Depresija je duševna bolezen, ki jo delimo na:
• Endogene psihotične (velike) depresije, pri katerih so v ospredju biološki in podedovani dejavniki
• Eksogene – reaktivne (nevrotične) depresije, pri katerih so v ospredju psihogeni dejavniki
Poznamo tudi depresivne psihoze, to so najgloblje depresije, v katerih oseba zgubi stik z realnostjo
in je pod vplivom hudih psihopatoloških doživetji (blodenj) ter je suicidalno ogrožena. Nevarnost
samomora je tudi največkrat glavni razlog za hospitalizacijo depresivnega pacienta.
Če depresija traja več kot 2 leti, govorimo o kronični depresiji , o rezistentni depresiji pa kadar je
bila depresija pravilno in dovolj dolgo obravnavana, vendar neuspešno.
V življenju ženske je rojstvo otroka velika prelomnica, ki zahteva veliko prilagajanja ter je izziv na
fizični, psihični, duhovni in socialni ravni. Mnogo žensk se v novi vlogi znajde brez težav, mnoge
pa padejo pod težo lastnih in družbenih pričakovanj.
Poporodna depresija je obravnavana kot vedenjska in duševna motnja povezana z poporodnim
obdobjem. 10-12% žensk je depresivnih že v nosečnosti, v poporodnem obdobju pa je depresivnih
okoli 13% žensk.
NAMEN
Namen seminarske naloge je predstaviti depresijo in poporodno depresijo ter pomen zdravstvene
nege.
CILJ
Cilji so predstaviti znake in simptome depresije in poporodne depresije ter zdravstveno nego obeh
obolenj.
DEPRESIJA
Depresija je pogosta čustvena motnja, ki se kaže na različne načine, vedno pa vpliva na človeka v
celoti – na njegovo razpoloženje, počutje, mišljenje ter vedenje. O depresiji govorimo, ko je
posameznikovo razpoloženje več kot dva tedna vsak dan izrazito negativno ali če se v tem času
opazno zmanjša njegovo zadovoljstvo, njegova raven energije, zanimanje za vse dejavnosti, ki so ga
sicer zadovoljevale in zmožnost uživanja nasploh. Vpliva na človekovo samopodobo in kaj si misli
o svojem življenju, kako čuti in kako doživlja svet okrog sebe, vpliva tudi na njegov spanec, apetit
in ostala telesna dogajanja. Depresija ni samo prehodna slaba volja ali bežno žalostno razpoloženje.
Tudi ni posledica človekove šibkosti, zato je ni mogoče premagati le z močno željo in trdno voljo.
Depresivni bolniki sami sebe ne morejo prisiliti h boljšemu počutju. Zanje je značilno, da močno
občutijo posamezne znake in mučnost depresije, medtem ko ljudje okrog njih teh znakov pri njih
skorajda ne opazijo. Tudi zdravnik večine znakov depresije z običajnimi preiskavami ne more
odkriti.
Depresija se lahko pojavi kot enkratna epizoda, ki izzveni, če jo zdravimo primerno, lahko pa preide
v kronično, ponavljajočo se motnjo.
Ločimo blago depresivno epizodo, zmerno depresivno epizodo, hudo depresivno epizodo brez
psihotičnih simptomov, hudo depresivno epizodo s psihotičnimi simptomi in neopredeljeno
depresivno epizodo in larvirano depresijo. (2, 4, 5, 6, 10)
Epidemiologija depresije
Depresivna motnja je pogosto povezana s stanji anksioznosti, fobičnimi in obsesivnokompulzivnimi
motnjami. Ponavljajoče depresivne motnje je pri ženskah od 10-25 %, pri moških
med 5 -12%. Raziskave in klinične ugotovitve kažejo, da medtem ko lahko moški in ženske
razvijejo standardne simptome depresije, pogosto doživljajo depresijo drugače in se z njo tudi
drugače soočajo. Moški bolj pogosto poročajo, da so utrujeni, razdražljivi, da so izgubili zanimanje
za delo in hobije, bolj pogosto poročajo tudi motnje spanja, ne pa tudi občutek žalosti, ničvrednosti
in prekomerne krivde.(8)
V svetu naj bi bilo ljudi, ki bolehajo za depresijo in depresivnimi motnjami že več kot 100
milijonov. Lahko se pojavi v različnih življenjskih obdobjih. Ponavljajoča se depresivna motnja se
pojavlja v zgodnjih 20 letih življenja pri posameznikih, kjer so prisotni stresni dejavniki oziroma
neugodni življenjski dogodki. (10)
Etiologija depresije
Biološki dejavniki:
– Dednost (raziskave kažejo, da tudi pri depresiji obstaja genetska predispozicija, kar ne pomeni
nujno, da bo človek zbolel za depresijo, če je zanjo trpel eden od staršev, pomeni le, da obstaja
večja verjetnost (15-25%) in da je genetska zgradba tega človeka bolj dovzetna za stres, kar pa
poveča tveganje za nastanek depresije) (12)
– Prenašalci živčnih impulzov (depresivne motnje naj bi bile posledica pomanjkanja le-teh na enem
ali več mestih v možganih)
– Endokrionološke motnje (depresije so pogostejše pri nekaterih boleznih) (5)
Psihološki dejavniki
Ti so omejeni v okvire psihološkega razvoja otroka, njegovega odnosa z materjo in kasneje tudi s
širšo okolico. Tukaj pomembno vlogo igrajo zgodnje otrokove izkušnje čustvenega prikrajšanja,
pridobljene v odnosu z materjo. Čustveno prikrajšanje pomeni pomanjkanje čustvene sprejetosti,
pohval, spodbud, nestabilni ter nepredvidljivi čustveni odnosi ali pa tudi čustvena nedostopnost
staršev. Zaradi čustvenega prikrajšanja ima otrok težave pri razvijanju občutka lastne vrednosti.
Posledica je nizko samospoštovanje, nagnjenost k samorazvrednotenju, negativna samopodoba in
tudi takšno mnenje o svetu.
Ljudje s slabo samozavestjo in samopodobo, ki vidijo sebe in ves svet na negativen način in so
dodatno še preobremenjeni s stresom, so bolj nagnjeni k depresiji. (5)
Socialni dejavniki
Obstajale naj bi povezave med socialnim stresom in pojavom depresivne motnje. Pri tem se navaja
vloga stresnih življenjskih dogodkov, kot so: zakonska nesoglasja, ločitev, resna bolezen, izguba
službe, premoženja, bližnje osebe, … S pojavom kroničnega stresa se poveča možnost pojava
depresivne motnje. Depresivna motnja se povezuje tudi z nižjim socio-ekonomskim statusom in
revščino, vendar se ti dejavniki prepletajo. (10)
POJAV DEPRESIJE V RAZLIČNIH ŽIVLJENJSKIH OBDOBJIH:
Depresija pri ženskah se lahko pojavi v različnih življenjskih obdobjih. V otroškem obdobju je
velikokrat prekrita in slabo razpoznavna ter se kaže z nemirom, šolskimi neuspehi, beganjem,
motnjami vedenja, različnimi telesnimi simptomi in avtoagresivnimi dejanji.
Depresija v adolescentnem obdobju je velikokrat prekrita z zlorabo alkohola ali psihogenih snovi, z
motnjami vedenja, brezvoljnostjo, prav tako je nevarnost avtoagresivnih dejanj.
Depresija v involutivnem obdobju (to obdobje se pri ženskah kaže z izgubo menstruacije in
endokrinološkimi spremembami), predvsem huda psihotična, je zelo resna. Velikokrat je prisotna
nevarnost samomora.
Depresija v starostnem obdobju je se lahko kaže z sliko začetne demence in je zelo pogosto
povezana s simptomi osamljenosti, zapuščenosti in odvečnosti. V tem obdobju je nevarnost
samomora nekajkrat večja kot pri bolnikih z depresijo v drugih življenjskih obdobjih. (10)
ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTA Z DEPRESIVNO MOTNJO
Dihanje in krvni obtok: pri pacientu dihanje zaradi bolezni same ni ovirano. Potrebna je dnevna
kontrola krvnega tlaka, pulza in dihanja pri komorbidnosti (kombinacija odvisnosti od alkohola in
vsaj še ene psihiatrične motnje). Posebno pozornost namenimo rizičnim skupinam (nosečnice,
otročnice, starejši)
Izločanje in odvajanje: pomembno je vsakodnevno opazovanje izločanja in odvajanja, saj lahko
imajo pacienti pomanjkljiv vnos hrane in tekočine, zmanjšano potrebo po gibanju in predhodne
težave pri izločanju. Najpogosteje opazimo manjšo količino izločenega urina in blata ter manj
pogosto izločanje. Pozorni moramo biti na znake depresije in pogostejše defekacije ali daljše
obstipacije, ki lahko vodijo do ileusa ali perforacije črevesja. Posledica nekaterih zdravil za
zdravljenje depresije sta lahko retenca urina in obstipacija. Posebno pozornost namenimo rizičnim
skupinam.
Vzdrževanje normalne telesne temperature: dnevno merjenje telesne temperature je potrebno zaradi
zmanjšane sposobnosti izvajanja k zdravju usmerjenih aktivnosti, slabše percepcije nevarnosti, kar
poveča tveganje za nastanek infekcije in višje tolerance za občutje temperature.
Prehrana in pitje: je pogosto motene, v smislu pomanjkanje teka ali povečane želje po hrani.
Potrebna je dnevna kontrola vnosa hrane in tekočine. Pacientu s pomanjkanjem teka ponudimo
manjše obroke hrane ter tekočino. V primeru da pacient zavrača hrano, jo pljuva ali bruha po
hranjenju in ne zaužije zadostne količine tekočine je potrebno po naročilu zdravnika izvesti
parientalno hranjenje preko infuzije. V redkih primerih je potrebno pacienta hraniti po nazogastrični
sondi.
Gibanje in ustrezna lega: pacienta z depresijo je lahko omejeno na izvajanje dveh telesno-gibalnih
vzorcev ležanja in sedenja, lahko pa se pojavi tudi depresivni strupor (pacient lahko ure in dneve
ostane v istem položaju). Posebne oblike depresije pa lahko spremlja tudi intenzivni gibalni nemir.
Motnje gibanja lahko privedejo do razjed zaradi pritiska, golene razjedi, edemov nog, itd. Potrebno
je spodbujanje gibanja in spremembe položaja ter umirjanje brezciljnega nemira.
Spanje in počitek: dnevni počitek in pomanjkanje telesne aktivnosti skrajšata nočno spanje. V
akutni fazi depresije se lahko pacient zaradi anksioznosti boji zaspati ali pa jim normalen nočen
počitek preprečuje prisotnost depresivnih misli. Pacienta je potrebno telesno in psihično motivirati z
določanjem urnika in sklepanjem dogovora o načinu in času dnevnega počitka ter vzdrževanjem
dnevne budnosti.
Izogibanje nevarnostnim v okolju: pri zagotavljanju varnosti v okolju je izrednega pomena
opazovanje pacienta. Potrebno je prepoznati samomorilne misli in nenavadno vedenje pacienta. Z
razumevanjem in sprejemanje pacientove stiske pacientu pokažemo, da smo mu pripravljeni
pomagati.
Osebna higiena, oblačenje: sta pri pacientih z depresijo problematični, saj pacienti pogosto opustijo
skrb za estetski videz in čistočo, par tako neupoštevajo higienskih norem pri menjavi spodnjega
perila, nogavic in drugih oblačil. Potreben je dogovor s pacientom glede osebne higiene in
oblačenja, vendar moramo pri tem upoštevati pacientove navade in želje. Poučiti ga moramo o
pomenu redne osebne higiene ter o menjavi spodnjega perila in oblačil.
Odnosi z ljudmi, izražanje občutkov, čustev potreb: je moteno. Pacienti se izogibajo stikom ali pa
jih pretrgajo in vzpostavijo čustveno hladen odnos. Njihovo izražanje je monotono brez dinamike
glasu in mimike. Potreben je stalen nadzor nad pacientom, zagotavljanje varnosti in pomoč pri
izvajanju osnovnih življenjskih aktivnosti. Strpno spodbujamo komunikacijo in izražanje čustev ter
pozorno spremljajmo spremljamo spremembe na tem področju. (10)
POPORODNA DEPRESIJA
Rojstvo otroka je vsekakor pomemben dogodek, ki v novo nastalo družino prinese veliko veselja,
hkrati pa tudi veliko sprememb. Zahteva veliko in hitro spremembo življenjskega sloga, socialnih
vlog in medsebojnih odnosov, kar pa je lahko za posameznika zelo stresno. Poporodno obdobje je
ravno zaradi teh zahtev in zaradi prilagajanja naporno in fizično ter psihično stresno. Veliko žensk
se v novi vlogi znajde brez težav, pri nekaterih ženskah pa se pričakovano srečno materinstvo
spremeni v jezo, razočaranje, žalost, lahko tudi v depresijo. (11)
Približno polovica žensk občuti blažjo poporodno otožnost, pri 15% se pojavi blaga do zmerna
oblika depresije, 1 od 500 ženska pa trpi za hudo obliko poporodne depresije. (7)
Poporodna depresija se ne pojavi takoj po porodu, navadno se pojavi od dveh tednov do enega
meseca in pol po porodu, lahko pa tudi kasneje, tudi do dve leti po njem. (kako razumeti depresijo,
premagajmo depresijo, poporodni izziv, zdrava nosečnica) Mnoge ženske tega stanja sploh ne
doživijo, nekatere pa zbolijo tako hudo, da je potrebna medicinska pomoč.(1)
Po porodu je včasih težko ločiti hudo utrujenost od poporodne depresije, ki se kaže podobno kot
poporodna otožnost, vendar mnogo bolj izrazito. Pridruženi so tudi občutki krivde, hromeča
utrujenost, težave s spanjem, sprememba apetita, upad libida itd. (3)
Dejavniki tveganja za nastanek poporodne depresije
Z nastankom depresije so povezani številni dejavniki, od hormonskih do socialnih težav. Poporodna
depresija je pogosto povezana s hitrim spreminjanjem hormonske ravni v telesu po porodu – ravni
estrogena in progesterona so med nosečnostjo zelo visoke, po porodu pa se krepko znižajo in ravno
ta nenadna sprememba lahko izzove poporodno depresijo. Pogosto izbruhne nenadno, včasih pa gre
za depresijo, ki je bila jasno izražena že pred nosečnostjo in porodom in se zdaj le nadaljuje.
Nasploh pa je izbruh depresije bolj verjeten v naslednjih primerih:
– predhodne izkušnje z depresijo na splošno,
– poporodne depresije pri prejšnjih porodih,
– depresija v družini,
– velike ali dalj časa trajajoče težave v zvezi,
– hude stresne izkušnje v bližnji preteklosti,
– če je mati samohranilka,
– resne denarne težave,
– motnje v plodnosti,
– materinstvo v zelo mladih letih ali materinstvo v starosti nad 35 let,
– zaskrbljenost zaradi otrokovega zdravja,
– težko delo,
– težak porod,
– prejšnji splavi, nenadna smrt v zibelki, mrtvorojenček,
– stresna ali nenačrtovana nosečnost,
– težave z dojenjem,
– če je dojenček dobil zlatenico,
– slab odnos z materjo, nerazrešena vprašanja iz otroštva (3, 7, 12)
Simptomi in znaki poporodne depresije
Simptome lahko razdelimo na:
Telesne:
– nezmožnost spanja, moten spanec, zgodnje prebujanje;
– glavoboli;
– splošno slabo počutje, splošna razbolelost (npr. bolečine v prsih, razbijanje srca);
– pospešeno dihanje ter posledično pomanjkanje sape, napadi tesnobe;
– izguba spolnega poželenja;
– spremembe v apetitu.
Psihološke
– žalost in obup;
– občutki nesposobnosti in nezmožnosti spopadanja z življenjem;
– občutek brezupa in nemoči;
– nezmožnost koncentracije, jasnega razmišljanja, slabši spomin;
– samomorilske misli, čudne misli ter fantazije;
– nezanimanje za dejavnosti, v katerih je ženska nekoč uživala;
– pretirana skrb za otrokovo zdravje;
– občutki sramu, zadrege ali krivde.
Reakcije
– neobičajno vedenje;
– tesnoba s pridruženimi novimi strahovi in fobijami;
– asocialnost;
– nočne more;
– občutek izguba nadzora nad sabo;
– občutek nepovezanosti z otrokom;
– občutek izjemne krivde. (12)
Včasih imajo mamice občutek, da jih poporodna depresija doleti z jasnega in nanjo nikakor niso
pripravljene, hkrati pa se pojavi tudi občutek, da so odpovedali vsi stebri pomoči in kot da se ne
morejo opreti na nikogar, kot da so ostale popolnoma same. Ne čutijo se dovolj močne, navdajajo
jih neprijetna čustva. Nekaj jih ovira, da bi poiskale pomoč pri najbližjih, same pa nimajo dovolj
moči za soočanje s situacijo. (3)
[wp_ad_camp_1]
Odnos do dojenčka
Mati s poporodno depresijo se ne zmore veseliti dojenčka in ima zaradi tega slabo vest in močan
občutek krivde, zanimanje za dojenčka upada. Dobi občutek, da je slaba mati, zato jo preveva
tesnoba in dvom vase. Za depresijo je značilen tudi občutek, da ne bo kos svojemu otroku, da ga ne
bo znala pomiriti, da ga ne bo uspešno in dovolj nahranila in da se mu bo zgodilo kaj hudega. Takoj
ko dojenček zajoka, jo preplavi močan strah, da bi se mu kaj zgodilo in da temu ne bo kos.
Istočasno pa ob joku privrejo na dan misli, da je otrok sploh ne mara in da mu ne naredi nič
dobrega, to pa vzbudi močan občutek krivde, zaradi katerega je mati sram in se počuti še slabše. (3)
V določenih trenutkih lahko mati tudi začuti sovražnost do dojenčka. Depresija povzroči, da je mati
na dojenčka zelo jezna, ker se na začetku pogosto zbuja. V hujših oblikah se tudi dogaja, da mati
dojenčka z ihto stresa, da bi se umiril, seveda pa zato dojenček še bolj neutolažljivo joka, poleg tega
pa je takšno stresanje lahko nevarno za njegov razvoj, predvsem pa ni dobro za razvoj odnosa med
materjo in dojenčkom. (3)
Mati pretirano skrbi zaradi dojenčkovega zdravja in razvoja, globoko je prepričana, da otroka nima
dovolj rada in da tudi on to čuti. (3)
Otroci depresivnih mater so bolj pasivni ali razdražljivi, imajo nižji mišični tonus in večkrat jokajo
kot njihovi vrstniki. Obrazna mimika je slabše razvita, pogosto imajo tudi težave s hranjenjem in
spanjem. Pozneje v življenju imajo ti otroci lahko težave z izražanjem čustev ter motnje v
kognitivnem razvoju, saj materina poporodna depresija vpliva na otrokov psihološki razvoj in
posledično na njegovo vedenje, lahko imajo težave pri navezovanju socialnih stikov, so
nesamostojni in imajo težave pri socializaciji. (11)
Pogosto matere o sovražnosti do svojega otroka zelo težko govorijo. (3)
Odnos do partnerja
Ko je depresija ugotovljena, se zdravljenje po navadi osredotoča na mater, očete pa se pogosto
spregleda. Novejše raziskave pa kažejo, da lahko tudi očetje postanejo depresivni v času po rojstvu
otroka, saj se njegova vloga nenadoma spremeni in je od njega zahtevana večja odgovornost. (11,
12)
Pomembno je, da se mati zaveda, da tudi njen partner potrebuje njeno ljubezen in naklonjenost, saj
se tudi on navaja na nov način življenja. Za razliko od ženske, pri katere so se spremembe dogajale
počasi, saj je počasi rastel njen otrok in se z njo gibal, njen partner ni doživljal nobenih fizičnih
sprememb, zato je ta sprememba zanj še toliko večja. Tudi partner se mora počutiti pomembnega in
ne sme dobiti občutka, da je otrok zamenjal njegov prostor v partnerkinem življenju. Partnerja naj
skupaj uživata v življenju z otrokom, saj bo na tak način to zelo srečen čas za celotno družino. (3)
Pomoč pri premagovanju poporodne depresije
Na splošno velja obdobje z novorojenčkom za srečno in zaradi tega je marsikatero mamico sram
povedati, da je pri njej ravno obratno.
Ljudem z depresijo se da pomagati, čeprav se tistih, ki za njo bolehajo, zdi, da so popolnoma
nemočni. Krize in simptomi so opozorilo, da nekaj ne gre v pravi smeri. Na tej točki se je najslabše
vdati v usodo in trpeti, saj se bo trpljenje le še povečalo, življenje pa poslabšalo. Nujne so
spremembe, kajti poporodna depresija se ne bo uredila sama po sebi. Dobra novica je, da se jo da
premagati in da obstaja veliko oblik pomoči, vendar pa je potrebna osebna aktivacija. Depresijo v
blagi obliki se da premagati s spremenjenim načinom življenja (več gibanja, razvedrila, več časa
zase, zdrava prehrana), medtem ko pri resnejši obliki depresiji skoraj ne gre brez zdravil.
Izkopavanje iz poporodne depresije nikoli ni hipno, zdravljenje poteka počasi. (3)
Ukrepi pri premagovanju poporodne depresije
– Preverjanja zdravstvenega stanja
potrebno je preveriti splošno zdravstveno stanje, z namenom izključitve kakšne druge bolezni.
Težave lahko povzroči ščitnica, slabokrvnost pa je lahko tudi vzrok za težko prenašanje življenja.
Morda na hudo utrujenost in splošno slabo počutje vpliva le pomanjkanje vitaminov in mineralov.
– Načrtovanje dneva
V pomoč je lahko načrtovanje dneva – samo naslednjega, ne vseh dni. Zvečer naj si mati za
naslednji dan pripravi načrt, kaj bo naredila zase. Pomembno je, da je načrt realen in da si postavi
majhne in zlahka uresničljive cilje. V načrt naj bo vključeno tudi gibanje, na primer sprehod z
dojenčkom.
– Prošnja za pomoč
Mamice naj ne jemljejo vseh bremen na svoja ramena, ampak naj premislijo, kdo bi jim lahko
pomagal pri raznih gospodinjskih opravilih ali pri skrbi za dojenčka, saj je pomembno tudi, da
imajo mamice nekaj časa na dan samo zase.
– Govorjenje o občutkih
Čeprav je poporodna depresija tabu tema in se o njej skorajda ne govori, je pomembno, da mamice,
ki trpijo za to vrsto depresije, izražajo svoje občutke in jih delijo z drugimi, saj je tudi to del poti do
izboljšanja.
– Naslanjanje na partnerja
Pomemben je dober partnerski odnos, saj ima partner pri boju s poporodno depresijo pomembno
vlogo. Partner naj poskuša razumeti partnerko in naj je ne obsoja, daje naj ji čim več podpore, pri
negi dojenčka naj bo čim bolj aktiven, čim več naj se vključuje v gospodinjska opravila, aktiven naj
bo pri grajenju partnerskega odnosa, partnerki naj pomaga pri organizaciji in urejanju stvari.
– Vključevanje v aktivnosti in skrb zase
Pri depresiji je značilen občutek izčrpanosti in pomanjkanje interesa za stvari, ki so prej človeka
zelo veselile. V tem primeru se je potrebno spomniti, iz kje je prej črpal energijo. Mamice naj
razmislijo, kaj bi jih res zanimalo, poiščejo naj dejavnosti, ki jih bojo veselile.
Jedo naj redno in zdravo, veliko svežega sadja ter zelenjave in polnozrnatih živil, spijejo naj dovolj
vode. Če nimajo apetita, naj se prisilijo, da bo vsaj tisti obrok hrane, ki ga pojedo, res zdrav.
– Skrb za kakovostno spanje in počitek
Poskrbeti je potrebno za dovolj spanja. Redno nočno dojenje ali pogosto zbujanje dojenčka ponoči,
moti naravni ritem spanja. Včasih je treba zaupati partnerju, da bo tešil otroka, zato da se lahko
mamica v miru naspi in spočije.
– Gibanje
Na poti iz depresija je nujna telesna dejavnost, zato naj mamice nikar ne ždijo v pižami v
stanovanju do večera. Najpogosteje se je v tem času treba za aktivnost prisiliti, saj je želja po
gibanju pogosto zadnje, kar pride mamici v depresiji na pamet. Izbere naj dejavnosti, ki ji je pri srci
in ji je v preteklosti prinašala veliko zadovoljstva.
– Terapija
Kadar so težave velike in jih mamice same težko prenašajo, naj se posvetujejo s strokovnjakom,
psihologom ali psihiatrom.
– Zdravila
Pri resnejših oblikah depresije je potrebna medikamentozna terapija. Samo jemanje zdravil sicer ne
po pomagalo v celoti, podprto mora biti z lastno aktivacijo. (3)
ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTKE Z POPORODNO DEPRESIJO:
V porodnišnici je izrednega pomena, da do medicinske sestre in babice ki skrbijo za otročnico
pozorne na simptome poporodne otožnosti. V 20% se lahko iz poporodne otožnosti, ki traja dlje
časa, razvije poporodna depresija.
Pred odhodom iz porodnišnice je potrebno žensko dobro naučiti nega otroka, utrjevati njeno
samozavest in ji dajati občutek varnosti. (10)
POPORODNA DEPRESIJA PRI MOŠKIH
Poporodno obdobje prinaša veliko sprememb za očeta, te spremembe pa lahko vodijo do razvoja
poporodne depresije. Ocenjuje se da približno 1- 25% očetov zboli za poporodno depresijo.
Depresija se razvije postopoma. Študije so pokazale, da se depresija, ki se pri moškemu razvije med
nosečnostjo, po porodu zmanjša, vendar se tekom prvega leta otrokovega življenja ponovno
povečuje (4,8% moških, ki bodo postali prvič očetje, je depresivnih med nosečnostjo in 4,8%
očetov je depresivnih prve tri mesece po porodu, vendar je 23,8% očetov depresivnih 12 mesecev
po porodu).
Nastanek depresije poveča možnost nastanka čustvenih in vedenjskih težav otroka v kasnejših letih
njegovega življenja, ovira razvoj varne navezanosti otroka z očetom, poveča konflikte v zakonski
zvezi ter povzroča večjo verjetnost za razvoj poporodne depresije pri materi.
Vzroki za nastanek poporodne depresije pri moških so lahko biološki (nižji nivo testosterona,
estrogena, kortizola, vazopresina, oksitocina, prolaktina) in ekološki (spremembe v načinu življenja,
težave v navezovanju stika z otrokom, pomanjkanje socialne podpore, spremembe v zakonskem
stanu, občutek izključenosti iz vezi, ki jo ima mati z otrokom). Vendar je najpomembnejši dejavnik
tveganja za nastanek poporodne depresije pri moških depresija matere. Stopnja pojavnosti depresije
pri moškem, katerega partnerka trpi za poporodno depresijo je 24 – 50%. (9)
ZAKLJUČEK
Depresija je bolezen, ki se lahko pojavi v različnih življenjskih obdobjih in bistveno vpliva na
kvaliteto življenja posameznika in njegovih bližnjih. Pomembno je da medicinska sestra prepozna
znake depresije, je do pacienta strpna in mo je pripravljena pomagati.
Prav tako so medicinske sestre ter babice tiste, ki imajo glavno vlogo pri preprečevanju, odkrivanju
in obravnavi psihiatričnih motnje v nosečnosti, med in po porodu, vendar morajo biti zato dodatno
izobraževane in usposobljene.
Meniva, da je potrebno konstantno izobraževanje medicinske sestre na področju duševnih bolezni,
saj lahko le tako medicinska sestra svoje delo opravi strokovno in pripomore k pacientovem
boljšem in hitrejšem okrevanju.
VIRI IN LITERATURA
1. Berginc‐Šormaz G, Šormaz M. Zdrava nosečnica. Ljubljana: Ara, 1996.
2. Gillett R. Premagovanje depresije. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1992.
3. Hrovat Kuhar E. Poporodni izziv. Lubljana: Mladinska knjiga, 2010.
4. Kamin T, Jeriček Klanšček H, Zorko M, Bajt M, Roškar S, Dernovšek M. Duševno zdravje prebivalcev
Slovenije. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja, 2009.
5. Kordič, J (brez letnice). Depresija. http://www.zdravniskinasveti.
net/?nStran=teme&tema=depresija&pog=index <8.112012>.
6. Lešer I (2006). Psihiatrija, http://www.psihiater‐leser.com <8.11.2012>.
7. Mckenzie K. Depresija. Ljubljana: Pisanica, 2005.
8. National Institutes of Health (2008). Depression Symptoms in Men.
http://www.medicinenet.com/script/main/art.asp?articlekey=40336 <9.11.2012>.
9. Pilyoung K, E.Swain J (2007). Sad dads. http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2922346/
<8.11.2012>.
10. Pregelj P, Kobentar R. Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju : učbenik.
Psihiatrična klinika Ljubljana. Ljubljana : Rokus Klett, 2009.
11. Skočir A. Glavne značilnosti poporodne depresije. Obzor zdr N 2005;39: 119–129.
12. Smith G. Premagajmo depresijo! Izola: Meander, 2006.