:  Pomanjkanje znanja

DEFINICIJA: »Znanje je vrsta mišljenja s specifično lastnostjo: specifična vsebina mišljenja, ki temelji na pridobljeni modrosti (učenosti) ali na informacijah, pridobljenih z učenjem, informacijami ali z osvajajem spretnosti; spoznanje ali prepoznavanje informacij.«  (ICNP: 66)

ETIOLOGIJA: spremenjeni miselni procesi, duševna manjrazvitost, neučinkovito/ nestimulativno okolje, nemotiviranost za učenje, pomankanje informacij

SIMPTOMI: neznanje, nerazumevanje in neprepoznavanje stvari, pojmov, problemov, nemotiviranost, strah, odklanjanje

 

 

1.0.31  Problem: Pretirana zaspanost

DEFINICIJA: »Pretirana zaspanost je vrsta spanja s specifično lastnostjo:nenormalno dolgo in izredno globoko spanje, zmedenost ob prebujanju, prekomerna dremavost, letargija bolj zaradi duševnih kot telesnih dejavnikov.« (ICNP: 50)

ETIOLOGIJA:   spremembe v duševnem stanju, spremenjeni miselni procesi, vpliv psihotropnih substanc, motnje v doživljanju samega sebe, slabo počutje, telesne bolezni, motnje zavesti.

SIMPTOMI: (dolgo globoko spanje), dremavost, nezainteresiranost, nesodelovanje pri aktivnostih, psihomotorična okornost, upočasnjenost, nedejavnost, neugodje, nepozornost

 

 

1.0.32  Problem: Prisilno vedenje

DEFINICIJA: »Prisilno vedenje je vrsta samopoškodovanja s specifično lastnostjo : ponavljanje vedenja, ki ovira vsakdanje življenje; ponavljajoče se vedenje, ki se izvaja z namenom zniževanja tesnobe in zaskrbljenosti ali zniževanje obsedenih misli.« ( ICNP: 83)

ETIOLOGIJA: duševna bolezen, nevrotska notnja, organska motnja, navada zdravih oseb, psihična napetost, reakcija na stres, prilagoditvena motnja, nizko samospoštovanje, genetska komponenta.

SIMPTOM: ponavljajoča se dejanja, kot so umivanje rok, štetje, razvrščanje in drugi rituali, pretirana skrb za higieno, pretirana vljudnost,neuspešna upiranja prisilnega dejanja, neprijetno počutje, otopelost,jeza,obup, hiperaktivnost, ranljivost in vzkipljivost.

 

 

1.0.33  Problem: Seksualne motnje

DEFINICIJA: Stanje, v katerem oseba doživlja spremembe v spolni funkciji, (ki predstavlja sposobnost sodelovanja v spolnem odnosu in pri moškem sposobnost ejakulacije). In sicer jih doživlja kot nezadovoljive, neprimerne in da ne dajejo zadoščenja. (Uvod v študij negovalnih diagnoz: 85; ICPN: 62)

ETIOLOGIJA: spremenjeni miselni procesi, fizična in duševna zloraba, nejasna spolna identifikacija, spremenjen telesni videz ali funkcija, stranski učinki zdravil, pomanjkanje zasebnosti, konflikt zaradi verskega prepričanja.

SIMPTOMI: odsotnost ali zmanjšana potreba po spolnosti, strah pred spolnostjo, nesposobnost sodelovanja v spolnem odnosu, nesposobnost v doseganju spolne zadovoljitve, pogosto menjavanje spolnih partnerjev (promiskuiteta), verbalizacija problema.

 

 

1.0.34  Problem: Socialna izolacija

DEFINICIJA: »Človek doživlja samoto kot negativno in grozeče stanje, v katerega so ga spravili drugi« (Uvod v študij neg. diagnoz: 69)

ETIOLOGIJA: spremenjeni miselni procesi, dolgotrajne hospitalizacije, nesprejemanje s strani okolice, razvojni zaostanek, nezreli interesi, spremembe v fizičnem izgledu, odklanjanje stila v socialnem okolju, odklanjanje socialnih vrednot, slabo počutje,nesposobnost vzpostavljanja normalnih odnosov

SIMPTOMI: neprimerno obnašanje, spremembe v fizičnem izgledu, izraženo in opazovano neugodje v družabnih stikih,odklonilno vedenje, nekomunikativnost, odklanjanje, umikanje in izogibanje stikov; neuspešni poskusi socialnih interakcij, zanikanje socialnih potreb,zmanjševanje pomena družbe in družabnih stikov, prezaposlitev z lastnimi razmišljanji: ponavljajoče se nepomembna dejavnosti, sovražnost v glasu in obnašanju, negotovost v javnosti

 

 

1.0.35  Problem : Socialni konflikt

DEFINICIJA: »Socialni konflikt je vrsta socialnih stikov s specifično lastnostjo: borba ali prizadevanje, povezano z nestrinjanjem« (ICNP: 86)

ETIOLOGIJA: nezreli interesi, spremembe v fizičnem izgledu, spremenjeni miselni procesi, odklanjanje stila obnašanja v socialnem okolju, odklanjanje socialnih vrednot, nesposobnost vzpostavljanja normalnih odnosov, motnja predstave, slabo počutje, provokativni faktorji

SIMPTOMI: nekomunikativnost, prezaposlenost z lastnim razmišljanjem, ponavljajoče se nepotrebne dejavnosti, sovražnost v glasu in obnašanju, vidna fizična ali mentalna zavrtost združena s slabim počutjem, odklonilno obnašanje, socialna izolacija, čuti se drugačnega od ostalih, napačna pričakovanja, negotovost v javnosti, njegovi interesi niso primerni njegovi kronološki starosti

[wp_ad_camp_1]

 

1.0.36  Problem: Spominske motnje

DEFINICIJA: »Spomin je vrsta zavedanja samega sebe s specifično lastnostjo: mentalna dejanja, preko katerih so občutki, vtisi, ideje, pretekle izkušnje, znanje shranjeni in ponovno prepoznavni.« (ICNP: 67). Nobena duševna dejavnost ni možna brez spomina.

ETIOLOGIJA: telesne in/ali duševne bolezni, sprememba in/ali zoženost socialnega okolja, spremembe v življenjskem obdobju, delovanje stresa,  motnje v senzoričnem procesiranju, ovire v komunikaciji, uživanje psihotropnih snovi

SIMPTOMI: Pretiran spomin, oslabljeni spomin, časovno jasno razmejeno obdobje, o katerem se oseba ničesar ne spominja, npr. po potresu možganov, izmišljene vsebine, v katere bolnik verjame.

 

 

1.0.37  Problem:         Spremenjena samoaktivnost

DEFINICIJA: »Samoaktivnost je vrsta aktivnosti s specifično lastnostjo: dejanja, aktivnost ali vedenja, pri katerih smo odvisni od sebe; lahko jih sami izvajamo, vendar ni nujno, da smo pri tem sami « (ICNP: 78)

ETIOLOGIJA:   motnje čustvovanja, motnje razpoloženja, spremenjeni miselni procesi, spremljajoča telesna obolenja, oslabljeni socialni stiki, nemotiviranost;

SIMPTOMI: slaba samooskrba pri življenjskih aktivnostih zdravstvene nege, nestrinjanje, občutek nemoči, oslabljena socialna komunikacija.

 

 

1.0.38  Problem: Sptremenjena življenjska vloga

DEFINICIJA: »Sprememba v načinu doživljanja lastne življenjske vloge.« (Uvod v študij negovalnih diagnoz: 74)

ETIOLOGIJA: sprememba duševnega in telesnega stanja, življenjsko obdobje, dolgotrajna hospitalizacija, neučinkovita družina, telesna bolezen, invalidnost, nemoč. neučinkovite strategije spoprijemanja

SIMPTOMI: spremenjeno doživljanje sebe in drugih, opustitev in pomankljiva skrb zas, sprememba življenjskega sloga (brezdomec), zanikanje lastne življenjske vloge, konfliktnost, nezanimanje, pasivnost.

1.0.39  Problem: Spremenjeni družinski procesi

DEFINICIJA: »Stanje, ko sicer urejena družina neha normalno funkcionirati.« (Uvod v študij negovalnih diagnoz: 84). »Družinski proces je vrsta fenomena zdravstvene nege v odnosu do družine s specifično lastnostjo: razvijajoče se pozitivne ali negativne interakcije med družinskimi člani in vzorci njihovih medosebnih odnosov.« (ICNP: 91)

ETIOLOGIJA: Spremembe v situaciji družine ali krize, začetne krize in/ali spremembe v družini, bolezenski proces, organske motnje, nenadni dogodki (smrt, invalidnost, finančni problem, uživanje psihotropnih snovi)

SIMPTOMI: Družina ne more več: kriti fizičnih potreb svojih članov, čustvenih potreb in duhovnih potreb, starša ne spoštujeta stališč drugega pri vzgoji otrok, nesposobnost izražanja in doživljanja v družini, izgublja se občutek varnosti, si ne pomagajo v osebni rasti in v dozorevanju, družina ne more sprejemati pomoči, rigidnost v vlogi, ki je dodeljena posameznim družinskim članom, družina ne spoštuje individualnost ter avtonomijo svojih članov, družina ne obvlada sprememb in ne zna odgovoriti na travme primerno, družina ni zmogla oz. ne zmore lastnega razvoja, neučinkoviti procesi odločanja v družini, nesposobnost jasnega komuniciranja ,povezanost med člani ni kvalitetna,družina nima lastnih pravil, obredov, simbolov,neraziskana preteklost družine – ni družinskih zgodb,neprimerna raven energije ter njeno usmerjanje.

 

 

1.0.40  Problem: Spremenjeni miselni procesi

DEFINICIJA: “Miselni proces je vrsta mišljenja s specifično lastnostjo, proces razvrščanja, urejanja in klasificiranja logičnega mišljenja in sposobnost predstavljanja misli z govorom; povezan je s cilji; spremlja ga uporaba konceptualne oblike in sprememba nazorov” (ICNP: 65)

ETIOLOGIJA: spremenjeno razpoloženje, strah, stres, duševna motnja, motnje fizioloških funkcij uživanje psihotropnih snovi (Uvod v študij negovalnih diagnoz: 70)

SIMPTOMI: spremenjene predstave, pomanjkljiva zbranost, nezmožnost koncentracije, omejena aktivnost, neučinkovitost pri reševanju problemov, napačna interpretacija dogodkov in/ali oseb v okolju in neustrezni socialni odnosi.

