Z leti pride pri starostnikih do sprememb v anatomiji in fiziologiji v ustih in žrelu, te pa povečujejo možnost nastanka motenj. Bistveno za motnje je, da se pojavijo počasi. V ospredju je počasnost žvečenja in premikanja jezika ter zmanjšana moč jezika za potiskanje hrane v žrelo. Slabša zapora dihalnih poti omogoča pogostejše zatekanje hrane in tekočine v sapnik in pljuča. Pogosteje in prej se starejšimu zaleti tekočina in hrano teže požre. Večje so možnosti, da gre hrana v grlo, sapnik ali pljuča.
Pri starostnikih z motnjami požiranja, bodisi zaradi te ali one bolezni, je vedno nevarnost aspiracije zaradi oslabljenega ali celo ugaslega požiralnega refleksa in utegne zaradi tega priti do zadušitve. Velik problem je tudi ustrezno hranjenje.
Torej je največja nevarnost pri bolnikih z motjami požiranja nevarnost aspiracije. Pri tem zaide hrana v sapnik namesto v požiralnik. Hrana ali pijača se zaleti, povzroči kašlanje in davljenje – bolnik lovi sapo. Če zaide hrana ali pijača v pljuča, lahko to povzroči aspiracijsko pljučnico.
Bolniki sami nimajo občutka, če se jim karkoli ustavi v žrelu. Lahko je to hrana ali pa slina. Prav zato prosimo svojce, da brez naše vednosti ne dajejo nobene hrane ali pijače. Aspirator naj bo vedno pirpravljen v neposredni bližini bolnika. Ni tu nevarnost samo pri zaužitju hrane ali pijače, pri teh bolnikih je tudi povečana sekrecija. Bolnika aspiriramo po potrebi, večkrat na dan, pred hranjenjem. Pri aspiraciji moramo paziti, da aspiriramo dovolj globoko, da očistimo vso sluz in sekrete, ki se nabirajo v ustih in žrelu. Pazimo, da bolnika pri aspiraciji ne ranimo in, da posega ne opravljamo, če je za bolnika neprijetno. Raje aspiracijo ponovimo čez nekaj časa. Preberi več o Nevarnost aspiracije pri starostniku