1. Predmet psihologije
Duševni pojavi,osebnost,obnašanje.Psihologija naj bi preučevala nematerialne duševne pojave, to pa so naša doživljanja, zaznave,predstave, misli, čustva. Introspekcija-notranje opazovanje in ekstraspekcija-zunanje opazovanje-behaviorizem.
2. Klinična psihologija
Klinična psihologija (uporaba psiholoških znanj in veščin v zdravstvu),
– Psihološka diagnostika
– Psihoterapija
– Nevropsihologija
– Forenzična psihologija
3. Razlike med psihiatrom in kliničnim psihologom
PSIHOLOG
ŠTUDIJ PSIHOLOGIJE
4 LETA
SPECILAIZACIJA-
KLINIČNI PSIHOLOG
PSIHIATER
- ŠTUDIJ MEDICINE
- 6 LET
- SPECIALIZACIJA IZ PSIHIATRIJE
4. Osnovne značilnosti glavnih skupin teorij:
Biološke: geni,temperament,živčni sistem. Psihodinamske: nagoni,superego,dva dela duševnosti-zavest in nezavedno. Kognitivne: procesi predelovanja in oblikovanja informacij,spoznavni procesi. Vedenjske:pogojevanje in učenje. Socialne:komunikacija,socialni fenomeni. Biološke (temperament, geni, živčni sistemi, nevrotransmiterji)
Psihodinamske (potrebe, motivi, nagoni, konflikti)
Kognitivne (spoznavni procesi, predelava informacij, mišljenje, presoja, reševanje problemov, jezik)
Socialne (psihologija skupin, socialni fenomeni, komunikacija)
Vedenjske (učenje, analiza vedenja)
5. Metode psihološkega spoznavanja:
sistematično opazovanje: ocenjevalne lestvice, check liste, vrednotenje,klasificiranje podatkov, program akcije.
Eksperiment: primerjava rezultatov dveh skupin: eksperimentalno in kontrolno.
statistično opazovanje: vzorci izbrani po slučaju,rangiranje in distribucija podatkov, primerjanje podatkov.
6. Spontano, naturalistično in nadzorovano opazovanje
Spontano-samoopazovanje,beleženje misli,čustev
Naturalistično-v naravnem okolju opazovanca kar prinaša slabosti,če oseba ve da je opazovana ni nujno,da se bo takrat pojavilo želeno vedenje
Nadzorovano-načrtovano,simulirano,sistematično,nenaravno
7. Eksperiment
Psihološka metoda spoznavanja
8. Korelacijsko in multivariantno raziskovanje
KORELACIJSKO-iskanje odnosa med sprejemljivkami,ki se meri z korelacijo. Namen je iskanje povezav. Prednosti so več sprejemljivk,naravno in manj kontrole.
MULTIVARIANTNO-več spremenljivk, iskanje latentnih dimenzij. Prednosti so uvid v kompleksne odnose, naravno in manj kontrole. Pomanjkljivosti so,da niso možni vzorčni sklepi.
9. Halo efekt
Napake pri ocenjevanju: “halo efekt” – vpliv splošne sodbe na posamezno oceno, pripisovanje uspeha/neuspeha zunanjim in notranjim dejavnikom
10. Atribucijska napaka
nastane, ko drugega napravimo za odgovornega , da si bo pomagal sam. Ker nezavedno ne razlikujemo med zunanjim in notranjim, ni pomembno kaj dejansko obstaja
11. Psihodiagnostika
Merimo vse pomembne duševne in osebnostne lastnosti. Najobsežnejša področja, ki jih merimo s psihodiagnostiko so:sposobnosti, znanje, motivi,stališča. Tehnike pa so intervju in psihološki preiskusi-testi,vprašalniki,ocenjevalne lestvice.
12. Nevropsihologija
preučevanje kako se funkcionalne veščine (npr. spomin, jezik, pozornost, branje, načrtovanje, reševanje problemov) spremenijo in vplivajo na vsakodnevno življenje ob možganskih poškodbah
preučevanje povezav in odvisnosti med različnimi mentalnimi procesi
diagnosticiranje na podlagi objektivnih psiholoških testov, ki merijo poškodbe in motnje možganov
analiza posledic možganskih poškodb ali bolezni in procesov, ki ljudem pomagajo pri okrevanju in/ali prilagajanju na nove življenjske pogoje
13. Forenzična psihologija
Ukvarja se s psihologijo udeležencev pri kriminalu, predvsem storilcem kaznivih dejanj, pa tudi prič in žrtev kaznivih dejanj.
14. Biopsihosocialni pogled na bolezen
Telesnih in psihičnih pojavov ni mogoče obravnavati ločeno, oboji imajo vzajemni vpliv na posameznika in njegovo zdravje.
Zdravstveno stanje, pojav ali potek bolezni je rezultat interakcije med biološkimi, psihološkimi in socialnimi dejavniki
Zdravje ni nekaj samo po sebi umevno, ampak je odvisno od izpolnjenosti posameznikovih bioloških, psiholoških in socialnih potreb.
15. Zdravje v sodobnem svetu
Za splošno populacijo je zdravje največja vrednota (Ule, 2003)
Prosti čas je postal čas za ukvarjanje s svojim zdravjem in svojim telesom
Promocija novega življenjskega stila in vzpodbujanje vedenja, ki podpira zdravje.
Novi normativizem: zdravje kot moralna kategorija (Pierret, 1995)
Zdravo telo postane znak osebnega dosežka, bolezen pa znak odpovedi in slabosti (Lupton, 2000).
V sodobni zahodni kulturi pojem idealnega telesa povezuje med seboj zdravje, lepoto, mladost in normalnost.
16. Medikalizacija zasebnega življenja
17. Mladostniška kultura – merila zdravega
Prehod iz otroškega obdobja v odraslo.
Obdobje nestabilnosti
Labilnost,upira se normam,odklanja avtoriteto staršev,telesne in hormonske spremembe
18. Zdravje kot moralna kategorija
19. Normalno, normativno, zdravo, patološko
Normalno: statistični, kvantitativni pojem, “tisto, kar je na sredini”, povprečno.
Zdraviti praviloma pomeni določeno funkcijo ali organizem privesti do norme, od katere se je oddaljila.
Normalno še ne pomeni zdravo, kakor tudi nenormalno še ni patološko (Jaspers, 1965).
Normativnost: biti zdrav ne pomeni samo biti normalen v določeni situaciji, ampak tudi biti normativen ob spremembah. Človek je bolan, ko lahko dopusti samo eno normo. (Canguilhem, 1966).
Zdravo – patološko: medicinska, kategorialna pojma, kljub temu da so tudi mnogi pojavi v somatski medicini kvantitativno porazdeljeni.
Zdravje je sposobnost notranje in zunanje prilagoditve (ego psihologija).
20. Zdravje kot zunanja in notranja prilagoditev
21. Biopsihosocialni model bolezni in redukcionizem
Biopsihosocialni pristop pomeni celostno obravnavo pacienta.
– Pomemben odnos s terapevti v vseh fazah zdravljenja.
– Zdravljenje je komuniciranje: Moč komuniciranja prihaja od avtentičnosti, od ujemanja med besedami in bitjo (Gottschlich, 1998).
– Bolnik v procesu zdravljenja ni pasivni objekt ampak aktivni udeleženec, od katerega je v veliki meri odvisen uspeh zdravljenja
22. Osebnost kot imunski sistem
Od strukture oz. značilnosti osebnosti in prilagoditvenih funkcij je odvisno, ali se bo na psihosocialne obremenitve odzval na zdrav ali bolezenski način.
Osebnost je na nek način podobna imunskemu sistemu, ki je izpostavljen večjim ali manjšim psihofizičnim obremenitvam.
23. Somatoformne motnje: psihosomatske, konverzivne, hipohondrične motnje
Konverzivne motnje: telo kot simbol
Hipohondrične motnje: patološka skrb za zdravje
Psihosomatske motnje: motnje telesnih funkcij kot osiromašenje psihičnega življenja
24. Zdravljenje in komunikacija
Pogovor je del procesa zdravljenja.
Odsotnost komuniciranja lahko ogrozi zdravje
Kdor ne more sporočiti svoje bolečine, ta v svojem duhu ne more razviti tudi nobene zdravilne moči za vodenje bolezenskega dogajanja.
Možnost izražanja občutkov, predelava emocij skozi izražanje le-teh, krepi imunski sistem
25. Aktivnost bolnika v procesu zdravljenja
26. Samozdravljenje
Pomik bolnikov k samozdravljenju in celostnemu zdravljenju je znak odpora proti pasivni vlogi bolnika v klasični medicini, kjer prevladuje individualistično paternalistični odnos do posameznika in njegovih problemov.
V klasični medicini ima zdravnik popoln nadzor nad pogledom na bolezen.
To je tudi upor proti tržno individualističnemu odnosu do zdravja kot potrošne dobrine.
Samozdravljenje pomeni, da je bolnik postal aktivni dejavnik medicine (alternativno zdravljenje, skupine samopomoči).
27. Osebnost
Osebnost je relativno trajna in edinstvena celota duševnih, vedenjskih in telesnih značilnosti posameznika (Musek, 1993).
Osebnost kot kompleksen vzorec globoko vtkanih psiholoških značilnosti se avtomatično odraža na skoraj vseh področjih posameznikovega psihološkega delovanja (Millon, 2004).
Osebnost je kompleksen in koherenten sistem psiholoških struktur in procesov.
28. Vidiki osebnosti
29. Temperament in značaj
Osebnostni tipi na podlagi temperamenta (Hipokrat – Galen)
Melanholični tip: zanj so značilne počasne, globoke in trajne reakcije, ki so povezane z (zunanjo) neodzivnostjo, občutljivostjo, notranjo labilnostjo, zavrtostjo in pesimizmom;
Kolerični tip: je razburljiv, čustveno odziven, silovit, aktiven, prepirljiv in nezadovoljen. Odziva se hitro, a je zelo spremenljiv in nestabilen v vedenju;
Sangvinični tip je hiter, odziven, živahen, podjeten in produktiven. Je bolj stabilen kot kolerični tip;
Flegmatični tip je neodziven, miren, počasen, vztrajen in stabilen.
30. Tipi osebnosti: shizoidni, depresivni, anankastični, histerični
Psihoanalitična razdelitev osebnosti
n Shizoidni tip: izguba avtonomije, identitete, ego mej
n Depresivni tip: izguba medosebnih odnosov, zapuščenost, ločitev, občutja krivde
n Anankastični: izguba sposobnosti, moči, konstantnosti, reda, varnosti
n Histerični tip: izguba svobode, možnosti, mladosti, priljubljenosti, ljubezni
31. Tipi osebnosti: čutni, čustveni, miselni, intuitivni
Osebnostni tipi po Jungu
32. Tipi osebnosti: introvertni, ekstrovertni
Ta implicitna kategorija povezuje lastnosti kot so molčečnost-zgovornost, nedružabnost-družabnost, zadržanost-živahnost…
33. Tipi osebnosti: A, B, C
AEkscentriki in čudaki (paranoidna, shizoidna in shizotipska motnja osebnosti);
BDramatiki (mejna, antisocialna, histrionična in narcisistična motnja osebnosti) ter
CBojazljivci (izmikajoča, odvisnostna, obsesivno kompulzivna motnja in nespecifične motnje osebnosti).
34. Manj strukturirane storilnostne tehnike
35. Tipi in dimenzije osebnosti
1 Ekstravertnost ali surgentnost je sestavljena iz komponent ali potez kot so: zgovoren – molčeč, odkrit – zaprt, pustolovski- previden in družaben – zadržan. Nanaša se na življenjsko področje moči
2 Prijetnost vključuje: dobrovoljnost – razdražljivost, neljubosumje – ljubosumje, prijaznost – neprijaznost in kooperativnost – negativizem. Opisuje življenjsko področje ljubezni.
3 Vestnost vključuje skrbnost – brezskrbnost, odgovornost – neodgovornost, obzirnost – brezobzirnost in vztrajnost – nevztrajnost. Ta dimenzija je povezana predvsem z odnosom do dela.
4 Emocionalna stabilnost zajema poteze kot so sproščenost – napetost, mirnost, zaskrbljenost, uravnovešenost – vzburljivost, nehipohondričnost – hipohondričnost (zaskrbljenost za zdravje). Ta dimenzija se nanaša na čustva.
5 Kulturnost vključuje smisel za umetnost, intelektualnost – omejenost, olikanost – neolikanost in domiselnost – nedomiselnost. Ta dimenzija se nanaša na intelekt.
36. Faktorski modeli osebnosti: velikih pet faktorjev
S pomočjo vprašalnikov so nastale faktorske teorije osebnosti.
Iskanje izvornih osebnostnih potez oz. faktorjev osebnosti s pomočjo statističnih postopkov (Allport, Catell, Eysenck, McCrae & Costa).
Glede na to, da izhajamo iz populacijskih norm je vprašanje ali so vsi “primarni” faktorji značilni tudi za konkretnega posameznika.
- Ekstravertnost ali surgentnost je sestavljena iz komponent ali potez kot so: zgovoren – molčeč, odkrit – zaprt, pustolovski- previden in družaben – zadržan. Nanaša se na življenjsko področje moči
- Prijetnost vključuje: dobrovoljnost – razdražljivost, neljubosumje – ljubosumje, prijaznost – neprijaznost in kooperativnost – negativizem. Opisuje življenjsko področje ljubezni.
- Vestnost vključuje skrbnost – brezskrbnost, odgovornost – neodgovornost, obzirnost – brezobzirnost in vztrajnost – nevztrajnost. Ta dimenzija je povezana predvsem z odnosom do dela.
- Emocionalna stabilnost zajema poteze kot so sproščenost – napetost, mirnost, zaskrbljenost, uravnovešenost – vzburljivost, nehipohondričnost – hipohondričnost (zaskrbljenost za zdravje). Ta dimenzija se nanaša na čustva.
- Kulturnost vključuje smisel za umetnost, intelektualnost – omejenost, olikanost – neolikanost in domiselnost – nedomiselnost. Ta dimenzija se nanaša na intelekt.
37. Aleksitimija
Aleksitimija…je poimenovana nezmožnost zaznavati čustva pri sebi in pri drugih…
Motnjo so množično začeli zaznavati v 70-tih letih, v zadnjem času pa s pomočjo izpopolnjenih aparatov za merjenje možganskih tokov…raziskujejo vzroke zanjo.
Večina aleksitimnih ljudi živi pod nenehnim stresom, imajo kronične bolečine, povišan krvni tlak in druge bolezni povezane s stresom, saj živijo pod nenehnim pritiskom, ker ne opazijo neverbalnih komunikacij in ne zaznavajo nobenih čustev pri drugih ljudeh.
Prvi izsledki kažejo, da je morda vzrok v nezadostni povezavi med obema možganskima polovicama…
38. Kognitivni procesi, funkcije, stil
Kognitivni procesi so tiste psihološke funkcije, ki posamezniku omogočajo odnos z okoljem.
Vključujejo psihološke procese kot so zaznavanje, pozornost, učenje, pomnjenje in mišljenje.
Če želimo da posameznik sprejeme določeno sporočilo iz okolja, mu mora biti najprej fizično izpostavljen, mora postati nanj pozoren, ga potem zaznati, mentalno predelati, ohraniti v spominu, do njega zavzeti določen odnos in na koncu oblikovati odločitve in dejanja, ki so v skladu s posameznikovimi težnjami.
Kognitivni stil nam pove kako posameznik usmerja in razporeja pozornost, sprejema in procesira informacije, organizira misli, jim daje pomen in jih posreduje drugim.
39. Pozornost: vrste
Pozornost pomeni trenutno osredotočenje naše zmožnosti za predelovanje informacij na določen dražljaj.
Pozornost je vedno selektivna: posvetimo se določenim informacijam na račun drugih.
Čim bolj intenzivna je pozornost tem manjši obseg zajema.
Vzdrževana pozornost.
S pozornostjo pa je zelo povezan tudi proces prilagajanja (adaptacije).
Posameznik se je zmožen prilagoditi številnim fizičnim, psihičnim in socialnim situacijam. Ta proces spremlja občutek prenehanja delovanja dražljajev, ki se ponavljajo, s tem, da na njih nismo več pozorni (npr. neprestan hrup sčasoma »preslišimo«).
Na okolje pa ponovno postanemo pozorni takrat, ko se v njem kaj spremeni.
Vrste pozornosti:
– Načrtna: npr. iskanje določenih informacij,
– Vsiljena: ko se določen dražljaj iz okolja ali organizma vsili v našo zavest in;
– Spontana: je kombinacija prvih dveh. Takrat se ne usmerjamo preveč ozko in smo pripravljeni na sprejem novih dražljajev.
Pri pasivni pozornosti človeku vzbudijo pozornost le zunanji dražljaji (iz okolja), aktivna pozornost pa je rezultat motiviranosti posameznika.
40. Zaznavanje
Zaznavanje je proces pridobivanja informacij preko senzornih organov, s katerim ljudje selekcioniramo, organiziramo in interpretiramo čutne dražljaje.
Je proces organiziranja senzornega gradiva, ki ni pasivna refleksija ali spontano asociiranje, temveč se razvije s človekovo aktivnostjo.
V zaznavanju posameznik povezuje čutne dražljaje s prejšnjimi izkušnjami in jim v skladu s temi pripiše določen pomen.
Gre za selektivno organizacijo in interpretacijo, posameznik sprejme in predela samo določen del dražljajev, ki so prisotni v okolju.