Zdravstvenega varstva
Vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva. To zagotavlja država z mrežo javne zdravstvene dejavnosti ter prek zdravnikov zasebnikov s koncesijo.
Zdravstveno osebje je zavezano k spoštovanju ustavnih in zakonskih pravic posameznika ter nediskriminatornemu obravnavanju pacientov. Edino merilo prednosti pri obravnavanju mora biti nujnost zdravstvenega posega. Pacient ima zato tudi pravico do vpogleda v knjigo čakajočih, katero mora voditi izvajalec zdravstvenih storitev.
Država mora zagotavljati tudi stalno dostopno nujno medicinsko pomoč. Zdravnik ne sme odkloniti nujne medicinske pomoči (ustrezne njegovi strokovni usposobljenosti), ne glede na to ali je na delovni dolžnosti ali ne in ne glede na to ali je za pomoč izrecno zaprošen. V primerih urgentne medicine, ko gre za posege pri poškodbah in boleznih, ki neposredno ogrožajo življenje pacienta, je zdravnik izjemoma upravičen začeti tudi s postopki, za katere nima ustreznih izkušenj.
Pravica pacienta do zdravstvenega varstva je lahko omejena s strani posameznega zdravstvenega delavca le v zakonskem primeru ugovora vesti. Zdravstveni delavec lahko odkloni zdravstveni poseg, če sodi, da ni v skladu z njegovo vestjo in z mednarodnimi pravili medicinske etike. Da pa zaradi tega ne bi trpela obravnavana pravica pacienta, je zakon določil, da mora zdravnik o tem obvestiti zdravstveni zavod. Ta mora obvestilo upoštevati, hkrati pa pacientu zagotoviti možnost za nemoteno uveljavljanje pravic s področja zdravstvenega varstva. Ker v primerih, ko pacient potrebuje nujno medicinsko pomoč zaradi stanja pacienta odlašanje z ukrepi ni možno, zakon določa, da v teh primerih prevlada pravica pacienta do medicinske pomoči nad pravico do ugovora vesti.
Humanega odnosa med zdravljenjem
Pri obravnavanju s strani zdravstvenih delavcev imate pravico do strokovnega in humanega obravnavanja. Zdravstveno osebje je zavezano k ravnanju s skladu s sprejeto zdravstveno doktrino in etičnimi kodeksi.
V primeru, da zdravstveno osebje ne ravna tako, gre za kršitve, ki jih lahko prijavite tudi pristojni stanovski zbornici (zdravniški zbornici, zbornici zdravstvene nege, lekarniški zbornici, fizioterapevtski zbornici).
Pravica do proste izbire zdravnika
Vsakdo si lahko prosto izbere zdravnika.
Zdravstveno zavarovane osebe si lahko v javni zdravstveni mreži (to je med izvajalci v javnih zdr. zavodih ter izvajalci zasebniki s koncesijo) prosto izberete osebnega (splošnega) zdravnika, zobozdravnika, ginekologa.
“Poleg skrbi osebnega zdravnika za vaše zdravje je ta pristojen tudi, da vas napoti na specialistične preglede, na bolnišnično zdravljenje, predpiše na račun zavoda zdravila na recept, odloči o začasni nezmožnosti za delo z izdajo obrazca “Potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela” oziroma v primerih, ko gre nadomestilo plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, napoti zavarovanca na obravnavo k imenovanemu zdrvaniku Zavoda za zdravstvenmo zavarovanje Slovenije (ZZZS). Na podlagi odločbe imenovanega zdrvanika nato osebni zdrvanik izda “Potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela”.
Vedno morate najprej zahtevati medicinsko obravnavo pri vašem osebnem zdravniku, z izjemo nujnih medicinskih ukrepov.