 

 

1.0.41  Problem: Spremenjeni socialni stiki

DEFINICIJA: “ Socialni stiki so vrsta soodvisne aktivnosti s specifično lastnostjo: aktivnosti skupne socialne izmenjave; sodelovanje in socialna izmenjava med posamezniki in skupinami” (ICNP: 85)

ETIOLOGIJA:spremenjeni miselni procesi, potreba po odvisnosti, nizko samospoštovanje, odsotnost oseb, telesne bolezni, komunikacijske ovire, kriza, socialna neprilagojenost

SIMPTOMI:izražanje in opazovano neugodje v socialnih situacija, neučinkovitost, neobčutenje pripadnosti, naklonjenosti in zanimanja za ljudi, opazovanje neučinkovitega odnosa v stikih, oslabljena interakcija z družino in ljudmi, prelaganje odgovornosti, verbalna manipulacija, nesposobnost zadovoljevanja potreb

1.0.42  Problem: Spremenjeno stanje prehranjenosti

DEFINICIJA: »Stanje prehranjenosti je vrsta prehranjevanja s specifično lastnostjo: telesna teža in telesna masa v odnosu do sprejemanja hrane in posebnih hranil v povezavi s telesno višino, konstitucijo in starostjo.« (ICNP: 38)

ETIOLOGIJA: Spremenjeni miselni procesi, motnja čustvovanja, stranski učinki medikamentozne terapije, pomanjkanje samokontrole nad zaužito hrano, nezadostna telesna aktivnost, spremenjena samopodoba, avtodestruktivno vedenje, vzorci prehranjevanja

SIMPTOMI: sprememba telesne teže, sprememba apetita, nažiranje oz. prenajedanje, bruhanje, odklanjanje hrane, izbirčnost, izogibanje obrokov, skrivanje hrane, prisvajanje hrane

 

 

1.0.43  Problem: Strah

DEFINICIJA: » Strah je vrsta čustvovanja s specifično lastnostjo; občutek ogroženosti, nevarnosti ali stiske iz znanih razlogov.« (ICNP: 69)

ETIOLOGIJA: naravni ali notranji vzroki-nepričakovan hrup, izguba podpore, bolečina, identifikacija z drugimi, ločitev iz lastnega okolja in odhod v neprijetno okolje, pomankanje znanja in informacij, jezikovne ovire, senzorične motnje, fobije, vplivi iz okolja, priučeno reagiranje, predhodne izkušnje

SIMPTOMI: naraščajoča napetost, odpor, impulzivno reagiranje, znižana samozavest, človek se boji, je preplašen, ga je groza, je paničen, zvišana opreznost, usmerjenost k vzroku strahu, široke oči, napadalnost, umikanje, razdražljivost, simpatik-kardiovaskularno vzburjenje, široke zenice, socialni umik, umok od vira strahu, agresivno in napadalno obnašanje

 

 

1.0.44  Problem: Sumničavost

DEFINICIJA: “ Sumničavost je vrsta čustvovanja s specifično lastnostjo: vtis da obstaja nekaj kar ni prisotno, oklevanje brez trdne osnove, nagnjenje k obtožbam  ali dvom o resničnosti” (ICNP: 72)

ETIOLOGIJA: spremenjeni miselni procesi, sprememba zaznavanja, telesne motnje, neusklajen odnos, prejšnje izkušnje

SIMPTOMI: verbalno in neverbalno izražanje nesigurnosti, dvom v resničnost podanih informacij, doživetih situacij in ljudi, umik pred ponujenimi možnostmi, strah, negotovost, nezaupanje

 

 

1.0.45  Problem: Tesnoba (utesnjenost, anksioznost)

DEFINICIJA: »Običajno občutje tesnobe v različnih življenjskih okoliščinah in povišane tesnobe, ki se ne navezuje na določen ogrožujoči objekt ali situacije« (Psihiatrija: 81)

ETIOLOGIJA:podzavestni konflikt v zvezi z vrednotami in cilji v življenju, ogroženo doživljanje samega sebe, strah pred smrtjo,  pred spreminjanjem zdravstvenih težav, strah pred slabim socialno-ekonomskim položajem, strah pred spremembami v okolju, strah pred spremembami v medsebojnih odnosih, situacijske krize in krize dozorevanja, nepokrite potrebe

SIMPTOMI:naraščajoč občutek tesnobe, odpor, negotovost, strah, strah pred neznanimi posledicami, obžalovanje, razburjenost, obupanost, povečano delovanje simptomatike, telesni  odzivi na hormonalne spremembe, kardiovaskularno razburjenje, povišana vazokonstrikcija, širše zenice, nemir, nespečnost, beganje pogleda, pomankljiv vizualni stik z ljudmi, tremor rok, tipični gibi stopal, rok, izraz telesa in obraza, napetost obraznih mišic, trepetajoč glas

 

 

1.0.46  Problem: Vrinjene misli

DEFINICIJA: »Vrinjene misli so vrsta mišljenja s specifično lastnostjo: domneva, da misli neke osebe delujejo kot stimulacija, ki lahko oblikuje mnenje neke druge osebe; Fenomen je zmotno razlagan kot dejstvo, da človek ne obvladuje svojih misli, ampak je pod nadzorom neke tuje sile ali osebe.« (ICNP: 66)

ETIOLOGIJA: duševna motnja, nevrotska motnja, organska motnja, učinki psihotropnih substanc, stranski učinki zdravil, motnja zavesti.

SIMPTOM: verbalno izražene vrinjene misli, prenos misli v dejanja, strah, agresija, sprememba razpoloženja brez pravega vzroka, lepljivost, sumničavost in nezaupanje, ranljivost in vzkipljivost.

 

 

1.0.47  Problem: Zanikanje

DEFINICIJA: »Zanikanje je vrsta obvladovanja s specifično lastnostjo: zmožnost za izogibanje spoznanjem ali zmožnost za zmanjšanje in oporekanje pomenu nekega dogodka. Namen zanikanja je čim bolj zmanjšati tesnobnost ali konflikt preko nezavednega zavračanja po sprejemanju misli, občutkov, želja, impulzov ali dejstev, ki jih na zavedni ravni ne prenesemo.«(ICNP:72)

ETIOLOGIJA: spremembe v duševnem stanju, spremenjeni miselni procesi, pomankanje znanja, nekitičnost, neugodni vplovi socialnega okolja

SIMPTOMI: verbalno/neverbalno izraženo zanikanje, odklanjanje zdravil, odklanjanje zdravljenja, nekritičnost, nemotiviranost, nesprejemanje situacij, nesodelovanje, zavračanje stikov z enako obolelimi, zanikanje omejenosti pri opravljanju življenjskih aktivnosti

 

 

1.0.48  Problem: Zaskrbljenost

DEFINICIJA: »Zaskrbljenost je vrsta čustvovanja s specifično lastnostjo: občutek ogroženosti, nevarnosti s strani neznanca ali stiske« (ICNP: 69)

ETIOLOGIJA:   bolezen, motnje v doživljanju samega sebe, motnje v doživljanju soljudi, hospitalizacija, spremenjeni miselni procesi, prizadeto samospoštovanje, osebna ranljivost, panika, zmanjšano zaupanje vase

SIMPTOMI:     razdražljivost, pretiran strah, panično reagiranje, nespečnost, nespečnost, povečana mišična napetost, povišan pulz, bleda koža, povečano znojenje, vlažne dlani, razširjene zenice, drhteč glas, videz prestašenosti

1.0.49  Problem: Zmanjšana samooskrba – higienska neurejenost(in drugo)

DEFINICIJA SAMOOSKRBE: »Samooskrba-higiena je vrsta samooskrbe s specifično lastnostjo: skrb za ohranjanje   higienskih standardov, za nego in čistočo telesa; skrb, da telo nima telesnega vonja, redno umivanje rok, čiščenje ušes, nosu in intimnih delov telesa; ohranjanje gladke kože.Pri tem je treba upoštevati osnovna načela ohranjanja čistoče.« (ICNP:78)

ETIOLOGIJA: perceptualne in zaznavne motnje, depresija, anksioznost, spremenjeni miselni procesi,

pomanjkanje volje, nepoučenost, neosvojeni vzorci higienskih postopkov

SIMPTOMI: neurejen fizični izgled, slabo počutje, neprimerna/pomanjkljiva urejenost

 

 

1.0.50  Problem: Žalovanje

DEFINICIJA: »Stanje, ko oseba dejansko kaj izgubi (v najširšem pomenu), npr. drago osebo, posest, službo, položaj, dom, ideale, telesne dele itd.« (Uvod v študij negovalnih diagnoz:76). »Žalovanje je vrsta duševne bolečine s specifično latsnostjo: proces obvladovanja duševne bolečine, je čustvena reakcija, ki pomaga preboleti veliko osebno izgubo, je občutek izredne žalosti in izgube; je zavestno delovanje za premagovanje reakcij in čustev ob duševni bolečini.« (ICNP: 70)

ETIOLOGIJA: organske in duševne motnje, razpoloženjske motnje, kronična neozdravljiva obolenja,

izguba dragih oseb, izguba fizičnega ali psihičnega dobrega počutja, izguba premoženja, prekinitev odnosov.

SIMPTOMI: Verbalno izražena izguba, zanikanje izgube, izražanje občutka krivde, jeza, žalost jokanje, težave o izpovedi o izgubi, spremembe v prehrambenih navadah, v ritmu spanja,v spanju, v sanjah, v aktivnosti, v libidu, idealiziranje izgubljenega, podoživljanje preteklosti, zastoj v razvoju, labilnost, znižana sposobnost koncentracije in dela.

 

 

Oblikovanje novih negovalnih diagnoz:

1.0.51 _________________________________________________________________

1.0.52 _________________________________________________________________

1.0.53 _________________________________________________________________

1.0.54 _________________________________________________________________

1.0.55 _________________________________________________________________

1.0.56 _________________________________________________________________

1.0.57 _________________________________________________________________

1.0.58 _________________________________________________________________

1.0.59 _________________________________________________________________

1.0.60 _________________________________________________________________

 

 

 

 

 

2 ORGANSKE DUŠEVNE MOTNJE ((Mednarodna klasifikacija bolezni,10 revizija ( F 00 – F 09)

 

Po MKB- 10 so organsko pogojene duševne motnje tiste, ki imajo očitno skupno etiologijo v možganski bolezni, možganski poškodbi ali drugačnih okvarah, ki povzročajo motnjo možganske dejavnosti.Motnja je lahko primarna ali sekundarna. Organske duševne motne se lahko pričnejo v katerem koli življenjskem obdobju, vendar so pogostejše v starosti. Razdelimo jih v dve veliki skupini:

–          sindromi s prevladujočimi motnjami spoznavnih sposobnosti ( demenca, delirij, amnestični sindrom, blaga motnja spoznavnih sposobnosti ).

–          sindromi, ki vključujejo motnje zaznavanja ( organska halucinoza ), mišljenja ( organska blodnjava motnja ), čustvovanja  (organska razpoloženjska motnja  ) ali osebnosti  ( organska osebnostna motnja ).

–          sindrome opredeljene z vzrokom ( postkomocijski sindrom )

–          neopredeljene organske duševne motnje

Potek organskih motenj je lahko akuten, subakuten ali kroničen. Potek in trajanje sta odvisna od možnosti in uspešnosti zdravljenja osnovnega bolezenskega procesa.

