REFLEKSI
Refleksna reakcija je avtomatizem, odziv na določen dražljaj, brez vpliva naše zavesti. Je obrambna reakcija organizma.
Medulla spinalis je na preseku sestavljena iz bele mase, znotraj katere je razporejena v obliki dveh rogov siva masa.
Rogova sta:
Zadajšnji ali CORNU POSTERIOR in spredajšnji ali CORNU ANTERIOR.
Nevarnost v obliki vročinskega ali bolečinskega dražljaja sproži vzburjenje receptorjev in od tod gredo impulzi hitro po ascedentnem senzibilnem delu živca-vlaknih.Ta vlakna se združijo in predstavjajo periferni živec.
Nato impulzi vstopajo preko zadajšnje korenine v zadajšnji rog in se preko intrakranialnega nevrona preklopijo na sprednjo korenino in gredo naprej po motoričnih vlaknih na določeno mišico (EFEKTOR), ki ustrezno reagira-se v delčku sekunde aktivira.
MIOTATIČNI ali PROPRIOCEPTIVNI LOKALIZACIJA ali KITNI REFLEKSI
Bicepsov refleks …………………………………………C5-C6
Stiloradialni refleks………………………………………C5-C6
Tricepsov refleks…………………………………………C6-C8
Tromnerjev refleks……………………………………….C7-C8
Trebušni refleks………………………………………….TH6-TH1
Kremasterjev refleks……………………………………..L1-L2
Patelarni refleks…………………………………………..L3-L4
Ahilov refleks…………………………………………….S1-S2
Analni refleks…………………………………………….S3-S5
BABINSKI Test-prizadeta piramidna pot (palec navzgor, ostali prsti narazen).
Od patoloških refleksov je najpomembnejši pozitivni Babinski refleks, ko potegnemo po notranji strani stopala z leseno palčko, pride do dorzalne pleksije (palec se iztegne navzdol), ostali prsti pa se razširijo v obliki pahljače.
MINGAZZINIJEV TEST-kadar gre za ohromelost uda,pri piramidni okvari.
KLINIČNI NEVROLOŠKI PREGLED
Sestoji iz ANAMNEZE, ki mora biti skrbno vzeta in je sestavljena ali iz podatkov, ki jih poda bolnik sam (avto-anamneza) ali iz podatkov, ki jih podajo namesto bolnika njegovi svojci oz. tisti, ki najbolje poznajo njegove težave. Na osnovi teh podatkov lahko že indirektno zaključimo kakšno bolezen gre; na osnovi prisotnih simptomov pa lahko sklepamo za lokacijo poškodbe oz. okvare.
Anamnez, ki jih je potrebno vzeti pri bolniku so:
-družinska anamneza (zanimajo nas tiste bolezni, kjer pričakujemo dedno preddispozicijo v ožjem sorodnem razmerju, to so nekatere živčne bolezni, epilepsija, ki ni dedna je pa večja verjetnost, da se pri ljudeh, ki imajo v sorodu epilepsijo, tudi kasneje pojavi.Tudi tumor je gensko zasnovan, žilne bolezni, vaskularne bolezni…).
-osebna anamneza (bolezni v otroški dobi, kasnejše bolezni in poškodbe, sedanja bolezen, podatki o uživanju alkohola, nikotina in o drugih razvadah, opis bolnikovega socialnega stanja).
Nato je potrebno pregledati TRENUTNI KLINIČNI STATUS, ki zajema podatke o aktualni bolezni – zakaj je bolnik tu sedaj pred nami.
Zanima nas:
-začetek bolezni (ali se je pojavila nenadoma v trenutku – možg.kap, epilepsija; ali pa se je začela počasi, postopoma in prekrito – razni tumorji).
-nadaljnji razvoj bolezni (npr. ali se občutek drevenenja širi, glavobol, znaki zvišanega ICP.Če bo razvoj hiter, bo verjetnost, da gre za žilno bolezen večji, kot pa da je to nastajajoči tumor).
Nato preidemo na nevrološki status oz. STATUS NEUROLOGICUS, pri katerem gledamo:
– splošno stanje pacienta ( najprej je potrebno to stanje stabilizirati, šele nato jemljemo anamnestične podatke – izvedemo določene intervencije, in ko smo njegovo stanje stabilizirali preidemo na pregled zunanjega stanja, pri katerem gledamo bolnikovo prekrvavljenost, prehranjenost, stanje zavesti, ali je sposoben izpostaviti kontakt…)
-pregled glave (gledamo lobanjo, zenice in funkcije možganskih živcev).
