Nevarnost aspiracije pri starostniku

Z leti pride pri starostnikih do sprememb v anatomiji in fiziologiji v ustih in žrelu, te pa povečujejo možnost nastanka motenj. Bistveno za motnje je, da se pojavijo počasi. V ospredju je počasnost žvečenja in premikanja jezika ter zmanjšana moč jezika za potiskanje hrane v žrelo. Slabša zapora dihalnih poti omogoča pogostejše zatekanje hrane in tekočine v sapnik in pljuča. Pogosteje in prej se starejšimu zaleti tekočina in hrano teže požre. Večje so možnosti, da gre hrana v grlo, sapnik ali pljuča.

Pri starostnikih z motnjami požiranja, bodisi zaradi te ali one bolezni, je vedno nevarnost aspiracije zaradi oslabljenega ali celo ugaslega požiralnega refleksa in utegne zaradi tega priti do zadušitve. Velik problem je tudi ustrezno hranjenje.

Torej je največja nevarnost pri bolnikih z motjami požiranja nevarnost aspiracije. Pri tem zaide hrana v sapnik namesto v požiralnik. Hrana ali pijača se zaleti, povzroči kašlanje in davljenje – bolnik lovi sapo. Če zaide hrana ali pijača v pljuča, lahko to povzroči aspiracijsko pljučnico.

Bolniki sami nimajo občutka, če se jim karkoli ustavi v žrelu. Lahko je to hrana ali pa slina. Prav zato prosimo svojce, da brez naše vednosti ne dajejo nobene hrane ali pijače. Aspirator naj bo vedno pirpravljen v neposredni bližini bolnika. Ni tu nevarnost samo pri zaužitju hrane ali pijače, pri teh bolnikih je tudi povečana sekrecija. Bolnika aspiriramo po potrebi, večkrat na dan, pred hranjenjem. Pri aspiraciji moramo paziti, da aspiriramo dovolj globoko, da očistimo vso sluz in sekrete, ki se nabirajo v ustih in žrelu. Pazimo, da bolnika pri aspiraciji ne ranimo in, da posega ne opravljamo, če je za bolnika neprijetno. Raje aspiracijo ponovimo čez nekaj časa. Preberi več o Nevarnost aspiracije pri starostniku

Zapleti pri aspiraciji pri bolniku s traheostomo

Zaradi gensko prirojenih napak in/ali zaradi fizičnih poškodb pri odraščanju, lahko pride do sprememb v anatomiji in fiziologiji v ustih in žrelu. Bistveno za takšne motnje je, da se pojavijo počasi ali naenkrat. Slabša zapora dihalnih poti omogoča pogostejše zatekanje hrane in tekočine v sapnik in pljuča. Bolnikom se pogosto zaleti tekočina, kar privede do kašlja in nabiranja veliko sluzi.

Pri osebah s takšnimi motnjami, bodisi zaradi te ali one bolezni, je vedno nevarnost aspiracije zaradi oslabljenega ali celo ugaslega požiralnega refleksa in utegne zaradi tega priti do zadušitve. (Mlakar N.,).

Bolniki sami nimajo občutka, če se jim karkoli ustavi v žrelu, zato naj bo aspirator vedno pripravljen v neposredni bližini. Pri teh bolnikih je tudi močno povečana sekrecija. Aspiriramo po potrebi, večkrat na dan, tudi pred hranjenjem. Pri aspiraciji moramo paziti, da aspiriramo dovolj globoko, da očistimo vso sluz in sekrete, ki se nabirajo v ustih in žrelu. Pazimo, da bolnika pri aspiraciji ne ranimo in, da posega ne opravljamo, če je za bolnika preveč neprijetno. Aspiracijo potem raje ponovimo čez nekaj časa

(Mlakar.,).

 

Stoma je umetno napravljena odprtina na koži, ki je poimenovana po organu iz katerega izhaja. Za bolnika, ki ima stomo, je ta psihično in fizično breme. Dihalno stomo (traheostomo) naredijo na vratu. Vzroki za potrebo po tej stomi so lahko ovire ali zapore v zgornjih dihalnih poteh, daljša umetna ventilacija, boljša toaleta dihalnih poti, tumorji ali infekcije. Preberi več o Zapleti pri aspiraciji pri bolniku s traheostomo

Nevarnost aspiracije pri starostniku

Z leti pride pri starostnikih do sprememb v anatomiji in fiziologiji v ustih in žrelu, te pa povečujejo možnost nastanka motenj. Bistveno za motnje je, da se pojavijo počasi. V ospredju je počasnost žvečenja in premikanja jezika ter zmanjšana moč jezika za potiskanje hrane v žrelo. Slabša zapora dihalnih poti omogoča pogostejše zatekanje hrane in tekočine v sapnik in pljuča. Pogosteje in prej se starejšimu zaleti tekočina in hrano teže požre. Večje so možnosti, da gre hrana v grlo, sapnik ali pljuča (Žemva, Dostopno na: http://www.zdruzenjecvb.com/clanki/pdf/18-motnje-poziranja.pdf).

Pri starostnikih z motnjami požiranja, bodisi zaradi te ali one bolezni, je vedno nevarnost aspiracije zaradi oslabljenega ali celo ugaslega požiralnega refleksa in utegne zaradi tega priti do zadušitve. Velik problem je tudi ustrezno hranjenje (Mlakar N., ,dostopnona:http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_clanek.aspx?ID).

Torej je največja nevarnost pri bolnikih z motjami požiranja nevarnost aspiracije. Pri tem zaide hrana v sapnik namesto v požiralnik. Hrana ali pijača se zaleti, povzroči kašlanje in davljenje – bolnik lovi sapo. Če zaide hrana ali pijača v pljuča, lahko to povzroči aspiracijsko pljučnico (Rozman M., Kisner N., Klasinc M., Verčko Pernat S. 2006). Preberi več o Nevarnost aspiracije pri starostniku

Aspiracija dihalnih poti

  1. Aspiracija dihalnih poti – z refleksom kašlja odstranimo izločke in tujke iz dihalnih poti. Lahko pa je izkašljevanje iz katerega koli vzroka ovirano ali celo onemogočeno. Takim bolnikom pomagamo z aspiracijo. To je invazivni poseg, pri katerem s pomočjo katetra in podtlaka posesamo sekret iz dihalnih poti. Poznamo več vrst aspiracij:
  • skozi nos
  • skozi usta
  • skozi tubus

Aspiracija se lahko izvaja v terapevtske ali diagnostične namene. Je neprijetna za bolnika, zato je potrebna dobra psihična in fizična priprava na poseg. Za varno in učinkovito aspiracijo je zelo pomembno, da izberemo pravilno velikost aspiracijskega katetra. Obstaja tudi formula, s katero si pomagamo izračunati pravilno velikost katetra: (številka tubusa – 2) x 2 = največja velikost aspiracijskega katetra (Vahčič M, Simončič S, 2012). Aspiriramo lahko z odprtim sistemom ali pa zaprtim sistemom, kater ima več pozitivnih lastnosti (bolnika varuje pred določenimi zapleti-ker ga ni potrebno odklapljati od mehanskega ventilatorja, vgrajen ima nastavek za dodatno vlaženje in izpiranje aspiracijskega katetra). Če hočemo varno izvesti aspiracijo moramo dobro poznati anatomijo dihalnih poti, razlog za aspiracijo, medicinske in negovalne diagnoze pri bolniku, upoštevanje aseptične tehnike izvajanja, poznavanje pripomočkov in materiala predvsem pa poznavanje možnih zapletov (Vahčič M, Simončič S, 2012). Preberi več o Aspiracija dihalnih poti

Možni zapleti pri aspiraciji dihalnih poti skozi tubus

Kašelj je zaščitni refleks, ki teži k očiščenju dihalnih poti, dražečih snovi, vnetnih produktov. Kašelj je krčevit iztis zraka. Predstavlja obrambnim mehanizem, s katerim odstranimo tujek ali sluz iz dihalnih poti. Nastane zaradi pospešenega izdiha pri nenadnem odprtju glasilk, pri čemer se izčisti spodnja dihalna pot.

Na kašelj silijo:

  • Vdihani plini,
  • Obolenja dihalnih poti (laringitis, traheitis, bronhitis, pneumonia),
  • Tujki v dihalni ali prebavni cevi.

Kašelj je simptom obolenja pljuč in sapnic. Dražljaj za kašelj pogosto nastane v zgornjih dihalnih ali večjih sapnicah, lahko pa se sproži tudi iz drugih organov ali psihično.

Po vzroku ločimo:

  • Spremljajoči kašelj, ki nastane po infekciji dihalnih poti in je občasno povezan z izmečkom (produktivni kašelj),
  • Dražeč kašelj, ki nastane pri vdihavanju dražečih plinov, prahu, kemikalij. Je suh in piskajoč,
  • Kašelj zaradi psihičnih stresov, je pa hrapav in suh. Pogosto je pokašljevanje znak psihičnih motenj, npr. preobremenitev,…

Preberi več o Možni zapleti pri aspiraciji dihalnih poti skozi tubus

Endotrahealna aspiracija

Zdrav človek se do določene mere brani pred škodljivimi snovmi v vdihanem zraku. Zastajoča sluz predstavlja zaporo, oviro v prehodnosti dihalnih poti in nevarnost, da zapre zmanjšane sapnice. Zato moramo poskrbeti za pomoč pri izločanju izmečka.

Kašelj je zaščitni refleks, ki teži k očiščenju dihalnih poti, dražečih snovi, vnetnih produktov. Kašelj je krčevit iztis zraka. Predstavlja obrambnim mehanizem, s katerim odstranimo tujek ali sluz iz dihalnih poti. Nastane zaradi pospešenega izdiha pri nenadnem odprtju glasilk, pri čemer se izčisti spodnja dihalna pot.

Na kašelj silijo:

  • Vdihani plini,
  • Obolenja dihalnih poti (laringitis, traheitis, bronhitis, pneumonia),
  • Tujki v dihalni ali prebavni cevi.

Preberi več o Endotrahealna aspiracija