Osnovna funkcionalna enota živčnega tkiva je NEVRON, ki ima obliko zvezde- ASTROCIT.
Sestoji iz:
• celične membrane, znotraj je CITOSOL ali citoplazma,
• jedra ali NUCLEUS.
Celice na robu niso gladke, ravne, temveč so prepletene z nizom podaljškov, ki so krajši- DENDRITI; eden je daljši, ta je AKSON ali NEVRIT.
Ti podaljški predstavljajo najpomembnejše mesto prenosa impulza iz enega mesta na drugo.
Akson se deli na TELODENDRONE, ki so povezani s podaljški sosednjih celic- te povezave so SINAPSE, ki je mesto povezave, preko katere poteka prenašanje živčnih impulzov (informacij v našem živčnem sistemu).
In celotno naše življenje bazira na tem procesu (tudi proces staranja,…). Pred leti so ugotovili, da se tiste živč. celice, ki so neprestano v akciji, ostanejo globoko v starosti še vedno vitalne.
S starostjo se število sinaps manjša. V posebni življenjski vijugi (PRECENTRALNA VIJUGA) se še posebej to število manjša; za razliko od primarnega vidnega centra, ki je v skorji v zatilnem delu, kjer se število bistveno ne zmanjšuje (s pomočjo tega centra gledamo).
Zato človek, ko se stara, mora vzdrževati aktivnost sinaps in to z neprestanim učenjem, s pridobivanjem znanja.
Možgani so v večini sestavljeni iz beline, to je znotraj in to so mielinska vlakna; na površini je skorja- CORTEX, ki je siva masa; v notranjosti pa imamo posamezna potopljena jedra sive mase, to so bazalni gangliji – GANGLIA BASALIA;
ki so odgovorni za naše nehoteno gibljivost. Ko prede do okvare le-teh se pojavijo nehoteni gibi (npr. Parkinsova b.)
EKSTAPIRAMIDALNO MOTORIKO pa lahko povzročijo tudi nekatera zdravila (stemiti, torekan, regin), za njo so tudi odločilni bazalni gangliji, pojavlja pa se v obliki tremorja, atetoze…
ŽIVČNI SISTEM razdelimo na:
– osrednji ali centralni živčni sitem
– periferni živčni sistem
– avtonomni ali vegetativni živčni sistem.
OSREDNJI ŽIVČNI SISTEM
Je sestavljen iz:
velikih možganov: ENCEPHALON CEREBRUM
malih možganov: CEREBELUM
znotraj njih in navzdol poteka
možgansko deblo: TRUNCUS CEREBRI, ki pa je sestavljen iz: mostička: PONS
medmožganja: MESENCEPHALON
kavdalno sledi podaljšana hrbtenjača: MEDULLA OBLONGATA
Možgansko deblo je vitalnega pomena, saj se tu nahajajo življenjsko pomembni centri (za dihanje, za srce, za pritisk, za termoregulacijo) in pri okvari možganskega debla nastopi smrt v trenutku.
VELIKI MOŽGANI
Veliki možgani se nahajajo v prednji in srednji možganski kotanji (intrakranialno, znotraj lobanje kostnega oklepa). Oddvojeni so od dela možganskega centra z membrano- TENTORIJUM.
Teža: 1400 – 1500g in vse kar je pod 1000g je povezano z intelektualnim deficitom (oligofrenijo).
Ženski možgani so lažji od moških.
Stopnja inteligentnosti ni premosorazmerno odvisna od teže možganov, temveč od števila možganskih vijug.
Delijo se na:
dve polobli ali HEMIOSPHERIUM DEXTRUM in SINISTRUM CEREBRUM,
ki sta med seboj povezani s CORPUS CALOSUM (belo maso), ki je na površini valovita, nagubana in deli posamezne
brazde- SULCUS na posamezne vijuge- GYRUS.
Anatomsko, posamezne brazde delijo pomembne dele velikih možganov. Centralna brazda –SULCUS CENTRALIS deli poloblo na naslednje režnje:
čelni reženj – LOBUS FRONTALIS (zaznava vonja)
temenski reženj – LOBUS PARIETALIS
zatilni reženj – LOBUS OCCIPITALES
senčnični reženj – LOBUS TEMPORALIS (center za sluh)
znotraj je INZULA RELI
Vse te vijuge so izredno pomembne.
V velikih možganih so tudi GOVORNI CENTRI.
Pri večini ljudi je dominantna leva hemisfera, ki je prevladujoča in na kateri temelji desničarstvo in hkrati je tu tudi center za govor.
Poznamo naslednje centre:
v temporalnem režnju je senzorni center za govor- WERNICKE, ki omogoča razumevanje govora (če le-ta odpove pride do hudih govornih motenj- SENZORNA AFAZIJA)
v čelnem režnju je BROCCA center, ki je motorični center za govor, ki omogoča, da lahko govorimo (je za proizvod govora). Kadar je topodročje prizadeto se razvije MOTORNA AFAZIJA.
V parietalnem režnju je še en center in če pride do njegove okvare pride do EFAZIJE.
Če so prizadeti vsi centri se razvije senzorno-motorna afazija. Porušeno je celotno govorno področje.
Kadar je okvara v parietalnem delu se razvije NOMINALNA AFAZIJA. Človek lahko govori in razume govor, le da sam ne more najti določenega izraza za neko besedo, če pa mu ponudimo več izrazov, bo med njimi našel pravilnega- govorna luknja.
Druge govorne motnje so še jeclanje ali DYSARTHRIA. Pride pri poškodbi malih možgan.
Največja brazda je SULCUS CENTRALIS pred katero leži precentralna vijuga – GYRUS PRAECENTRALIS, ki je pomembna zaradi tega, ker predstavlja motorično prezentacijo človeka (za vsak voljni hoteni gib gredo impulzi v ta del, od koder gredo potem navzdol, da ta gib izvedemo).
Za to vijugo je postcentralna vijuga – GYRUS POSTCENTRALIS, ki je odgovorna za senzorično prezentacijo človeka; to pomeni, da se v tej vijugi vrši zavestno prepoznavanje vseh kvalitet senzibilitete (bolečina, hlad, toplota, orientacija …).
MOTORIKA
Naše motorične dejavnosti delimo na:
– hoteno ali zavestno ali voljno,
– nehotno,
– samodejno ali avtonomno ali vegetativno,
refleksno.
OBLIKE PRIZADETOSTI MOTORIKE:
delna ohromelost- PARESIS,
popolna ohromelost- PLEGIA; PARALISIS,
ko gre za ohromelost enega uda govorimo o MONOPARESIS (delna) in MONOPLEGIA (popolna),
ko imamo ohromelost obeh zgornjih okončin govorimo o DIPARESIS (delna) in o DIPLEGIA (popolna),
ko imamo ohromelost obeh spodnjih okončin govorimo o PARAPARESIS (delna) in o PARAPLEGIA (popolna),
ohromelost ene roke in ene noge imenujemo TRIPARESIS (delna) in TRIPLEGIA (popolna),
ko pa gre za okvaro v visokem delu vratne hrbtenjače, pride do ohromelosti vseh štirih udov, govorimo o TETRAPARESIS (delna) in TETRAPLEGIA (popolna).
HEMIPARESIS- delna ohromitev dveh udov na isti strani.
HEMIPLEGIJA- popolna ohromitev dveh udov na isti strani.
Kadar pride do izgube povezanosti gibov imenujemo ATAXIA.
SPASTIČNO PARETIČNA IN ATAKTIČNA hoja- škarjasta hoja; ko je prizadet peronealni živec bo hoja postala petelinja, podrsevajoča.
SENZORIKA
Je zavestno prepoznavanje različnih dražljajev, ki potekajo iz periferije telesa in gredo do senzorne vijuge.
Senzibilnostne poti vstopajo v hrbtenjačo skozi zadajšnje korenine.
Nadalje potuje navzgor po hrbtenjači vse do skorje v postcentalni vijugi.
Razlikujemo dve poti:
1. sistem medialnega lemniskusa (prevaja bolj fine senzibilitete)
v cervikalnem delu medule oblongate se spinotalamični poti pridruži še TRIGEMINOTALAMIČNA POT, ki izhaja iz jedra 5. možganskega živca PARSDISTALIS NUKLEI NERVI TRIGEMINI.
Iz thalamusa gredo impulzi v gyrus postcentralis. Ko nas boli glava gredo impulzi v LIMBIČNI SISTEM, kjer se doda čustvena reakcija, ki spremlja vsako bolečino (razdražljivost, zaskrbljenost, utrujenost,…).
