Elektrokardiogram je grafični zapis električnih napetosti (aktivnosti) srčne mišice. Električni impulzi nastajajo v prevodnem sistemu srca, draženje mišičnih vlaken pa vodi do njihovega krčenja. Tvorba in prevajanje električnih impulzov povzroča šibke električne napetosti, ki se širijo po vsem telesu in jih lahko registriramo z ustreznim aparatom, ki je z elektrodami povezan z različnimi deli (točkami) na telesni površini. Tako dobimo elektrokardiogram (EKG).
EKG je najpogostejša ne-invazivna preiskava v kardiologiji. Zdravnik je tisti, ki poda indikacijo za snemanje EKG-ja navadno ob:
– bolečini v prsnem košu,
– sumu na miokardni infarkt ali ishemično bolezen srca,
– motnjah srčnega ritma,
– vnetju osrčnika,
– povečanju srca ali določenega dela srca ,
– sistemskih boleznih, ki prizadenejo srce,
– motnjah elektrolitskega ravnovesja,
– oceni učinka delovanja nekaterih zdravil na srce,
– oceni delovanja umetnih spodbujevalnikov srca.
EKG je popolnoma neboleča preiskava pri kateri preiskovanec leži na preiskovalni mizi ali postelji z rahlo dvignjenim vzglavjem. Roke in noge ima iztegnjene ob telesu. Pri tem ima razgaljen prsni koš, obe zapestji in predel nad gležnjema. Na tem delu mu namestimo elektrode, ki so s kablom povezane z aparatom za snemanje EKG-ja. Za snemanje se navadno uporabljajo vakuumske elektrode, ki se prisesajo na kožo ali pa elektrode v obliki nalepk. Za boljši stik med elektrodami in kožo, na kožo nanesemo kontaktni gel ali razpršilo. Zelo pomembno je, da je preiskovanec med snemanjem EKG-ja sproščen, se ne premika in ne govori. Preiskava navadno traja 5 do 10 minut, razen v primeru, ko je potrebno narediti več posnetkov ali dalj časa spremljati preiskovanca na EKG-ju (Klinika Golnik).
REŠEVANJE PROBLEMA S PODROČJA ZN
Pri snemanju EKG lahko dobimo različne oblike zapisov, odvisno od tega, na katere dele telesa priključimo snemalne elektrode. Zato za snemanje EKG uporabljamo standardne namestitve elektrod, da lahko grafe primerjamo med seboj. Na kožo pritrdijo 9 elektrod (na levo in desno zapestje, na levi gleženj ter šest elektrod na sprednjo in levo stran prsnega koša, tako da obkrožajo srce – prekordialne ali obsrčne elektrode. EKG odda 12 odvodov ali zapisov, ki imajo posebne oznake. Najprej je tu 6 odvodov, med katerimi so prvi trije dipolni (diferenca med dvema točkama) drugi pa so enopolni:
D1 – desna roka in leva roka
D2 – desna roka in leva noga
D3 – leva roka in leva noga
AVR – desna roka
AVL – leva roka
AVF – leva noga
Naslednjih šest odvodov je spet enopolna, vendar prekordialna: V1, V2, V3, V4, V5 in V6 .Iz zapisa pa lahko razberemo veliko podatkov, kot so npr. frekvenca bitja srca, periodičnost utripa, višina vrhov, trajanje med njimi… Iz teh parametrov lahko sklepamo na delovanje srčne mišice. Nenavadne oblike signalov EKG so znak za nepravilno krčenje srčne mišice, kar je lahko znak za različna srčna obolenja in bolezni ožilja (Pocajt, Širca).
EKG-zapis lahko do neke mere odstopa od normale že pri zdravem srcu. Pogosto gre za ekstrakardialne vplive (vpliv dihanja, spremembe lege telesa, nevrovegetativni vplivi), ki lahko povzročijo znatne spremembe EKG-ja. Nadalje velja omeniti motnje v repolarizaciji miokarda (veznice ST) pri elektrolitskih motnjah, presnovnih boleznih (hiper-/hipotiroza, feokromocitom), nevromišičnih boleznih, učinku zdravil (digitalis, nevroleptiki, triciklični antidepresivi, antiaritmiki). Pomembno je, da tako povzročene nespecifične spremembe veznice ST, ne vrednotimo kot organsko obolenje srca, predvsem pa ne kot ishemijo miokarda (Bresnjac, Rupnik).
Kritično mnenje
Moje mnenje glede EKG-ja in njegovega snemanja je, da je to zelo praktičen postopek oziroma praktična naprava za boljše razvidno delovanje zdravega ali obolelega srca. Mislim, da iz EKG-ja lahko zelo hitro ugotovimo napake na srcu. Pri snemanju EKG-ja moramo biti zelo pozorni pri nastavitvi elektrod, saj lahko drugače pride do nepravilnega posnetka ter posledično tudi do nepravilne postavitve diagnoze. Pacientu moramo pri snemanju zagotoviti zasebnost in mu razložiti postopek, ki ga moramo opraviti.
Viri in literatura:
Klinika Golnik, dostopno na http://www.klinika-golnik.si/dejavnost-bolnisnice/opis-bolezni-in-preiskav/31/ (15.10.2013).
Pocajt M., Širca A. (2001). Anatomija in fiziologija. Ljubljana.
Bresnjac M., Rupnik M. (2002). Patofiziologija s temelji fiziologije. Ljubljana.