Pokojninsko in invalidsko zavarovanje

Sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja obsega različne vrste zavarovanj. Gre za obvezna in prostovoljna zavarovanja, ki jih ureja zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in sicer:

–          obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi medgeneracijske solidarnosti in

–          obvezno in prostovoljno dodatno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

V obvezno zavarovanje se lahko v primerih, ki jih določa zakon prostovoljno vključujejo tudi osebe, ki sicer ne izpolnjujejo pogojev za obvezno zavarovanje.

Vrste pravic (4.člen)

Z obveznim zavarovanjem se zagotavljajo :

pravica do pokojnine

–          starostna pokojnina

–          invalidska pokojnina

–          vdovska pokojnina

–          družinska pokojnina

–          delna pokojnina

pravice iz invalidskega zavarovanja

–          pravica do poklicne rehabilitacije

–          pravica do nadomestila za invalidnost

–          pravica do premestitve in dela s krajšim delovnim časom od polnega

dodatne pravice

–          pravica do dodatka za pomoč in postrežbo

–          pravica do invalidnine

–          varstveni dodatek k pokojnini

druge pravice

–          odpravnina

–          oskrbnina

–          pravica do dodatka za rekreacijo in pravica do enkratnega letnega dodatka

Te pravice so neodtuljive in osebne, kar pomeni, da jih ni mogoče prenesti na drugo osebo ali jih podedovati, da ne zastarajo, niti jih ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa zakon.

Naloga države (6. člen)

Država zagotavlja delovanje in razvoj obveznega zavarovanja, tako da:

–          s predpisi določa stopnje prispevkov delodajalcev in zavarovancev

–          predpisuje obveznost prijave v zavarovanje

–          ureja način odmere pravic

–          ureja plačila in izterjavo prispevkov ter pogoje za priznanje, odmero in uživanje pravic

Bistvena naloga države je, da zagotavlja izplačevanje denarnih prejemkov tudi v primerih nelikvidnosti sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Obveznost zavarovanja (7. člen)

V obvezno zavarovanje se vključujejo zlasti državljani RS, vendar pa tudi tujci, če tako določa zakon oz. mednarodna pogodba.

Zavarovalno razmerje nastane na temelju samega zakona (ex lege) z vzpostavitvijo pravnega razmerja , ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Delodajalci in drugi zavezanci so dolžni , da vzpostavitev tovrstnega razmerja takoj sporočijo pristojnim organom.

Zavarovanci iz obveznega zavarovanja pridobijo pravice iz tega zavarovanja na temelju plačila prispevkov, s tem, da zakon lahko določi izjeme od tega načela, tako da zavarovanci v nekaterih primerih pridobijo pravico tudi, če prispevki niso bili ali niso bili v celoti plačani.

ZAVAROVANCI OBVEZNEGA ZAVAROVANJA

Zavarovance, ki so obvezno zavarovani, zakon deli v več skupin:

1. zaposleni v Republiki Sloveniji

2. državljani Republike Slovenije, zaposleni pri tujcih

3. samozaposleni – to so osebe, ki kot edini ali glavni poklic samostojno opravljajo katerokoli dovoljeno dejavnost

4. kmetje in člani kmečkih gospodarstev, ki v Sloveniji samostojno opravljajo kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic. Kot zadostni dohodek se šteje dohodek na člana kmetijskega gospodarstva, ki dosega znesek minimalne plače

5. vajenci

6. vrhunski športniki in šahisti

7. brezposelni, ki prejemajo denarno nadomestilo za primer brezposelnosti in osebe, ki jim Zavod za zaposlovanje plačuje prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev

8. starši otrok in sicer eden od staršev, ki je  upravičenih do starševskega dodatka, v prvem letu otrokovega življenja, če ni obvezno zavarovan na drugi podlagi, če je njegovo stalno prebivališče v RS in je otrok državljan RS

9. zaporniki, ki med prestajanjem zaporne kazni na območju RS delajo s polnim delovnim časom

Podlaga za obvezno zavarovanje v primeru več pravnih razmerij

Če oseba istočasno izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več podlagah, se obvezno zavaruje po tisti podlagi, ki je v zakonu navedena pred drugimi podlagami, po katerih bi bila vključena v zavarovanje.

Izvzem iz obveznega zavarovanja

Samozaposleni in kmet lahko pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje uveljavi izvzem iz obveznega zavarovanja, če dosega v določenem obdobju (6 mesecev) neznatne dohodke.

Izvzem iz obveznega zavarovanja lahko uveljavljajo tudi tujci zaposleni v Rs in državljani RS zaposleni pri tujcih, če se za njih uporabljajo pravni predpisi druge države.

Postopek za uveljavljanje izvzema iz zavarovanja določi minister pristojen za delo po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za finance.

Posebni primeri zavarovanja (26. člen)

Posebni primeri obveznega zavarovanja so primeri zavarovanja nekaterih oseb za nekatera socialna tveganja, ki so posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Gre za osebe, ki opravljajo dela, pri čemer pridobivanje zaslužka ni glavni ali edini namen opravljanja dela kot so npr. dijaki in študenti pri praktičnem pouku; osebe, ki so po končanem šolanju na prostovoljni praksi, ne glede na to, ali za to prakso prejemajo nagrado in podobno.

Nekatere kategorije oseb, ki opravljajo delovne aktivnosti, ki so v posebnem javnem interesu, in niso zavarovane na drugi podlagi, se obvezno zavarujejo za invalidnost, telesno okvaro ali smrt kot posledico poškodbe pri delu.(sodelovanje osebe v delovnih akcijah, reševalnih akcijah, sodelovanje pri izvajanju nalog vojaške službe, policije in podobno)

Pasivno zavarovanje (29. člen)

Osebe katerim preneha delovno razmerje ali lastnost, na podlagi katere so bile obvezno zavarovane, ostajajo še naprej zavarovane za invalidnost oz. telesno okvaro kot posledico bolezni ali poškodbe izven dela, če takrat, ko nastane omenjeni socialni primer, izpolnjujejo pogoje pokojninske dobe za pridobitev pravic ali so uživalci starostne ali invalidske pokojnine.

Prekinitev obveznega zavarovanja (31. člen)

Obvezno zavarovanje se prekine v obdobju:

–          neplačanega dopusta, daljšega od 30 dni

–          suspenza pogodbe o zaposlitvi

–          začasne prekinitve delovnega razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje.

Obvezno zavarovanje se ne prekine v času, ko so zavarovanci odsotni z dela zaradi bolezni, nege družinskega člana, na starševskem dopustu, s tem da v primeru teh odsotnosti prejemajo ustrezna nadomestila ali druge denarne prejemke.

PROSTOVOLJNA VKLJUČITEV V OBVEZNO ZAVAROVANJE

Prostovoljno vključitev v obvezno zavarovanje imajo osebe, ki so zaposlene, kot tudi nekatere osebe, ki niso zaposlene.

Med osebami ki niso zaposlene, imajo to možnost osebe, ki so državljani RS, ki se v roku 6. mesecev po prenehanju obveznega zavarovanja sami zavarujejo, kar lahko storijo, če so bili v zadnjih 10 letih najmanj 5 let vključeni v obvezno zavarovanje.

V to kategorijo spadajo še invalidi v varstvenih delavnicah; osebe, ki so na strokovnem izpopolnjevanju ali na specializaciji po prenehanju obveznega zavarovanja; osebe; tudi tujci, ki se lahko prostovoljno vključijo v zavarovanje, če je tako določeno z mednarodnim sporazumom.

V obvezno zavarovanje se lahko vključijo tudi osebe, ki imajo status zaposlene osebe za čas, ko ne prejemajo plače in za to obdobje za njihovo zavarovanje niso plačani prispevki.

To so osebe, ki so na neplačanem dopustu; osebe, katerih pogodba o zaposlitvi je začasno suspendirana; osebe, ki so na služenju vojaškega roka in  osebe, ki so zaposlene s krajšim delovnim časom od polnega vendar le za razliko do polnega delovnega časa.

STAROSTNA POKOJNINA

Oseba pridobi pravico do starostne pokojnine, če izpolnjuje pogoje starosti in pokojninske dobe.

Zakon postavlja 3 kombinacije starosti in pokojninske dobe:

1.      Starost 58 let in pokojninska doba 40 let za moške oz. 38 let za ženske

2.      Starost 63 let za moške oz. 61 za ženske in pokojninska doba 20 let

3.      Starost 65 let za moške oz. 63 za ženske in 15 let zavarovalne dobe

Starostna meja se zniža za vsakega otroka ali posvojenca, za katerega je oseba skrbela in ga vzgajala. To pravico lahko uveljavi le eden od staršev, o čemer se dogovorita.

Če do dogovora ne pride, uveljavi pravico tisti ki je izrabil starševski dopust.

Znižanje starostne meje znaša za enega otroka 8 mesecev, za 2 otroka 20 mesecev, 36 mesecev za tri otroke. Za vsakega nadaljnjega otroka se znižanje starostne meje poveča za 20 mesecev.

V vsakem primeru  pa ostaja minimalna upokojitvena starost 58 let za moške oz. 56 let za ženske.

Znižanje starostne meje je zagotovljeno tudi ženski, ki se je zaposlila pred 18 letom starosti za ves čas trajanja obveznega zavarovanja pred 18 letom starosti. Absolutna omejitev starosti je 55 let.

Pokojninska osnova (39. člen)

Starostna pokojnina se odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oz. od zavarovalnih osnov od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1.1.1970, ki so zanj ugodnejša.

Za izračun pokojninske osnove se vzamejo plače oz. osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v RS.

V pokojninsko osnovo pa se ne vštevajo prejemki, ki bi sicer stopili v to osnovo, vendar od njih niso bili plačani prispevki, razen izjem, ki jih določa zakon (nekateri prejemki iz invalidskega zavarovanja).

Za izračun pokojninske osnove se ne glede na obračunane prispevke, ne štejejo: regres za letni dopust; jubilejne nagrade, prejemki v obliki delnic, obveznic; prejemki za delo, ki ga je delavec opravil zunaj okvira rednega dela (npr. delo preko polnega delovnega časa, ki presega omejitve (presega 180) kar je do zakonsko določene višine se izplačila vštevajo v pokojninsko osnovo, pod pogojem, da so plačani prispevki)…

Plače ali zavarovalne osnove, ki štejejo v pokojninsko osnovo, se valorizirajo.Valorizacijski količnik mora ustrezati gibanju povprečja plač.

Najnižja pokojninska osnova (48. člen)

Zakon ureja tudi najnižjo pokojninsko osnovo, od katere se zavarovancu odmeri višja starostna pokojnina, če bi njegova starostna pokojnina ne dosegala zneska starostne pokojnine za enako pokojninsko dobo, odmerjene od najnižje pokojninske osnove. Najnižjo pokojninsko osnovo objavi zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Najvišja pokojninska osnova (49.člen)

Najvišja pokojninska osnova se zavarovancu določi v višini 4kratnika najnižje pokojninske osnove. Znesek najvišje pokojninske osnove določi in objavi zavod.

Odmera starostne pokojnine

Starostna pokojnina se odmeri  od pokojninske osnove v %, glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, in sicer za zavarovanca z zavarovalno dobo 15 let 35% pokojninske osnove (moški) oz. 38% pokojninske osnove (ženska). Nato pa se za vsako nadaljnje leto pokojninske dobe odmerni odstotek poveča za 1,5%.

Osebe, ki presežejo polno delovno dobo (40;38) in še naprej ostanejo v zavarovanju, so upravičene do povečanja v višini relativnega števila, ki ga določa zakon za vsako dodatno leto pokojninske dobe do dopolnitve polne starosti (63 let;61 let). Oseba pa lahko ostane v zavarovanju tudi po dopolnitvi 63 oz 61 let. V tem primeru pa se vsako nadaljnje leto delovne dobe vrednoti z odmernim odstotkom v višini 1,5% pokojninske osnove.

Polna starost je za moškega 63 let in za žensko 61 let.

Zavarovancu, ki nima 40 let (moški) oziroma 38 let (ženska)delovne dobe, in pridobi pravico do starostne pokojnine pred dopolnitvijo polne starosti, se pokojnina zniža za vsak mesec starosti, ki mu manjka do dopolnjene polne starosti. Pri 58 let staremu moškemu se na primer pokojnina zmanjša za o,30% mesečno, pri 62 let staremu moškemu pa o,10% mesečno.

Osebi, ki ostaja v zavarovanju tudi po dopolnitvi polne starosti se pokojnina poveča tako, da se pokojnina za mesece v prvem letu po dopolnitvi polne starosti poveča za o,3%, v drugem letu 0,2% mesečno in v tretjem letu za o,1% mesečno. Če ostaja oseba v zavarovanju več kot tri leta, se ji pokojnina po treh letih ne povečuje več.

Povečanje ali zmanjšanje pokojnine je trajno.

Kadar oseba ne izpolnjuje pogojev za pridobitev nezmanjšane starostne pokojnine, ker nima zahtevane starosti, torej v načelu pridobi zmanjšano starostno pokojnino.

Pred to neugodnostjo pa so zavarovane nekatere osebe, katerim je delovno razmerje prenehalo zaradi razlogov na strani delodajalca (stečaj, likvidacija, presežki). Enako velja za zavarovance, ki so invalidi ali brezposelne osebe.

Zavarovancu, ki je dopolnil 58 let in 40 let delovne dobe oz. 38 let delovne dobe – ženska, se pokojnina odmeri v višini, odvisni le od dopolnjene pokojninske dobe, brez zmanjšanja zaradi upokojitve pred dopolnitvijo polne starosti.

Delna pokojnina (58. člen)

Zavarovanec, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, lahko pridobi pravico do delne pokojnine, če je v delovnem razmerju z največ polovico polnega delovnega časa. Delna pokojnina se zavarovancu odmeri v višini polovice starostne pokojnine, ki mu gre na dan uveljavitve delne pokojnine, glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, pokojninsko osnovo in starost in se potem usklajuje kot druge pokojnine.

Državna pokojnina (59. člen)

Oseba s stalnim prebivališčem v RS, ki nima pravice do pokojnine po zakonu niti ne iz tujega javnega pokojninskega sistema in katere lastni dohodki ne presegajo premoženjskega cenzusa za pridobitev pravice do varstvenega dodatka, pridobi pravico do državne pokojnine, če:

–          je dopolnila 65 let starosti

–          je med 15. in 65. letom starosti najmanj 30 let imela prijavljeno stalno prebivališče v RS.Državna pokojnina znaša 33,3% najnižje pokojninske osnove.

PRAVICE NA PODLAGI INVALIDNOSTI

Invalidnost je stanje, ki je posledica sprememb zdravstvenega stanja, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije.

Invalidnost se razvršča v tri kategorije:

I. kategorija – če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti

II. kategorija – če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50% ali več

III. kategorija – če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa, oz. če je zavarovančeva delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana za manj kot 50% ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu na katerega je razporejen.

Preostala delovna zmožnost (61. člen)

Preostala delovna zmožnost se ugotavlja v primerih invalidnosti II in III kategorije.

Za takšne primere gre:

–          če lahko zavarovanec dela na drugem delovnem mestu s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove delovne invalidnosti, če gre za delo, ki ustreza njegovi izobrazbi oz. usposobljenosti

–          če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu

–          če zavarovanec lahko opravlja določeno delo vsaj polovico polnega delovnega časa.

Vzroki za nastanek invalidnosti

So  :     –     poškodba pri delu

–          poškodba izven dela

–          poklicna bolezen

Pridobitev pravic na podlagi invalidnosti

Pravice na temelju invalidnosti pridobi zavarovanec, ki je vključen v obvezno zavarovanje.

Če pa oseba ni vključena v obvezno zavarovanje pridobi te pravice le, če izpolnjuje posebej predpisane pogoje.

Samozaposlene osebe, kmetje,  vrhunski športniki, šahisti, vajenci, starši, zaporniki, ki se obvezno zavarujejo, niso upravičeni do vseh pravic invalidskega zavarovanja, ampak le do pravic, ki pripadajo invalidom I in II kategorije.

Invalidska pokojnina

– je pravica iz invalidskega zavarovanja. To pravico pridobi zavarovanec v vsakem primeru, torej ne glede na pokojninsko dobo, če gre za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen v tem primeru se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove v enaki višini kot starostna pokojnina za pokojninsko dobo najmanj 40 let, ne glede na starost.

Če pa je invalidnost nastala kot posledica poškodbe izven dela ali druge bolezni, je pogoj za pridobitev pravice do invalidske pokojnine predhodna pokojninska doba v določenem trajanju.

Višina invalidske pokojnine je v načelu odvisna:

1.      od vzroka nastanka invalidnosti,

2.      od dopolnjene starosti in pokojninske dobe ter

3.      prištete pokojninske dobe.

Poklicna rehabilitacija

– to pravico in obveznost ima oseba, pri kateri je nastala II kategorija invalidnosti, če na dan nastanka invalidnosti še ni dopolnila 50 let starosti in če se lahko usposobi za drugo delo, ki ga bo opravljala s polnim delovnim časom.

Med poklicno rehabilitacijo ima zavarovanec pravico do denarnega nadomestila v višini 100% invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti, razen če se ne usposablja ob delu.

Pravica do premestitve in nadomestila

–          pridobi zavarovanec v primeru invalidnosti po končani poklicni rehabilitaciji, ter v primeru, da je invalidu nastala II kategorija invalidnosti po dopolnjeni starosti 50 let.

Pravica do dela s krajšim delovnim časom in Pravica do delne invalidske pokojnine

Ti pravici pripadata zavarovancu, pri katerem je podana invalidnost III kategorije, pod pogojem, da ni več zmožen delati s polnim delovnim časom z ali brez poklicne rehabilitacije.

Delna invalidska pokojnina se lahko zmanjša, če zavarovanec po lastni volji ali krivdi prekine delovno razmerje.

Ohranitev oz. izguba zaposlitve delovnega invalida

Zavarovanca, pri katerem je nastala invalidnost II in III kategorije, je delodajalec dolžan obdržati v delovnem razmerju ter mu zagotoviti pravice, ki mu jih daje zakon – ustrezna premestitev, zagotovitev poklicne rehabilitacije, zagotovitev dela s krajšim delovnim časom.

Delovnemu invalidu s preostalo delovno zmožnostjo, lahko delodajalec odpove PoZ, če mu ne more ohraniti zaposlitve. V tem primeru delodajalec lahko odpove PoZ delovnemu invalidu če:

–          ne nastopi poklicne rehabilitacije in je ne konča v določenem roku

–          ne izpolnjuje obveznosti, določene v pogodbi o poklicni rehabilitaciji

–          ne nastopi dela na drugem mestu

–          ne prične dela s krajšim delovnim časom

Vdovska pokojnina

Vdovsko pokojnino lahko uveljavi vdovec oz. vdova umrlega zavarovanca če:

Pogoj starost

ima status zavarovanca, je pogoj starost 53 let ob zavarovančevi smrti ali vsaj 48 let, s tem, da lahko omenjeno pravico uveljavi šele ko dopolni 53 let

če nima lastnosti zavarovanca je pogoj za pridobitev starost 48 let. Če je oseba dopolnila 45 let, lahko prične uživati pravico, ko dopolni 48 let.

pogoj

popolna nezmožnost vdove ali vdovca za delo

pogoj

da je dolžan vdovec oz. vdova preživljati enega ali več otrok, ki imajo pravico do vdovske pokojnine po umrlem

Pravico do vdovske pokojnine ima tudi vdova, ki se ji zavarovančev otrok rodi najkasneje 300 dni po smrti zavarovanca.

Družinska pokojnina

Pripada : – otrokom in posvojencem

– osebe, katere je zavarovanec v času svoje smrti preživljal

Otroci imajo pravico do družinske pokojnine : – dopolnjenega 15 leta starosti ali

– do konca šolanja ali vajeništva pri čemer je absolutna omejitev starost dopolnjenih 26 let.

Če otrok po dopolnjenem 15 letu starosti postane brezposelna oseba in je prijavljen na zavodu za zaposlovanje ima pravico do družinske pokojnine najdlje do dopolnjenega 18 leta.

Če je otrok iz upravičenih razlogov prekinil šolanje, se mu pravica do družinske pokojnine podaljša za toliko, kolikor je trajala prekinitev.

Varstveni dodatek

– je posebna pravica, katere namen je zagotovitev socialne varnosti osebam, ki so upravičene do ene izmed pokojnin, vendar ta ne dosega najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo.

Varstveni dodatek se odmeri različno glede na to, ali gre za starostno pokojnino ali gre za druge vrste pokojnin.

Pravico do varstvenega dodatka ima oseba z najmanj 15 leti pokojninske dobe.

Invalidnina

Je pravica, ki pripada zavarovancem v primeru telesne okvare. Pravico do invalidnine pridobi zavarovanec za telesno okvaro, ki je posledica :

–          poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, če znaša telesna okvara najmanj 30% neglede na pokojninsko dobo

–          bolezni ali poškodbe zunaj dela, če znaša telesna okvara najmanj 50 %, in če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjeno pokojninsko dobo.

Pravica ne pripada osebam, pri katerih je nastala okvara v času, ko niso bile zavarovane.

Telesne okvare so razdeljene v 8 stopenj, s tem da je pri prvi stopnji kot najtežji telesna okvara 100%, v zadnji 8 pa ta okvara znaša 30%

Odmera invalidnine je odvisna od tega ali je telesna okvara posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni ali ne.

Usklajevanje pokojnin

Pokojnine se usklajujejo na podlagi statističnih podatkov o gibanju povprečnih plač na zaposlenega.

Dodatno pokojninsko zavarovanje

– je lahko obvezno ali prostovoljno.

Dodatno obvezno pokojninsko zavarovanje je urejen sistem zbiranja prispevkov delodajalcev z namenom zagotavljanja pravic oseb do »poklicne pokojnine«.

Obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje je z zakonom uvedeno za vsa delovna mesta, pri katerih se je v preteklosti štela zavarovalna doba s povečanjem.

Na podlagi obveznega dodatnega zavarovanja imajo zavarovanci pravico do poklicne pokojnine.

Posebnost poklicne pokojnine je, da s smrtjo zavarovanca ne ugasne pravica do pokojnine , temveč se zavarovančevim dedičem izplačujejo sredstva, zbrana na osebnem računu zavarovanca.

Prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje; obstaja več oblik na temelju različnih pokojninskih načrtov ali različnih pokojninskih skladov.

Prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje temelji na prostovoljnem plačevanju premij zavarovancev in delodajalcev v posebne pokojninske sklade. V to obliko zavarovanja se lahko vključi zavarovanec ali uživalec pravice iz obveznega pokojninskega zavarovanja.

Vplačila, ki jih zavarovanec ali delodajalec plačuje po obrokih ali v enkratnem znesku se zbirajo na osebnih računih zavarovancev.

Pravica iz prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja je pravica do »dodatne starostne pokojnine«, ki jo zavarovanci lahko uživajo v obliki mesečne pokojninske rente.

Pokojninski načrt

Je splošni akt dodatnega pokojninskega zavarovanja, s katerim se uredijo

–          pogoji za pridobitev pravic iz pokojninskega dodatnega zavarovanja

–          vrste in obseg teh pravic

–          postopek za njihovo uveljavitev

Je akt v katerem so opisana splošna pravila o poklicni pokojnini.

Pokojninski načrt izvajajo pokojninski skladi, ki se lahko oblikujejo kot vzajemni pokojninski skladi ali se ustanovijo kot pokojninske družbe.Izvajajo jih tudi zavarovalnice.

Vzajemni pokojninski sklad: –   ni pravna oseba

–          lahko so odprti ali zaprti

–          ustanovitelji so eden ali več delodajalcev ali finančne institucije

–          ima pravila, ki urejajo vprašanja dodatnega zavarovanja

ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE

Obsega obvezno zdravstveno zavarovanje in prostovoljno zdravstveno zavarovanje.

Glavni nosilec zdravstvenega zavarovanja je Zavod za zdravstveno zavarovanje v RS.

Obvezno zdravstveno zavarovanje je pravno urejeno za zavarovance, ki so zaposleni ali samozaposlene osebe.

Sredstva za obvezno zdravstveno zavarovanje se zagotavljajo s prispevki, ki jih plačujejo zavarovanci, delodajalci in drugi z zakonom določeni zavezanci.

Osnova za plačila prispevkov so bruto plače in bruto nadomestila plače za čas odsotnosti z dela.

Z vidika financiranja je obvezno zdravstveno zavarovanje razdeljeno:

1.      obvezno zdravstveno zavarovanje za poškodbo in bolezen

Za bolezen in poškodbo izven dela sta zavezanca za prispevek delodajalec in zavarovanec.

2.      obvezno zdravstveno zavarovanje za poškodbo pri delu in poklicno bolezen

Zavarovanec za plačilo prispevka je delodajalec.

Prostovoljno zdravstveno zavarovanje temelji na prosti odločitvi oseb, da se vključijo v to obliko zavarovanja.

Za prostovoljno zdravstveno zavarovanje plačujejo prispevke:

–          delodajalci za svoje delavce,

–          delavci zase ali

–          delavci in delodajalci, vsak do določene višine.

Višino prispevkov določa zavod oz. zavarovalnica.

V okviru prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja se osebam zagotavljajo naslednje pravice:

–          razlika do polne vrednosti zdravstvenih storitev

–          večji obseg pravic od standardnih

–          dodatne pravice

–          zavarovanje oseb, ki niso zavarovane v okviru obveznega zavarovanja

STARŠEVSKO VARSTVO IN DRUŽINSKI PREJEMKI

Vrste starševskega dopusta:

–          porodniški dopust

–          očetovski dopust

–          dopust za nego in varstvo otroka

–          posvojiteljski dopust

Starševski dopust je določen v koledarskih dnevih za polno odsotnost z dela. Delodajalci pa so dolžni delavcem zagotoviti odsotnost z dela zaradi izrabe starševskega dopusta.

PORODNIŠKI DOPUST

Mati ima pravico do porodniškega dopusta v trajanju  105 dni. Izrabi ga v strnjenem nizu v obliki polne odsotnosti z dela. Nastopi ga 28 dni ali 45 dni pred predvidenim datumom poroda, ki ga določi ginekolog.

Če dopusta v tem roku ne nastopi, neizrabljenega dela ne more izrabiti po otrokovem rojstvu, razen v primeru, če je porod nastopil pred predvidenim datumom.

Porodniški dopust lahko uveljavlja tudi oče otroka, če mati umre, zapusti otroka ali na podlagi mnenja pristojnega zdravnika, da mati trajno ali začasno ni sposobna za samostojno življenje in delo.

V soglasju z materjo pa lahko uveljavlja porodniški dopust tudi oče otroka, v primerih, ko otroka rodi mati mlajša od 18 let in ima status vajenke, dijakinje, študentke.

OČETOVSKI DOPUST

– je pravica očeta do odsotnosti z dela zaradi sodelovanja pri negi in varstvu otroka v času  porodniškega dopusta matere.

Oče ima pravico do očetovskega dopusta v trajanju 90 dni  in mora izrabiti en del očetovskega dopusta v času porodniškega dopusta matere najmanj v trajanju 15 dni v obliki polne odsotnosti z dela. Razliko lahko izrabi najkasneje do otrokovega 8 leta starosti. Evidenco o izrabi tega dela dopusta vodita delodajalec in CSD.

DOPUST ZA NEGO IN VARSTVO OTROKA

– je namenjen zagotavljanju nege in varstva otroka po izteku porodniškega dopusta. Traja 260 dni, izrabi pa ga lahko eden izmed staršev.

O izrabi se starša dogovorita vsaj 30 dni pred potekom porodniškega dopusta. Izrabi se v strnjenem nizu v obliki polne ali delne odsotnosti z dela.

Del tega dopusta je mogoče izrabiti tudi zunaj z zakonom določenega 260-dnevnega obdobja, vendar najkasneje do 8 leta otrokove starosti.

POSVOJITELJSKI DOPUST

Pravico do posvojiteljskega dopusta ima posvojitelj, katerega trajanje je odvisno od starosti otroka. Če gre za otroka starega od 1 – 4 leta znaša posvojiteljski dopust 150 dni, od 4 – 10 let starosti otroka pa znaša posvojiteljski dopust 120 dni.

Pravice do posvojiteljskega dopusta pa nima oseba, ki posvoji otroka svojega zakonca.

Posvojiteljski dopust se lahko izrabi v strnjenem nizu ob polni ali delni odsotnosti z dela.

DRUŽINSKI PREJEMKI

So naslednji denarni prejemki :

Starševski dodatek

Pomoč ob rojstvu otroka

Otroški dodatek

Dodatek za veliko družino

Dodatek za nego otroka

Delno plačilo za izgubljeni dohodek

Starševski dodatek je denarna pomoč staršem, kadar po rojstvu otroka niso upravičeni do starševskega nadomestila. Pravica traja 365 dni od rojstva otroka. Pravico ima mati, če je državljanka RS in ima stalno prebivališče v RS in če je otrok slovenski državljan.

Pomoč ob rojstvu otroka je enkratni denarni prejemek, ki je namenjen nakupu opreme za novorojenca. Namesto denarnega prejemka se lahko v enaki vrednosti zagotovi oprema za novorojenca. Število različnih vrst zavitkov ( danes imamo 3) predpiše minister. Pravico do pomoči ob rojstvu otroka ima vsak otrok, katerega mati ali oče imata stalno prebivališče v RS.

Otroški dodatek

Otrok, ki je upravičen do otroškega dodatka, je oseba do dopolnjenega 18 leta starosti, starejša pa, če se šola, dokler ima status učenca, dijaka, vajenca ali študenta najdlje do dopolnjenega 26 leta starosti. Pravica do otroškega dodatka se prizna za dobo 1 leta, ima pa jo eden od staršev.

Dodatek za veliko družino

–          je letni prejemek, namenjen družini z več otroki  ( 3 ali več ) in se letno izplača v enkratnem znesku.

Pravico lahko uveljavi družina v letu, se je tretji otrok rodil, najkasneje do 30 junija.

Dodatek za nego otroka

–          je denarni dodatek za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo in je namenjen kritju povečanih življenjskih stroškov.

Pravico do dodatka za nego otroka ima eden od staršev, če  otrok  ima v RS stalno prebivališče. Pravica do dodatka pa je izključena, če je otrok nameščen v zavod, v katerem ima celovito brezplačno oskrbo.

Delno izplačilo za izgubljeni dohodek

–          je osebni prejemek, ki ga prejme eden od staršev, kadar prekine delovno razmerje in začne delati krajši delovni čas zaradi nege in varstva otroka s težko motnjo v duševnem razvoju.

Pravica se uveljavlja na podlagi mnenja zdravniške komisije. Šteje se, da je oseba prenehala z delom, če prekine delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, oz. če zahteva izbris iz registra brezposelnih oseb.