Svetovna zdravstvena organizacija opredeljuje patronažno varstvo kot posebno obliko
zdravstvenega varstva, ki zajema aktivno zdravstveno in socialno varstvo posameznika, družine in
skupnosti, ki so zaradi bioloških lastnosti ali določenih obolenj posebno občutljivi na vplive okolja.
V sklopu delovanja patronažnega varstva so vse skupine prebivalcev, od njih pa so najbolj ogrožene
skupine novorojenčkov, dojenčkov, majhnih in predšolskih otrok, osnovnošolska in srednješolska
mladina, delavci, bolniki s kroničnimi degenerativnimi boleznimi, invalidi, starostniki, prebivalci in
priseljenci v velikih mestih in industrijskih središčih ter brezdomci in begunci. Na teh skupinah je
potreben dodaten poudarek in posebna skrb, saj se znotraj njih lažje pojavijo zdravstvene težave in
jih posamezniki iz teh skupin tudi težje rešujejo zaradi pomanjkanja znanja, sposobnosti ali sredstev
(Horvat, 2009).
Ko primerjamo Slovenijo in Italijo opazimo predvsem veliko podobnosti, kot na primer zavest o
pomenu družine kot glavnega oskrbnika ostarelega, obremenjenosti delavcev, pa tudi razlik, kot je
dostop do sredstev za oskrbo.
2 NAMEN IN CILJ
Namen seminarske naloge je s pomočjo pregleda literature predstaviti aktivnosti v patronažnem
varstvu na primarnem nivoju ter prikazati razlike in podobnosti v delovanju patronaže v Sloveniji
in Italiji. Cilj naloge je ugotoviti ali bi bilo potrebno v slovenskem prostoru uvesti izboljšave v
primerjavi z Italijo ali pa je trenutno stanje zadovoljivo.
3 PATRONAŽNO VARSTVO
Patronažno zdravstveno varstvo v Sloveniji je svoje začetke dobilo v zgodnjem 20. Stoletju z
Angelo Boškin, ki je bila s prvim dekretom v Sloveniji in Jugoslaviji postavljena za skrbstveno
sestro, ki je bila predhodnica današnje patronažne medicinske sestre. Patronažno varstvo v Sloveniji
je organizirano na primarni ravni zdravstvenega varstva kot samostojna služba v zdravstvenih
domovih in v obliki samostojne dejavnosti zasebnih izvajalcev s koncesijo.
Subjekti v patronažnem zdravstvenem varstvu so posameznik, družina in skupnost. Te skupine so
med seboj povezane in vplivajo druga na drugo (Horvat, 2009; Šušteršič in sod., 2006).
Konda A, Suzana N. Patronažno varstvo v Sloveniji in Italiji
Patronažno varstvo s pomočjo svojih služb izvaja zdravstveno-socialno obravnavo posameznika,
družine ali skupnosti ali klasično polivalentno patronažno obravnavo, ki zajema obravnavo
nosečnice, otročnice, novorojenca, dojenčka, malega otroka, kroničnega bolnika, bolnika z
zdravstveno nego na domu pa tudi starostnika, družine in lokalne skupnosti. To so dejavnosti na
preventivnem področju. Na kurativnem področju izvaja patronažna medicinska sestra zdravstveno
nego bolnika na domu za izvajanje katere potrebuje delovni nalog osebnega izbranega zdravnika
obravnavanega posameznika (Horjak, 2008). Bucaj in sodelavci (2012) pravijo, da je cilj domače
oskrbe dobra zdravstvena nega z zdravniškim sodelovanjem in hkrati vpletanje socialne in
psihološke podpore posamezniku v obravnavi in njegovi družini.
Patronažna medicinska sestra v svojem delovnem obsegu aktivno skrbi:
‐ za zdravstveno stanje pacientov v določenem zdravstvene obdobju,
‐ razvija programe promocije zdravja,
‐ spodbuja pacienta k čim večji skrbi za lastno zdravje in zdravje družin in
‐ poglobljeno individualno obravnavo zahtevajo prednostne skupine prebivalstva zaradi svojih
spremenjenih pogojev življenja in socialne ogroženosti, zaradi zdravstvene ogroženosti ali
zaradi svojih bioloških dejavnikov (Horjak, 2008).
Tako je cilj delovanja patronažnega varstva pospeševati zdravstveni napredek vsega prebivalstva,
preprečevati bolezni in skrbeti za poškodovane in bolne. Globalni cilj pa je dosegati pozitivno
zdravstveno stanje posameznika, družine in lokalne skupnosti s pomočjo preventivnega,
kurativnega in socialnega delovanja (Satler, 2010).
3.1 SLOVENIJA IN ITALIJA
Tako v Sloveniji kot tudi drugod po Evropi je bila v preteklosti in je ponekod še vedno glavna
praksa skrbi za ostarele prepuščena družini, ki je posameznika obdajala. Tako v Italiji še do leta
1990 niso imeli jasno opredeljenih težav, ki se nanašajo na ostarelo prebivalstvo niti niso bile jasno
postavljene negovalne aktivnosti, ki so potrebne za ohranitev zdravja ostarelih. Prav tako je bilo
splošno razmišljanje o sredstvih, potrebnih za nego starejših, saj naj bi ti izhajali iz družine, ostal
del skupnosti pa bi prevzel skrb za starejšega šele, ko se je njegova družina iztrošila tako finančno
kot delovno. V trenutnem času se je zahteva po oskrbi na domu povečala, vendar je bila možnost
zadovoljiti tem potrebam manjša. Lahko pa so potrebe tudi različne. V Italiji se te razlike kažejo ko
Konda A, Suzana N. Patronažno varstvo v Sloveniji in Italiji primerjamo severni in južni del države, kjer je severnejši del znan po boljših razmerah za starejše in
južni del ter otoki tisti, kjer je zaznati več kroničnih bolezni in invalidnosti (Alzheimer Europe,
2009; Bilotta et al., 2009; Gori, 2012).
Tako v Sloveniji kot v Italiji je ugotovljen padec rodnosti in umrljivosti, kar končno prinese
povprečno staro prebivalstvo, v Italiji leta 2009 kar 18 % ostarelih, v Sloveniji 16,4 %. Taka
struktura pomeni spremembo v tradicionalni sestavi povprečnih družin, ki pomeni malo zelo mladih
in malo zelo starih v družini ter velik del srednje starih. Tako se lahko pojavi večja obremenjenost
na mlajših odraslih, ki morajo skrbeti tako za otroke kot ostarele. Še posebej je obremenitev velika
v državah, kot sta Slovenija in Italija, kjer je, kot že omenjeno skrb za svoje ostarele domena
družine in je zasebna in ne javna stvar. V Italiji se še vedno kaže nepripravljenost in premajhna
razvitost področja; sposobnost za skrb se manjša in ni enaka kot tista v preteklosti, čeprav veliko
močno odvisnih še vedno živi doma. Problem je poleg nihanja v stanju na ravni celotne države tudi
nihanje kvalitete na lokalnem področju, kjer določena območja pokrivajo organizacije z višjo
kvaliteto zdravstvene obravnave in oskrbe (Izzo M, 2009).
Kljub temu, da je obremenitev na družinah z ostareli onemoglim večja pa je še vedno domača
pomoč ključnega pomena in je tako delovanje družin po tradicionalnem načinu v Sloveniji in Italiji
zelo dobrodošlo, saj družina zapolni potrebe po oskrbi, ko zdravstveni strokovnjak ni na voljo. Prav
tako je potrebno upoštevati veliko obremenjenost strokovnjaka, ki ima v svoji oskrbi zelo veliko
število ljudi, kar lahko privede do preobremenjenosti in posledično slabše kvalitete oskrbe, pri
čemer je družina ključnega pomena, da nadomesti, kar ni bilo storjeno. Dodaten problem je lahko
tudi slabo plačano delo oskrbovalcev, kar je pojav tako v Sloveniji kot v Italiji. Čeprav je bila v
Italiji socialna oskrba razvita le do neke meje pa so vedno imeli »žepnine«-denarne pomoči
(Indennita di accompagnamento) za posameznike, odvisne od vsakodnevne pomoči. Ta pomoč je
italijanskim starejšim odvisnim prebivalcem poleg že tako relativno visokih pokojnin še dodala k
lažjemu preživetju in življenju (Roit, 2007). Tak način pomoči bi bil dobrodošel tudi drugje, na
primer v Sloveniji, kjer bi lahko pomoč dobili izrazito ogroženi.
[wp_ad_camp_1]
Na področju oskrbe starejših v Italiji je bilo uvedenih veliko sprememb. Od druge polovice 90. let
se je razvil velik trg zaposlitve oskrbovalcev na domu, ki ga je prej večinsko pokrivala množica
večinoma nedokumentiranih migrantk, ki so delo opravljale neprijavljene.
Konda A, Suzana N. Patronažno varstvo v Sloveniji in Italiji
4 PREDLOGI IN IZBOLJŠAVE
Na področju patronažne zdravstvene nege je Slovenija razvita in se lahko primerja z ostalimi
evropskimi državami. Prav tako je na dovolj dobrem nivoju tudi Italija. V Sloveniji in Italiji se kaže
preobremenjenost zdravstvenih delavcev, saj je na posameznega delavca razdeljenih preveč
pacientov, kar lahko privede do slabše obravnave. Z trenutnim stanjem svetovnega gospodarstva
lahko pričakujemo še dodatno krčenje na tem področju.
Tako bi bilo dobro v izogib poslabšanju
zdravstvene oskrbe še dodatno promovirati oskrbo starejših s strani družine, čim več postopkov in
posegov naučiti domače, ki bi tako lahko pomagali pri oskrbi svojca. Naslednji problem je
pomanjkanje denarja za oskrbo; to imajo v Italiji urejeno na način denarne pomoči poleg pokojnine
za bolj ogrožene. Tak način pomoči bi bil dobrodošel tudi pri nas, vendar pa bo spet zaradi
sprememb v ekonomiji tak cilj težko dosegljiv. Ustvariti je torej potrebno ravnovesje med
razpoložljivimi sredstvi in potrebami, da bi izkoristili vse kar imamo na voljo in tako ponudili
posamezniku, družini in skupnosti najboljšo možno oskrbo in pomoč.
Konda A, Suzana N. Patronažno varstvo v Sloveniji in Italiji
5 LITERATURA
Bilotta C, Nicolini P Vergani (2009). Quality of private personal care for elderly people in Italy
living at home with disabilities: risk of nursing home placement at a 1-year follow-up. Health Soc
Care Community. 17(6):543-7.
Bucaj A, Kalokerinou A, Sourtzi P (2012). Considerations of home care in Greece, Italy and
Albania: similarities and differences. Prof Inferm. 65(2): 81-8.
Gori C (2012). Home care in Italy: a system on the move, in the opposite direction to what we
expect. Health and Social Care in the Community. 20(3), 255–264.
Horjak M (2008). Patronažna medicinska sestra in profesionalna etika. Diplomska naloga. Maribor:
Fakulteta za zdravstvene vede.
Horvat M (2009). Patronažno varstvo in patronažna zdravstvena nega-nadgradnja in prilagajanje
novim izzivom v Sloveniji. Ljubljana: Strokovna sekcija patronažnih medicinskih sester-Zbornica
zdravstvene in babiške nege Slovenije-Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in
zdravstvenih tehnikov Slovenije.
Izzo M (2009). The governance in home care for the elderly in Spain and Italy. United Kingdom:
University of bath.
Roti B (2007). Changing intergenerational solidarities within families in a mediterranean welfare
state: elderly care in Italy. Current Sociology. 55(2): 251-69.
Satler T (2010). Patronažna medicinska sestra in socialna dejavnost. Diplomska naloga. Maribor:
Fakulteta za zdravstvene vede.
Šušteršič O, Horvat M, Cibic D in sod. (2006). Patronažno varstvo in patronažna zdravstvena neganadgradnja
in prilagajanje novim izzivom. Ljubljana: Obzor Zdr N 40: 247-52.