 

DEMENCA

Opredeljena je kot sindrom , ki ga povzroča možganska bolezen. Je kronična ali progresivna, ki primarno ali sekundarno prizadene možgane.Za demenco je značilen upad spominskih sposobnosti, ki se ponavadi navezujejo na pomnjenje in priklic novih informacij. Z napredovanjem bolezni je lahko prizadet tudi spomin za davne dogodke. Osiromašeno je mišljenje, zmanjšana sposobnost orientacije, razumevanja, računskih zmožnosti, učnih sposobnosti, govornega izražanja in presoje. Upad višjih živčnih dejavnosti je tako izrazit, da prizadene vsakodnevne dejavnosti. Posledica tega je, pomembno zmanjšanje sposobnosti za obvladovanje čustev, socialnega vedenja ali motivacije. Zavest pri demenci ni motena. Demence glede na začetek ločimo na presenilne ( pred 65. letom starosti ) in senilne ( po 65. letu starosti ).

Demenca Alzheimerjevega tipa je najbolj pogosta oblika. Pogostejša je pri ženskah. Natančen vzrok nastanka ni popolnoma znan. Nastane kot posledica zmanjšanja acetilholina v možganih, akumulacije aluminija v možganih, delovanja imunskega sistema, poškodbe glave ali pa zaradi dednih faktorjev. Patološke spremembe v možganih vsebujejo atrofijo, povečane ventrikle in pojav številnih nevrofibilarnih petelj in senilnih leh.

Vaskularna demenca nastane kot poledica motenj v prekrvavitvi možganov . Oseba z vaskularno demenco je prebolela več manjših možganskih kapi, ki so posledica previsokega krvnega tlaka ali cerebralnih embolij , tromboz. Pogostejša je pri moških. Redkejše so demence, ki nastanejo kot posledica možganskih poškodb, motenj delovanja endokrinih žlez , okužb ( HIV, Creutzfeld – Jakobova bolezen ), spremljajoče druga obolenja ( Huntington horea, Parkinsonova b. ) in kot posledica dolgotrajne zlorabe psihoaktivnih substanc ( alkohol, zdravila, droge ).

Demenca se navadno začne neopazno in napreduje postopoma. Zaradi tega je pomembno zgodnje odkrivanje bolezni in zdravljenje. Poleg zdravljenja z zdravili je pomebno stalno učenje obolelih in njihovih svojcev.. Učenje lahko bistveno pripomore k čim daljšem ohranjanju samostojnosti in kvaliteti življenja..

 

AMNESTIČNI SINDROM

Za amnestični sindrom so značilne izolirane spominske motnje. Ostale višje živčne dejavnosti so ohranjene. Kot posledica motnje je značilen upad socialne in delovne uspešnosti. Amnestični sindrom je poznan tudi kot sindrom Korsakova. Okrnjen je dolgoročni spomin za nedavne dogodke, neposredni priklic pa je ohranjen. Spominske vrzeli bolniki zapolnijo s konfabulacijami. Prizadeta je tudi predvsem časovna orientiranost. Pozornost in zavest nista moteni.

 

DELIRIJ

Delirij je nespecifični organski cerebralni sindrom, kise hitro razvije in ima nihajoč potek. Sočasno z delirijem nastopijo motnje zavesti in pozornosti, zaznavanja, mišljenja, spominjanja, psihomotorne aktivnosti, čustvovanja in spanja ( zamenjava noč – dan, težko ločijo med budnostjo in spanjem ).

Prične se lahko s prodromalnimi znaki, kot so nemir, anksioznost, prestrašenost, preobčutljivost na svetlobo in zvok.Lahko je prvi znak telesne bolezni, pred izbruhom fizičnih znakov bolezni. Bolniki so dezorientirani, pogoste so optične in slušne halucinacije. Bolniki so vznemirjeni, prestrašeni in napeti, sumničavi. Blodnje, kadar so prisotne,  so navadno preganjalne vsebine. Pozornost je vedno motena. Bolniki so navadno amnestični za obdobje delirantnega stanja. Psihomotorno so lahko zavrti ali pa je prav nasprotno izražen preganjalni nemir. Delirantna stanja, ki nastanejo kot posledica zastrupitve z antiholinergiki oz. zaradi odtegnitve sedativov ali alkohola spremljajo disfunkcije avtonomnega živčevja. Opazna je bledica/ rdečica kože, izrazitejše znojenje, tahikardija in druge motnje srčnega ritma, zvišan krvni tlak, midriaza, slabost, bruhanje, visoka telesna temperatura. Simptomi so izrazitejši v nočnih in jutranjih urah. Delirij je prehodna motnja, ki traja nekaj dni ali tednov. Vzroki za nastanek delirija so:

–          delirij kot posledica splošnega zdravstvenega stanja ( sistemske infekcije, motnje metabolizma, disbalans elektrolitov in  tekočin, bolezni jeter in ledvic, pooperativna stanja, stanja po poškodbi glave,..)

–          delirij povzročen z določenimi zdravili ( nevroleptiki, anksiolitiki, antidepresivi, kardiovaskularna zdravila, analgetiki, kortikosteroidi, antihistaminiki, antiparkinsoniki, zdravila za gastrointestinalni trakt, antineoplastiki, ..)

–          delirij povzrčen z uživnjem substanc ( kanabis, kokain, halcinogeni, alkohol, anksiolitiki, narkotiki )

–          Delirij povzročen zaradi odtegnitve ,…   alkohola, sedativov, hipnotikov, anksiolitikov.

Delirantnem bolniku pomagamo z odstranitvijo osnovnega vzroka. Če takrat spontano ne preneha, se zdravi z uporabo antipsihotikov, klometiazola, meprobromata, in benzodiazepinov. Bolnik takrat potrebuje mir, varnost, udobje, primerno prehrano, bilanco tekočin in elektrolitov.

 

DUŠEVNE MOTNJE PO MOŽGANSKIH POŠKODBAH

Duševne motnje neposredno po poškodbi imajo skoraj vsi poškodovanci. Okoli 15 % pa ima tudi pozne motnje, ki se kažejo kot demenca, amnestični sindrom, blaga motnja spoznavnih sposobnosti, osebnostne spremembe. epilepsija in pokomocijski sindrom.

 

ORGANSKA OSEBNOSTNA MOTNJA

Značilna je pomembna sprememba običajnih vzorcev vedenja, ki jih je imela oseba pred boleznijo.Najpogosteje je posledica možganske poškodbe, možganskega tumorja ali cerebrovaskularnega inzulta predvsem v čelnem ali senčnem režnju. Kaže se lahko kot psevdopsihopatska osebnost, ki preide od razdražljivosti, do odkrite nasilnosti in kot psevdodepresivna osebnost, pri kateri bolniki ne pokažejo nobenega interesa za dogajanja v okolici.

Povezano je z labilnim in zbledelim čustvovanjem, apatijo ali evforijo, slabim obvladovanjem impulzov, neustreznim vedenjem, kršitvami zakona, lepljivim vedenjem. Včasih pa sledi tudi socialni umik. Zdravljenje osnovnega organskega vzroka je v večini primerov nemogoče.

2.2 ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA

mag. Radojka Kobentar, viš. med.s es.prof. def.

 

Bolnik z demenco ima v začetku bolezenskega procesa spremenjeno čustvovanje, pozneje se pokažejo motnje v zaznavanju in predelavi zaznav, prisotne so motnje spomina, govora in razumevanja, volje in dejavnosti, motnje mišljenja, ima težave pri orientaciji, komunikaciji, računanju, presoji. Te motnje spremljajo vedenjski odkloni, katerih posledica so težave pri uravnavanju socialnih stikov (4).

Bolniki ponavadi pridejo po pomoč v spremstvu svojcev in le redko sami, in sicer zaradi tega, ker ne obvladujejo več vsakodnevnih življenjskih potreb in situacij.

Prehranjevanje postane problem zaradi različnih vzrokov: slabo zobovje, spremembe v ustni votlini, motnje požiranja, izguba teka, zmanjšanje potrebe po hrani in tekočini, izguba občutka za lakoto in žejo, neprimerno pripravljena in ponujena hrana, pozabljivosti bolnika, spremenjeno doživljanja bolnika, spremenjen odnos do hrane, telesna obnemoglost, nesposobnost samostojnega hranjenja. Bolniku pomagamo tako, da mu omogočimo uživanje hrane in tekočine v skladu z njegovimi biološkimi in energetskimi potrebami. Jedilnik naj vsebuje tudi primerno obdelano sadje in zelenjavo, vlaknine in vedno zadostno količino tekočine. Bolniku omogočimo, da je večkrat po malem, naročimo kdaj tudi hrano po želji, dopustimo, da je s prsti namesto s priborom, hrana mora biti ustrezne konsistence in primerne temperature, servirana v termostabilni posodi. Pozorni moramo biti, da bolnik ne shranjuje ostankov hrane in da ne požira neprežvečene hrane v čezmernih količinah. V času obrokov je v jedilnici obvezna prisotnost zdravstvenega tehnika oziroma medicinske sestre, tudi zaradi možne zadušitve pri zdrsu hrane v sapnik ob motnjah požiranja ali hranjenja. Pri hranjenju naj bolnik sedi s sklonjeno glavo naprej, to velja tudi za ležeče bolnike. Ta položaj preprečuje zdrs hrane v sapnik. Po hranjenju naj bolnik še nekaj časa sedi, da iztisne zrak iz želodca.

Dobro prehranjenost nadziramo s tehtanjem, opazovanjem znakov hujšanja, dehidracije, zmanjšanja mišične moči, z določanjem beljakovinske in krvne slike, beležimo pojavljanje infektov, preležanin in drugih bolezni (anemije).

Z napredovanjem bolezenskega procesa postanejo bolj izražene gibalne motnje. Negotovi, drobni koraki, hoja po prstih, drsajoča hoja, hoja s potiskanjem, slaba koordinacija gibalnega aparata, spotikanje, težave pri vstajanju, presedanju, posedanju, obračanju v postelji. V starosti pogosteje pride do anatomskih sprememb v gibalnem sistemu, kar dodatno ovira gibalno aktivnost. Te spremembe so: obračanje stopala navznoter, spremenjena navpična os telesa, otrdelost sklepov, obraba hrustanca, ukrivljenost hrbtenice, spremembe stopala, osteoporoza. Pri navedenih spremembah je potrebna kontrola pri ortopedu z natančnimi navodili glede gibanja in uporabe ortopedskih pripomočkov.

