Vloga medicinske sestre pri intubaciji

Endtrahealna intubacija (EI)  je postopek vstavitve endotrahealnega tubusa v sapnik in s tem vzpostavitev umetne dihalne poti. S tem sprostimo in vzdržujemo dihalno pot, kar omogoča ustrezno ventilacijo, oksigenacijo in zaščito pred aspiracijo želodčne vsebine. Indikacije za endotrahealno intubacijo so:

  1. zaščita dihalne poti
  2. nezadostna oksigenacije
  3. nezadostna ventilacija
  4. toaleta dihalnih poti (Kočevar, Buček Hajdarević, 2002).

Endotrahealna intubacija je lahko načrtovana, ki se uporablja pri anestezijah ali urgentna, ki pa se izvaja pri nepripravljenih bolnikih ali poškodovancih s katerokoli od zgoraj naštetih indikacij. Poznamo več tehnik EI in sicer direktoskopsko (z laringoskopom in ob kontroli očesa), endoskopsko (s fiberoptičnim inštrumentom) in slepo tehniko (brez uporabe optičnega inštrumenta) (Kočevar, Buček Hajdarević, 2002).

Vloga medicinske sestre pri endotrahealni intubaciji je asistenca ob izvedbi postopka, sistematična priprava potrebnega pribora in neposredna fizična priprava bolnika. Za učinkovito in varno izvedbo postopka je nujno, da sodelujoči pozna potek postopka, pribor in zaplete (Kočevar, Buček Hajdarević, 2002).

Sestavo tase za intubacijo, brezhibno delovanje vseh inštrumentov in pripomočkov ter enotno mesto shranjevanja, štejemo med naloge medicinske sestre (Kodila, 2008).

Najprej si je potrebno priskrbeti ves ustrezen material in pripomočke (Kodila, 2008).

Bolnika je potrebno pregledati kakšen je zunanji izgled (usta, zobje, čeljust, vrat, brazgotine, deformacije, fibroze, otekline, infiltrat), kako gre odpiranje ust (vsaj 3cm za standardno intubacijo), kolikšna je tiromentalna razdalja (od roba brade do izbokline ščitastega hrustanca mora biti vsaj 6,5cm), preverimo gibljivost atlantookcipitalnega sklepa in vratne hrbtenice, prehodnost nosnic, ustno votlino in ustni del žrela. Pregled in oceno opravi zdravnik, značilnosti pa mora poznati tudi medicinska sestra (Kočevar, Buček Hajdarević, 2002).

Priprava bolnika vključuje psihično (informiranje bolnika, če je zavesten mu pokažemo tubus in razložimo potek) in fizično pripravo (invazivni monitoring za neprekinjen nadzor vitalnih funkcij, odstranitev zobne proteze, tujkov, aspiracija izločkov, zagotovitev dobrega dostopa za bolnikovim vzglavjem, ustrezen položaj bolnika – vrat rahlo skrčen in glava iztegnjena, podložena za 10-15cm, izjema pri poškodbi hrbtenice – nevtralni položaj glave in vratu) (Kodila, 2008).

Izvajanje postopka vodi zdravnik, ki določi velikost endotrahealnega tubusa in ga tudi uvaja. Naloga medicinske sestre je da pri tem asistira, daje zdravila po navodilu zdravnika, aspirira izločke ter nadzira vitalne funkcije. Postopek mora poznati v celoti. Najbolj idealno je če pri posegu sodelujejo tri medicinske sestre:

  • oseba A asistira ter po potrebi izvede BURP (backwards, upwards and to the right) manever;
  • oseba B aspirira, skrbi za predihavanje bolnika in po potrebi izvaja ročni »in line stabilizacijo« (preprečevanje premikov vratne hrbtenice);
  • oseba C pripravi in daje zdravila po navodilu zdravnika in izvaja nadzor vitalnih funkcij (zdravila morajo biti pripravljena pred začetkom postopka intubacije) (Kodila, 2008).

Potek postopka intubacije:

  1. Izvajalci se higiensko pripravijo in zaščitijo.
  2. Zdravnik stopi za bolnikovo vzglavje.
  3. Zagotovimo ustrezen položaj bolnikove glave.
  4. Bolniku dajemo 100% kisik (to naredi zdravnik).
  5. Oseba B pripravi AMBU(ročni dihalni balon) z obrazno masko in kisikovim rezervoarjem ter ga položi ob bolnikovo glavo – odpre maksimalni pretok kisika in si pripravi 2-3 aspiracijske katetre.

    6. [wp_ad_camp_1]

  6. Oseba A razgrne čez bolnikov prsni koš sterilno kompreso. Pripravi tubus, preveri napihljivost tesnilnega mešička, v tubus vstavi sterilno vodilo, ki ga prej poprši s Xylocainom – notranja konica vodila ne sme štrleti iz tubusa, niti segati do konca tubusa, ampak se zaustavi 1cm pred konico tubusa. Konica tubusa se namaže s Xylocain gelom. Tubus je ves čas priprave v sterilnem ovoju, prijema se samo kontrolni mešiček in zunanji vrh tubusa.
  7. Oseba C pripravi in aplicira terapijo i.v. po zdravnikovem naročilu.
  8. Oseba A poda zdravniku pripravljen laringoskop. Oseba B pa po potrebi z aspiratorjem posrka izločke iz ustne votline.
  9. Ko zdravnik vidi grlo, mu oseba A poda tubus, nato s kazalcem odmakne bolnikov ustni kot. Zdravnik lahko prične z uvajanjem tubusa.
  10. Zdravnik vstavi tubus do ustrezne globine in izveče vodilo. Oseba A pa napihne tesnilni mešiček in vstavi medzobni tampon s povojem.
  11. Opazujemo dvigovanje in spuščanje prsnega koša, zdravnik s fonendoskopom posluša obe pljučni polovici in določi pravilno globino tubusa (odčitamo številko ob ustnem kotu in jo zapišemo)
  12. Če je globina tubusa pravilna, tubus pričvrstimo s trakom najprej ob medzobni tampon, nato pa okrog glave nad ušesi.
  13. Oseba B uredi bolnika in namesti rezervni tubus ob posteljnem vzglavju.
  14. Oseba A poskrbi za čiščenje rabljenih pripomočkov, dopolni taso za intubacijo in poskrbi za ponolno polnjenje baterij električnega laringoskopa.
  15. Oseba C pa zabeleži na temperaturni list postopek, uporabljena zdravila, velikost in globino tubusa.
  16. Po končanem postopku izvajalci zavržejo zaščitne pripomočke in izvedejo higieno rok (Kodila, 2008).

Nadzor intubiranega bolnika poteka neprekinjeno – od vstavitve tubusa pa vse do ekstubacije (Kodila, 2008)!

LITERATURA

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja