Odločitev, kdaj intubirati pacienta, je odvisna od klinične ocene pacienta. Zastavimo si tri vprašanja:
– ALI JE ZMOŽEN SAM VZDRŽEVATI IN ZAŠČITITI DIHALNO POT?
– ALI STA VENTILACIJA IN OKSIGENACIJA BOLNIKA ZADOSTNI?
– KAKŠEN KLINIČNI POTEK PRIČAKUJEMO?
Globoko nezavesten bolnik zaradi ohlapnosti jezika in žrelnih struktur ne more vzdrževati proste dihalne poti. Zaradi ugaslih žrelnih refleksov nima zaščitene dihalne poti pred aspiracijo želodčne vsebine in drugih tujkov v ustni, nosni votlini in žrelu. (Walls, 2000)
Bolnika z nezadostno ventilacijo ali nezadostno oksigenacijo (saturacijo pod 90%) kljub dodanemu 100% kisiku, je potrebno intubirati. Takrat bomo bolnika intubirali zato, da ga bomo zadostno oksigenirali. Primer za to predstavlja npr. bolnik v astmatičnem statusu ali pljučnem edemu, ki lahko normalno vzdržuje prosto dihalno pot, njegova ventilacija pa ni zadostna zaradi izčrpanosti in utrujenosti dihalnih mišic. (Walls, 2000)
Obstaja pa tudi skupina bolnikov, pri katerih je zaenkrat dihalna pot prosta in ventilacija in oksigenaicja nista zadostni, pa vendarle bo potrebna intubacija zaradi sprememb v anatomskih ali fizioloških razmerah, do katerih bo prišlo v kliničnem poteku. Primer je bolnik z ostro poškodbo vratu in nastajajočim hematomom na vratu ali opečenec z inhalacijsko poškodbo dihal, pri katerem bo kmalu prišlo do razvoja edema in zapore zgornjih dihal. Podobno velja tudi npr. za politravamtiziranega poškodovanca s hipotenzijo, zlomom reber obojestransko, občutljivim trebuhom, zlomom medenice in stegnenice in lažjo poškodbo glave. Pri takem pacientu je intubacija indicirana zaradi diagnostičnih (CT) terapevtskih ukrepov in transporta bolnika. Z umetno ventilacijo mu odvzamemo dihalno delo, ki v takem stanju (šok) predstavlja veliko breme za bolnika. (Walls, 2000) Preberi več o Urgentna endotrahealna intubacija