Pomoč pri varnem gibanju in izvajanju gibalnih vzorcev pomeni ohranjanje telesno gibalne aktivnosti s rednimi vajami, učenje gibalnih aktivnosti z uporabo pripomočkov (palica, hojica, voziček), postavitev držal, ograj, zapornic na stopnišču, odstranitev fizičnih ovir, primerno visoka postelja, udoben sedež, osvetlitev, možnost klica na pomoč. Bolniku moramo vzbuditi in ohraniti potrebo po gibanju in samostojnemu izvajanju vaj. Ležeče bolnike prav tako spodbujamo k aktivnem izvajanju telesnogibalnih vaj oziroma k pasivnemu razgibavanju. Kadar je bolnik popolnoma negiben in nezmožen kakršnegakoli gibanja, je potrebno menjavanje položaja v postelji oziroma obračanje v postelji. Postelja za intenzivno nego mora imeti dodatno opremo proti preležaninam (antidekubitorji). Stabilen položaj v postelji omogoča bolniku udobje brez tiščanja in bolečine, kar dosežemo s pravilnim podlaganjem (4).

Z gibanjem bolnik ohranja socialno komunikacijo, ima občutek svobode, je samostojen pri izvajanju vsakodnevnih dejavnosti, kar mu utrjuje samozavest, izboljša orientacijo, prepreči poškodbe, preležanine, kontrakture in pozitivno vpliva na prebavo in spanje (3).

Z zmanjševanjem in izgubo določenih sposobnosti bolnik postane nekoliko površen pri izvajanju osebne higiene in opusti skrb za urejen videz. Redno dnevno umivanje, prhanje, kopanje, nega ustne votline in zobne proteze, redno pogosto umivanje rok, nega nohtov, umivanje las, česanje, anogenitalna nega in skrb za čisto perilo in obleko so elementi dobre higiene. Pri ugotavljanju potreb oziroma stanja bodimo previdni in ne preglasni, da pridobimo bolnikovo zaupanje, tako zmanjšamo morebitne nevšečnosti, agresijo in odklanjanje. Načrtovanje ustvarjanja zdravih higienskih navad pri bolniku z demenco zahteva veliko posluha za bolnikove navade in vztrajnost pri izvajanju. Z bolnikom sklenemo dogovor in upoštevamo njegove želje. Vsaka sprememba zahteva svoj čas in nikar ne odnehajmo prezgodaj. Izvajanje osebne higiene je intimno opravilo, zato moramo zagotoviti primeren prostor in ves potreben material in pripomočke. Izključiti moramo vse zunanje ovire, kot so drseča tla, visoka kad, mrzla kopalnica, grobo perilo, nestrokovna obravnava s strani osebja in drugo. Bolniku priporočamo uporabo lastne kozmetike in dišav, ki jih je navajen. Zeliščni dodatki vplivajo pomirjajoče.

Z osebno higieno bolnik vzdržuje dober odnos do lastnega telesa, krepi samozaupanje, vdržuje medosebno komunikacijo, preprečuje nastanek sprememb na koži, sluznicah, izboljšuje prekrvavitev, zmanjšuje možnost za nastanek preležanin, različnih okužb in skrbi za prijetno počutje in estetski videz.

Vzporedno z opuščanjem osebne higiene se pojavljajo težave z oblačenjem in slačenjem, kot so napačna uporaba oblačil, pomanjkljivo oblačenje, nepravilen vrstni red oblačenja, zamenjava leve in desne, prekomerno oblačenje, bolnik ne prepoznava oblačil, jih ne najde, slači se in podobno. Bolniku obzirno svetujemo, mu prijazno razložimo pomen ustreznega oblačenja, mu pomagamo in ga primerno oblečemo.

Pri motnjah oblačenja in slačenja upoštevamo nekatere napotke: oblačila naj bodo primerne velikosti, enostavnih krojev in pralna. Spodnje perilo mora biti iz naravnih materialov. Nekateri bolniki se navadijo na svoja oblačila in jih nosijo tudi takrat, ko se jim drža in postava spremenita. Bolnike navajamo na dnevno menjavanje spodnjega perila, vzdrževanje čiste obleke, dovolimo jim, da ob prehodu letnih časov nekoliko dlje nosijo nogavice in jopico. Obutev naj bo primerne velikosti, z enostavnim zapenjanjem, trdim opetnikom in ortopedskim vložkom, z nedrsečim podplatom. Bolniki z degenerativnimi okvarami naj nosijo ortopedsko obutev.

Pri oblačenju je pomembno upoštevanje letnega časa, temperature okolja, telesne temperature, ogrevanja in zračenja, bolnikove aktivnosti, splošnega stanja organizma in drugega. Kadar bolniku pomagamo pri oblačenju, bodimo pozorni na nekatere posebnosti gibalnega sistema (bolečine v sklepih, težave pri sklanjanju, otrdelost skepov ali vretenc in drugo).

Ena največjih težav je odvajanje blata in urina. Bolnik z demenco izgubi občutek za potrebo, jo opravlja na nepravem kraju, ker ne ve čemu služi stranišče, težko ali sploh ne zadrži izločanja (delna ali popolna inkontinenca). Naštetim težavam se pridružijo še druge, ki so za bolnika zelo neprijetne, zadrega zaradi umazane obleke in neprijetnega vonja in strah pred socialno izolacijo ter izgubo človeškega dostojanstva. Zato smo pri ugotavljanju motnje odvajanja blata in urina previdni, z bolnikom se pogovorimo na samem, govorimo tako, da nas sliši, vendar ne preglasno, dovolimo mu, da nam pove svoje videnje in sam predlaga način pomoči. Tako pridobimo bolnikovo zaupanje in tako bo ob morebitnih nevšečnostih manj obremenjen in prestrašen.

Toaletni trening najbolj pomaga bolnikom, ki zadržujejo urin in blato, a ne čutijo potrebe po izločanju. V individualno določenih urah oziroma dnevih, bolnika posedimo ali peljemo na stranišče ali pa ga spomnimo na čas. V vsakem primeru moramo dobro opazovati bolnikovo vedenje, s katerim sporoča potrebo po odvajanju, in ugotoviti, ali se ujema z rednimi obroki hrane, uživanjem sadja, jutranjim vstajanjem, gibanjem, jemanjem odvajal, prisotnostjo drugih bolezni, kot so diabetes, bolezni srca, ledvic, jemanjem zdravil in drugim.

Pri izločanju urina moramo opazovati količino, barvo, vonj, gostoto in primesi v urinu, sediment, kakor tudi retenco in oligurijo. Pri odvajanju blata pa opazujemo pogostost (zaprtje, driska), konsistenco, prisotnost primesi (kri, sluz, neprebavljena hrana), barvo, vonj. Zaradi morebitne prisotnosti še drugih bolezni pri duševno motenem starostniku se skupaj z nekaterimi omenjenimi težavami lahko pojavi še bruhanje, napet in boleč trebuh, kvantitativne in kvalitativne motnje zavesti, spremenjeni vitalni znaki, nemir in drugo. Za bolnike z inkontinenco velja poostreno izvajanje osebne higiene, umivanja rok in anogenitalne nege ter vestno menjavanje osebnega perila in obleke.

Motnje spanja so pogost, občasen ali dalj časa trajajoč zaplet pri starejših bolnikih z duševno motnjo in se kažejo s tem, da bolnik težko zaspi, spi kratek čas, se pogosto zbuja in ne more ponovno zaspati, spi čez dan, spi v intervalih ali zaspi šele proti jutru. Pri ugotavljanju motnje moramo upoštevati bolnikove navade, ki jih je imel doma: branje pred spanjem, gledanje televizije, ura odhoda v posteljo, večerno umivanje in urejanje, poslušanje glasbe, umirjen pogovor, topel napitek, ogreta postelja, lahka odeja, sveže perilo, visoko ali nizko vzglavje, primerna blazina, prezračen prostor, ustrezna osvetlitev/zatemnitev, manjše število sobolnikov, zmanjšanje hrupa, občutek varnosti, prilagojen položaj bolnika v postelji. Z razvijajočo se duševno motnjo se notranji občutek za zunanje dejavnike, kot so svetloba, dnevne aktivnosti, čas dneva vse bolj izgublja. Potreba po spanju se z leti zmanjšuje, tako nekateri bolniki spijo 5-6 ur, kar ob primerni aktivnosti zadovolji bolnikovo potrebo po spanju. Med spanjem bolnik lahko stoka, kriči, joka, vzdihuje ali kako drugače izraža svoje doživljanje med spanjem, kar lahko opozori na strah, bolečino in moteče dejavnike.

Na spanje vplivajo telesna in duševna aktivnost, splošno stanje organizma, prehrana in pitje tekočin, druge bolezni, smiselna dejavnost, telesna aktivnost, gibanje, dnevni počitek.

Z napredovanjem dementnega procesa se spremenijo govor, razumevanje in izražanje bolnika. V začetku so prisotne blage, komaj zaznavne motnje, kot so vznemirjenost med pogovorom, ker ne najde ustrezne besede, bolnik opisuje predmete, situacije, doživljanje. Bolnik se kljub govornim težavam želi pogovarjati in izražati svoje občutke. Zato pokažimo strpnost in ne pomagajmo takoj, dovolimo mu, da poišče pravo besedo, uporabi opisovanje. Z občutenjem močne potrebe se sproži akcija za doseganje cilja, tako bolnika spodbujamo, da besedno ali nebesedno sporoča svoje potrebe in želje. Prisotnost motnje je za bolnika obremenjujoča, ga spravlja v stisko, zato ga poslušamo, opazujemo in prilagajamo svoje izražanje (5,6).

Govorica bolnika je lahko nerazumljiva, obrača besede, izgovarja dele besed, stavek je popačen, ponavlja iste besede in nadaljuje z drugo, uporablja neartikulirane glasove ali z drugimi telesnimi znaki opozarja na svoje potrebe. Pri izražanju pomagamo bolniku z objemom, bližino, pogledom, nasmehom. O tem, ali smo sporočilo razumeli pravilno, pa lahko sklepamo, če nam bolnik prikima ali ravna v skladu s pričakovanjem. Kadar govorimo z bolnikom, odpravimo moteče šume, bodimo spoštljivi, približajmo se bolniku, vikajmo ga.

Z bolnikom govorimo počasi, oblikujemo kratke, jasne stavke in navodila, izogibamo se abstraktnim pojmom in dolgim razlagam. Ne posredujmo preveč informacij naenkrat, ker lahko bolnika zmedemo in prestrašimo.

V končni fazi govorica in druge oblike sporočanja zamrejo, vendar bolnik dotik, bližino, glas čuti kot prijetne, neprijetne, boleče in se odziva s telesnimi znaki.

Vzdrževanje govornega izražanja in razumevanja je odvisno tudi od vzdušja in načina dela z bolniki na oddelku (individualno in skupinsko delo, delo s svojci).

