Parkinsonova bolezen je napredujoča degenerativna bolezen osrednjega živčevja, ki prizadene živčne celice, povezane z gibalnim sistemom. Je neozdravljiva. Običajno se pojavi okoli 50 leta starosti, lahko tudi pri mlajših ljudeh, pogostejša pa je pri moških. Bolezen se pojavi že 10 do 30 let preden sploh nastopijo znaki/simptomi. Značilna je okorelost mišic, tresavica, upočasnjenost kretenj, v posebej težkih primerih postane bolnik negibljiv. Te težave nastanejo zaradi motenj v dopaminskem sistemu. Poškodovani dopaminergični nevroni ne morejo več sproščati dovolj dopamina v možgane kar vpliva na naš gibalni sistem. Zakaj pride do poškodb dopaminergičnih nevronov, znanosti še ni uspelo odkriti. Drugi znaki so tudi motnje govora. Glavna težava pa je, da gre za degenerativno bolezen, ki z leti napreduje, za zdaj medicina zdravi samo znake, bolezni pa še vedno ni kos.
Bolezen je leta 1817 prvi opisal James Parkinson, ki jo je poimenoval tresoča ohromelost. On je bil prvi, ki je postavil glavni cilj, namreč, da je treba najprej odkriti kdo to bolezen ima nato pa je treba čim prej zdraviti znake/simptome s pravimi zdravili. Še do danes nam ni uspelo odkriti označevalca, ki bi lahko napovedal kdo bo zbolel za Parkinsonovo boleznijo kajti, ko zdravnik postavi diagnozo bolezni je polovica škode že narejene.
SIMPTOMI IN ZNAKI
Parkinsonove bolezni se razdelijo v tri sklope:
presimptomatski: motnje voha, motnje spanja REM in obstipacija. Pojavijo se lahko več let pred motoričnimi znaki Parkinsonove bolezni in so prvi znak te bolezni
motorični: glavne motorične značilnosti Parkinsonove bolezni so počasno gibanje-akineza, povišan mišični tonus-okorelost oziroma rigidnost, tresenje-tremor in v napredovali fazi bolezni tudi motnje ravnotežja . Bolezenski znaki se značilno pojavijo asimetrično, najprej na eni strani telesa, sčasoma pa prizadenejo celo telo
nemotorični: so številni in se delijo v več skupin ter po navadi še bolj vplivajo na bolnikovo kakovost življenja kot motorični simptomi.
Motnje v delovanju avtonomnega živčevja so: obstipacija, motnje mokrenja, erektilna disfunkcija, suha usta, motnje potenja, padec krvnega tlaka v stoje, motnjam spanja REM se pridružijo še nespečnost, pogosto zbujanje, prekomerna dnevna zaspanost in nenadni napadi spanja nevropsihiatrične in kognitivne težave: depresija, strah, panični napadi, apatičnost, motnje spomina, težave z načrtovanjem, demenca in psihoza. Bolniki so bolj utrudljivi in imajo pogoste bolečine v raznih delih telesa
ZDRAVSTVENA NEGA
Pacienti s Parkinsonovo boleznijo velikokrat trpijo za depresijo, kar je velik dejavnik pri zdravstveni negi saj potrebujejo še več spodbude pri izvajanju vsakdanjih aktivnosti. Cilj je, da čim več opravijo sami, kar jim vzbudi tudi občutek zadovoljstva in ponosa. Parkinsonova bolezen je bolezen, ki prizadene celo družino ne samo bolnika, torej moramo svojce čim bolj poučiti in pripraviti na stvari, ki jih čakajo, ko bo bolnik prišel v poznejše stadije bolezni, kajti takrat bo popolnoma odvisen od njihove pomoči in bodo morali skrbeti za bolnika 24 ur na dan. Pri bolnikih se izvaja aktivna fizioterapija in sicer v različnih stadijih bolezni:
fizioterapija v začetnem stadiju bolezni, ko se z le-to ohranja nivo telesne motorike, koordinacije, spretnosti in kondicije
fizioterapija v kasnejših stadijih bolezni, ko se z njo delno povrne motoriko
fizioterapija v kasnejših stadijih bolezni, da se prepreči razna obolenja( npr. pljučnice) in RZP
poučevanje svojcev kako se pravilno in učinkovito izvajajo vaje, s katerimi bodo svojca čim dlje ohranili pokretnega
[wp_ad_camp_1]
KRITIČNO MNENJE
Menim, da čeprav je Parkinsonova bolezen huda bolezen, ki popolnoma spremeni bolnikovo življenje in življenje vseh okoli njega, lahko bolnik z njo ob naši pomoči in ob pomoči svojcev živi zelo olajšano življenje. Največji problem so tukaj svojci, ki morajo biti poučeni in sprijaznjeni s tem kar jih čaka, morajo biti predani negi za svojega svojca in razumeti morajo, da se bo stanje slabšalo, ter bo skrb za svojca/bolnika vedno bolj naporna. Za bolnike, ki svojcev nimajo ali pa ne morejo skrbeti za njih za to poskrbimo v zdravstvenih ustanovah/domovih za ostarele.