Zaznavanje
Zaznavanje je proces pridobivanja informacij preko senzornih organov, s katerim ljudje selekcioniramo, organiziramo in interpretiramo čutne dražljaje.
Je proces organiziranja senzornega gradiva, ki ni pasivna refleksija ali spontano asociiranje, temveč se razvije s človekovo aktivnostjo.
V zaznavanju posameznik povezuje čutne dražljaje s prejšnjimi izkušnjami in jim v skladu s temi pripiše določen pomen.
Gre za selektivno organizacijo in interpretacijo, posameznik sprejme in predela samo določen del dražljajev, ki so prisotni v okolju.
Teorija reprezentacije
Teorija reprezentacije: pri reprezentaciji gre za “stenografsko” interpretacijo realnosti, senzorni material je selekcioniran (Gregory, 1970)
Projekcijska hipoteza
Načelo osmišljanja nejasnih, manj strukturiranih zaznav – percepcija in apercepcija (Frank)
Subjekt vnaša tudi svoje osebnostne značilnosti v razlago nejasnega okolja.
Pragi dražljajev
Dražljaji, ki so preveč šibki in ne izzovejo senzornih procesov imenujemo podpražni dražljaji (npr. ultravijolična in infrardeča svetloba).
Mikrotravme
Teorije t.i. mikrotravm opisujejo akumulacijo izvenzavestnih dražljajev v organizmu, ki sčasoma (ko se seštejejo) povečano vplivajo na človeka.
Senzorna deprivacija in preobremenjenost
To sta stanji, ki vzbujata občutek izgube kontrole in povzročata stres
Učenje: klasično in instrumentalno pogojevanje, po modelu, z uvidom
Temelji na ponavljanju dražljajev in izvenzavednem osvajanju informacij zaradi ponavljajočih se predstavitev istih dražljajev:
Klasično pogojevanje: učenje poteka ob sodelovanju ojačevalcev, signalov, ki pomenijo nagrado ali kazen za določeno vedenje. Gre za asociacijsko povezovanje nekega nevtralnega dražljaja z nagrado po principu stičnosti, to je sočasnega pojavljanja dveh sporočil;
Instrumentalno pogojevanje: posameznik je aktiven učenec in ne le pasivni sprejemnik, pri čemer je poudarjen pomen ojačevalcev določenega vedenja. To je metoda poskusov in napak. Ljudje izbirajo vedenje, ki prinaša koristi, prijetna občutja, izogibajo pa se vedenjem, ki so prinesla neprijetne posledice.
– Učenje po modelu– pomeni posnemanje svojih vzornikov oz. pomembnih oseb z namenom biti jim podoben.
– Otroci se ne učijo le iz posledic svojih dejanj. Zmožni so posnemati druge in tudi presoditi verjetne posledice lastnih dejanj na podlagi opazovanja drugih in s tem posledic, ki jih imajo njihova dejanja zanje (Bandura).
– Starši in zdravstveni delavci bi morali nastopati kot modeli zdravega življenja.
Učenje z vpogledom in povezovanjem– Učenje, ki ni rezultat nekih neposrednih preteklih izkušenj, ampak stara spoznanja prenesemo v nove situacije
– Gre za povezovanje informacij z drugimi informacijami v spominski mreži, da nastanejo zaokrožene kognitivne enote, ki se vežejo tudi z emocijami.
– Tudi tukaj deluje načelo stičnosti ali asociacijskih povezav. V naši spominski mreži je polno zvez med posameznimi spominskimi elementi, ki so bolj ali manj trdna. Ko ozavestimo določeno informacijo, se takoj pojavi njena povezava, npr. bela – črna, gori – doli.
– Naše izkušnje so povezane tudi s čustvi, ki so jih spremljale v preteklosti, npr. prometna nesreča – bolečina, žalost ali TV sprejemnik – užitek. Tako nastanejo prepričanja in stališča.
Empirizem in nativizem
Empirizem (behaviorizem) – človek se rodi kot nepopisan list, vse znanje izvira iz pridobljenih izkušenj.
Nativizem (kognitivizem) – človek se rodi z edinstveno zmožnostjo strukturiranja znanja na poseben način.
Transfer: pozitivni, negativni
Pri tem je pomemben pojem transfer, ki pomeni prenos prej naučenega gradiva ali dejavnosti na novo učenje.
Transfer nam olajšuje novo učenje (pozitivni transfer), v nekaterih primerih pa tudi otežuje (negativni transfer).
Sistematična desenzibilizacija
Biološka povratna zveza
Funkcionalna analiza vedenja
Naučena nemoč in depresija
Izkušnje nezmožnosti kontrole povzročijo motivacijski, kognitivni in čustveni deficit.
Naučena nemoč pomeni, da se naučimo, da naša dejanja ne vplivajo na izid.
Depresija: potrebno je ponovno učenje (iz lastnih izkušenj), da so zmožni narediti kaj pozitivnega in vplivati na svoje življenje.
Predvidljivost in možnost nadzora sta povezani.
Generalizacija in diferenciacija
Naučiti pacienta sistematičnih metod za reševanje
problemov ter ostalih problemov v prihodnosti –
generalizacija! Posploševanje (generalizacija) se nanaša na težnjo posameznika, da podobno reagira na različne znake, a jih kljub temu doživlja v nekem smislu podobne.
Diferenciacija- Prilagojena gratifikacija in frustracija omogočajo strukturalizacijo psihičnega aparata.
Separacija se začne z diferenciacijo predstav o selfu in objektu.
Otrok postopoma začne ločevati med seboj in objektom, najprej z vidika telesnega selfa.
Obenem se vrši integracija dobrih in slabih predstav o selfu in objektu ter s tem nevtralizacija in krepitev jaza.
Parcialna, razcepljena self in objekt postajata počasi bolj integrirana.
Primitivna, celostna identifikacija prehaja v selekcionirano, otrok prevzema od različnih ljudi samo posamezne vzorce vedenja, ki se počasi integrirajo na edinstven način, kar je osnova za razvoj individualnosti.
Spomin: verbalni, neverbalni, kratkoročni, dolgoročni, semantični, epizodični, proceduralni
Spomin je kognitivna sposobnost, da neko sporočilo, znanje, izkušnjo ohranimo in jo uporabimo v nekem drugem času.
Spomin zajema sprejemanje, predelavo, vkodiranje, skladiščenje in priklic informacije.
Ločimo neposredno, kratkoročno pomnjenje (short term memory) in dolgoročno pomnjenje (long term memory). Pri kratkoročnem pomnjenju informacije ohranjamo v zavesti le določen čas, ko jih obdelujemo (od 10 do 30 sekund), dolgoročno pomnjenje pa pomeni (relativno) trajno ohranitev.
Spomin razlikujemo glede na vrste in načine pridobivanja gradiva (besedni, nebesedni, vizualni, auditivni, semantični, epizodični, numerični, proceduralni itd).
Dolgoročni spomin je organiziran v mrežo, ki sestoji iz vozlišč in povezav. Vozlišča so besede, pojmi, predstave, povezave pa so asociacijske in logične zveze med njimi
Asimilacija in akomodacija
Asimilacija je proces prilagajanja novih izkušenj prejšnjim izkustvenim shemam v poteku pomnjenja;
Akomodacija predstavlja prilagajanje starih izkušenj, naučenega gradiva, novim informacijam
Racionalizacija
Racionalizacija izhaja iz osnovne človekove težnje po smislu in urejenosti sveta. Posameznik skuša ustvariti red in smisel med novimi vtisi, tudi na račun spreminjanja podatkov, ki postanejo tako bolj racionalni, poenostavljeni in konvencionalni.
Pozabljanje
Pozabljanje povzročajo fiziološki in psihološki procesi.
S psihološkega vidika pozabljamo oz. izrinjamo iz zavesti neprijetne, ogrožajoče ali nepomembne vsebine.
Učinek prve in zadnje informacije: najbolj pozabljamo tiste podatke, ki so posredovane na sredini.
Na pozabljanje vpliva tudi učenje novih vsebin.
Pozabljanje je največje takoj po učenju, pomnjenje pa se povečuje s porazdeljenim ponavljanjem.
Pozabljanje je manjše, če je sporočilo predstavljeno in povezano z različnimi modalitetami (vizualno, auditivno, taktilno).
Pozabljanje je manjše, če uporabljamo znane izraze (problem zdravstvenih navodil).
Prepoznavanje je vedno lažje kot priklic.
Mišljenje
Pri predelavi informacij uporabljamo tudi mišljenje, ki pomeni odkrivanje novih odnosov med izkušnjami.
Mišljenje je psihična funkcija, ki jo uporabljamo pri reševanju problemov, zunanjih ali notranjih neskladij med različnimi informacijami.
Mišljenje je simbolne narave, ki je nastalo s učenjem jezika, predstavlja obliko »notranjega dialoga«.
Inteligentnost:
splošna sposobnost učinkovitega mišljenja in reševanja problemov.
sposobnost učinkovite predelave informacij
sestavljena ali celostna sposobnost posameznika, da ravna smotrno, da misli razumno in učinkovito obvladuje svoje okolje (Wechsler).
dispozicija, pogoj za učenje.
– verbalna, neverbalna, splošni g faktor, kristalizirana, fluidna
Količnik inteligentnosti
Pojem inteligentnosti temelji na statističnih faktorskih raziskavah in odkritju g faktorja, ki predstavlja prirojeno, splošno mentalno sposobnost (IQ).
Razmerje med mentalno in kronološko starostjo (Stern)
Razmerje med doseženim testnim rezultatom in pričakovanim povprečjem za posameznikov (Wechsler)
Kategorije:
Nadpovprečna inteligentnost: nad 110
Povprečna inteligentnost: 90-110
Podpovprečna inteligentnost: 80-89
Mejna inteligentnost: 66-79
Podnormalna inteligentnost: pod 65
Kognitivni stili: introverzivni, ekstraverzivni, mešani
Odkriva h katerim virom informacij je usmerjena pozornost posameznika: v zunanji svet (ekstrovertni) ali notranji svet (introvertni).
Ali posameznik išče otipljive, konkretne informacije iz materialnega sveta (čutni) ali je nagnjen bolj k nejasnim, neotipljivim, abstraktnim in simboličnim (intuitivni).
Naslednja kognitivna lastnost se nanaša na način procesiranja in spreminjanja že sprejetih podatkov. Procesi, ki temeljijo predvsem na razumu, logiki, dokazih in objektivnosti so značilni predvsem za tiste, ki imajo poudarjene miselne funkcije, za razliko od tistih, katerih obdelava podatkov determinirajo emocije, empatija, osebne vrednote in subjektivnost (čustvovanje).
Način organizacije novih informacij odkriva sistematične ali inovativne posameznike. Prvi nove informacije prilagajajo obstoječim, konvencionalnim, standardnim shemam, drugi pa so bolj inovativni, ustvarjalni in spontani
Praktična inteligentnost: čustvena, socialna, moralna, modrost
Inteligentnost ni samo statistični konstrukt sposobnosti v testnih pogojih, inteligentnost se odkriva v kontekstu, v medosebnih odnosih, pri reševanju praktičnih problemov.
Čustvena inteligentnost: zmožnost prepoznavanja, razumevanja in regulacije emocij.
Socialna inteligentnost: spretnosti v medosebnih odnosih, npr. učinkovitost v komunikaciji, reševanju medosebnih problemov, razumevanje sebe in drugih v socialnih situacijah, zmožnost empatije ipd.
Moralna (duhovna) inteligentnost: zmožnost razlikovati med dobrim in slabim v moralno etičnem smislu in zmožnost odločati se v korist tudi drugim ljudem, ne samo sebi. Ne gre samo za poznavanje etičnih pravil, ampak predvsem za odločenost za moralno delovanje.
Modrost ne pomeni samo inteligentnosti, ampak tudi bogastvo znanja, (življenjskih) izkušenj, emocionalne in osebnostne zrelosti, moralnega delovanja in intuicije. Modrost omogoča razumevanje in sprejemanje kompleksne situacije, uspešne izbire, odločitve in prilagoditev okolju. Narašča od otroštva in adolescence v odraslo dobo in se s starostjo ne zmanjšuje.
Vplivi na inteligentnost:
psihične motnje, spol, kultura, motivacija
Culture fair testi
Ali so testi inteligentnosti pravični? Vpliv starosti, spola, psihičnega stanja, socialnega in kulturnega okolja:
Izvršilne funkcije
So testi specifičnih kognitivnih funkcij in sposobnosti
Emocije, razdelitev
so reakcije subjekta na pomembne dražljaje, ki jih sprejme, ter pripravljajo organizem na prilagojeno vedenje.
Emocionalno oz. čustveno reagiramo samo v situaciji, ki je za nas pomembna.
Emocije vključujejo doživljajski, vedenjski in fiziološki vidik.
Emocije imajo prilagoditveno vlogo in pomagajo organizmu, da prebrodi temeljne probleme obstanka. Emocije določajo odziv posameznika na različne dražljaje iz okolja.
prijetne – neprijetne
šibke – močne,
kratkotrajne (afekt) – dolgotrajne (razpoloženje),
enostavne (npr. jeza) – sestavljene (npr. veselje + pričakovanje = optimizem)
zavestne – nezavedne.
Obrambno varovalni mehanizmi: premeščanje, represija, reakcijska formacija, kompenzacija, zanikanje (negacija), projekcija, intelektualizacija, regres, sublimacija, humor, ating-out, acting-in (somatizacija)
Obrambe so psihološki mehanizmi, ki omogočajo zaščito biopsihološke enote v primeru namišljene ali realne nevarnosti. Nevarnost lahko prihaja od zunaj, iz okolja ali pa iz posameznika. To so dražljaji, ki povzročajo boleča občutja posamezniku.
Funkcija obrambe je odpravljanje neprijetnih občutij, prilagoditev spremembam, ohranitev celovitosti in trajnosti biopsihološke enote.
Jeza – premeščanje: Najpogostejši način uravnavanja jeze je, da jo premestimo na drug objekt.
Strah – represija: Represija omogoča, da se ogrožajoča vsebina odstrani iz zavesti. To je proces aktivnega pozabljanja.
Veselje – reakcijska formacija: Reakcijska formacije pomeni spremembo določene emocije v njeno nasprotje. S tem se lažje obvladuje.
n Žalost – kompenzacija: Žalost nastane zaradi izgube objekta ali samospoštovanja, kompenzacija pa je način premostitve te dejanske ali namišljene izgube. Ta premostitev je lahko uspešna ali neuspešna.
Sprejemanje – zanikanje: Zanikanje je podobno represiji, kjer skušamo določene vidike realnosti odstraniti iz zavesti s tem, da neželeni vsebini damo nasprotni predznak: »To ni res«. Pri pretiranem sprejemanju, idealizaciji skušamo iz zavesti odstraniti neprijetne strani, da bi nekritično sprejeli objekt v celoti.
Gnus – projekcija: Projekcija pomeni proces premeščanja neprijetnih notranjih vsebin, občutij, na zunanje objekte, situacije ali ljudi.
Pričakovanje – intelektualizacija: Emocija pričakovanja je povezana s potrebo po kontroli, po predvidevanju dogodkov. Intelektualizacija omogoča nadzor na način, da na impulze odreagiramo posredno, na intelektualni ravni. To je bolj zrel obrambni mehanizem, pri čemer npr. medosebne konflikte skušamo rešiti na besedni ravni, z razmišljanjem in razpravljanjem.
Presenečenje – regres: Emocija presenečenja izraža nepričakovano, nekontrolirano doživljanje. Regres omogoči zmanjšanje kontrole pri osebi, ki potrebuje neposredno, motorično odreagiranje. V kriznih oz. izjemnih okoliščinah, namišljenih ali resničnih, bodo ljudje odreagirali na manj zrel način.
Motivi
Motivi so vzroki in razlogi dejanj posameznikov.
Izhajajo iz stanja psihološkega ali fiziološkega neravnovesja, katerega posledica je napetost, ki jo posameznik skuša zmanjšati in ponovno vzpostaviti ravnovesje v organizmu.
Motiv je vse tisto, kar nam daje energijo in kar nas usmerja k določenim objektom in dejavnostim.
Konflikt motivov
Različni motivi si lahko tudi nasprotujejo med seboj, kar ustvarja v človeku konfliktno situacijo.
Ta povzroča dodatno napetost in terja odločanje.
Potrebe in želje
Potrebe so objektivno stanje (fiziološkega) neravnovesja v posamezniku in sprožijo občutja pomanjkanja.
Homeostatično in progresivno zadovoljevanje potreb
Homeostatično in progresivno zadovoljevanje potreb
Na osnovi potreb se formirajo želje, ki so simbolni izraz pomanjkanja in kot takšne niso vezane na nek konkretni objekt ali situacijo.
Hierarhija motivov (Maslow)
Med motivi obstajajo hierarhični odnosi, ki ob pojavljanju več različnih motivov določajo, kateri motiv bo imel večjo moč in bo prevladal nad drugim.
Tisti motivi, ki so nižje na lestvici, so bolj bazični, kot tisti, ki so višje na lestvici.
Abraham Maslow meni, da so pri posamezniku vsakokrat aktualni le določeni (nižji) motivi, drugi (višji) so vedno potencialni. Takoj ko posameznik zadovolji nižje potrebe, se pojavijo višje. Maslow loči motive pomanjkanja in motive rasti.
Fiziološke potrebe: potrebe po preživetju, hrani, vodi, spanju in počitku, dihanju, telesnem udobju, spolnosti, izločanju itd;
Potrebe po varnosti vključujejo potrebe po fizični zaščiti pred zunanjo nevarnostjo kot tudi potrebe po psihološki varnosti (stabilnost v medosebnih odnosih, zaupanje);
Potrebe po ljubezni in pripadnosti vključujejo potrebe po dajanju in sprejemanju ljubezni in čustvene naklonjenosti in potrebe po pripadnosti določenim osebam oz. socialnim skupinam;
Potrebe po spoštovanju oz. ugledu se nanašajo na potrebo po samospoštovanju, pozitivnem samovrednotenju in doživljanju spoštovanja s strani drugih.
Potrebe po spoznavanju, samospoznavanju in samoaktualizaciji. To so potrebe rasti, ki predstavljajo splošno težnjo po znanju in spoznavanju sveta ter uresničevanju lastnih potencialov in samoaktualizacije.
Vrednote: dionizične, apolonske
so kognitivne reprezentacije, zavestne predstave človekovih motivov.
To je tisto, k čemur naj bi posameznik težil, kar mu je pomembno oz. kar je pomembneje od drugih stvari.
Vrednote predstavljajo visoko cenjene cilje, naše trajno motivacijsko naravnanost.
Dionizične: a) hedonske vrednote (ugodje, čutno uživanje – npr. hrana, pijača; zabava) in b) potenčne vrednote (status, uspeh, dosežki, patriotizem);
Apolonske: a) moralne vrednote (poštenje, dobrota, morala, demokracija, harmonija in blagostanje) in b) izpolnitvene vrednote (spoznavanje, kultura, samoaktualizacija, religija).
Stališča
so trajni sistemi pozitivnega ali negativnega ocenjevanja, občutenja in aktivnosti v odnosu do različnih socialnih situacij in objektov
so vrednostne subjektivne izkušnje, ki se nanašajo na neko vprašanje ali na neki objekt ter vključujejo sodbo.
Dispozicijska narava (stališča so trajna duševna pripravljenost za določen način reagiranja);
Pridobljenost (stališča so rezultat socializacije, pridobljenih izkušenj, vplivov okolja);
Delovanje na vedenje (stališča imajo direktivni in dinamični vpliv na vedenje in vplivajo na njegovo doslednost) in;
Sestavljenost (so integracija kognitivnih, emotivnih in dinamičnih funkcij)
-
- Kognitivna komponenta stališča so znanja, mnenja, prepričanja, izkušnje, informacije in vrednostne sodbe o objektu, dogodku, osebi ali situaciji, o kateri oblikujemo stališče.
- Emotivna (afektivna) ali evaluativna komponenta stališča so pozitivna ali negativna čustva in ocenjevanja objektov stališč.
- Vedenjska oz. aktivnostna komponenta stališča je težnja ali dispozicija posameznika, da deluje na določen način glede na objekt stališč. Tu gre za pripravljenost za delovanje, ne pa za dejavnost samo.
- Stališča pomagajo posamezniku, da se orientira in znajde v socialnem okolju, usmerjajo njegovo pozornost k stvarem , ki so zanj pomembne.
- Spreminjanje stališč (prepričevanje) je oblika učenja novih stališč in mora zajeti vse tri komponente (kognitivno, emocionalno in vedenjsko).
- Stališča so vedno povezana v sisteme stališč, zato spreminjanje posameznega stališča zahteva tudi prilagoditev drugih.
- Nekatera stališča so bolj centralna in bolj pomembna kot druga.
Kognitivna disonanca
Ljudje prilagajamo nova stališča prejšnjim stališčem, tako da se ohrani konsistentnost celote. Raziskovalci ugotavljajo, da skušamo ljudje nenehno vzpostavljati in ohranjati ravnotežje med informacijami, mnenji, stališči itd.
Disonanca je neskladje med stališči, informacijami in vedenjem. To je neprijetno psihološko stanje, ki ga želimo odpraviti.
Občutek disonance običajno ni odvisen le od posameznega neskladja, ampak ustreza prej razmerju med disonantnimi in kosonantnimi elementi v strukturi stališč za posameznika.
Disonanco lahko znižamo s tem, da zvišamo psihološki pomen tistim sprejetim kognitivnim elementom, ki potrjujejo neko stališče, ali pa znižamo pomen elementom, ki so z njim v nasprotju.
Prepričanja, predsodki, mnenja, verovanja
Prepričanje temelji samo na kognitivni komponenti, stališče pa na vseh treh, ki smo jih omenili (kognitivni, emotivni in aktivnostni).
Stališča se razlikujejo verovanj, praznoverij in predsodkov, ki temeljijo predvsem na emotivni komponenti.
Mnenja so bolj specifična in nestabilna kot stališča. Predstavljajo konkretna stališča oz. manifestacijo stališča v konkretnih situacijah.
Stereotipi
Stereotipizacija je pripisovanje določenih atributov oz. lastnosti posamezniku glede na članstvo v neki skupini (označevanje).
Te značilnosti so pogosto pretirane in posplošene na račun individualnih lastnosti.
Stereotipi lahko slonijo na nacionalnih ali regionalnih značilnostih, rasi, spolu, starosti, telesnih značilnostih…
Stereotip lahko postane samouresničujoča se prerokba (Rosenthal in Jacobson, 1968)
Samouresničujoča se prerokba
Stigma
So negativne označbe, ki temeljijo na osebnostnih značilnostih (moralne, rodovne, fizične), škodujejo posameznikovi samopodobi in vplivajo na njegovo identiteto.
Stigma je posledica doživljanj reakcij drugih ljudi.
Problem medicinskih diagnoz in depersonalizacije
Vpliv diagnoze na percepcijo zdravstvenega osebja (Rosenhan, 1973; Wattley in Muller, 1984)
Pripisovanje odgovornosti in negativnih lastnosti: odnos do pacientov, ki imajo spolne bolezni ali tistih, ki imajo težave povezane z odvisnostjo
Zdravstvena oskrba mora biti individualizirana in celostna
Medosebna komunikacija
Medosebna komunikacija pomeni izmenjavo sporočil med osebami v socialni interakciji.
Komuniciranje se pojavi šele tedaj, ko prejemnik poslano sporočilo prejme in nanj tudi reagira.
Sporočila so podana v nekem kodu, znakovnem sistemu, ki omogoča prenašanje pomena.
Sporočila, ki jih dobimo od drugih, moramo znati dekodirati, tolmačiti in razumeti, svoja sporočila pa oblikovati, kodirati in posredovati tako, da jih prejemniki razumejo na način, kot mi želimo.