Bolnik se na vse načine upira prikrajšanosti zaradi bolezni na vseh področjih, tudi na seksualnem. Zdravstveno osebje, svojci in sobolniki imajo bolnikovo potrebo po odkritem izražanju seksualnosti za zelo neprimerno in motečo. Bolnika pomirimo, ga preusmerimo v drugo dejavnost, smo pozorni, nežni in mu damo vedeti, da je zaželjen, priljubljen, varen. Skupnega življenja in dela ne bo rešilo neposredno spopadanje, temveč poudarjanje bolnikove aktivnosti kot življenjsko pomembne in potrebne.Tako utrjujemo bolnikovo pozitivno samopodobo (6).

V kaosu, ki ga bolnik doživlja, ni prave povezave z realnim svetom, tako bolnikova aktivnost postaja vse bolj omejena. Preostale sposobnosti pa ohranjamo z dnevnimi načrtovanimi in spontanimi dejavnostmi bolnika na oddelku. Dolgočasje, praznina in nedejavnost vodijo v nezadovoljstvo, pasivnost in odvisnost, posledica je prekinitev integracije novih vtisov, občutek strahu, nekoristnosti, manjvrednosti.

Za ohranitev osebne identitete bolnik želi imeti svoje osebne stvari pri sebi. Stvari, kot so očala, ključ, torbica, denarnica, nekaj fotografij, copati, poročni prstan, zapestnica, ura, nalivnik lahko pomagajo ohraniti varnost, so kot oporne točke pri motnjah spomina, ki potrebuje konkretno zaznavo. Nekateri bolniki so zelo zaposleni s pospravljanjem, shranjevanjem in iskanjem svojih stvari, tako da včasih pozabijo, kam so kaj dali. To povzroča težave na oddelku, ker bolniki obsojajo zdravstvene delavce in sobolnike za krajo. Bolnik išče varnost, zato mu prisluhnemo in ga usmerimo, da sam poišče predmet in se ne prepiramo z njim. Dokumente je potrebno shraniti na varno, vendar tako, da si jih bolnik lahko ogleda. (6).

Potreba po varnosti je najbolj izražena in zahteva prizadevanje vseh, da to vedno pokažejo, poudarijo s svojimi dejanji, mislimi in čustvovanjem in bolniku omogoča ohranjanje fizične, psihične, socialne, in ekonomske integritete, poleg odpravljanja fizičnih nevarnosti, varovanja bolnika pred padci, poškodbami, pobegi, samomorom, zastrupitvami. Poskrbeti moramo, da bolnik ve, kje ima denar in koliko ga ima, kdo razpolaga z njim, kje je ključ od stanovanja, kdo skrbi za plačilo položnic, kako živijo domači. Kadar bolezenski proces poruši ravnovesje do take mere, da se bolnik težko znajde v vsakdanjih situacijah, sprožimo postopek za postavitev skrbnika, ki bo z ustreznim aktom ščitil njegove interese. Prek prijateljev, znancev, svojcev in domačih bolnik občuti psihično varnost, ki mu daje občutek pripadnosti, priljubljenosti, spoštovanja, prijateljstva. Temu je prilagojen neomejen čas obiskov, možnost uporabe telefona, pisanja kartic, pisem, možnost odhoda za krajši ali daljši čas domov, izhod iz oddelka k frizerju, na obisk, sprehod.

Prosti čas in rekreacija sta pomembna elementa za dvig samozavesti, samospoštovanja in samozaupanja. Čas mora biti izpolnjen s smiselnimi dejavnostmi. Menjavajo naj se duševne in telesne aktivnosti, upoštevamo individualne posebnosti pri interesih, utrujenost in potrebo po pomoči, pri tem pa je naš cilj ohranjanje in spodbujanje največje možne mere aktivnosti in sodelovanja. Bolnikom čas pomeni doživeto vsebino prijetnega, zanimivega in so o tem pripravljeni govoriti. Dementni proces ne prizadene vseh enako, vsak s svojimi težavami mora skozi včasih prezahtevne naloge življenja (5,6).

Pri zdravstveni negi ne smemo zanemariti zdravstvenovzgojnega dela, ki naj sloni na zaupnem terapevtskem odnosu, omilitvi in lajšanju težav, prepoznavanju poslabšanj bolezni, oblikah pomoči, učenju socialnih spretnosti, jemanju predpisane terapije, potrebnih diagnostičnih postopkih, obnavljanju zdravih navad in uvajanju prilagojenih oblik dela glede na motnjo. Pri načrtovanem odpustu bolnika v domače okolje moramo svojcem omogočiti potrebno informiranost o tem, kako naj ga negujejo.

Telesne težave, ki spremljajo  duševne spremembe, so dokaj pogoste. Zato pazimo, da bolnik ima svoja očala, slušni aparat, dodatne pripomočke pri gibanju, zobno protezo, če obstaja oteženo zaznavanje, gibanje, hranjenje in drugo. Na oddelku poskrbimo za redno čiščenje, shranjevanje, označevanje pripomočkov. Vse, kar bolnik prinese s seboj, dokumetiramo v skladu z dogovorjenimi merili.

Eden telesnih znakov je tudi bolečina, ki jo bolnik sporoča na različne načine in je ne smemo prezreti ali zanemariti. Bolečina je znak, ki pove, da se v telesu nekaj dogaja in je lahko znamenje izrazite preobčutljivosti ali pa zmanjšane občutljivosti. Prepoznavamo jo v izmikanju pred otipavanjem, omejitvijo gibanja, zavzemanjem posebnih položajev, trpečem videzu, stokanjem, joku, posamezni vzdih ali krik (5,6).

Ob vseh težavah, ki se pojavljajo pri starostnikih z duševno motnjo, mora osebje poleg strokovno teoretičnega znanja upoštevati nekaj osnovnih praktičnih napotkov. Bolniku se predstavimo z imenom in priimkom in svojo funkcijo na oddelku, vse kar počnemo z njim, mu na razumljiv način razložimo in ga motiviramo za sodelovanje. Skrbimo za sproščeno vzdušje, pokažemo razumevanje za njegove stiske in probleme. Težave pri komunikaciji lahko odpravimo z nebesednim izražanjem in upoštevanjem obremenilnih okoliščin, kot so: novo okolje, utrujenost, nepripravljenost. Pri pogovoru bodimo diskretni, ne preglasni, bolnika gledamo v oči, smo nevsiljivi, ne obsojamo, smo dobri poslušalci. Nikoli ne prehitevajmo z dodatnimi vprašanji, bodimo zadržani in umirjeni. Pokažimo sprejemljivost in odprtost za  alternativne možnosti in drugačnost. Pokažimo razumevanje za notranji, pogosto kaotični svet dementnega bolnika, ki ne ravna vedno v skladu z dogovorjenimi normami. Občutki neuspešnosti, manjvrednosti, ponižanja, nespoštovanja in strahu izzovejo agresijo. Poiščimo vzroke za bolnikovo vedenje in spretno izkoristimo vse možnosti (izključimo moteče dejavnike, sprehod, pogovor, delo, opazovanje narave, poslušanje glasbe) za reševanje problemov, ki nastanejo. Dokazovanje ne pomaga, ker samo pogreva konfliktno situacijo, ki je za bolnika lahko zelo obremenjujoča. Bolnik hitro pozablja, zato mu ne zamerirmo in ga ne kaznujemo, saj najpogosteje niti ne ve, kako naj se vede, ker se njegov notranji svet ne ujema z realnim. Napačno je pričakovati, da bo bolnik takoj odstopil od svojega načrta, nikar ga takoj ne popravljajmo, temveč se poskušamo vživeti v njegov svet. Odgovorimo na vprašanje, ali mogoče s svojim nestrokovnim ravnanjem ne povzročimo besa, jeze, žalosti ali prizadenemo občutek ponosa (6,7,8)

SKLEP

Praktično delo, iskrenost, zavzetost in pripravljenost odgovoriti na vsa vprašanja, ki nam jih zastavlja bolnik s svojimi težavami, nam odpira vedno nove načine dela z duševno motenim starostnikom. Zadovoljstvo v umetnosti negovanja, kot najvišji dosežek vseh prizadevanj bomo občutili samo, če smo v nenehnem pristnem stiku z bolnikom v vseh fazah bolezni in zdravja.

 

 

 

 

 

Literatura

1.Kistner W. Der Pflegeprocess in der Psychiatrie. Gustav Fischer Stuttgart, 1992.

2. Anon. Der Patient sollte fruzeitig die Diagnose erfahren. Pflegezeitschrift 1998; 3: 213-215.

3. von Samson E. Pflegebedurftigkeit lasst sich hinausschieben. Pflegezeitschrift 1997, 12: 740-742.

4. Kogoj A, Mikluž B, Dragar J. Varovanec z demenco v družini. Ljubljana: Samozaložba; 1996.

5. Anon. Das Leben in der Vergangeheit.Pflegezeitschrift 1998; 2: 145-148

6. Kristel K.H. Umgang mit dementen Patienten. Krankenpflege Journal 1993; 31: 376-377

7. Anon. Anweisungen und Erklarungen uberfordern oft den Dementen. Pflegezeitschrift 1998; 1: 28-30.

8. Kobentar R. Zadovoljevanje socialnih potreb starostnikov v ustanovi. Diplomsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, 1993

 

2 Negovalne diagnoze pri organskih duševnih motnjah (F 00–F 09)

 

Organske duševne motnje

Zdravstvena nega                                                                                    

 

Zavedanje samega sebe(moteno)

Bolečina

Dojemanje (zmanjšano, odsotnost, moteno)

Izražen nemir

Izražena sumničavost

Jokanje

Motena pozornost

Moteni socialni stiki

Moteno izražanje bolečine

Moteno izražanje bolečine

Motnje razpoloženja

Nebogljenost

Nemoč

Motnje govora

Nerazločno govorjenje

Motnje spanja

Nespečnost

Nezadostna varnost

Nezmožnost obvladovanja stresa

Nezmožnost obvladovanja terapevtskega režima

Nezmožnost odločanja

Nezmožnost samostojnega jemanja zdravil

Občutek zapuščenosti

Oslabljeni socialni stiki ?

Pomanjkanje volje

Samoiniciativa (zmanjšanje ali odsotnost)

Samomorilna ogroženost

Spremenjeno zaznavanje

Strah

Sumničavost

Zanikanje (povečano)

Zapuščenost

Zaskrbljenost

Zmedenost

 

PROBLEM: ZMEDENOST ( konfuznost )

Definicija: Zmedenost je vrsta spomina s specifično lastnostjo: poslabšanje spomina z zmedenostjo v odnosu do časa in do prostora v povezavi z osebami. ( ICNP 68 )

Etiologija: delirantno skaljena zavest, organske spremembe v možganih, telesna obolenja v starosti, dehidracija, neželeni učinek zdravil, nenadne spremembe življenjskega okolja, pomanjkanje socialnih stikov, nenadni dogodki v življenju, spremembe v družini, spremenjeni miselni procesi, motnje spomina, zmanjšano dojemanje, spremenjena družinska situacija, nenadni dogodki, neželeni učinki zdravil.

Simptomi: preplašenost, vznemirjenost, odsotnost orientacije, nepovezan govor, brezciljna hoja, iskanje osebnih predmetov, navezanost na določene osebe, ponavljajoča vprašanja, shranjevanje drobnih predmetov, posebnosti pri oblačenju in slačenju, zamenjava ciklusa dan – noč.

 

 

PROBLEM:STRAH

Definicija:  Strah je vrsta čustvovanja s specifično lastnostjo: občutek ogroženosti, nevarnosti ali stiske iz znanih razlogov. ( ICNP 69 )

Etiologija: organske spremembe, motnje v snezoričnih procesih ( dotik, vonj, vid, sluh, okus,  ), nenadne spremembe položaja telesa, intervencije zdravstvene nege in uporaba negovalnih in diagnostičnih pripomočkov, spremembe bivalnega okolja, oddaljenost bližnjih oseb in domačih ljubljencev, spremenjeni miselni procesi, pomanjkanje znanja, zmanjšano dojemanje, spremenjena družinska situacija, sprememba osebnega položaja, nenadni dogodki, kulturne in etnične posebnosti, neželeni učinki zdravil.

Simptomi: motnje spanja, zaskrbljenost, zmedenost, nemir, napetost, impulzivost, večja opreznost, nezaupljivost, izogibanje stikom, poudarjeni vegetativni znaki,  umikanje socialnim stikom,

(Uvod v študij neg. dg., ICNP, Negovalne dg, priročnik (Marjory Gordon)

 

PROBLEM: NEZMOŽNOST ODLOČANJA

Definicija:  Odločanje je vrsta zavedanja samega sebe s specifično lastnostjo: zmožnost za ohranjanje ali odklanjanje dejavnosti ob ustreznem presojanju.  ( ICNP 72 )

Etiologija:  organske spremembe, nestrukturirane (nejasne) zahteve, nerazumevanje navodil, neurejeno bivalno in socialno okolje, slabo ekonomsko stanje, konflikti v socialnem okolju, osebnostne poteze, pomanjkanje prakse spretnosti v odločanju, pomanjkljive pomembne informacije, raznolike ali nasprotujoče informacije, pomanjkljiva podpora,

Simptomi:  obotavljanje, verbalno izražena negotovost,  zadržanost, napetost, razburjenost, preverjanjem pravilnosti odločitve, zmedenost, strah, ( ICNP, NEG.DG. – PRIROČNIK (Marjory Gordon)

 

 

 

 

PROBLEM: NEMOČ

DEFINICIJA: » Nemoč je vrsta čustvovanja s specifično lastnostjo: občutki pomanjkljivega nadzora v trenutni situaciji ali ob neposrednem dogodku, zmanjša možnost izbiranja, nezmožnost ravnanja zaradi razumevanja, da določena dejanja ne bodo imela pomembnega vpliva na izid.« (ICNP, str. 71)

ETIOLOGIJA: organske spremembe, spremembe življenJskega  okolja, telesna obolenja, nenadni dogodki v življenju, spremembe v družini, znižano samospoštovanje, nizka ali nestabilna predstava o lastni telesni podobi, pomanjkanje socialnih stikov, menjava kulturnega okolja, pomanjkljive pomembne informacije ali nasprotujoče informacije, pomanjkljiva podpora.

SIMPTOMI: zadržanost, napetost, verbalno izražena negotovost, zmedenost, pasivnost, nesodelovanje pri zdravstveni negi, odklonilnost, jezavost, zanemarjenost, izogibanje stikom z ljudmi, apatija.

 

 

PROBLEM:  ZAPUŠČENOST

DEFINICIJA:«Zapuščenost je vrsta čustvovanja s specifično lastnostjo: občutek zavrženosti in popolne  osamelosti, ki ga spremlja obup, depresivno ali boječe obnašanje, izredni nemir, izraz brezupa in brezizhodnosti.« (ICNP, str. 69)

ETIOLOGIJA: organske spremembe, spremembe življenjskega okolja, telesna obolenja, nenadni dogodki v življenju, oslabljeni socialni stiki, menjava kulturnega okolja, izoliranost iz socialnega okolja, spremenjeni miselni procesi, motnje spomina, pomanjkanje vzpodbud iz okolice, zmanjšano dojemanje, spremenjena družinska situacija, sprememba osebnega položaja, nenadni dogodki, kulturne in etnične posebnosti

SIMPTOMI: obupanost, zadržanost, pasivnost, izoliranost, jokavost, plašnost, nezaupljivost, izogibanje stikom, napetost, razdražljivost, nespečnost, pomanjkanje apetita, požrešnost, nesodelovanje pri zdravstveni negi, zanemarjenost.

 

 

PROBLEM: NEZADOSTNA VARNOST

DEFINICIJA: “ Varnost je vrsta pozitivne navade s specifično lastnostjo:samozaščita ali ohranjanje varnosti pred nečim” (ICNP str.81)

ETOLOGIJA:  organske spremembe v možganih, telesne bolezni, okvare čutil, bolezni gibal, sprememba bivalnega okolja, spremenjeni miselni procesi, motnje spomina, zmanjšano dojemanje, nenadni dogodki, neželeni učinki zdravil.

SIMPTOMI: neustrezni gibalni vzorci (hoja, stoja, vstajanje, posedanje,…), spremenjena percepcija-blizu, daleč, spremenjena vidna zaznava, klicanje bližnjih, iskanje bližine pri osebju in sobolnikih, iskanje izhoda, spreševanje po ključih stanovanja in denarju, iskanje obleke in oblačenje, shranjevanje stvar in hrane,  pakiranje osebnih predmetov

 

PROBLEM: JOKANJE

DEFINICIJA: “ Jokanje je vrsta izrazne komunikacije s specifično lastnostjo: spontana, namerna aktivnost ali avtomatična vokalizacija kot odziv na bolečino, strah ali grozo, ali čustven odziv… ( ICNP str. 90 )

ETIOLOGIJA: organske spremembe, telesne bolezni z / brez bolečine, sprememba življenjskega okolja, nenadne spremembe v družini (nesrečni dogodki), razpoloženjske motnje, spremenjeni miselni procesi, motnje spomina, zmanjšano dojemanje, sprememba osebnega položaja, nenadni dogodki, kulturne in etnične posebnosti

SIMPTOMI: hlipanje, neartikulirani glasovi (zvoki), grimase, spremenjena drža, puljenje las, udarjanje po prsih, razmetavanje predmetov, fizično vznemirjanje oseb v okolici

 

 

PROBLEM: MOTENA POZORNOST

DEFINICIJA: Pozornost je vrsta koncentracije s specifično lastnostjo: budna ali usmerjena pozornost k nečemu; pripravljenost na akcijo. Pozornost je tudi zmožnost prehoda od ene situacije, predmeta/objekta na drugo. ( ICNP str. 66, PSIHIATRIJA str.??? )

ETIOLOGIJA: organske spremembe, telesne bolezni z / brez bolečine, sprememba življenjskega okolja, nenadne spremembe v družini (nesrečni dogodki), razpoloženjske motnje, motnje zaznave in mišljenja, spremenjeni miselni procesi, motnje spomina, sprememba osebnega položaja, nenadni dogodki, neželeni učinki zdravil.

SIMPTOMI:  begajoč pogled, brezciljna hoja, mezainteresiranost za dogajanje v okolju in osebe, preskakovane iz teme na temo, hitro opuščanje začete aktivnosti, pogosto zaprte oči, toga drža, neusklajenost v odzivih na situacijo, delo, osebe, neurejen miselni tok, nezmožnost preusmerjanja pozornosti

 

 

PROBLEM: NESPEČNOST

DEBATA !!!!

 

2.0.10. PROBLEM: OSLABLJENI SOCIALNI STIKI

 

DEFINICIJA: Stanje, v katerem nima oseba dovolj kvalitetnih, pa tudi ne dovolj številčnih družabnih stikov ( ???)

ETIOLOGIJA: spremenjeni miselni procesi ( motnje spomina, motnje zaznav, motnje mišljenja ), motnje govora, motnje komuniciranja, motnje v doživljanju samega sebe, omejena fizična mobilnost, izolacija zaradi zdravljenja, ovire v okolju, pomanjkanje znanja, pomanjkanje vzpodbud iz okolice, spremenjena družinska situacija, sprememba osebnega položaja, kulturne in etnične posebnosti

SIMPTOMI: neugodje ob socialnih stikih, občutek nepripadnosti, nenaklonjenosti, neuspešni poskusi socialnih interakcij, spremembe v komunikaciji

2. 0. 11. PROBLEM:MOTNJE RAZPOLOŽENJA

DEFINICIJA: »Razpoloženje je vrsta čustvovanja s specifično

lastnostjo: izražena stopnja čustev in čustvene obarvanosti« ( ICNP str.69)

ETIOLOGIJA: organske spremembe, spremembe bivalnega okolja, oddaljenost bližnjih oseb, spremenjeni miselni procesi, omejena fizična mobilnost, izolacija zaradi zdravljenja,  spremenjeni miselni procesi, motnje spomina, pomanjkanje znanja, pomanjkanje vzpodbud iz okolice, zmanjšano dojemanje, spremenjena družinska situacija, sprememba osebnega položaja, nenadni dogodki, kulturne in etnične posebnosti, neželeni učinki zdravil.

SIMPTOMI: nerazpoloženost, nihanje v razpoloženju, upad dnevne aktivnosti, čustvena nihanja, izražanje nezadovoljstva z glasovi, gibi

 

 

2.0.12. PROBLEM: ZASKRBLJENOST

DEFINICIJA: »Zaskrbljenost je vrsta čustvovanja s specifično lastnostjo:občutek  ogroženosti, nevarnosti s strani neznanca ali stiske, ki ga spremlja panika, zmanjšano zaupanje vase, povečana mišična napetost, povišan pulz, bleda koža, povečano znojenje, vlažne dlani, razširjene zenice, drhteč glas« (ICNP str. 69)

ETIOLOGIJA: spremenjeni miselni procesi, omejena fizična mobilnost, izolacija zaradi zdravljenja,  oddaljenost bližnjih oseb, nenadne spremembe življenjskega okolja, spremljajoče telesne bolezni, motnje spomina, pomanjkanje znanja, pomanjkanje vzpodbud iz okolice, zmanjšano dojemanje, sprememba osebnega položaja, nenadni dogodki, kulturne in etnične posebnosti, neželeni učinki zdravil.

SIMPTOMI: Izražanje zaskrbljenosti, stiske, nemir, iskanje bližine, napetost, strah, motnje spanja

 

2.0.13. PROBLEM: MOTENO IZRAŽANJE BOLEČINE

 

DEFINICIJA: Bolečina je vrsta občutenja s specifično lastnostjo, ko oseba doživlja in / ali izraža močno neugodje in neprijetne občutke ( ICNP str. 55, Uvod v št. ND str.34 )

ETIOLOGIJA:spremenjeni miselni procesi, motje v zaznavanju, motnje govora, motnje spomina, organske motnje, vpliv psihoaktivnih snovi, kulturne in etnične posebnosti, neželeni učinki zdravil.

SIMPTOMI: težko verbalizira bolečino( začetek, trajanje, jakost, lokalizacijo), nemir, trpeč izraz obraza, spremenjen mišični tonus, samozaščitno obnašanje, stokanje, vpitje, jok, spremljajoče vegetativne reakcije, nespečnost, motnje spanja, razdražljivost, agresivnost

 

 

 

 

 

 

2.0.14. PROBLEM: SUMNIČAVOST

 

DEFINICIJA: Sumničavost je vrsta čustvovanja s specifično lastnostjo: vtis, da obstaja nekaj, kar ni prisotno, oklevanje brez trdne osnove, nagnjenje k obtožbam ali dvom o resničnosti ( ICNP str. 72)

ETIOLOGIJA: spremenjeni miselni procesi, spremenjeno življenjsko okolje, motjr zaznavanja, negativne življenjske izkušnje, pomanjkljiva informiranost, organske bolezni, pomanjkanje znanja, pomanjkanje vzpodbud iz okolice, zmanjšano dojemanje, sprememba osebnega položaja, nenadni dogodki, kulturne in etnične posebnosti

SIMPTOMI: nezaupljivost do ljudi, psihomotorni nemir, neodločost, konfliktnost, socialna izolacija, nepogovorljivost, odklonilnost do zdravljenja in intervencij ZN, preverjanje informacij pri drugih ljudeh

 

 

2.0.15. PROBLEM: (NE)ZAVEDANJE SAMEGA SEBE

                                DEBATA !!!!

 

2.0.16. PROBLEM: SAMOINICIATIVA ( zmanjšanje ali odsotnost )

 

DEFINICIJA: Samoiniciativa je vrsta odločanja s specifično lastnostjo: zmožnost za neko dejavnost in za uvajanje zamisli ali odločanje in ustrezno ukrepanje ( ICNP str. 72 )

ETIOLOGIJA: spremenjeni miselni procesi, motnje spomina, spremenjeno življenjsko okolje, organske bolezni, neznaje, motnje volje, občutek negativne samopodobe, negativne življenjske izkušnje, vpliv psihoaktivnih snovi, pomanjkanje znanja, pomanjkanje vzpodbud iz okolice, zmanjšano dojemanje, nenadni dogodki, kulturne in etnične posebnosti, neželeni učinki zdravil.

 

SIMPTOMI:  pasivnost, zmanjšana oz. Odsotna sposobnost samooskrbe, velika pričakovanja do drugih, socialna izolacija

 

2.0.17. PROBLEM: DOJEMANJE ( zmanjšanje ali odsotnost )

 

DEFINICIJA: Dojemanje (apercepcija) je duševni akt, s katerim dejstva zaznamo pa tudi razumemo ( se previ asimiliramo, spravimo v sklad z nakopičenim znanjem o svetu in sebi ), pa je kot duševna funkcija za stopnjo višje, kompeksnejše ( Psihiatrija str. 38 )

ETIOLOGIJA: spremenjeni miselni procesi, motnje zaznavanja, duševna manjrazvitost, strah, organske bolezni, sprememba življenjskega okolja, pomanjkanje znanja, pomanjkanje vzpodbud iz okolice , sprememba osebnega položaja, nenadni dogodki, kulturne in etnične posebnosti, neželeni učinki zdravil.

SIMPTOMI: neupoštevanje navodil, zmedenost, neustrezne reakcije glede na situacijo, oslabljeni socialni stiki, zavračanje okolice, zmanjšana sposobnost samooskrbe, konfliktnost

 

 

2. 0.18. PROBLEM: ZANIKANJE (POVEČANO)

 

DEFINICIJA: Zanikanje je vrsta obvladovanja s specifično lastnostjo: zmožnost za izogibanje spoznanjem ali zmožnost za zmanjšanje in oporekanje pomenu nekega dogodka. Namen zanikanja je čim bolj zmanjšati tesnobnost ali konflikt preko nezavednega zavračanja po sprejemanju misli, občutkov, želja, impulzov ali dejstev, ki jih na zavedni ravni ne prenesemo.«(ICNP str.72)

ETIOLOGIJA: organske bolezni, poškodbe glave, gibalna oviranost, spremembe čutil (gluhost, slepota), spremenjeni miselni procesi, motnje spomina, pomanjkanje znanja, pomanjkanje vzpodbud iz okolice, zmanjšano dojemanje, spremenjena družinska situacija, sprememba osebnega položaja, nenadni dogodki, kulturne in etnične posebnosti, neželeni učinki zdravil.

SIMPTOMI: verbalno/neverbalno izraženo zanikanje, odklanjanje zdravil/zdravljenja, nemotiviranost, nesprejemanje situacij, nesodelovanje, prikrivanje spominskih praznin z izmišljenimi vsebinami, nezaupljivost, odklanjanje okolja, spremenjena presoja

 

 

2. 0. 19. NERAZLOČNO GOVORJENJE

DEFINICIJA: Nerazločno govorjenje  je vrsta govora s specifično lastnostjo: nejasno oblikovanje besed, besede niso popolnoma oblikovane, besede se zlivajo ali pa delno neizgovorjene; pojav je povezan z slabostjo mišic govornih organov, poškodbo živčnega  sistema, z jemanjem drog ali z nemarno izgovorjavo. (ICNP 55)

ETIOLOGIJA: organske bolezni, poškodbe glave, gibalna oviranost, spremembe čutil (gluhost, slepota), spremenjeni miselni procesi, motnje spomina, pomanjkanje znanja, pomanjkanje vzpodbud iz okolice, zmanjšano dojemanje, spremenjena družinska situacija, sprememba osebnega položaja, nenadni dogodki, kulturne in etnične posebnosti, neželeni učinki zdravil.

SIMPTOMI: nerazumljiv govor, neartikuliran govor, izgovorjava posameznih zlogov, nemir ob izražanju, heteroagresivno vedenje, uporaba neverbalnih znakov, izogibanje socialnim stuikom.

2.0.20. JECLJANJE ??

2. 0. 22. SPREMENJENO ZAZNAVANJE

DEFINICIJA: “ Percepcija (zaznavanje) je vrsta spoznavanja s specifično lastnostjo: zavestno mentalno zaznavanje čutnih vzpodbud, zaznavanje predmetov ali sprejemanje drugih podatkov preko čutil”(ICNP str. 66)

ETIOLOGIJA: organske bolezni, poškodbe glave, gibalna oviranost, telesne in/ali duševne motnje v senzoričnem procesu, spremembe čutil (gluhost, slepota), spremenjeni miselni procesi, motnje spomina, pomanjkanje znanja, pomanjkanje vzpodbud iz okolice, zmanjšano dojemanje, sprememba in/ali zoženost socialnega okolja, spremembe v življenjskem obdobju,spremenjena družinska situacija, sprememba osebnega položaja, nenadni dogodki, kulturne in etnične posebnosti, neželeni učinki zdravil,

SIMPTOMI: spremembe vedenja, prestrašenost, brezvoljnost, napačno zaznavanje predmetov, ljudi in situacij, slabša vključenost v socialno okolje, pomanjkanje socialnih stikov, ovire pri reševanju problemov, neodzivnost na ljudi in situacije v okolju, neustrezno odzivanje, ovire v komunikaciji. (UVOD V ŠTUDIJ NEGOVALNIH DIAGNOZ str. 37)

 

2. 0. 23. IZRAŽEN NEMIR

DEFINICIJA: Nemir je vrsta občutenja s specifično lastnostjo: občutek nelagodnoati, utrujenosti in srbenja globoko v mišicah, včasih povezan z zvijanjem mišic in z občutkom gomazenja (ICNP 60).

ETIOLOGIJA: organske bolezni, poškodbe glave, gibalna oviranost, telesne in/ali duševne motnje v senzoričnem procesu, spremenjeni miselni procesi, motnje spomina, neugodni dražljaji iz okolice, zmanjšano dojemanje, sprememba in/ali zoženost socialnega okolja, spremembe v življenjskem obdobju, spremenjena družinska situacija, sprememba osebnega položaja, nenadni dogodki, kulturne in etnične posebnosti, neželeni učinki zdravil.

SIMPTOMI: neprestano gibanje, hoja, presedanje, vstajanje, utrujenost, izčrpanost, pogosti padci in poškodbe, stikanje, nadlegovanje drugih, nezadovoljstvo, pomanjkljiva samooskrba pri življenjskih aktivnostih, prestrašenost, iskanje izhoda.

 

2. 0. 24. MOTENO IZRAŽANJE BOLEČINE

DEFINICIJA: Bolečina je vrsta občutenja s specifično latsnostjo, naraščanje senzoričnih občutkov v določenih delih telesa, pogosto povezano s subjektivnimi izkušnjami močnega trpljenja, obraz izraža bolečino, oči so tope, brez leska pogled izmučen, izraz obraza se spreminja, mišični tonus je spremenjen od najnižjega do rigidnosti, samozaščitnioško obnašanje itn.(ICNP 55).

ETIOLOGIJA: organske bolezni, poškodbe glave, telesne in/ali duševne motnje v senzoričnem procesu, spremenjeni miselni procesi, motnje spomina, motnje govora, vpliv zdravil, pomanjkanje pozornosti okolice, zmanjšano dojemanje, , nenadni dogodki, kulturne in etnične posebnosti,

SIMPTOMI: nemir, trpeč videz, kričanje, spremenjen mišični tonus, samozaščitniško obnašanje, varovanje obolelega dela, vegetativne reakcije s spremembo vitalnih znakov, nespečnost, vzdražljivost, agresivnost, motena samooskrba.

 

2. 0. 25. PROBLEM: IZRAŽENA SUMNIČAVOST

 

DEFINICIJA: Sumničavost je vrsta čustvovanja s specifično lastnostjo: vtis, da obstaja nekaj, kar ni prisotno, oklevanje brez trdne osnove, nagnenje k obtožbam ali dvom o resničnosti. (ICNP, 72)

ETIOLOGIJA: organske bolezni, poškodbe glave, gibalna oviranost, telesne in/ali duševne motnje v senzoričnem procesu, spremembe čutil (gluhost, slepota), spremenjeni miselni procesi, motnje spomina, pomanjkanje znanja, osebnostna naravnanost, pomanjkanje vzpodbud iz okolice, zmanjšano dojemanje, sprememba in/ali zoženost socialnega okolja, spremembe v življenjskem obdobju,spremenjena družinska situacija, sprememba osebnega položaja, nenadni dogodki, kulturne in etnične posebnosti, neželeni učinki zdravil

 

SIMPTOMI: nazaupljivost do ljudi, psihomotorni nemir, neodločnost, konfliktnost, nezanimanje za okolico, socialna izključenost, žalost, občutenje krivice, pomanjkanje iniciative, zavračanje komunikacije, odklonilnost do zdravljenja in zdravstvene nege, preverjanje inforamacij, žalost, razočaranje, jezavost.