2. sistem prevajanja po spinotalamični poti (prevaja bolj grobe senzibilitete) vsi impulzi gredo iz periferije po določenih poteh, tu vstopajo preko zadašnjih korenin in gredo navzdol po SPINOTALAMIČNI POTI ali po TRACTUS SPINOTHALAMICUS v hrbtenjačo na določenem nivoju, gredo po njej navzgor in vstopajo v možganih v posebno jedro- THALAMUS, od koder gredo v možgansko skorjo v postcentralno vijugo, kjer se izvrši kvaliteta prepoznavanja (ali gre za bolečino, ali za vibracijo).
Človek je razdeljen na niz različnih pasov, ki pomenijo zastopstvo določenega dela hrbtnega mozga na periferiji.
Točno vemo, kje se nahajajo ti nivoji na koži (DERMATOM), ki predstavljajo prezentacijo segmentov hrbtenjače. Od 8.
segmenta navzdol obstaja popolna ANALGEZIJA, ki ne prepušča impulze navzdol in ascedentnih impulzov navzgor—ta človek ne čuti ničesar, če se te poti prerežejo.
Možgane sestavljajo celice (nekaj milijard), tudi po 60-80 letu tako pri ženskah, kot pri moških ne pride do bistvenega zmanjšanja števila celic, zmanjša pa se število sinaps.
OBLIKE PRIZADETOSTI SENZORIKE:
zaznavanje bolečine: ALGEZIJA
pomanjkljivo zaznavanje bolečine: HYPALGEZIJA
povečan občutek bolečine: HYPERALGEZIJA
popolno nezaznavanje bolečine: ANALGESIA
zaznavanje dotika: AESTHESIA,
pomanjkljivo zaznavanje dotika: HYPAESTHESIA,
povečan zaznavni občutek: HYPERAESTHESIA,
neobčutek dotika: ANAESTHESIA.
pomanjkljivo zaznavanje toplote ali hladu: THERMHYPAESTHESIA
povečan občutek toplote ali hladu: THERMHYPERAESTHESIA,
neobčutek toplote ali hladu: THERMANAESTHESIA.
MOTNJE GOVORA
Prezentacija našega govora se nahaja v čelnem režnju- v zgornji temporalni vijugi.
Govor je sredstvo medsebojnega komuniciranja, razumevanja, je sredstvo izražanja hotenj…
Element vsega je naš govor.
Govorne motnje delimo na:
-BLAGE: jecljanje ali zatekajoči govor (DYSARTHRIA, ki je lahko prirojena, kot posledica spastičnosti; pri boleznih malih možganov pride do SKANDIRAJOČE govorice. Ljudje, ki jecljajo lahko tekoče pojejo.
HUJŠE: so t.i. govorne motnje v smislu APHASIA- izguba govora. Z ozirom na prizadetost centra za govor ločimo:
– motorno afazijo (A. MOTORICA)
– senzorično afazijo (A. SENZORIA)
– mešano senzorično- motorično afazijo
– parafazija
Ko pa gre za govorne motnje, ki nastanejo kot posledica okvare določenih dominantnih centrov v levi hemisferi, imamo prisotne tudi:
m. pisanja (AGRAPHIA);
m. branja (ALEXIA);
m. v prepoznavanju oz. nesposobnost prepoznavanja (AGNOSIA);
izguba smotrne dejavnosti (APRAXIA)- npr. v usta si vtakne cigareto, ne ve pa si je prižgati;
izguba sluha (ANACUSIS);
izguba glasu (APHONIA)—hripav glas je DISFONIČEN glas.
V možganski skorji imamo določene primarne centre:
V primarna vidna skorja v zatilnem režnju,ki omogoča prepoznavanje vseh vidnih impulzov in če gre za udarnino v zatilje lahko pride celo do izgube vida, pri tem se na očesu ne vidi ničesar (nobena sprememba).
Pri bolniku, ki je govorno prizadet traja rehabilitacija zelo dolgo; izvaja jo logoped, ki izvaja učni proces postopoma od 1. razreda dalje.
LIKVOR:
Naloge likvorja so: deluje kot nekakšen amortizer mehaničnih vplivov na glavo z njeno vsebino in na hrbtenjačo; je regulator pritiska in prostora v lobanji in hrbteničnem kanalu; kadar se poveča količina krvi ali volumen možganov, se zmanjša količina likvorja; poveča pa se količina likvorja pri zmanjšanju možganske mase zaradi atrofije; je sredstvo za prenos snovi iz možganov in hrbtenjače v krvni pretok; sprejema ostanke metabolizma ter jih izloča; ne prehaja skozi krvno-možgansko pregrajo (hemato-encefalno bariero), zato je njegova vloga v prehrani CŽ zlo majhna.
Pri raznih patoloških stanjih se makrološki izgled likvorja spremeni:
Hemoragičen likvor (je enakomerno krvav): če pri lumbalni punkciji napičimo venski splet, sami povzročimo krvav likvor in lahko dobimo nepravilne izvide, zato moramo napraviti centrifugacijo likvorja: v primeru hemoragičnega likvorja se bo na dnu napravil sediment eritrocitov, nad njim pa bo likvor rumenkaste barve— temu pravimo
KSANTROHOMIJA. Če pa smo mi povzročili krvav likvor, se bo na dnu napravil segment eritrocitov, nad njim pa bo bister likvor.
LUMBALNA PUNKCIJA
Je rutinska nevrološka diagnostična metoda, včasih je služila tudi kot terapevtska metoda, kar pa je danes skoraj povsem opuščeno.
Likvorska preiskava služi predvsem pri: diagnostiki vnetnih bolezni CŽS
motnjah krvno-likvorske bariere diagnostiki avtohtone produkcije antiteles potrditvi subarahnoidne krvavitve dokaz tumorskih celic v likvorju.
Pred lumbalno punkcijo moramo pregledati očesno ozadje in izključiti znamenja zastojne papile.
Zvišan intrakranialni pritiska je kontraindikacija za lumbalno punkcijo zaradi nevarnosti ukleščenja tonzil malih možganov v incizuro tentoriuma pri nagli dekompresiji, ki bi jo napravili s punkcijo.
Potek: po predhodni psihološki pripravi bolnika lahko punktiramo sede ali leže, seveda v sterilnih okoliščinah. Punkcija se izvede v višini med 3. in 4. lumbalnim vretencem.
Nato, ko smo določili mesto vboda očistimo in s punkcijsko iglo, ki je votla, predremo kožo, podkožje, ligamentum flavum in duro; potegnemo mandren počasi, rotiramo in opazujemo pretok likvorja.
S posebnim manometrom, ki je priključen na punkcijsko iglo, izmerimo likvorski pritisk. Navadno pustimo iztekati likvor po kapljicah v 3 zaporedne epruvete po 1-2ml pri standardnih preiskavah.
Ko smo nabrali dovolj likvorja, počasi izvlečemo iglo in mesto vboda pokrijemo s sterilnim trakom.
Bolnik mora po končani punkciji ležati vsaj 24 ur brez vzglavja; kajti lahko pride do postpunkcijskega sindroma, ki se kaže v obliki hudega glavobola, bruhanja, splošne slabosti, navzea,… Te težave trajajo 2-3 dni in se nato popravijo in ne puščajo nobenih posledic.
Ležati pa mora tudi za to, da bi preprečili nadaljnje iztekanje likvorja.
PRI LIKVORJU DOLOČIMO število celic (normalno je do 5 v 1 mm3, in vse kar je nad imenujemo PLEOCITOZA – to pomeni, da gre za kak vnetni proces: pri gnojnem meningitisu).
Beljakovine (normalno je 45% mg; zvišane so pri vnetjih, tumorjih…) glukozo (specifično je povišana pri tuberkuloznem meningitisu) elektroliti imunoglobulini (avtoimune bolezni).
PERIFERNI ŽIVČNI SISTEM
Predstavljata ga dva sklopa:
-možganski živci
-spinalni živci : 8 cervikalnih, 5 sakralnih
, 1 trtični, 5 lumbalnih 12 torakalnih,
Na roki:
a.nervus radialis(v zapestju)
b.n.ulnaris
c.n. medianus(ne more stisnit prstov)
MOŽGANSKI ŽIVCI
Jih je 12 parov in njih funkcija je izredno pomembna. Izhajajo iz določenih jeder možg. debla in gredo skozi odprtinice lobanje in preidejo na periferijo glave.