Ustna nega pri intubiranem pacientu

Ustna nega intubiranega pacienta je pomemben del osebne higiene. Vpliva na zdravstveno stanje pacienta, saj nezadovoljiva ustna nega intubiranega pacienta lahko predstavlja vir okužbe, možnost aspiracije tekočine, razjede zaradi pritiska, poškodbe sluznice in zob, obloge na jeziku ter neprijetenega vonja iz ustne votline. Ustna nega intubiranega pacienta se izvaja po določenem standardu večkrat na dan (Jemec, Petrič, 2009.).

Intubiran pacient je življenjsko ogrožen. Zaradi paranteralnega hranjenja in številnih terapij se spremeni normalna ustna flora, zaradi česar nastanejo patološke spremembe v ustni votlini. Naloga medicinske sestre je, da spremembe dovolj hitro opazi in ustrezno ukrepa (Stele, 2008)

Medicinska sestra mora biti dobro poučena in mora znati dobro opazovati in oceniti posamezne  potrebe pri pacientu, da zna pravilno ukrepati, ko se ti zapleti pojavijo (Jemec, Petrič, 2009.). Preberi več o Ustna nega pri intubiranem pacientu

Vloga medicinske sestre pri intubaciji

Endtrahealna intubacija (EI)  je postopek vstavitve endotrahealnega tubusa v sapnik in s tem vzpostavitev umetne dihalne poti. S tem sprostimo in vzdržujemo dihalno pot, kar omogoča ustrezno ventilacijo, oksigenacijo in zaščito pred aspiracijo želodčne vsebine. Indikacije za endotrahealno intubacijo so:

  1. zaščita dihalne poti
  2. nezadostna oksigenacije
  3. nezadostna ventilacija
  4. toaleta dihalnih poti (Kočevar, Buček Hajdarević, 2002).

Endotrahealna intubacija je lahko načrtovana, ki se uporablja pri anestezijah ali urgentna, ki pa se izvaja pri nepripravljenih bolnikih ali poškodovancih s katerokoli od zgoraj naštetih indikacij. Poznamo več tehnik EI in sicer direktoskopsko (z laringoskopom in ob kontroli očesa), endoskopsko (s fiberoptičnim inštrumentom) in slepo tehniko (brez uporabe optičnega inštrumenta) (Kočevar, Buček Hajdarević, 2002). Preberi več o Vloga medicinske sestre pri intubaciji

Urgentna endotrahealna intubacija

Odločitev, kdaj intubirati pacienta, je odvisna od klinične ocene pacienta. Zastavimo si tri vprašanja:

–          ALI JE ZMOŽEN SAM VZDRŽEVATI IN ZAŠČITITI DIHALNO POT?

–          ALI STA VENTILACIJA IN OKSIGENACIJA BOLNIKA ZADOSTNI?

–          KAKŠEN KLINIČNI POTEK PRIČAKUJEMO?

 

Globoko nezavesten bolnik zaradi ohlapnosti jezika in žrelnih struktur ne more vzdrževati proste dihalne poti. Zaradi ugaslih žrelnih refleksov nima zaščitene dihalne poti pred aspiracijo želodčne vsebine in drugih tujkov v ustni, nosni votlini in žrelu. (Walls, 2000)

Bolnika z nezadostno ventilacijo ali nezadostno oksigenacijo (saturacijo pod 90%) kljub dodanemu 100% kisiku, je potrebno intubirati. Takrat bomo bolnika intubirali zato, da ga bomo zadostno oksigenirali. Primer za to predstavlja npr. bolnik v astmatičnem statusu ali pljučnem edemu, ki lahko normalno vzdržuje prosto dihalno pot, njegova ventilacija pa ni zadostna zaradi izčrpanosti in utrujenosti dihalnih mišic. (Walls, 2000)

Obstaja pa tudi skupina bolnikov, pri katerih  je zaenkrat dihalna pot prosta in ventilacija in oksigenaicja nista zadostni, pa vendarle bo potrebna intubacija zaradi sprememb v anatomskih ali fizioloških razmerah, do katerih bo prišlo v kliničnem poteku. Primer je bolnik z ostro poškodbo vratu in nastajajočim hematomom na vratu ali opečenec z inhalacijsko poškodbo dihal, pri katerem bo kmalu prišlo do razvoja edema in zapore zgornjih dihal. Podobno velja tudi npr. za politravamtiziranega poškodovanca s hipotenzijo, zlomom reber obojestransko, občutljivim trebuhom, zlomom medenice in stegnenice in lažjo poškodbo glave. Pri takem pacientu je intubacija indicirana zaradi diagnostičnih (CT) terapevtskih ukrepov in transporta bolnika. Z umetno ventilacijo mu odvzamemo dihalno delo, ki v takem stanju (šok) predstavlja veliko breme za bolnika. (Walls, 2000) Preberi več o Urgentna endotrahealna intubacija