Oznaka: traheostoma

Zdravstvena nega uporabnika s traheostomo in gastrostomo

Perkutana endoskopska gastrostoma je namenjena je bolnikom, ki zaradi motnje požiranja začasno ali trajno ne morejo jesti, saj je bolnikom, ki niso zmožni hranjenja, potrebno kalorično in tekočinsko kriti dnevne potrebe. PEG vstavimo vsem tistim bolnikom, ki potrebujejo najmanj 3 – tedensko ali daljše umetno hranjenje. Pri bolnikih, ki potrebujejo umetno hranjenje za daljše obdobje, je potrebno vsako leto zamenjati PEG.

PEG priporočamo pri bolnikih z motnjami hranjenja po možganski kapi ali poškodbi v kakšni fazi amilotrofične lateralne skleroze, pri decebriranih bolnikih, pri bolnikih s pogosto aspiracijo hrane v pljuča, pri bolnikih s psihičnimi motnjami hranjenja, pri bolnikih ki jih ne moremo zadostno nahraniti po naravni poti. Možni zaplet je lahko vnetje kože, razširitev stomalne odprtine, zamašitev hranilne cevi, izpad hranilne cevke( Obzornik zdravstvene nege, 2013) .

Preberi več o Zdravstvena nega uporabnika s traheostomo in gastrostomo

Zdravstvena nega uporabnic s traheostomo

Stoma je umetno napravljena odprtina na koži, ki je poimenovana po organu iz katerega izhaja. Traheostomo poimenujemo tudi dihalna stoma in izhaja in traheje – sapnika. Indikacije za traheostomo so ovire (zapore) v zgornjih dihalnih poteh, daljša umetna ventilacija, boljša toaleta dihalnih poti, tumorji, infekcije ali aspiracija sekreta iz dihalnih poti.

Najpogostejši zapleti pri bolnikih s traheostomo so pospešeno, plitvo, neenakomerno, oteženo, piskajoče dihanje, preveč izmečka in aspiracija sline, krvi ali želodčne vsebine, zamašitev kanile s strdkom ali izsušenim izločkom, težave pri komuniciranju.

Preberi več o Zdravstvena nega uporabnic s traheostomo

Zapleti pri aspiraciji pri bolniku s traheostomo

Zaradi gensko prirojenih napak in/ali zaradi fizičnih poškodb pri odraščanju, lahko pride do sprememb v anatomiji in fiziologiji v ustih in žrelu. Bistveno za takšne motnje je, da se pojavijo počasi ali naenkrat. Slabša zapora dihalnih poti omogoča pogostejše zatekanje hrane in tekočine v sapnik in pljuča. Bolnikom se pogosto zaleti tekočina, kar privede do kašlja in nabiranja veliko sluzi.

Pri osebah s takšnimi motnjami, bodisi zaradi te ali one bolezni, je vedno nevarnost aspiracije zaradi oslabljenega ali celo ugaslega požiralnega refleksa in utegne zaradi tega priti do zadušitve. (Mlakar N.,).

Bolniki sami nimajo občutka, če se jim karkoli ustavi v žrelu, zato naj bo aspirator vedno pripravljen v neposredni bližini. Pri teh bolnikih je tudi močno povečana sekrecija. Aspiriramo po potrebi, večkrat na dan, tudi pred hranjenjem. Pri aspiraciji moramo paziti, da aspiriramo dovolj globoko, da očistimo vso sluz in sekrete, ki se nabirajo v ustih in žrelu. Pazimo, da bolnika pri aspiraciji ne ranimo in, da posega ne opravljamo, če je za bolnika preveč neprijetno. Aspiracijo potem raje ponovimo čez nekaj časa

(Mlakar.,).

 

Stoma je umetno napravljena odprtina na koži, ki je poimenovana po organu iz katerega izhaja. Za bolnika, ki ima stomo, je ta psihično in fizično breme. Dihalno stomo (traheostomo) naredijo na vratu. Vzroki za potrebo po tej stomi so lahko ovire ali zapore v zgornjih dihalnih poteh, daljša umetna ventilacija, boljša toaleta dihalnih poti, tumorji ali infekcije. Preberi več o Zapleti pri aspiraciji pri bolniku s traheostomo