Duševna motnja je oznaka za bolezni, ki so jim skupne različne kombinacije bolezensko spremenjenega mišljenja, čustvovanja, zaznavanja, motenega obnašanja (vedenja), in prizadetosti spoznavanja ter spomina. Zaradi teh simptomov je oseba prizadeta, njegovo funkcioniranje je slabše in manj učinkovito rešuje vsakdanje probleme. Drugi izrazi za duševne motnje so: duševne bolezni, psihiatrične motnje, mentalne motnje itd. Izraz »norost« se ne uporablja v psihiatriji temveč pogovorno in ga povezujejo s predsodki in neznanjem (Lešer, Duševna motnja).
Duševni bolniki so povsem enaki drugim bolnikom, v bolnišnico prihajajo in odhajajo, prejemajo terapijo, zdravila, se lahko normalno vključijo v družbo itd. Večina duševnih bolnikov se zdravi ambulantno in niso več zaprti v bolnišnicah.
Za posameznika nista pomembna le količina in čas uživanja hrane, temveč tudi to kaj je, kje in kako jim obrok serviramo. Na primerno vsrkavanje in prehranjevanje hranilnih snovi vplivajo različni faktorji.
Hrana je sestavljena iz beljakovin, ogljikovih hidratov, maščob, vitaminov, mineralnih in balastnih snovi ter vode. Ogljikovi hidrati, maščobe in beljakovine so nosilci kalorij. Prebava je proces, ki hrano s pomočjo fizioloških in kemičnih procesov razgradi v glukozo, aminokisline, maščobne kisline in glicerin, ki se lahko resorbirajo.
Prebavni proces je sestavlja:
– sprejemanje hrane v prebavni trakt,
– razgradnja hrane s pomočjo encimov, ki jih izločajo žleze v enostavne snovi,
– vsrkavanje (sprejem) teh snovi, kar se dogaja predvsem v tankem črevesu
– izločanje (odstranitev) neprebavljenih snovi in balasta.
Pregovor, ki pravi, da jemo tudi z očmi, kaže na pomen čutnih zaznav. Za uživanje hrane je pomemben tudi izgled neke jedi ( povečano izločanje sline), njen vonj in okus. Uživanje v hrani je v veliki meri odvisno tudi od vzdušja, počutja in razpoloženja.
Hranjenje varovanca je zmeraj individualen postopek. Vsaka situacija je drugačna in vsak bolnik je lahko v drugačnem položaju z ozirom na stopnjo samooskrbe in motivacije. Vsekakor pa velja: Kolikor je mogoče, naj naredi varovanec sam!
Če je bolnik povsem nemočen, nam bodo koristile naslednje smernice. Kadar je le mogoče položimo roko bolnika med hranjenjem v svojo roko. Tako bolnik refleksno odpira usta in tudi s hrano ga ne presenetimo, saj ves čas sodeluje. Lahno božanje z žlico po spodnji ustnici izzove refleks- odpiranje ust. Pomembno je, da varovancu pustimo dovolj časa za žvečenje in požiranje. Pijačo v kozarcu lahko ponudimo s cevko ( pregibne slamice) ta naj bo vedno potopljena v tekočino, da ne srka zraka. pijačo lahko ponudimo tudi z žlico. Žlico napolnimo do tri četrt in jo položimo na spodnjo ustnico. z lahnim dvigovanjem žlice, da tekočina steče v usta, olajšamo normalno požiranje. Hranjenje bolnikov poteka v jedilnici, bolniški sobi ali v postelji. Okolje, oprema, vzdušje, socialni kontakt delujejo zelo vzpodbudno. Motijo pa neprijetne vonjave, hrup, neudobnost. Način pomoči pri hranjenju prilagodimo bolniku. Pri uporabi pripomočkov in tudi samem hranjenju moramo upoštevati njegovo dostojanstvo. Vedno varovancem namestimo slinček, s tem ga zaščitimo, da se ne popacka. Priprava na hranjenje je individualna. Razen naštetih splošnih pogojev je treba pomisliti še na pripravo pri posameznem varovancu ( individualen pristop).
Reševanje problema s področja ZN
Požiranje je za normalne ljudi avtomatizem, tako da se tega sploh ne zavedamo. Požiranje se začne z pripravo ali žvečenjem. Hrano razgrizemo in prepojimo s slino. Nato hrano s pomočjo jezika pomikamo nazaj do žrela. Do tega trenutka še lahko vplivamo na požiranje. Izzvan je požiralni refleks in dihanje je prekinjeno. Zaradi zaščite dihalnih poti se spusti poklopec- epiglotis. Tako lahko prežvečena hrana brez težav zdrsne v požiralnik. Na koncu krčenje mišic požiralnika pomika hrano do želodca. Motnje požiranja lahko nastopijo pri vseh naštetih fazah, tako postaneta hranjenje in pitje problematična za varovanca in njegovo okolico. Na motnje požiranja opozarjajo naslednji znaki: močno slinjenje, hrana, ki zastaja v ustih ali izteka iz njih, posebni zvoki pri požiranju, naporno požiranje, kašelj ali dušenje. Pri motnjah požiranja začnemo hraniti vedno z gosto hrano. Pitje je oteženo, zato tekočino dovajamo po vstavljeni sondi.
Največja nevarnost pri motnjah požiranja, ki lahko ogrozi varovanca je aspiracija. Pri tem hrana zaide v sapnik namesto v požiralnik. Hrana in pijača, ki se zaleti, povzroči kašljanje in davljenje – bolnik lovi sapo. Če zaide hrana ali pijača v pljuča, lahko to povzroči aspiracijsko pljučnico. Kljub temu, da smo zelo pazljivi lahko pride do teh nevšečnosti. Pomagamo si lahko z udarcem po hrbtu med lopaticami.
Varovanci se lahko hranijo sami, z našo pomočjo, s pomočjo sond ali infuzij.
Nepomičnega varovanca, ki se lahko giblje v postelji namestimo v udoben sedeči položaj in ga vzpodbudimo, da je sam ali pa se ponovno navaja na samostojnost. Položaj priredimo glede na višino mizice in postavitve pladnja s hrano. Pri bolniku z omejenim gibanjem ugotovimo najudobnejši položaj in pripravimo vse ustrezno za sedenje ob mizici in stolu, invalidskem vozičku ali postelji. Varovanci, ki imajo dalj časa omejeno gibanje so navadno že vešči določenih prijemov za obvladovanje določenih funkcij. Potrebno jim je načrtovati pomoč, ker se tako počutijo bolj varne.
Poznamo še ENTERALNO hranjenje ali hranjenje po sondi ( nazogastrična sonda, gastrostoma, jejunostoma) v prebavni trakt. PARENTERALNO hranjenje- infuzija mimo prebavnega trakta, kadar obstaja potreba po daljšem hranjenju ( umetnem) izvajamo enteralno hranjenje, ker je takšen način bližje normalnemu uživanju hrane. Tako ohranjajo fiziološko sposobnost organizma ( prebava, reasorbcija). S tem preprečimo atrofijo ( tanjšanje) črevesne sluznice. Umetno hranjenje pride v poštev vedno takrat, kadar bolnik noče jest, ne more ali ne sme sam jesti. Varovanec ne more jesti, kadar je moteno požiranje in žvečenje zaradi bolezni ( insult- možganska kap, stenoze-zožitve in poškodbe zgornje prebavne poti. Pri motnjah zavesti in duševnih motnjah. Bolnik ne sme jesti pri operacijah v ustih, na grlu, požiralniku, želodcu in črevesju. Varovanec noče jesti pri psihičnih motnjah.
Indikacijo za hranjenje po sondi odredi zdravnik. Zdravnik uvede sondo v prebavno cev med operativnim posegom ( gastrostoma, jejunostoma, ileostoma) sondo pa uvede v želodec tudi za to usposobljena medicinska sestra.
[wp_ad_camp_1]
Kritično mnenje
Na praksi sem se prvič srečala z osebami, ki imajo motnje v razvoju. Na začetku me je bilo strah, kako poteka delo, da nimam dovolj predznanja in izkušen za delo s takimi pacienti. Na koncu sem ugotovila, da delo z njimi ni tako zelo zahtevno, ko spoznaš na kakšen način pomagaš posamezniku. Najbolj me je presenetilo to, da tehnika hranjenja tako zelo pomembna. To sem ugotovila pri hranjenju Ajle. Pri hranjenju od spredaj mi je izmikala roko in ni hotela sodelovati. Ko pa sem se presedla za njo in ji podložila komolec, (da je bil v pravilnem položaju za hranjenje) je sama prijela žlico in jo z mojo pomočjo nesla v usta. Zato sem mnenja, da je zelo pomembna vztrajnost, volja in strmenje k čim boljšem stanju varovancev. Najbolj pa je pomembno spodbujanje, da kolikor je mogoče postorijo sami. Všeč mi je bilo, da se sestre veliko pogovarjajo in posvetujejo med sabo, saj je delo tako lažje in se s tem izboljša kvaliteta dela.
Literatura:
– Klasinc M, Rozman M, Kisner N, Večerko Pernat S, Zdravstvena nega 3. Založba Pivec; Maribor: 2004: 58-70.
– Lešer, I. Duševna motnja. Dostopno na: (http://www.psihiater-leser.com, pridobljeno 18.3.2013)
– Opazovanje postopkov hranjenja na CUDV.