Pri lobanji gledamo njeno obliko, ali so na glavi vidni morebitni znaki poškodb, ker je lahko pri tej poškodbi poškodovan tudi živec in lahko pri manjših udarcih,brez vidnih zunanjih sprememb to spregledamo in nastopi smrt zelo hitro.
– zenice, ki predstavljata vrata v notranjost lobanje, gledamo njuno obliko in enakost: primerjamo levo in desno, ki morata biti enaki, okrogli in reagirati morata na svetlobo tako, da se skrčita. Naredimo indirektno reakcijo z lučjo – zenica v katero bomo posvetili se bo refleksno skrčila in čez nekaj sekund se mora tudi druga
-pri možganskih živcih gledamo vseh 12 parov: kontroliramo voh, vid, 3.,4. in 5. gledamo skupaj s testom vulvomotorike – pregled aktivnega gibanja zrkel v vse smeri; za kontrolo 7 živca mora gubati čelo, se smejati, žvižgati; pregledamo tudi sluh, gibljivost jezika sposobnost požiranja
-pregled zgornjih udov, kjer gledamo trofika-mišično stanje na rokah in aktivnost mobiliteto -gibljivost, izvede vse gibe v maksimalnem obsegu tonus – hipertonus privede do spastičnosti, hipotonus, ki se pojavi pri okvari piramidne poti in perifernih živcev groba moč; propioceptivni refleksi, patološki refleksi
-pregled spodnjih udov (izvedemo iste preglede kot pri zgornjih udih), refleksi, ki so prisotni tu so papilarni in ahilov, patološki, ki se pojavi pri okvarjeni piramidi pa je – pozitivni babinski refleks
-trebušne reflekse –v višini popka levo in desno potegnemo z leseno palčko in opazujemo površinske reflekse
-test-koordinacije gibov; poskus prst-nos in peta-koleno, če se povezanost
Koordinacija gibov izključi govorimo o ataksiji (cilj se doseže a vendar po daljši poti), in o hipermetriji (kjer se cilj sploh ne doseže). Ta test delamo v ležečem in stoječem položaju – ROMBERGOV POSKUS-delamo pri sumu na okvaro malih možganov in če je okvara prisotna, bolnik sploh ne bo mogel stati, temveč se bo prevrnil na tisto stran, kjer je okvara.
-hoja
-senzibiliteto za bolečino, dotik, toplo, hladno…
-test na vibracije
-prisotnost meningealnih znakov, ki se pojavijo v primeru vzdraženja mening in ti so:
-opistotonus oz.otrdelost tilnika
-pozitivni Kernig-ov znak (nogo, ki je iztegnjena, ko bolnik leži, ne moremo dvignit od posteljne podloge)
-izvedemo avskultacijo; poslušamo karotidne arterije
-pogledamo orientacijsko notranje organe
-zmerimo telesno temperaturo,pulz in krvni pritisk
NEVROLOFIZIOLOŠKE PREISKAVE
1. EEG (elektroencefalografija) gre za merjenje bioelektrične aktivnosti celic možganske skorje; te bioel, potenciale mi lahko odvajamo s pomočjo posebnih elektrod, ki jih razvrstimo po določenem zaporedju na glavi.Ta električna aktivnost se v bistvu beleži v obliki določenih valov, ki imajo svojo določeno obliko in napetost, ki se meri v Mv (milivoltih).
Spremembe te aktivnosti kažejo na bolezenske spremembe v možganskem tkivu. Preiskava je nenevarna, neboleča in jo lahko mnogokrat ponovimo.
Z ozirom na obliko poznamo določene oblike valov:
-osnovni je alfa ritem (ki je normalni in ima 8-12 ciklov/ sek in napetost 50 mV
-beta ritem so valovi,ki so nekoliko hitrejši in se pojavljajo v sprednjih delih možganov, njihova frekvenca je 13 ciklov/ sek (pri mlajših in otrocih se v tem ritmu formirajo tudi počasni valovi).
-theta in delta valovi, ki pa se ne pojavljajo pri odraslih v budni fazi temveč samo med spanjem.
-valovi visokih frekvenc, ki so zelo pomembni so trnasti valovi oz.spajki
EEG služi predvsem za diagnozo božjasti in drugih motenj zavesti in je eden izmed pomembnih elementov za ugotavljanje možganskih smrti – pri odvzemu organov za transplantacijo.
2. EMG (elektromiografija) je v bistvu registriranje električnih aktivnostih v mišici s koaksialno igelno elektrodo, ki omogoča preiskavo motorične enote.
Najpomembnejši električni pojav, ki ga registriramo, potem ko bolnik rahlo napne mišico, ki jo preiskujemo je akcijski potencial, motorične enote. Ta ima določeno amplitudo, določen čas trajanja in določene faze.
Ko je mišica relaksirana mora vladati tu popolna tišina: če pa je tu neka napetost v času relaksacije, je to znak patološkega dogajanja
Prisotni so lahko:
denervacijski, fibrilacijski potenciali in pozitivni ostri valovi, ki so vedno znak določenega bolezenskega stanja perifernega živca ali mišice.
Imajo značilno obliko in zvok, nizko amplitudo in se prožijo pretežno z enakomerno ali počasi upadajočo frekvenco.
EMG omogoča razmejitev bolezni perifernega živčevja od mišičnih bolezni, poleg tega nam omogoča tudi merjenje hitrosti motoričnega prevajanja; z elektronevrografijo pa lahko merimo hitrost senzoričnega prevajanja (ENG preiskujemo senzibilna živčna vlakna s površinskimi elektrodami). Indikacija za EMG preiskavo so: bolezni in poškodbe proksimalnega in distalnega dela spodnjega motoričnega nevrona, bolezni mišic, bolezni motorične ploščice.
3. SEG (senzorična encefalografija)-senzorno – motorni evocirani potencial
Je diagnostična metoda, pri kateri lahko s specifičnim senzoričnim dražljajem proučujemo funkcijo posameznih delov senzoričnih sistemov.
Določeni zunanji dražljaji vzburjajo določene možganske potenciale in na osnovi sposobnosti prevajanja se napravijo VEP (vizuelni evoc.potenciali)
ABR (preiskava evociranih potencialov možg.debla) – gledamo prevodnost akustičnega dražljaja, EP (evocirani potencial), SEP (somatosenzorični vzbujeni (evocirani) potenciali).
4. MOŽGANSKA SCINTIGRAFIJA, je radioizotopska preiskava možganov, pri kateri ugotavljamo kopičenje radioaktivnega izotopa tehnecija.
Po intravenozni aplikaciji tehnecija ugotavljamo njegovo porazdelitev v možganih. Enakomerno razporeditev izotopa – zdravo; pri patološkem stanju je na določenem mestu zvišana količina izotopa.
5. PET (pozitronska emisijska tomografija), ki se dela tudi z radioaktivnim izotopom-delamo jo tudi pri Alzhaimerjevi demenci. Analiza emitiranih pozitronov daje podatke o možganskem krvnem pretoku, ekstrakciji kisika in celo o volumnu krvi v možganih.
NEVRORADIOLOŠKE PREISKAVE
Kjer se uporabljajo poleg izvora radioaktivnih žarkov tudi kontrastna sredstva:
1.MIELOGRAFIJA: je kontrastna preiskava, pri kateri z vodotopnim jodnim kontrastnim sredstvom prikažemo spinalni subarahnoidni prostor oz. intraspinalne omejene procese. Po injiciranju kontrasta z lumbalno punkcijo rentgensko slikamo tisti segment hrbtenice, v katerem pričakujemo patološki proces. Posnetke napravimo v različnih projekcijah. Opazujemo lahko različne spremembe kontur kontrastnega stolpca od lažjih, težjih utesnitev pa vse do popolne prekinitve kontrastnega stolpca.
Indikacijo za mielografsko preiskavo narekujejo predvsem omejeni intraspinalni procesi oz. tumorji, poleg tega pa tudi hernije intervertebralnega diska (hernia disci).
Mielografska preiskava je kontraindicirana pri vnetnih boleznih CŽS in mening ter pri destrukciji vretenc.
2. ANGIOGRAFIJA (invazivna metoda), kjer se s pomočjo kontrasta, ki ga vbrizgamo v arterije prikaže celotni potek in pretok določenih arterij in njihovih vej; če se vbrizga direktno v aortni lok gre za AORTOGRAFIJO ali ARCUS AORTOGRAFIJO.
Če pa se vbrizga v karotidno ožilje pa gre za CAG OZ.CAROTIS ANGI-OGRAFIJO.S pomočjo te preiskave se lahko odkrije stenoza, anevrizma, arteriovenska malformacija in diagnosticirajo se določene poškodbe kot so
subduralni hematom.
CEREBRALNA ANGIOGRAFIJA je preiskava, pri kateri s kontrastnim sredstvom prikažemo ekstra- in intrakranialno ožilje.
Danes obstajajo za pregled vratnega ožilja manj invazivne preiskave,ki jih je ugotovil Doppler,to so DOPPLERJEV FENOMEN oz. DOPPLERJEVA ANGIOSONOGRAFIJA.
3. DOPPLERJEVA ANGIOSONOGRAFIJA
DOPPLERJEV UZ, ki ga merimo v določenemu segmentu žile in prikaže nam količino krvi in njeno hitrost pretoka, ki pa mora biti povsod enaka.
Na področju stenoze je frekvenca pretoka zvišana. Posebni piezoelektrični kristal v UZ sondi oddaja UZ signal znane frekvence, ki se odbija od eritrocitov, ki tečejo z določeno hitrostjo skozi krvno žilo. Čim ožja je žila, tem večja je hitrost gibanja eritrocitov z ozirom na to, da mora v enaki časovni enoti ista količina krvi priteči skozi zoženi lumen arterije.
Pri Dopplerjevi angiosonografiji ekstrakranialnega možganskega ožilja uporabljamo sonde 4MHz in 8MHz.
KONVENCIONALNA IN BARVNA DUPLEKS SONOGRAFIJA (ANGIODINOGRAFIJA) temelji na načelu kombinacije dvodemenzionalnega prikaza žilne anatomije na ekranu v »živem času« (real time) in spektralne frekvenčne analize krvnega pretoka.
Ta sonografija lahko prikaže plake različne sestave, omogoča spremljanje pulzacijskih karakteristik in oceno zožitve arterijskega lumna in prikaz dvodemenzionalne barvne slike karotidnega stebla in spektralne frekvenčne analize.
TRANSKRANIALNA DOPPLERJEVA SONOGRAFIJA – TCD je ultrazvočna preiskava bazalnih možganskih arterij. Tako ne preiskujemo samo celotnega preseka krvne žile, ampak tudi njene veje. Tudi druge žile, ki potekajo blizu, imajo svoj delež pri Dopplerjevem signalu.
4. CT (računalniška tomografija), s snopom rentgenskih preiskav pregledujemo različno široke reze (»rezine«) možganov in tako lahko izmerimo razliko v gostoti posameznih tkiv.
Indikacije za to preiskavo so različne: tumorji, krvavitve, ishemični infarkt, atrofični procesi možganov, vnetni procesi v možganih in hrbtenjači.
5. MR (magnetna resonanca): kjer s pomočjo odklonov elektronov v atomu nekega tkiva pride do tvorbe energij.Ta energija daje signal – svetlost. Tkiva, ki vsebujejo več vode, se prikažejo z intenzivnejšim signalom (svetlejša), kostne strukture in patološke kalcifikacije pa se manifestirajo s slabim signalom (temnejša).
Prednost MR je v možnosti prikazovanja v transverzalni, koronarni in sagitalni ravni, slaba stran pa je dolžina trajanja preiskave (!-2 uri).
Indikacij za MR glave je več: možganske kontuzije, subduralnih in epiduralnih hematomih, manjših tumorjih, pri razvojnih anomalijah možganov in hrbtenjače. Velik pomen ima ta preiskava pri dg. Tumorjev srednje in zadajšnje lobanjske kotanje.
Kontraindikacije za MR preiskavo so implatirani srčni vzpodbujevalniki in najrazličnejše kovine v organizmu.
6. 3 D ultra sonografija (omogoča prikaz možg.arterij v 3 dimenzijah.)
7. Endovaskularna lumenografija (notranjost žile).