Diagnoza: dg rak mora biti potrjena histološko ali citološko. Zdravljenje ca je agresivno in ni dopustno brez potrjene dg. Tudi pri eni sami rakavi bolezni lahko natančno histološka dg odloča o različnih načinih zdravljenja. Svoj pomen ima tudi kot napovedni dejavnik za določeno rakavo bolezen, to pa je izredno pomembno za B in svojce. Določitev stadija bolezni: nam da podatek o razširjenosti bolezni. Večinoma rakave bolezni razvrščamo po klasifikaciji TNM ki velja za karcinome, ginekološke pa po klasifikaciji FIGO. Poleg kliničnegapregleda upoštevamo določitvi stadijev malignih bolezni še slikovne preiskavne metode, endoskopske preiskave, pri nekaterih tumorjih pa na podlagi OP izvida. Pri FIGO klasif stadij raka mat telesa določamo po kir posegu. Ocena B splošnega stanja: je vedno bolj pomembna, pomaga pri odločitvah o načinu zdravljenja, prav tako pa si z njo pomagamo pri oceni odziva na zdravljenje, ko nimamo drugih kazalnikov.

B splošno počutje ocenjujemo po klasifikiaciji WHO od 0-4. Zdravljenje: o načinu zdravljenja se odločamo po potrditvi bolezni in stadiju Radikalno- kurativno zdravljenje: namen je popolnoma odstranitev maligne bolezni. Rad zdrav ni usmerjeno samo na primarni tumor
temveč upošteva, da je rak sistemska bolter poskuša vplivati na vsa mesta lokalne rizadetosti ter na oddaljene metastaze. Radikalno kirur zdravljenje je najbolj ustrezno za večino lokaliziranih solidarnih tumorjev, če sumimo na metastaze, nadaljujemo zdravljenje s kemoterapijo. Radikalna radioterapija uporabljamo pri lokaliziranemneoperabilnem tumorju. Uporablja se tudi kot alternativno zdravljenje v primerjavi s kir, njegov namen pa je zmanjšati invalidnost. Pri nekaterih diseminarnihtumorjih je sistemsko zdravljenje edini način radikalnega zdravljenja, čeprav je dopolnjeno z radioterapijo ali kir zdravljenjem.
Paliativno zdravljenje: namen je zmanjšanje bol znakov in simptomov, ki jih povzroča tumor. B skrbno opazujemo.

Če v krajšem času ni opaznega izboljšanja ali se pojavijo spremljajoči toksični znaki zaradi obsevanja ali kemoterapije, zdravljenje prekinemo. Simptomatsko zdravljenje: je način vplivanja na simptome, ki jih povzroča rak. Samo zdravljenje pa ni usmerjeno neposredno na tumor, tipičen primer je zdravljenje bolečine. Adjuvantno( dopolnilno) zdravljenje: se uporablja pri zdravljenju s citostatikiali hormoni. Po lokalnem zdravljenju B nadaljuje s kemoth alo hormonsko(možne metastaze). Če bi bilo adjutivno zdravljenje uspešno, bi se to pokazalo v opazno povečanem 5-10 letnemu preživetju ali podaljšanem času do ponovne bolezni. Stranski učinki zdravljenja: sterilnost mladih B, možnost povzročene sek maligne bolezni.
Namen pred OP obsevanja je: odstraniti subklinična žarišča zunaj meja kir posega, zman št tomorskih implatantov, zman incidenco oddaljenih metastaz znižanjem vitalnosti malignih celic v op področju, pri nekaterih mejno oprabilnih tumorjih z zmanjšanjem tumorja doseči možnost kir posega. Namen po OP obsevanja je: zdravljenje znanega tumorja, ki ga ni bilo mogoče odstraniti v celoti, zman št ponovitve tumorja v op področju z uničenjem zaostalih žarišč.Ocena uspešnosti zdravljenja: označiti moramo vsako spremembo v splošnem stanju B in simptomih, ter opraviti objektivne meritve tumorja. Ločimo 4 kategorije: popolna remisija, delna remisija, o napredovanju bol govorimo, kadar se pojavikatera koli nova tumorska lezija ter stabilna bolezen- spremembe so manjše kot prej opisane. Dokumentacije: v dok mora biti natančno opisan postopek zdravljenja. Velikokrat manjka končni del ki govori o B po končanem zdravljenju in negi. B se zdravijo v različnih ustanovah, zato je po trebna dobra dok, navedeni morajo biti podatki o toksičnosti posameznih načinov zdravljenja, vsebovati mora tudi B privolitev v različne posege.
Spremljanje B po končanem zdravljenju: B ki niso bili obravnavani v študiji, spremlja njihov osebni dr. Veliko B zavrača kontrolne preglede zaradi strahu. Zdravstvene institucije pa ne morejo v nedogled vedno kontrolirati vseh zdravljenih B.