Otorinolaringologija

otorinolaringologijaIz katerega škržnega žepa se razvije srednje uho: iz zadajšnje izbokline prvega škržnega žepa.

Zunanje uho se razvije: v 20. embrio tednu iz obdajajočega mezoderma in ektoderma prve škržne brazde.

Notranje uho se razvije: kožasti labirint se prične razvijati v 4. embrionalnem tednu iz ektoderma in razvoj se konča v 25. tednu. Iz zadebeline zunanjega kličnega lista.

Notranje uho anatomsko sestavljajo: predvor vestibulum, polžek in trije polkrožni kanali.

Anatomija notranjega ušesa: sestavlja ga blodnjak zavitih predorov, labinint. Srednji del, kohlea polž je cev, ki ima opraviti s sluhom. Zadnji del je sakulus, utrikulus in trije polkrožni kanali ima opraviti z ravnotežjem. Ti so povezani z votlino – vestibulum.

Anatomija srednjega ušesa: srednje uho je votlinica med bobničem in notranjim ušesom. S tremi majhnimi med seboj povezanimi gibljivimi koščicami, ki jim pravimo ušesne koščice, prevaja zvok v notranje uho. Te koščice povezujejo bobnič z ovalnim okencem v koščeni steni, ki predstavlja notranjo stran votline srednjega ušesa. Kladivce, nakovalce, stremence.

Meja med srednjim in notranjim ušesom: je notranja ali medialna stena bobnične votline/cavum tympani.

Meja med zunanjim in srednjim ušesom: bobnična membrana

Mišica srednjega ušesa:  m.tensor napenjalka bobniča, m. Stapedius najmanjša prečno progasta mišica v telesu, pripenja se na vrat stremenca.

V ovalnem okencu je vpet  z ligamentom: stapes – stremence

Funkcija srednjega ušesa: prevaja zvok, ojača zvočne dražljaje, zaščita pred obrabo not. ušesa.  Bistvo je da ojačuje  valove, mišice ki sta v njem pa varujeta notranje uho pred močnim zvočnim dražljajem. Delujeta singvistično in antagonistično.

Epitel e. tube: v kostnem delu je enoskladni prizmatski z migetalkami, v hrustančnem večskladni visokoplazmatski s čašicami in migetalkami.

Funkcija e. tube: povezuje bobnično votlino in žrelo, prezračuje zunanji zračni pritisk z pritiskom v srednjem ušesu.

Faringealno ustje tube auditive : občasno se odpre pri zehanju in požiranju.

Kaj imamo v srednjem ušesu: tu najdemo bobnično votlino, evstahijevo cev – trobljo, koščice- razvijejo se iz prvega in drugega škržnega loka. Povezujejo bobnič z notranjim ušesom. Ušesna troblja povezuje bobnično votlino in žrelo. Sluznico pokriva v kostnerm delu prizmatičen epitelij z migetalkami, v hrustančnem pa večskladni visoko prizmatični epitelij s čašicami in migetalkami. Koščeni del je praviloma vedno odprt, hrust. Del zaprt.

Funkcija srednjega ušesa: ojačitev, zvočno valovanje, mehanična zaščita, prevajanje zvoka v notranje uho.

Komplikacije vnetja sred. Ušesa: eksokranialni zapetljaji: mastoiditis acuta, mastoiditis latens petrosis, absce­sus bezoldi, labyrinthitis otogenes- serosa, purulenta. Endokranialni zapetljaji: abscesus extraduralis, abscesus subduralis, trombo­flebitis et tromboza sinus sigmoide, meningitis otogenes purulenta, abseesus otogenes cerebeli, cerebri.

Kakšni so eksokranilani zapleti vnetja sr. ušesa: mastoiditis acuta, mastoiditis latens, petrositis, abcesus bezoldi, labyrinthitis otogenes – serosa purulenta. Znaki: povišana tt, naglušnost, bolečine, prodar gnoja navzven. Th: antibiotiki, če pa v 48 urah ni bolje pa mastodektonija.

Kakšni so endokranialni zapleti vnetja sr. ušesa: abscesus extraduralis, abscesus subduralis, tromibophlebitis et trombosis sinus sigmoidei, mieningitis otogenes purule­nta, abscesus otogenes cerebeli et cerebri.

Kako zdravimo akutno vnetje sred. ušesa: identifikacija (bris) povzročitelja antibiogram. Dajemo ustrezni antibiotik. Dajemo tudi kapljice v nos (za animizacijo nosne sluznice zmanjšamo Hiperemijo sluznice).

