Slabše celjenje ran pri starostniku – vzroki

Rana je nasilna prekinitev tkiva, ki lahko nastane zaradi nesreče ali operativno. Rane ločimo na akutne in kirurške ter na septične in aseptične (Rozman, Kisner, Klasinc, Verčko Pernat, 2006).
Septične rane nečiste rane, do katerih pogosto pride zaradi neprimerne oskrbe v prvi pomoči ali pa zaradi odloženega kirurškega posega (Rozman, et al., 2006).

Aseptične rane pa so čiste rane, ki nastanejo operativno ali rane, ki so po poškodbi pravilno oskrbljene in tudi kirurško zdravljene v roku 6 – 8 ur (Rozman, et al., 2006).

Akutne rane se celijo hitro in brez zapletov, kar poimenujemo primarno celjenje. Sem pa spadajo kirurške, travmatske rane in opekline (Rozman, et al., 2006).
Kronične rane
so trdovratne in se celijo počasi oziroma sekundarno. Kronične rane predstavljajo razjeda zaradi pritiska, venske razjede, arterijske razjede, diabetično stopalo, razjede zaradi malignih bolezni in kronične rane po travmatskih ranah (Lah, 2004).

Rane se lahko pojavi tudi podaljšano celjenje. Eden izmed faktorjev, ki to povzročajo je tudi starost, kjer se rane slabše celijo zaradi slabe prekrvavljenosti in neelastičnosti kože (Rozman, et al., 2006).

 

FAZE CELJENJA RANE

V starosti se pogosteje kot akutne, pojavljajo kronične rane. Celjenje teh ran pa je kompleksen in zelo občutljiv proces, ki ga sestavljajo 4 faze:

  1. Hemostatsko obdobje

Hemostaza poskuša ustaviti krvavitev in sicer tako, da s skrbno načrtovanim procesom tvori fibrinski strdek (Lah, 2004).

  1. Vnetno obdobje

To obdobje se deloma prekriva s hemostatskim. Zaradi idlatacije kapilar, ki se v tej fazi pojavi, se začne iz rane izločati vnetni eksudat. V rani se sproščajo tudi rastni faktorji, ki omogočajo rast tkiva in tako hitrejše celjenje (Lah, 2004).

  • Obdobje rekonstrukcije

Cilj te faze je nastanek granulacijskega tkiva. V fazi sodeluje več vrst celic, ki zmanjšujejo površino rane in vzpodbujajo rast novih žil iz kapilar pod površino rane. Ko se rana izpolni s tkivom, se rana celi in postopoma zmanjšuje (Lah, 2004).

  1. Epitelizacija

Površina rane se prekrije z epiteljskimi celicami in tvori matriks ter povzroči postopno epiteliziranje rane z robov in dlačnih foliklov (Lah, 2004).

  1. Obdobje maturacije

V tem obdobju pride do reorganizacije kolagenskih vlaken, število žil se zmanjša in brazgotina postaja podobna okolnemu tkivu. Poveča se čvrstost brazgotine (Lah, 2004).

 

DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA CELJENJE

Dejavniki, ki vplivajo na celjenje rane so oksigenacija, okužbe, starost, spolni hormoni, stres, diabetes, debelost, zdravila, alkoholizem, kajenje in prehrana. Celjenje rane lahko izboljšamo, če prepoznamo vplivajoči dejavnik in ga odstranimo oziroma omilimo (Ave, 2009).

 

VZROKI ZA SLABŠE CELJENJE RAN PRI STAROSTNIKU

Glavni vzroki za slabše celjenje ran so telesne in duševne spremembe, ki nastanejo v starosti.

Telesne spremembe starostnika:

  • Prerazporejanje maščobnega tkiva, zaradi česar se dojke povesijo – nastane lahko dekubitus pod dojkami, ki se zaradi neprestanega pritiska slabo celi.
  • Bolj poudarjene gube.
  • Koža je tanjša, zmanjšan je turgor in elastičnost kože. Na koži se pojavijo temne pike zaradi kopičenja barvila lipofuscina. Zaradi zmanjšane elastičnosti se prisotne rane občutno slabše celijo.
  • Prizadetost čutil, kot so sluh, vid in vonj prav tako lahko vplivajo na celjenje rane. Če je pacient samostojen glede samooskrbe, vendar bolj slabo sliši, se lahko zgodi, da presliši navodila (kdaj mora na prevezo, kako doma oskrbovati rano,…).
  • Prizadetost okušalnega organa vodi do premajhne potrebe po tekočini, zaradi česar pride do dehidracije. Pri dementnih pacientih lahko dehidracija povzroči zmedenost, kar lahko privede do tega, da začnejo odvijati rano, mazati z blatom in podobno kar slabša celjenje ran.
  • Pojema sposobnost reakcije – starostnik se težje privaja toplotnim spremembam. Nevarnost obstaja pri tuširanju ali umivanju, kjer se lahko zgodi, da rano spirajo s prevročo vodo in tako povzročijo še večjo poškodbo – opeklino.
  • Pojavijo se spremembe na prebavilih, pojavi se zaprtost, zaradi česar so pacienti zmedeni in z nepravilno presojo in ravnanjem/obnašanjem, poslabšajo celjenje rane.
  • Narašča okornost, kar privede do spotikanja, padcev in posledično tudi do poškodb (Rozman, et al., 2006).

Duševne spremembe v starosti:

  • Pozabljivost (pozabijo lahko kdaj so naročeni na prevezo, kako morajo oskrbeti rano doma,…).
  • Zmedenost (pacient lahko trpi zaradi blodenj, lahko misli da ga zdravstveno osebje z oblogami za rano želi zastrupiti,…).
  • Psihoze (pojavijo se lahko halucinacije, pacient vidi črve v rani in jih poskuša s praskanjem odstraniti – poškoduje rano).
  • Depresija (zaradi žalosti lahko opustijo skrb za rano – jim postane vseeno kako poteka celjenje).
  • Demenca (Rozman, et al., 2006).

 

Reševanje problema s področja ZN

OCENA RANE:

  • Mesto rane (pomaga da lahko razločimo med vensko oz. arterijsko razjedo ali dekubitusom);
  • Velikost rane;
  • Izgled rane (ali so prisotni znaki vnetja – rdečina v okolici razjede, hujša bolečina, obilnejši izcedek, neprijeten vonj izcedka);
  • Izgled okoliške kože (macerirana koža, rosenje,…);
  • Ocena prisotnosti nekrotičnih ali fibrinskih oblog, prisotnost morebitnih granulacij (vodilo za izbiro oblog s katero bomo oskrbovali rano) (Gačnik, Petek Šter, 2015).

Nato načrtujemo zdravstveno nego pacienta, katera je odvisna od mnogih dejavnikov (ali je pacient pokreten/nepokreten, ali živi sam/ali v skupnosti, kako samostojen je pacient pri samooskrbi,…). Preveze s predpisanimi materiali (hidrogeli, hidrokoloidi, poliureatnske pene/membrane, alginati,…) se delajo na dva dni, če ni drugačnih navodil od zdravnika. Po odpustu iz bolnišnice, mora pacienta obiskovati patronažna medicinska sestra, ki prevezuje rano (aseptično rano čistimo z enkratnimi potegi iz sredine rane navzven, septično rano pa z enkratnimi potegljaji od zunaj navznoter). Lahko pa so njeni obiski namenjeni tudi edukaciji pacienta in njegovih svojcev in prevezo rane izvajajo sami, ob nadzoru in spremljanju patronažne medicinske sestre (Gačnik, Petek Šter, 2015).

Pri starostnikih z duševnimi motnjami nadzorujemo obnašanje pacientov. Pozorni smo na njihov odnos do rane, na razpoloženje in kolikšna je zmožnost samooskrbe. Paziti moramo, da ne prihaja do dehidracije, zaprtja ali drugih motenj, ki povzročajo zmedenost, zaradi česar je celjenje rane še bolj ogroženo (Gačnik, Petek Šter, 2015).

OSKRBA RANE zajema:

  • Odstranitev obvezilnega materiala;
  • Čiščenje rane in njene okolice;
  • Opazovanje rane;
  • Zaščita okolne kože;
  • Izbira, namestitev in pritrditev obloge (Lah, 2004).

Kritično mnenje

[wp_ad_camp_1]

Rane so zelo neprijetne v vseh življenjskih obdobjih. Ko smo mladi, si lahko še pomagamo, si poiščemo pomoč, poizvedujemo kako moramo rano oskrbovati, da se bo čim prej zacelila. Starostnikom pa za pravilni odnos do rane, manjkajo volja, znanje in moč. Zato potrebujejo veliko pomoči pri spodbujanju, veliko časa pri temeljitem razlaganju kako poteka celjenje rane in kako oskrba ter veliko truda da starostnika izobrazimo, kaj sam lahko pripomore k boljšemu celjenju ran. Moje mnenje je, da je najbolj pomembna preventiva in da na vse načine poskusimo preprečiti, da bi rana sploh nastala.  Če pa že nastane se moramo dobro poglobiti, kakšna oskrba in katere obloge so primerne za takšen tip rane.

V sodobnem času poznamo ogromno vrst oblog, katere lahko uporabljamo individualno glede na rane, vendar to včasih ni dovolj. Če so prisotni drugi dejavniki, ki lahko ogrožajo celjenje rane, moramo najprej poskrbeti da le te odstranimo oziroma omilimo. Na oddelku sem enkrat videla prevezo dekubitusa, ki je bila strokovno in pravilno izvedena s strani mentorice. Za prevezo rane je potrebno imeti veliko znanja glede načina celjenja rane in poznati vse obloge, da lahko čim bolj ustrezno oskrbimo rano. Na oddelku sem videla veliko izbiro oblog, pri katerih mi je mentorica tudi razložila zakaj točno je katera najbolj primerna.

 

  1. Literatura
  • Rozman M, Kisner N, Klasinc M, Verčko Pernat S. Oskrba in nega rane. In: Zdravstvena nega 2. Maribor: Založba Pivec; 2006: 144, 156-7.
  • Lah A. Osnovne smernice za oskrbo kronične rane. In: Kersnik J, 4. Spominsko srečanje dr. Janija Kokalja – Poškodbe v osnovnem zdravstvu: zbornik predavanj, Kranjska gora, 15. – 17. 4. 2004. Ljubljana: Združenje zdravniške družinske medicine SZD; 2004: 41-5.
  • Ave P. Factors Affecting Wound Healing. SAGE journals. 2009: Abstract. Dostopno na: http://jdr.sagepub.com/content/89/3/219.short (24. 2. 2015)
  • Gačnik M, Petek Šter M. Timski pristop k obravnavi bolnika s kronično rano. In: 7. dnevi Marije Tomšič: zbornik prispevkov, Dolenjske Toplice, 22. In 23. januar 2015. Novo mesto: Fakulteta za zdravstvene vede; 2015: 46-8.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja