Za vzdrževanje fiziološkega ravnovesja potrebuje organizem hranilne snovi. Te sprejemamo po normalni poti skozi usta, kjer hrano zmeljemo in prepojimo s slino, nato se v predelu želodca in črevesja razgradi in vsrka. Požiranje je za večino ljudi avtomatizem, tako da se tega sploh ne zavedajo. Požremo povprečno okrog 200-krat dnevno brez razmišljanja. Poteka v štirih fazah:
- Priprava ali žvečenje, hrano razgrizemo in prepojimo s slino.
- Hrano s pomočjo jezika pomikamo nazaj do žrela. Do tega trenutka na požiranje še lahko vplivamo..
- Izzvan je požiralni refleks in dihanje je prekinjeno. Zaradi zaščite dihalne poti se spusti poklopec – epiglotis. Tako lahko prežvečena hrana brez težav zdrsne v požiralnik.
- S peristaltiko hrana potuje do želodca.
Pri osebah z motnjami v duševnem razvoju nastopijo težave pri hranjenju in pitju v vseh štirih fazah požiranja, kar se kaže z naslednjimi znaki: močno slinjenje, hrana, ki zastaja v ustih ali izteka iz njih, posebni zvoki pri pri požiranju, naporno požiranje, kašelj, dušenje. Konsistenca hrane mora biti prilagojena posamezniku, nekaterim lahko razrežemo na koščke, hrano prežvečijo preden pogoltnejo, drugim pa dajemo pasirano hrano. Pri pitju pa uporabljamo terapevtski kozarček.
Največja nevarnost, ki ogroža osebo z motnjo v duševnem razvoju je aspiracija. Pri tem hrana zaide v sapnik, namesto v požiralnik. Hrana ali pijača, ki se ”zaleti”, povzroči kašljanje in davljenje – oseba lovi sapo. Če zaide hrana ali pijača v pljuča, lahko to povzroči aspiracijsko pljučnico.
- Reševanje problema s področja ZN
Ocenjevanje tveganja
Preden se odločimo za hranjenje osebe z motnjo v duševnem razvoju, se pozanimamo kakšne sposobnosti ima. Preverimo, če ima kakšno dieto in konsistenco hrane, ki jo lahko uživa, ter opazujemo vedenje uporabnika, ko mu hrano ponujamo. Če mu hrana ni všeč jo zavrne tako, da noče odpreti ust, obrača glavo stran, hrano izpljune ali pa z roko odmika žlico. Upoštevamo želje, mu ponudimo kaj drugega, če pa noče jesti, ga ne silimo.
Načrtovanje aktivnosti zdravstvene nege
O najbolj pravilnih postopkih hranjenja nam zelo pomagajo delovni terapevti in fizioterapevti, ki nas poučijo o položajih, pravilnih prijemih, načinu hranjenja, da oseba obrok zaužije brez večjih težav.
Komunikacija in sodelovanje z uporabnikom med hranjenjem
Med hranjenjem imamo vedno očesni stik z osebo, smo na isti višini, ali pa ji stopimo ob stran in z eno roko zaobjamemo okoli ramen, z roko tako fiksiramo glavo in preprečujemo da glavo nagiba nazaj. Najboljši položaj je sedeči položaj na stolu ali vozičku, če je v postelji, dvignemo vzglavje tako, da noge in trup tvorita kot devetdeset stopinj. Smo potrpežljivi in hrano ponujamo počasi, žlico napolnimo do ene tretjine, jo naslonimo na jezik, usta se refleksno zaprejo. Osebi prigovarjamo naj žveči in počasi požira. Tiste, ki sami držijo žlico pa vedno usmerjamo, nadzorujemo, nikoli jih ne pustimo same.
[wp_ad_camp_1]
- Kritično mnenje:
V CUDV Radovljica, sem dobila priložnost delati z osebami z motnjo v duševnem razvoju, sodelovati pri njihovih aktivnostih in jih seveda bolje spoznati. Zelo se mi zdi v redu timsko sodelovanje medicinskih sester, varuhinj, pedagogov, delovnih terapevtov in fizioterapevtov, ki uporabnikom omogočajo kvalitetno in aktivno življenje. Za hranjenje si vzamejo čas in potrpežljivo vzpodbujajo uporabnika. Tudi mene so poučili o najbolj pravilnem postopku hranjenja, to znanje pa bom lahko uporabila na kliničnih vajah v svojem nadaljnjem izobraževanju. Sem vesela priložnosti, da sem lahko pomagala osebam z motnjami v duševnem razvoju in da sem sodelovala v tako raznolikem timu.
- Viri in literatura :
Klasinc M, Rozman M, Kisner N, Vrečko Pernat S. Zdravstvena nega 2. Maribor: Založba Pivec; 2005
Mlakar N. Nega bolnika z motnjami požiranja. Obzor Zdr N 2006; 34-38.