Vrste poškodb uhlja, sluhovoda, sred. ušesa: boksarsko uho: boleč, otekel, izmaličen uhelj zaradi udarcev ali trenja, ki so povzročili krvavitev znotnaj mehkega hrustančastega ogrodja v njem. Poškodba zunanjega sluhovoda in perforacija bobniča sta lahko posledica potiskanja raznih predmetov v uho. Bobnič lahko preluknjata tudi nenaden udarec po ušesu, posebno zaušnica, ali zelo glasen hrup. Dolgotrajno izpostavljanje glasnemu hrupu lahko povzroči šumenje v ušesih-tinitus ali naglušnost.

Katere so slušne košice in kateraje vpeta v ovalno okence. V kakšni obliki so medsebojno povezane: stremence = stapes , nakovalce = incus , kladivce = maleus

Te so med seboj povezane v obliki vzvoda in med sabo povezane s sklepom.

Stremence je pripet v ovalno okence z onularnim ligamentom.

Meja med srednjim ušesom in zunanjim sluhovodom: je bobnična membrana.

Iz katerih ovojnic je zgrajen bobnič: zunanja = kožnati sloj ; znotraj = sluznični; med tema se nahaja vezivni del.

S kakšnim epitelijem je pokrita Evstahijeva cev (tuba): visoko prizmatičen epitelij z migetalkami.

eustahijeva-tuba

Faze slušnega procesa: mehanično prevajanje zvočnih dražljajev po prevodnem  aparatu srednjega ušesa in labirintni tekočini, spreminianje mehanične energije v bioelektrično v cortijevem organu, prevajanje električnega impulza po slušnem živcu v možgane, zavestna obdelava zvočnega dražljaja.

Kaj je ravnotežje: sposobnost, da se človek obdrži v pokončnem položaju in se premika, ne da bi se prevrnil. Vzdrževanje ravnotežja je odvisno od nepretrganega dotoka informacij o položaju telesa v možgane. Podatki o telesnem položaju prihajajo iz treh virov: iz oči, iz čutilnih receptotjev v koži mišicah in sklepih in iz treh polkrožnih kanalov labirinta v not. Ušesu. V polkrožih kanalih imamo celice, ki reagirajo na gravitacijo. Druge pa reagirajo na pospeške. Tudi pri teh se tvorijo biotehnični potenciali, ki se po živcu za ravnotežje prenašajo do CŽS.

Labirintopatija: obolenje labirinta.

Funkcija tube aductive, anatomija: zračnik srednjega ušesa je evstahijeva cev,  teče naprej in navzdol v zadnji del nosu. Normalno je zaprta, vendar jo krčenje mišic odpre takrat, kadar zazehamo all pogoltne­mo.

Objektivni spontani znaki okvare perifernega ravnotežnega organa so: očesna trzavica, nistagmus, bljuvanje, motnje ravnotežja – nesigurna hoja.

Kaj skrbi za ravnotežje: skrbi vid in globalna senzibilnost.

Akutna akustična travma: kratkotrajna izpostavljenost preveliki glasnosti. Ko je človek izpostavljen določenim znakom prevelike glasnosti. Na delovnem mestu, če so izpostavljeni hrupu (če je jakost zvoka več kot 80, 90 db) = kronična okvara. To je okvara čutnih celic v cortijevem organu. Preprečujemo z zaščitnimi slušalkami, zamaški, peno, je obajestranska, nepopravljiva. Otoskopski izvid je normalen, bolnik toži o naglušnosti, močni utrujenosti, nervozen, pri delu ni zbran.

Kakšno naglušnost imamo pri akustični travmi: imamo kombinirano naglušnost. Zračna krivulja je še vedno od kostne, ki je tudi nižja.

Kako odstranjujemo tujek v sluhovodu: ga spiramo z vodo ogreto ( mlačno) na telesno temperaturo, da bolnik nima vrtoglavice. Če nismo mogli tujka na ta način odstraniti, ga napotima v ustrezno ustanovo.

Kaj je holesteatom: kronično vnetje. Tu pride do razraščanja kožnih celic in nabiranja odpadnih delcev v srednjem ušesu. Navadno se pojavi kot posledica dolgotrajnih vnetij srednjega ušesa skupaj z okvaro bobniča. Perforacija je lahko zelo majhna, holeastom pa zelo velik, ta lahko prodre v CŽS – okvara obraznega živca, labirint.

Vrste holesteatoma: holesteatom pri otrocih = motnje delovanja evstahijeve troblje. Primarni holesteatom pride do metaplazije epitelja v sred. ušesu.

Starostna naglušnost: presbyacusis, je sluh najprej oslabljen za visoke tone; th – slušni aparat

Naštej objektivne in subjektivne znake akutnega vnetja srednjega ušesa: objektivni: mesnat, zadebeljen, difuzno rdeč bobnič, >tt, naglušnost, levkocitoza, >sr, subjektivni: slabo počutje, utrujenost, bolečine v glavi, občutek napetosti, šumenje v ušesih, slaba slišnost.

Ohromitev obraznega živca: je komplikacija akutnega ali kroničnega vnetja srednjega ušesa. Živec (tymponalni) poteka skozi uho, vnetje lahko prizadene živec, pareza se kaže po perifernem tipu. Tu ne more nagubati čela, zapreti očesa, ustni kot visi, slabše sliši. Pri centralni parezi se lahko zapre oko.

Kaj je otoskleroza: je obolenje, ki pušča naglušnost. Je bolezen neznane etiologije. Pogosteje prizadene že­nske. Je obolenje, ki se manifestira z izgradnjo nove kosti v področju ovalnega okenca v prednjem delu stapesove plošče – negibnost te. Bolezen se začne v 30-ih letih življenja in se počasi povečuje. Poslabša se po porodu. Posledica avtoimunega obolenja, je hormonsko pogojena. Naglušnost se kaže: šumenje v ušesih, občasno znojenje, permanentno; modre sclere; naglušnost prevodnega tipa. Ne moremo zdraviti vzročno, ker ne vemo vzroka. Terapija: kirurška: (stapes nadomestimo s tkivno živčno protezo), bobnič je normalen. Miedikamientozna: daje se velike količine fluora.

Nevrinom: redek benigni tumor; nastane iz opomih celic, ki obdajajo slušni ali akustični živec, po navadi v notranjem slušnem kanalu. Vzrok za pojav je večinoma neznan. Nevrom lahko povzroči gluhost in tinitus (šum v ušesu), izgubo ravnotežja in bolečine v prizadetem ušesu. Ko se tumor poveča, lahko povzroči ataksijo, bolečine na obrazu. dvojni vid. Dg: postavimo s preiskavami sluha in ravnotežja.Th: kirurška.

Tumorji srednjega ušesa: benigni: fibrom, osteom, hondrom, dermoidne ciste, hemangiom,  maligni: karcinom, sarkom.

Tonska prožna avdiometrija: ugotavljamo prag sluha po kostni in zračni poti. Ugotavljamo bolj natančno. Ugo­tovitve zapišemo na avdiogram.

Ali je avdiometrija objektivna ali subjektivna: je subjektivna metoda.

Kaj z njo določamo: prag sluha po kostni in zračni poti.

Jakost sluha: merimo z decibeli ( db).

Ali je fiziološko ali fizikalno: fiziološko

Govorno območje obsega frekvence: 500 – 4000 hercov.

Kakšni so subjektivni znaki okvare vestibularnega aparata: slabost, vrtoglavica

Ataksija: nekoordiniranost in okornost, ki prizadene ravnotežje in hojo, gibanje udov ali zrkel in/ ali govor.

V koščenem labirintu je: kožasti labirint izpolnjen z endolimfo.

Kaj je epistaksa: krvavitev iz nosu. Je posledica nosnega in sistemskega obolenja. Najpogostejši vzroki so udarec na nos, krhke žile ali luščenje krast. Redkeje je vzrok druga bolezen: hipertenz­ija, motnje v krvavitvi ali tumorja v nosu ali obnosnih sinusih.

Funkcije nosu: dihalna, govorna, vohalna

Poškodbe nosu: pride do izlitja krvi med pohrustančnico in hrustancem hematom nosnega pretina. Pacient ne more dihati. Tu se potem lahko naselijo bakterije, zata moramo takoj incidirati, ker je možnost, da pride do abscesa. Ukrepati moramo čimprej, ker hrustanec nima lastnega žilja prehranjuje se z difuzijo če pa te ni, hrustanec propade = deformacija nosu. Ureznine, poškodbe nosnih kosti. Najbolj nevarne so čelne poškodbe: pretrgana dura, odteka likvor, možna infekcija. Pri poškodbah naredimo rtg. posnetek.

Znaki poškodb nosu: krvavitev, otežkočeno dihanje, odtekanje likvorja, deformacije, absces.

Th. furunkla v nosu: visoke doze antibiotikov široko spektralnih, antibiotična mazila

Nosni polipi in kako nastanejo: vzrok je dolgotrajno draženje z alergeni ali infekcija. Pride do edema, pri tem je motena venska drenaža in pride do izliva v stratum. Bolniki imajo težave z dihanjem. Polip je vzbrst ali izrastek, navadno s pec­ljem iz sluznice nosu. Če povzroča simptome, ga je potrebno kirurško odstraniti.

Obnosne votline ali paranazalni sinusi  so: dokončno se razvijejo šele v puberteti. So z zrakom napolnjene in s sluznico prevlečene votline v obnosnih kosteh. K obnosnim sinusom štejemo: dva frontalna sinusa v čelnici tik nad obrvrmi, dva maksilarna v zgornjih čeljustnicah, dva etmoidalna, ki ležita v sitkah, ter sfenoidalni sinusi v zagozdnici.

Terapija akutnega vnetja obnosnih votlin: antibiotiki, ki zatrejo infekcijo, kapljice ali razpršila olajšajo praznjenje sinusov, inhalacije pare, kirurško praznjenje.

Kje ležita nebnici: predstavljata strop v ustih, ki deli ustno votlino od nosne votline. Meja med ustno votlino in žrelom. Ležita v žrelu.

Meja med ustno votlinio in žrelom: sta oba prednja nebna loka. Ta del izpolnjujeta nebnici. Zgoraj mehko nebo, spodaj papile balate. (Meja epiglotis – poklopec).

poziralnikAnatomija požiralnika: mišična cev, po kateri prehaja hrana iz žrela v želodec. Imenujemo ga tudi ezofagus. Zgornji konec požiralnika je najožji odsek prebavil in ga obkroža krožna mišica (sfinkter), ki je normalno zaprta, se pa odpre da skozi prehaja hrana. Podoben sfinkter je na mestu, kjer požiralnik vstopa v želodec. Sluznica požiralnika je gladek, ploščat več­skladen epitelij.

Kakšne mišice sestavljajo požiralnik: steno požiralnika sestavljajo močna mišična vlakna, ki so urejena v snopih: nekatera krožno, druga vzdolžno. Zgornji  in spodnji sfinkter mišični zapiralki. V zg. delu je prečno progasta, v srednjem mešana, v sp. delu gladka.

Disfagija: motnje požiranja. Prehodne motnje so lahko posledice tujka v zadnjem delu žrela ali v požiralniku. Zaradi požiralniških spazmov, zožitve požiralnika zaradi brazgo­tine ali tumorja, ezofagitisa, ahalazije.

Komplikacija akutnega vnetja mandeljnov: peritonziliarni_absces: nastane zaradi širjenja vnetnega procesa v globino ali v okoli­šno tkivo, ki se hitro zagnoji. Bolnik je prizadet, povišana t., Brez teka, bol. Pri poži­ranju, bol. V glavi, tež.ko odpira usta, se slini, iz ust mu zaudarja. Sluznica žrela je rdeča, včasih otekla. Retrofaringealni absces: najpogosteje pri otrocih. Poteka kronična. Bolnik ne more poži­rati, hrana se mu vrača v nos, bljuva, cianotičen, kašelj, pri pritisku na vrat čuti bolečino. Parafaringealni absces: bolnik ima pod mišico obračalko in za njo bolečo otek.lino. Glava nagnjena na bolno stran.

Indikacije za tonzilektomijo: ponavljajoča se gnojna vnetja 3-4x letno, kronični tonzilitis, kotiščna okužba, močno povečanje nebnic,

Vloga grla: ima 3 funkcije: dihalna, govorna, zaščitna (pri požiranju, da hrana ne zaide v dihalno pot.)

Motnje glasu in govora: fonacijske motnje: organske in fuakcionalne. Artikulacijske motnje, motnje govornega ritma, subsimbolične, simbolične, govor duševno zaostalih.

Angina je akutno vnetje walderjevega limfatičnega obroča.

Hrustanci grla so: piramidni, ščitasti, prstenasti, poklopec

Hiperplastične spremembe laringealne sluznice so: polip v grlu, granulom grla, cista grla, papilom grla, hripavost.

Kaj je subglotis laringitis: akutno vnetje laringealne sluznice. Povzročajo: virusi, streptokoki, stafilokoki, alergije. Bolezen je najpogostejša pri otrocih. Znaki: oteklina v subglotisu, hripavost, stridor pri vdihu, dihanje z nosnicami in pomožno dihalno muskulaturo, lajajoč kašelj. Znaki se pokažejo šele zvečer.

Epiglotitis: redka, a huda in včasih smrtna infekcija, ki napada predvsem otroke stare od 2 do 6 let. Okužba povzroči nenadno vnetje in otekanje epiglotisa. Ta ovira dihanje. Lahko nastopi smrt z zadušitvijo.
Kronični laringitis, znaki, th: kronično vnetje grla lahko povzroči pretirana raba glasu, močno kašljanje, draženje zaradi tobaka, alkohola ali ostre vonjave, posledica poškodbe med operacijo. Znaki: hripavost, občutek tujka, suhega grla, praskanja, kašelj z občasnim izločkom. Th: odstranitev vzroka, vitamini, sprememba klime.

Hiperplastične spremembe grla, znaki, naštej: so vse vzbrsti, ki se ostro ločijo od okolice in ležijo v ravni sluznice, pod ali nad njo, neglede na nastanek, histološka zgradba pa ne kaže posebnih sprememb. To so: vozlič, polip, cista, papilom, granulom, stična razjeda, zamejena keratoza, reinkejeva oteklina.

Prvi znak karcinoma glotisa: hripavost, občutek tujka nato bolečina, moteno požiranje.

Pp pri tujku v dihalnih poteh: 5 udarcev med lopatici, heimlihov prijem, očistimo zg. dih. pota.

Sialadenitis: dolgotrajno ponavljajoče vnetje ene ali več žlez slinavk, ki so zatečene. Ponavadi je posledica te izločanje kakovostno spremenjene sline in njenega zastoja v izvodilih zaradi prizadetosti žleznega parenhima p0 prehodnih vnetjih. Spremenjena žleza izloča gosto slino, kar pospešuje novo vnetje in tvorbo konkrementov.

Pleomorfni adenom: tumor mixtus. Je benigni tumor žlez slinavk. Lahko maligno aterira, zato čimprej skušamo odstraniti. Vraščanje tu v obrazni živec.

Kakšen je benigni adenom: je podoben žleznemu tkivu in nastane iz epitela.

Naštej nekaj bol. znakov, ki pogajujejo organske motnje fonacije: pri akutnem vnetju v grlu (laringitis), kronična vnetja, zamejene hiperplastične tvorbe (malignomi, polipi, karcinomi), poškodba živca grla.

Kdaj naredimo oreotrahealno intubacijo: pri hudih obolenjih dihal, hudih dihalnih stiskah, reanimacijah, pri karcinomu grla.

intubacija-orotrahealna

Bolezni, ki se lahko kažejo z spremembami v ustih so: anemija, ošpice, trombocitopenija.

Bolezni, ki se pojavijo v ustih: infekcijske bolezni, abnormalni pojavi na jeziku, vnetja: gingivitis, paradonitis, paradontoza.

Specifična vnetja v ustih: gingivitis vnetje dlesni: akutno (rdeča, otekla, krvavi), kronično (ne krvavi, bleda, trda in se krči, zobje zgledajo daljši kot so). Zdravila: nega in pravilna izbira hrane. Vzroki: notranji in zunanji. Paradonitis vnetje kot gingivitis a je globje „žepi” sama kost se topi od vnetja, majanje zob. Gingivitis lahko preide v paradontozo. Paradontoza gingive so normalne, manjši obešalni aparat. Vzroka ne poznamo. Trajanje 5-10 let. Običajna so majavi sekalci.

Vrste naglušnosti: prevodna naglušnost, senzorna in nevralna, kombinirana  naglušnost.

Žrelo – anatomija : nosni del žrela = epifarinks, srednji del žrela (ustni) mezofarinks, spodnji del zrela (obščitnični) =hipofarinks. Stena žrela je iz adventicije, prečno progastega mišičja in sluznice, ki jo pokriva večskladni ploščati, delno vispkoprizmatski epitelj.

Kaj se zgodi, če je povečana žrelnica: pritiska na faringealno ustje, e.t. in žrelnica je slabše prehodna – povzroča težko dihanje.

Kaj tvori limfatični obroč: bezgavke, mezgovnice, limfa. ( žrelnica, obe nebnici, jezični mandelj).

Disfazija: motena zmožnost izbire besed pri govorjenju zaradi možganske okvare.

Sialolitiaza: kamen v izvodilu slinavk,zaradi motenj v sestavi sline.

Disgnatija: nepravilna lega zob, nepravilnost zobnega loka, lokalne okluzijske motnje (zob je zavrten).

Koliko stalnih zob: 32 zob.

Paradontoza: negre za vnetno bolezen – degenerat. Bol., dlesen je zdrava, zobje izpadajo. Bolan je obešalni aparat. Terapije ni.

Mikrogenija: nezadostna razvitost spodnje čeljusti. Th: operacija

O zapozneli denticiji govorimo: če prvi zob izraste v 12. mesecu starosti.

Mineralizacija mlečnih zob se prične: približno 4.5 teden nosečnosti – 17 embrion. Teden.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja