MOŽGANSKI ABSCES

Možganski absces je omejena gnojna okužba v možganskem parenhimu. Absce ima tipično ovojnico, ki je dobro ožiljena. Pogostost možganskega abscesa je okoli 1 na 100.000 ljudi na leto. Možganski absces lahko nastane z neposrednim širjenjem bakterij iz vnetnega žarišča v okolici (sinuzitis, vnetje srednjega ušesa, mastoiditis in okužbe zob in obzobnih tkiv), pri odprti poškodbi glave, po nevrokirurških posegih ali kot rezultat hematogenega širjenja iz odaljenih piogenih žarišč. Pri četrtini bolnikov ne najdemo jasen primarni izvor infekcije.

Pogosti povzročitelji možganskih abscesov so streptokoki, stafilokoki, P. Aeruginosa, Bacteroides, Enterobacteriaceae in Hemophilus. Poleg piogenih bakterij, lahko možganske abscece povzročijo tudi glive in paraziti, še posebej pri imunokomprimitiranih bolnikih. Mikobakterije lahko povzročijo nastanek tuberkuloma v možganskem tkivu. Preberi več o Skripta za nevrologijo 3.del

APRAKSIJA

Za ustrezno izvajanje neke naloge je potrebno pravilno zaporedje posameznih enostavnih gibov, kar imenujemo praksija ali evpraksija.

Apraksija pomeni nezmožnost izvajanja veščih gibov pri bolnikih, ki nimajo motoričnih (npr. pareze, cerebelarne ali ekstrapiramidne bolezni) ali senzoričnih okvar.

Motorična apraksija je motnja izvajanja nalog. Običajno prizadane en ud ali eno polovico telesa. Bolnikovi gibi so nespretni, nezanesljivi, še posebej pa je okvarjena fina motorika. Včasih bonik ne more izvesti naloge na ukaz (ne zna pomahati v pozdrav, če mu to naročimo), lahko pa jo izvede spontano (pomaha znancu, ki ga sreča na ulici). Ideomotorična apraksija je motnja, pri kateri bolnik lahko razloži, kako je izvede neko nalogo, vendar je sam ne more izvesti (ima idejo, kaj je treba storiti, vendar tega ne more storiti). Takšno motnjo povzročijo okvare dominantne hemisfere (okvarjene so povezave med delom skorje, ki je zadolžen za oblikovanje ideje o nalogi, in motoričnimi deli skorje). Nekatri avtorji menijo, da sta motorična in ideomotorična apraksija ena motnja. Preberi več o Skripta za nevrologijo 2.del

Funkcionalna anatomija živčevja

Človeško živčevje je najkompleksneje zgrajena struktura na našem planetu. Glavna funkcija živčnega sistema je vedenje. Vedenje v najširšem smislu pomeni delovanje z namenom uresničitve določenih ciljev. Poenostavljeno lahko živčni sistem razdelimo na aferentni (vhodni), središčni (integracijski) in eferentni (izhodni) del.

Živčni sistem nadzoruje številne različne koordinirane postopke, katerih namen je doseči željene cilje. Pri tem živčni sistem aktivno izbira željene cilje, sprejema, nadzoruje in interpretira senzorične informacije, od katerih je odvisna uresničitev željenih ciljev in določa, usklajuje in nadzoruje motorične odgovore, ki so potrebni za dosego teh ciljev. Živčni sistem se neprestano prilagaja spremembam v okolici in poskuša manipulirati z okolico, da bi dosegel željene cilje.  Pojem okolica zajema tako zunanji svet kot tudi notranjost telesa. Preberi več o Skripta za nevrologijo 1.del