Izvajalci zdravstvenih storitev morajo na vidnem mestu objaviti seznam zdravnikov ter njihov delovni čas. Zdravnik, ki izpolnjuje pogoje za izbranega zdravnika, mora sprejeti vse zavarovane osebe, ki ga izberejo. Izjemoma vas lahko odkloni le, če je že dosegel kvoto pacientov, ki mu jih določi ZZZS, oziroma v primeru, če ga želite izbrati v nasprotju s pravili.
V primeru, ko zdravnik noče postati vaš osebni zdravnik, vi pa sumite, da še nima zapolnjene kvote pacientov, se lahko obrnete na ZZZS, kjer bodo preverili ravnanje zdravnika.
Osebnega zdravnika izberete tako, da podpišete izjavo o izbiri osebnega zdravnika. Osebnega zdravnika lahko tudi zamenjate. To lahko storite po preteku enega leta in sicer brez navajanja razlogov, v nekaterih primerih pa tudi že prej. Tako lahko zdravnika zamenjate, če med vama pride do nesporazumov, zaradi katerih ste izgubili zaupanje, vaše selitve v drug kraj ipd. Do zamenjave osebnega zdravnika lahko pride tudi v primeru, ko Zdravniška zbornica na zahtevo zavarovane osebe oziroma svojcev ugotovi, da je izbrani zdravnik deloval v nasprotju z doktrinami stroke, kar je povzročilo nezaupanje.
V odnosu med osebnim zdravnikom ter pacientom, pa se mora tudi zavarovana oseba držati določenih pravil, sicer ima v nasprotnem primeru zdravnik možnost, da predlaga zamenjavo. Razlogi so neprimeren odnos zavarovane osebe ter neupoštevanje navodil in postopkov zdravljenja.
Posvetovanja z ustreznimi strokovanjaki
Vsak pacient ima pravico, da o njegovem zdravstvenem stanju poda svoje mnenje še drug zdravnik oziroma zdravniški konzilij.
Uveljavljanje pravice do posvetovanja z ustreznimi specialisti oziroma pravice do konziliarnega pregleda je samoumevno pri zdravnikih, ki jih plačamo sami. Drugače pa je, če želimo to pravico uveljaviti v okviru zdravstvenega zavarovanja. V tem primeru pacient potrebuje napotnico osebnega zdravnika. Posvet z drugim zdravnikom oziroma konzilijem lahko tako zahteva pacient, njegova družina ali pa se ta opravi na pobudo lečečega zdravnika. Ob tem ima pacient pravico, da lahko predlaga svetovalca tudi sam.
Konzilij ne razpravlja v prisotnosti bolnika oziroma svojcev. Mnenje, ki ga oblikuje, pa pacientu posreduje lečeči zdravnik. Mnenje konzilija mora biti zapisano v zdravstveni dokumentaciji, prav tako pa tudi morebitna razhajanja med posameznimi člani konzilija.
Obveščenosti
Pacient ima pravico izvedeti za diagnozo svoje bolezni in za obseg, način, kakovost ter predvideno trajanje zdravljenja.
Kdaj je pacient v zadostni meri informiran o predlaganem posegu, kdaj je pravi trenutek za pojasnitev vseh dejavnikov, kako morajo biti informacije posredovane so vprašanja, katerih odgovor se razlikuje od primera do primera.
S pravico do obveščenosti je tesno povezana zdravnikova pojasnilna dolžnost, ki obvezuje zdravnika, da predhodno obvesti pacienta o vseh možnih metodah diagnosticiranja in zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih. Obveščanje pacienta o njegovem zdravstvenem stanju mora biti izključno in v najširšem pomenu v njegovo dobro.
Zdravnik lahko v situaciji, ko je bolnik v posebnem psihičnem stanju informacij tudi ne posreduje, če bi te mogle vplivati na nadaljnji potek zdravljenja.V takih primerih mora zdravnik o tem obvestiti svojce.
Tudi ob sprejemu v bolnišnico mora biti pacient s strani zdravnika obveščen o vseh rutinskih postopkih, o načinih zdravljenja in o medicinsko tehničnih zmožnostih, s katerimi razpolaga zdravstvena ustanova in ki se nanašajo na pacientovo zdravljenje.
Soglasja k medicinskemu posegu
Pravica pacienta, da poda predhodno soglasje za kakršenkoli medicinski poseg v njegovo telesno ali duševno integriteto je pravica vsakega pacienta, ne glede na njegovo zdravstveno zavarovanje.
Pravica do soglasja k medicinskemu posegu predstavlja poleg pravice do obveščenosti eno najmočnejših varovalk pacientovih pravic v postopku zdravljenja. Brez predhodnega soglasja pacienta se lahko opravijo le nujni medicinski posegi, pa še ti le v primeru, če bolnik zaradi svojega zdravstvenega stanja ne more odločati. Razumljivo je, da je v primeru težkih poškodb v prometni nesreči zdravnik ne bo oživljal poškodovanca le zato, da bo pridobil njegovo soglasje za nujni operativni poseg, ki bi poškodovanemu rešil življenje. Če pa bo ob tem zdravnik ugotovil na primer, da bi bilo smiselno odstraniti tudi organ, ki je bil obolel že pred nesrečo, pa takšnega posega ne sme opraviti brez pacientovega soglasja.
Nikogar tudi ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon. Prisilno zdravljenje je z zakonom predvideno le v primeru preprečevanja nalezljivih bolezni ter v primeru prisilne hospitalizacije. Slednja je predvidena za bolnike, ki zaradi duševne bolezni ogrožajo svoje življenje oziroma življenje drugih ali pa povzročajo veliko škodo sebi oziroma drugim. V roku 48 ur po sprejemu pacienta v bolnišnico mora ta obvestiti pristojno okrajno sodišče, ki nato ugotavlja ali obstajajo razlogi za prisilno hospitalizacijo.
Vpogleda v zdravstveno dokumentacijo
Pacient ima pravico do vpogleda v celotno zdravstveno dokumentacijo, ki se nanaša na njegovo zdravstveno stanje.
Predpogoj za vpogled v posameznikovo zdravstveno dokumentaciji je njen obstoj. Zdravstveni zavodi in zdravstveni delavci so po zakonu dolžni voditi zdravstveno dokumentacijo in druge evidence. Zdravnik lahko pravico do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo odreče le, če oceni, da bi to škodljivo vplivalo na pacientovo zdravstveno stanje.
Pravica do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo obsega poleg pravice do fizičnega vpogleda tudi pravico do izpisovanja podatkov iz evidence. Glede na to, da pacienti običajno niso strokovnjaki na medicinskem področju je bolje, da pacient zdravstveno dokumentacijo fotokopira. Zdravnik oziroma zdravstveni delavec mora v tem primeru pacientu nuditi ustrezno tehnično pomoč, ob tem pa lahko zaračuna materialne stroške.
Pravica do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo ne obsega pravice, da bi pacient zdravstveno dokumentacijo brez nadzora odnesel iz zdravstvenega zavoda in jo kopiral kje drugje. Zdravstveni delavci so namreč odgovorni za vodenje ter varovanje zdravstvene dokumentacije. Če pri zasebnem zdravniku ni možnosti fotokopiranja, mora pacientu omogočiti fotokopiranje tam, kjer je to najbližje izvedljivo.
V primeru, da vam zdravnik ne omogoči vpogleda v vašo zdravstveno dokumentacijo, se najprej posvetujte z njegovim nadrejenim, sicer pa lahko to pravico tudi neposredno iztožitve pred sodiščem. O postopku se posvetujte z odvetnikom. Kršitev pravice lahko prijavite tudi Inšpektoratu za varstvo osebnih podatkov, ki deluje v okviru Ministrstva za notranje zadeve.
Odklonitve predlagalnih medicinskih posegov
Pacient ima pravico, da odloča o svoji duševni in telesni integriteti in da zavrne morebitne posege iz kakršnihkoli razlogov, ki jih zdravniku ni treba posebej pojasnjevati.
Ta pravica dopolnjuje pravico pacienta, da poda izrecno soglasje k medicinskemu posegu. Pacient ima vsekakor pravico, da odloča o svoji telesni in duševni integriteti. Po drugi strani pa zakon pacienta tudi zavezuje, da ravna po navodilih zdravstvenega delavca ter aktivno sodeluje pri varovanju, krepitvi ter povrnitvi lastnega zdravja.Če pacient ne izpolnjuje teh zahtev, mu zdravstveni delavec lahko odkloni nadaljnjo pomoč, razen nujne medicinske pomoči.
V primeru, da boste odklonili predlagani medicinski poseg, bo zdravnik moral najprej oceniti ali bi bilo mogoče ozdravljenje doseči na drug način. Če pa boste odklanjali vse predlagane načine zdravljenja, bo zdravnik verjetno odločil, da vas ne bo več zdravil. Če zdravnik opravi poseg brez vašega soglasja, lahko prijavite takšno nezakonito ravnanje organom pregona oziroma Ministrstvu za zdravje, ki je dolžno vašo prijavo posredovati pristojnim organom.
Zahtevati premestitev
Pravico do premestitve lahko bolnik uveljavlja, če je iz različnih razlogov nezadovoljen z opravljenimi storitvami oziroma s standardom nege in zdravljenja v določenem zdravstvenem zavodu.
Ta pravica se nanaša na pravico do bolnišničnega zdravljenja, kjer je bolnik hospitaliziran. Po pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja je zdravljenje omejeno na najkrajši možni čas, ki je potreben za izvršitev posegov oziroma storitev, pravica pa preneha, ko je možno diagnostične, terapevtske ali rehabilitacijske storitve zavarovani osebi zagotoviti v osnovni, specialistično-ambulantni ali zdraviliški dejavnosti oziroma z zdravljenjem na domu.
Pravico do premestitve lahko bolnik uveljavlja iz različnih razlogov, če je nezadovoljen z opravljenimi storitvami oziroma s standardom nege in zdravljenja v določenem zdravstvenem zavodu. Glede na specializiranost posameznih bolnišnic in glede na relativno dolge čakalne dobe v posameznih specialističnih dejavnostih pa je ta pravica v praksi dejansko zelo težko uresničljiva.
Prepovedi posredovanja podatkov
Pacient ima pravico zahtevati od vseh zdravstvenih delavcev ter njihovih sodelavcev, da brez njegove izrecne privolitve nikomur ne posredujejo podatkov o njegovem zdravstvenem stanju.
Ti podatki so namreč zaupne narave, saj spadajo med osebne podatke, katerim posebno varstvo zagotavlja Zakon o varstvu osebnih podatkov. Podatke o zdravstvenem stanju pacienta lahko daje pacientovim ožjim sorodnikom ali skrbniku le zdravnik, ki pacienta zdravi.
Podatki o zdravstvenem stanju posameznika in o vzrokih, okoliščinah in posledicah tega stanja se štejejo za poklicno skrivnost, zato jih zdravstveni delavci in njihovi sodelavci ne smejo dajati drugim, niti ne objavljati na način, ki bi omogočal razkritje posameznika, na katerega se nanašajo.
Dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti lahko zdravstvenega delavca razreši le pacient sam oziroma sodišče, za mladoletnike in za osebe pod skrbništvom pa starši oziroma skrbnik.
Če so bili pacientovi osebni podatki posredovani nepooblaščenim osebam ima pacient v skladu z zakonom o varstvu osebnih podatkov pravico zahtevati sodno varstvo. V primeru, da kje bila s tem pacientu povzročena škoda ima pravico do odškodnine. Vse primere, povezane s kršitvami pravice do prepovedi posredovanja osebnih podatkov lahko posredujete tudi Inšpektoratu za varstvo osebnih podatkov, ki deluje v okviru Ministrstva za notranje zadeve.
[wp_ad_camp_1]
Seznanitve s stroški zdravljenja
Pacient ima pravico, da se seznani s stroški zdravljenja ter pravico zahtevati obrazložitev računa za zdravstvene storitve.
Področje zdravniških tarif je urejeno s Pravilnikom o zdravniški tarifi ter Pravilnikom o nadzoru upoštevanja zdravniške tarife. Dogovor o plačilu storitev mora biti sklenjen v pisni obliki, naročnik pa mora biti predhodno seznanjen s cenikom.
Paciente opozarjamo, da cene zdravstvenih storitev izven zdravstvenega zavarovanja niso pod nadzorom, zato jih lahko vsak zdravnik oblikuje po svoje. Dolžan pa je imeti na vidnem mestu objavljen cenik storitev oziroma mora pacienta pred posegom seznaniti s ceno storitve.
Iz računa mora biti tudi jasno razvidno, katere stroške je izvajalec obračunal (plačilo storitve, plačilo materialnih stroškov), prav tako pa mora biti razvidna tudi višina obračunanega davka v skladu z davčnimi predpisi. Zdravnik lahko po lastni presoji opravi naročniku storitve tudi brezplačno. Če niste zadovoljni s ceno opravljenih storitev, zahtevajte posredovanje Tržnega inšpektorata Republike Slovenije.
Povračila škode zaradi neustreznega zdravljenja
Kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.
Zakoni s področja zdravstva ne določajo niti posebej postopka niti obsega škode, ki jo je treba povrniti pacientu, če mu je nastala določena škoda. Zato se uporabljajo splošna pravila obligacijskega prava, po katerih je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih in duševnih bolečin, strahu drugemu (nepremoženjska škoda).
Za nastalo škodo, ki jo povzroči zdravstveni delavec, odgovarja tudi njegov delodajalec, razen, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Zahtevek za povrnitev škode, nastale z nedovoljenim ali nepravilnim posegom v pacientovo telesno ali duševno integriteto je potrebno naprej nasloviti na povzročitelja škode. Če se ta o odškodnini noče dogovoriti, vam preostane še sodna pot.
Do ugovora
Pacient ima pravico do ugovora na pristojni organ nadzora, če meni, da niso bila uporabljena dovolj učinkovita sredstva za njegovo zdravljenje ali da so bila kršena etična načela oziroma če so mu bile kršene njegove pravice.
Pacient lahko zahteva varstvo svojih pravic pri:
- izvajalcu zdravstvenih storitev (zdravstveni dom, zasebna ambulanta, bolnišnica)
- Zavodu za zdravstveno zavarovanje
- Zdravniški zbornici Slovenije (oziroma drugi stanovski zbornici npr. Zbornici zdravstvene nege, Zbornici fizioterapevtov)
- Ministrstvu za zdravje
- Sodišču.
Pritožba pri izvajalcu zdravstvenih storitev
Pritožni postopki pri izvajalcih zdravstvenih storitev še niso enotno urejeni, zato je najbolje, da svoji pritožno naslovite na predstojnika izvajalca zdravstvenih storitev (direktor, strokovni vodja) oziroma na posebni pritožni organ
znotraj zavoda, če ta obstaja. Pritožbo vložite čimprej v pisni obliki. Pritožba naj vsebuje natančne podatke o pritožniku, domnevnem kršitelju, kraju in času kršitve, natančen opis kršitve pravice ter podpis. V primeru nezadovoljivo rešene pritožbe se glede na naravo pravice (splošna pravica pacienta, pravica pacienta iz zdravstvenega zavarovanja) nato odločite za druge pritožne poti (pritožbo na ministrstvu, Zavod za zdravstveno zavarovanje, sodno pot).
Pri pritožbah, ki se nanašajo na pravice pacientov iz zdravstvenega zavarovanja (pravica do zdravstvenih storitev, nadomestila plače, pogrebnine in posmrtnine ter povračila potnih stroškov) je treba biti pozoren na roke za uveljavljanje varstva pravic pred ZZZS, saj bi se v primeru zanašanja na odločitev pritožnega organa znotraj zavoda lahko zgodilo, da bi zamudili roke, ki so določeni za odločanje o teh pravicah pred pritožnimi organi ZZZS. Tu imamo v mislih predvsem zahtevek za presojo mnenja osebnega zdravnika glede zdravljenja, ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo do 30 dni, napotitve k specialistom ipd. To zahtevo morate vložiti na ZZZS v roku 3 dni od kar vam je bilo mnenje sporočeno.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije
V primeru kršitev pravic iz zdravstvenega zavarovanja, se lahko s pritožbo obrnete na pritožne organe ZZZS. Na prvi stopnji odloča o vaši pritožbi Območna enota ZZZS. O vašem zahtevku mora območna enota odločiti v roku 2 mesecev od prejema popolnega zahtevka. Na odločitev Območne enote Zavoda lahko podate pritožbo na Direkcijo ZZZS, zoper njihovo odločitev pa lahko vložite tožbo na Delovnem in socialnem sodišču.
Zavod za zdravstveno zavarovanje zagotavlja zavarovanim osebam strokovno in pravno pomoč tudi v primerih, ko zavarovanci menijo, da jim izvajalci neupravičeno onemogočajo uresničevanje pravic do zdravstvenih storitev, podaljšujejo čakalno dobo, neupravičeno podaljšujejo čakanje na pregled ali preiskavo, zahtevajo doplačila, nekorektno ravnajo z njimi. V the primerh zavod pomaga z navodili, nasveti ter posredovanji pri izvajalcih.
Zdravniška zbornica Slovenije
Na Zdravniško zbornico lahko vložite pritožbo kadar sumite, da je bila s strani zdravnika storjena napaka pri zdravljenju ali kadar gre za druga dejanja, ki pomenijo kršitev stanovskih pravil. Ta so določena z zakoni s področja zdravstva, kodeksom medicinske deontologije, statutom zbornice ter drugimi zborničnimi akti. Pritožbo lahko naslovite neposredno na Razsodišče zdravniške zbornice.
Kadar gre za kršitve vaših pravic s strani drugih zdravstvenih delavcev lahko svojo pritožbo naslovite na drugo pristojno zbornico. V primeru neustreznega ravnanja farmacevta na Lekarniško zbornico, v primeru kršitev pravic s strani medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov na Zbornico zdravstvene nege, primeru neustreznega ravnanja fizioterapevta pa na Zbornico fizioterapevtov.
Ministrstvo za zdravje
Ministrstvo za zdravje je zadolženo za upravni nadzor nad zakonitostjo dela zdravstvenih zavodov in zasebnikov. Upravni nadzor se lahko opravi med drugim tudi na pobudo pacienta, njegovega svojca ali skrbnika. O tem ali je pobuda utemeljena odloči minister, ki uvede upravni postopek.
Sodne poti
V vsakem primeru ostane pacientu še sodna pot, saj lahko pred sodiščem iztoži katerokoli z zakonom priznano pravico. Pristojnost sodišča je odvisna od vrste kršene pravice. Če gre za pravice iz zdravstvenega zavarovanja odloča v sporih Delovno in socialno sodišče, če pa gre za druge (splošne) pravice pacienta, pa o njih odloča pristojno okrajno oziroma okrožno sodišče. Začetek postopka pred sodiščem je v vsakem primeru šele zadnja pot, saj so sodni postopki dolgotrajni, dragi in zapleteni. Rešitev primera lahko pacient pričakuje šele po več letih.