Z leti pride pri starostnikih do sprememb v anatomiji in fiziologiji v ustih in žrelu, te pa povečujejo možnost nastanka motenj. Bistveno za motnje je, da se pojavijo počasi. V ospredju je počasnost žvečenja in premikanja jezika ter zmanjšana moč jezika za potiskanje hrane v žrelo. Slabša zapora dihalnih poti omogoča pogostejše zatekanje hrane in tekočine v sapnik in pljuča. Pogosteje in prej se starejšimu zaleti tekočina in hrano teže požre. Večje so možnosti, da gre hrana v grlo, sapnik ali pljuča.
Pri starostnikih z motnjami požiranja, bodisi zaradi te ali one bolezni, je vedno nevarnost aspiracije zaradi oslabljenega ali celo ugaslega požiralnega refleksa in utegne zaradi tega priti do zadušitve. Velik problem je tudi ustrezno hranjenje.
Torej je največja nevarnost pri bolnikih z motjami požiranja nevarnost aspiracije. Pri tem zaide hrana v sapnik namesto v požiralnik. Hrana ali pijača se zaleti, povzroči kašlanje in davljenje – bolnik lovi sapo. Če zaide hrana ali pijača v pljuča, lahko to povzroči aspiracijsko pljučnico.
Bolniki sami nimajo občutka, če se jim karkoli ustavi v žrelu. Lahko je to hrana ali pa slina. Prav zato prosimo svojce, da brez naše vednosti ne dajejo nobene hrane ali pijače. Aspirator naj bo vedno pirpravljen v neposredni bližini bolnika. Ni tu nevarnost samo pri zaužitju hrane ali pijače, pri teh bolnikih je tudi povečana sekrecija. Bolnika aspiriramo po potrebi, večkrat na dan, pred hranjenjem. Pri aspiraciji moramo paziti, da aspiriramo dovolj globoko, da očistimo vso sluz in sekrete, ki se nabirajo v ustih in žrelu. Pazimo, da bolnika pri aspiraciji ne ranimo in, da posega ne opravljamo, če je za bolnika neprijetno. Raje aspiracijo ponovimo čez nekaj časa.
Motnje požiranja prepoznamo po naslednjih znakih: močno slinjenje, hrana zastaja v ustih in izteka iz ust, naporno, boleče požiranje, posebni zvoki pri požiranju, kašelj, dušenje (Fink, 2008).
REŠEVANJE PROBLEMA
Pri požiranju je pomemben položaj glave, vratu in telesa, ker bomo z določenim položajem spodbujali določene mišice in s tem olajšali požiranje. Na primer dotik prsnega koša z brado ali zasuk glave na zdravo stran pri enostranski okvari povratnega grlnega živca omogoča lažje požiranje. Izbor hrane pri motnjah požiranja ima 3 namene: zmanjševanje možnosti aspiracije, zagotavljanje uživanja ustrezne hranilne hrane in dovolj tekočine ter skrb za izboljševanje in krepitev sposobnosti požiranja. Prilagoditev diete je občajna glede gostote. Običajno je hrana pretlačena, mleta, kašasta. Z določenimi sredstvi lahko tekočino naredimo bolj gosto.
Zakaj kašasta hrana? Ker domnevajo, da je tekočina sicer dovolj redka, da jo oslabljena mišična moč požiralnika spravi navzdol, vendar je dražljaj tekočine prešibak, da bi sprožil oslabljen požiralni refleks. Ostra hrana pa je dovolj močan dražljaj, da morda sproži oslabljen požiralni refleks, vendar je mišična moč tako slaba, da hrane ne more spraviti navzdol. Kašasta hrana pa je obenem dovolj gosta, da sproži oslabljemi požiralni refleks in dovolj redka, da jo oslabljene mišice požiralnika spavijo navzdol. Za bolnika, ki ima pri požiranju motnje se moramo za hranjenje ustrezno pripraviti . Truditi se moramo, da bo hrano užival na čim naravnejši način. Vzeti si moramo dovolj časa in se bolniku posvetiti. Nekje v bližini si pripravimo aspirator in vse potrebno za aspiracijo. Vendar pa bolniku ne smemo pokazati, da se sami bojimo hranjenja in smo v strahu, da bi se nam med hranjenjem zadušil.
Poznamo različne pripomočke, ki olajšajo hranjenje in pitje. Posebno oblikovane skodelice, ki omogočajo pitje brez nagibanja glave nazaj, in take kjer je količina tekočine že vnaprej določena. Različne oblike, možnosti držanja in različne teže skodelic omogočajo posamezniku učinkovito pitje. Posebno so oblikovane tudi žlice za bolnike z motnjami požiranja.
Prostor, kjer bolnik uživa hrano, naj bo miren, brez motečega hrupa. Bolnik naj ne poskuša jesti in govoriti hkrati. Oskrbovanec naj sedi zravnano, in če je mogoče, naj bo položaj v kolkih 90 stopinj. Glava naj bo v sredinskem položaju, brada rahlo nagnjena naprej. Bolnik naj bo v sedečem položaju vsaj še pol ure po tem, ko je pojedel. Na žlico naj si naloži manjšo količino hrane, ki naj jo dobro prežveči. Vmes naj ne pije in naj ne meša trde hrane in tekočine. Pozorni moramo biti, da ima usta prazna, preden zajeme drugo žlico. Uživanje manjših obrokov hrane večkart na dan je lahko manj naporno in učinkovito. Pomembno je, da se izogibamo dajanju hrane bolniku katero težje poje. Izogibamo se tudi temu, da bolniku dajemo piti po slamci.
Posebno skrbno moramo skrbeti, da ima bolnik dobro očiščene zobe , da skrbi za ustno higieno ter odstranjevanje ostankov hrane. Raziskave v Združenih državah Amerike so pokazale, da imajo bolniki s pomanjkljivo ustno higieno kar za 19 do 90% več možnosti, da zbolji za pljučnico kakor tisti, ki so deležni redne ustne nege. Dejstvo je, da se film na zobeh in v ustih naredi 2 uri po umivanju zob in je gojišče za bakterije, ki povzročijo pljučnico.
Ustno nego delamo s kamiličnim čajem, z navadno vodo, lahko dodamo nekaj kapljic limoninega soka.Seveda moramo tudi pri ustni negi paziti, da bolnik ne aspirira.
Če se bolniku hrana zaleti ukrepamo tako, da ga z dlanjo plosko udarjamo med lopaticama. Če je potrebno izvedemo Heimlichov prijem, katerega naredimo tako, da stopimo bolniku za hrbet in ga objamemo okrog pasu. Z eno roko objamemo pest druge roke, ter mu z obema enkrat, dvakrat ali tudi večkrat močno in sunkovito stisnemo trebuh k sebi in nekoliko navzgor v smeri prepone.
[wp_ad_camp_1]
KRITIČNO RAZMIŠLJANJE
Motnje požiranja in zaplete pri motnjah požiranja moramo obravnavati kot vse druge. Če ne zdravimo bolezni kot je sladkorna bolezen to vpliva na poslabšanje človekovega zdravstvenega stanja in povzroča dodatne zaplete. Na tak način moramo razmišljati o motnjah požiranja in zapletih le teh.
Posebno hudo je, če človek ne sme ničesar zaužiti skozi usta. Menim, da se prepogosto dogaja, da se bolnike, ki težko požirajo ne obravnava pravilno. Dostikrat sem opazila, da se jim zaradi stiske s časom mudi opraviti še druga dela, zato bolniku ne posvetijo dovolj časa in ga na silo hranijo, kar še oteži situacijo.
Bolnik z otežkočenim požiranjem pa potrebuje več časa za hranjenje, saj drugače pride do komplikacij. Tudi na področju ustne higiene ni dovolj poudarka. Včasih pozabijo ali pa jemljejo jo kot nepotrebn ukrep. Ravno iz tega razloga, saj je tudi ta ukrep del olajševanja prehranjevanja in preprečevanja aspiracije, pogosto pride do neprijetnih komplikacij. Tudi prisotnost aspiratorja ponekod ni tako pogosta, kateri je včasih ključni za reševanje nastalega neprijetnega zapleta.
LITERATURA:
– Rozman M., Kisner N., Klasinc M., Verčko Pernat S. Zdravstvena nega 2, Maribor: Pivec 2006:
– Žemva N., Motnje požiranja, Dostopno na: http://www.zdruzenjecvb.com/clanki/pdf/18-motnje-poziranja.pdf (9.3.2013)
– Mlakar N., Nega bolnika z motnjam požiranja, Dostopno na: http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_clanek.aspx?ID…(9.3.2013)
– Fink A., Hranjenje in pitje, delovni listi za interno uporabo, ZN 2