 

 

2. 0. 26. PROBLEM :BOLEČINA

 

Definicija: Bolečina je vrsta občutenja s specifično lastnostjo: naraščanje senzoričnih občutkov v določenih delih telesa, pogosto povezano s subjektivnimi izkušnjami močnega trpljenja. (ICNP, str.55) Dodaj lokalizacijo in trajanje!

ETIOLOGIJA: poškodba skeleta, mišic ali drugih organov, infekcije, osteomuskularna obolenja, fizični napor, karcinom, obolenja notranjih organov,

SIMPTOMI:navajanje bolečine, ječanje, jok, nemir, trpeč izraz obraza, izmučen pogled, spremenjen mišični tonus, zmanjšanje socialnih kontaktov, oslabljeni miselni proces, bledica, mrzel znoj, izguba teka, zvišanje krvnega pritiska, pulza, anksioznost, nespečnost, funkcionalna oviranost, izolacija, brezup, nižja raven obvladovanja običajnih aktivnosti.

2.0.27. PROBLEM: OBČUTEK ZAPUŠČENOSTI

 

Definicija: Zapuščenost je vrsta čustvovanja s specifično lastnostjo: občutek zavrženosti in popolne osamelosti, ki ga spremljajo obup, depresivno ali boječe obnašanje, izreden nemir, izraz brezupa in brezizhodnost. (ICNP, str.69)

ETIOLOGIJA: življenjski slog, premalo vzpodbud iz okolja, življenje v instituciji, nima svojce ali prijateljev, nezanimanje svojcev, oddaljenost, ovire v okolju, omejena fizična mobilnost, spremenjeni miselni procesi, ovire v komunikaciji, konflikt, specifični bolezenski proces.

SIMPTOMI: obup, odmaknjenost, nedejavnost, sumničavost, strah, negotovost, nezaupanje, čustvena inkontinenca, moteno samospoštovanje, verbalno izražanje občutka zavrženosti, išče kontakt z osebjem, neustrezno navezovanje kontakta z ljudmi.

2.0.28. PROBLEM: ZASKRBLJENOST

 

Definicija: Zaskrbljenost je vrsta čustvovanja s specifično lastnostjo: občutek ogroženosti, nevarnosti s strani neznanca ali stiske.( ICNP, str. 69)

ETIOLGIJA: strah pred novim okoljem – institucijo, pomanjkanje informacij, jezikovne ovire, konflikt, nerazumevanje, spremenjeni miselni  procesi.

SIMPTOMI: nezaupanje, mišična napetost, povečano znojenje, razširjene zenice, drhteč glas, nemir, povišan pulz, nespečnost, obupanost, tremor rok, izraz telesa in obraza, neučinkovitost pri vsakdanjih aktivnostih, panika, zmanjšano zaupanje vase.

 

 

2.0.29. PROBLEM: NEBOGLJENOST

 

Definicija (ICNP, str.71): Nebogljenost je vrsta čustvovanja s specifično lastnostjo : občutki, da nismo zmožni nadzorovanja in samostojnega vedenja – brez pomoči drugih, prav tako tudi občutki, da se ne moremo braniti. Te občutke spremljajo neustrezne zmožnosti za uspešno reševanje težav ali pa naučena nebogljenost ter podrejanje avtoriteti.

Etiologija : Organske spremembe v možganih, telesno obolenje, sprememba socialnega okolja.

Simptomi: Verbalno izražanje občutka nemoči in dejanska nemoč, nizka samopodoba, napetost, žalost, jok, nezmožnost sodelovanja pri aktivnostih, izražanje nezadovoljstva, agresivno vedenje, uporniško vedenje.

 

2.0.30. PROBLEM: POMANJKANJE VOLJE

 

Definicija (ICNP, str.72) : Volja je vrsta zavedanja samega sebe s specifično lastnostjo : zmožnosti za ohranjanje ali zavračanje dejanj; nadzorovanje ali nenadzorovanje impulzov ob upoštevanju volje,  namenu in nagnjenj.

Etiologija : Organske spremembe v možganih, telesno obolenje, sprememba socialnega okolja, premalo vzpodbud.

Simptomi : Nesodelovanje in odklanjanje pri zdravljenju in zdravstveni negi, odvisnost od drugih, neaktivnost, žalost

 

 

2.0.31. PROBLEM: NEZMOŽNOST OBVLADOVANJA

 

Definicija (ICNP, str.72) : Obvladovanje je vrsta adaptacije s specifično lastnostjo : zmožnost za obvladovanje stresa, ki predstavlja izziv za zadovoljevanje človekovih življenjskih zahtev in človekovih vlog; samozaščitni vzorci, ki nas branijo pred ogrožanjem našega samospoštovanja. Obvladovanje spremlja občutek nadzora, znižanje stopnje stresa, verbaliziranje sprejemanja situacije ter povečanje psihičnega zadovoljstva.

Etiologija : Organske spremembe v možganih, telesno obolenje, sprememba socialnega okolja. organske bolezni, poškodbe glave, gibalna oviranost, telesne in/ali duševne motnje v senzoričnem procesu, spremembe čutil (gluhost, slepota), spremenjeni miselni procesi, motnje spomina, pomanjkanje znanja, osebnostna naravnanost, pomanjkanje vzpodbud iz okolice, zmanjšano dojemanje, sprememba in/ali zoženost socialnega okolja, spremembe v življenjskem obdobju,spremenjena družinska situacija, sprememba osebnega položaja, nenadni dogodki, kulturne in etnične posebnosti, neželeni učinki zdravil

Simptomi : Občutek nemoči, razdražljivost, napetost, verbalno izražanje nezadovoljstva, nekomunikativnost, avto in heteroagresivno vedenje, nesodelovanje in odklanjanje sodelovanja v zdravstveni negi in zdravljenju, konfliktnost.

 

 

2.0.32. PROBLEM: NEBOGLJENOST

 

Definicija (ICNP, str.71): Nebogljenost je vrsta čustvovanja s specifično lastnostjo : občutki, da nismo zmožni nadzorovanja in samostojnega vedenja – brez pomoči drugih, prav tako tudi občutki, da se ne moremo braniti. Te občutke spremljajo neustrezne zmožnosti za uspešno reševanje težav ali pa naučena nebogljenost ter podrejanje avtoriteti.

Etiologija : Organske spremembe v možganih, telesno obolenje, sprememba socialnega okolja.

Simptomi: Verbalno izražanje občutka nemoči in dejanska nemoč, nizka samopodoba, napetost, žalost, jok, nezmožnost sodelovanja pri aktivnostih, izražanje nezadovoljstva, agresivno vedenje, uporniško vedenje.

2.0.33. PROBLEM: SAMOMORILNA OGROŽENOST (poskus).

Definicija: Poskus samomora je vrsta samopoškodovanja s specifično lastnostjo: samoiniciativno izvajanje aktivnosti, ki vodijo do samouničenja, z namenom groziti s samomorom ali zares narediti samomor.

Etiologija: Duševne motnje, telesne bolezni, vedenjske in osebnostne motnje, zloraba psihoaktivnih snovi,spremenjena vloga ni odnosi v družini, spremembe v bivalnem in socialnem okolju, nenadni stresni dogodki, neprijetne izkušnje, revščina, pomanjkanje podpore.

Simptom: Samoobtoževalne misli, načrtovanje aktivnosti za samomor, opazovanje gibanja osebja, izogibanje pogovoru in stikom z osebjem in pacienti, nesodelovanje, pomanjkljiva skrb za življenjske potrebe, moteno spanje, samopoškodovanje, osamljenost, nezaupljivost, prestrašenost, slabša kontrola impulzov, grožnje drugim in sebi, provokativno vedenje, glasnost, agitirano vedenje, nagibi k smrti, pisanje oporoke, podarjanje stvari, izjave obupa in nesmiselnosti življenja.

 

 

 

2.0.34. PROBLEM: NEZMOŽNOST SAMOSTOJNEGA JEMANJA ZDRAVIL

 

Definicija: Samostojno jemanje zdravil je vrsta pozitivne navade s specifično lastnostjo:  izvajanje aktivnosti za to, da bi zdravilo dobili, ga varno shranili, ga jemali po navodilih, prilagodili doziranje ter zdravilo na primeren način zavrgli (ICNP, str. 82).

Etiologija: duševne motnje, organske duševne motnje, druge telesne bolezni, vedenjske in osebnostne motnje, spremenjena vloga in odnosi v družini, spremembe v bivalnem in socialnem okolju, nenadni stresni dogodki, neprijetne izkušnje, strah, revščina, pomanjkanje podpore, pomanjkanje znanja,.

Simptom: odklanjanje zdravil, neupoštevanje navodil, izražanje nestrinjanja, fizično odklanjanje, agresivnost, protestno vedenje, pljuvanje, jemanje ob nepravem času, podvajanje odmerka, stranski učinki,

 

2.0.35. PROBLEM: NEZMOŽNOST OBVLADOVANJA TERAPEVTSKEGA REŽIMA

 

Definicija:  Obvladovanje terapevtskega režima je vrsta pozitivne navade s specifično lastnostjo: izvajanje aktivnosti , ki urejajo program zdravljenja bolezni in posledice, ki ustrezajo doseganju specifičnih zdravstvenih ciljev; vključevanje aktivnosti za zdravljenje ali za preprečevanje bolezni v vsakdanjem življenju. (ICNP; 82)

Etiologija: duševne motnje, organske duševne motnje, druge telesne bolezni, vedenjske in osebnostne motnje,spremenjena vloga in odnosi v družini, spremembe v bivalnem in socialnem okolju, nenadni stresni dogodki, neprijetne izkušnje, strah, revščina, pomanjkanje podpore, pomanjkanje znanja,.

Simptomi: neupoštevanje navodil, otežkočeno sledenje navodilom, izražanje nestrinjanja, fizično odklanjanje, agresivnost, protestno vedenje, pljuvanje, instiktivno ravnanje, neurejenost, stereotipno vedenje

2.0.36 PROBLEM: MOTENI SOCIALNI STIKI

 

Definicija:??

Etiologija: duševne motnje, organske duševne motnje, druge telesne bolezni, vedenjske in osebnostne motnje, spremenjena vloga in odnosi v družini, spremembe v bivalnem in socialnem okolju, nenadni stresni dogodki, neprijetne izkušnje, strah, revščina, pomanjkanje podpore, pomanjkanje znanja,…..

Simptomi:  občutek osamljenosti in izoliranosti, pomanjkanje zanimanja za ljudi, posedanje izven kroga ljudi, nesodelovanje v načrtovanih aktivnostih, brezvoljnost, jezavost, nekritičnost do vedenja, ….

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja